***********************************************************************************
O največji humanitarni krizi največ poroča Al Jazeera - žal ne brez interesov katarskega emirja
https://www.youtube.com/watch?v=ErtLFky57Yo
Čestitava za praznik vseh delovnih.
Tomo in Bojana
***********************************************************************************
Za reševanje človečnosti bo kmalu prepozno
Intervju v Sobotni prilogi Dela 13.april 2024:
https://www.delo.si/sobotna-priloga/kmalu-bomo-lahko-izbirali-samo-med-zlom-in-se-vecjim-zlom/
***********************************************************************************
Zdaj jih mučijo. Zdaj jih križajo.Zdaj jih ubijajo
Spoštovani,
ni videti, da so samo Židje izbrano ljudstvo, sploh zdaj če pogledamo v Palestino ne. Niti da je samo Jezus božji sin, sploh če pogledamo v Ukrajino ne.
Če pogledamo v Sudan lahko vidimo, da smo ne samo božji sinovi, ampak tudi božje hčere, vsi.
Poglejte v Sudan in poslušajte Alex de Waala v "Demokraciji now": https://youtu.be/AYnD1lFoZAQ?si=Ifxo6OrCraNR3dRg
Po ocenah agencij OZN v Sudanu beži pred vojno deset milijonov ljudi. Več kot petindvajset milijonov rabi takoj, ne v ponedeljek, takoj rabijo jesti. OZN Svetovni program za hrano prosi za dve in pol miliarde dolarjev donacij. In sporoča, da je do sedaj nabral samo pet procentov. OZN Unicef opozarja da bo v naslednjih mesecih do konca sušne dobe v Sudanu umrlo dvesto štirideset tisoč otok, če ...
Profesor dr. Alex de Wall velja za največjega izvedenca za Sudan. Leta 1997 je kot mlad idealist uspel prepričati BBC da je najel letalo in ga ilegalno vtihotapil v obkoljeno in zapečatno enklavo Nubske gore, kamor zaradi državljanske vojne ni mogel nihče in noben novinar štiri leta. Ni pripeljal orožja ampak pet kamer, ki jih je razdelil prvim petim lokalnim prostovoljcem, da so začeli dokumentirati zločine proti človeštvu za Mednarodno sodišče v Haagu. Za African Rights je napisal knjigo "Nuba of Sudan facing genocid", ki je še danese biblija vseh, ki nam je mar trpljenje nedolžnih staroselcev.
Glejte moj nagovor na Svetovnem kongresu profesionalnih organizatorjev svetovnih kongresov IAPCO po najini zadnji vrnitvi iz Sudana.
1.marca: https://youtu.be/N-a3Vocx4TA
Z Bojano in Ivanom Coresom smo bili zadnji, ki smo posneli štiristo osemdeset tisoč notranje razseljenih ljudi, ki so od začetka vojne med sudansko redno vojsko in paravojaško milico džandžavidov aprila lani, v tem času pribežali na osvobojeno ozemlje Sudanske ljudske osvobodilne armade (SPLA North), ki jo vodi predsednik Abdel Azis al Hilu.
Pol milijona staroselskih družin, ki se nočejo vdati domačim in tujim lovcem na sužnje, ki niti sami nimajo dovolj prosa in vode do prvega zelenja, je obremenilo skoraj pol milijona novih lačnih in žejnih ust.
Nubska kultura ne dovoli zavrniti nikogar, ki prosi pomoči. Sploh pa ne ženske, matere z otroci, ki največ bežijo k njim, zato ker so Nubske gore zdaj v totalnem kaosu, ki je zavladal v Sudanu, edino področje v Sudanu, kjer je še edino relativno varno. Ampak breme je preveliko. Zdaj bodo lačni vsi. In na pomoč ne sme in ne upa prihiteti nobena agencija OZN.
Sedem let sva počela vse da bi priklicala vsaj OZN Svetovno zdravstveno orgnizacijo in o neskončnem trpljenju gobavcev v Nubskih gorah posnela dokumentarni film "Trohnenje 2022". (https://www.rtvslo.si/tv/iskalnik?group=15&q=trohnenje)
Do tega trenutka, ko po cerkvah po Sloveniji in Evropski uniji in po celem svetu regljajo raglje, nama še ni uspelo ...
Naj vam bodo pričevanja in grozljive napovedi, kaj se lahko zgodi v Sudanu, ki vam jih pošiljava s pomočjo povezav, v uteho, če se boste danes, jutri in v ponedeljek prenajedli potice, šunke, hrena in pirhov ...
Lep pozdrav. Tomo in Bojana
***********************************************************************************
Pozdrav z Nubskih gora
1. januar, 2024
Slamnata ograja je nakazovala zemljišče dveh koč, ene slamnate, druge s preprosto narejenimi
zidaki iz tukajšnjega saharskega peska, slame in kravjih iztrebkov, (če jih imajo) in podrtega wc-
ja.
Ni bilo moč potrkati na vrata, ker jih praktično ni bilo, pa tudi pozvoniti ne, smo pa namesto
njihovega starodavnega pozdrava “Kuvik, kuvik, kuvik” vpili tako kot smo znali “Hello, hello dr.
Kenda..” in to vse dokler si nismo z našim starim prijateljem dr. Kendo skočili v objem. “Fadal,
fadal - dobrodošli, dobrodošli”, je ponavljal nekoč visok, krepak in čvrst mladenič, zdaj pa dr.
Kendo krasi le še nekje več, nekje manj kože, ki se ovija okoli dodobra ukrivljenih kosti. Eden od
razlogov je zagotovo tudi poškodovana rama leta, 1960 v vonji “Anja Anja” (Kačji strup), ko je bil
ranjen in je imel srečo, da so ga po naklučju odpeljali na operacijo v Ameriko.
Predvidevam, da so zdravniki v ZDA prepoznali njegovo milino, notranjo lepoto in nadarjenost,
saj ga niso želeli spustiti s svojih vrst, nagovarjali so ga naj ostane in se izobrazi za zdravnika. Sam
je bil takrat prepričan, da mora biti zdravnik, ne samo izobražen ampak tudi v popolni kondiciji,
zavedal se je, da s tako močno poškodovano ramo ne bo mogel delati tudi s popolno fizično
močjo. Zdravniki okoli njega se niso vdali in na koncu je pristal na študiju tropske medicine. V ZDA
je končal 8 letni študij.
Njegove misli pa so se ves čas vračale med ljudi, ki jih ni zapustil po svoji volji, med ljudi, ki so
imeli srečo ali pa nesrečo, da jim ni bilo dano teles zastrupljati z vse bolj nano hrano, se izogibati
prometnih kaosov, vdihavati vse bolj zastrupljei zrak in trgati svoje zasvojene otroke od
računalniških ali telefonskih ekranov. dr. Kenda je vse to zelo hitro zaznal in njegovo srce je vse
bolj hrepenelo, da se vrne domov, da pomaga ostati svojim ljudem v zdravem okolju in da jim
pomaga z osvojenim znanjem v novi vojni, ki se je vse bolj razplamtevala doma.
Vrnil se je z ozdravljeno, a še vedno bolečo ramo. Znanje, ki ga je pridobil v Ameriki je vse svoje
nadaljne življenje izpopopoljneval z novimi odkritji in spoznanji v Western Jebels, v okolju, kjer se
je rodil.
Oči mu zažarijo vedno, ko ga vprašaš, če je v Nubskih gorah moč najti veliko zdravilnih rastlin. “Ja,
veliko, veliko jih je,” vedno znova odgovarja.
Glede na povsem drugačno vegetacijo je moral poiskati polno alternativ in vedno več ljudi se je
pozdravilo z njegovo pomočjo. Poročil se je in imel osem otrok.
Za njegovo ženo je bilo življenje, kjer je najpogostejša komunikacija le človek s človekom, kjer ni
elektrike, kjer ti pri premagovanju krajših in daljših razdalj lahko pomagajo le lastne noge in le
redko, če imaš srečo si lahko sopotnik na kakšnem motorju ali pa, da se pod tabo vrtijo velikanska
kolesa kakšnega starega traktorja, prenaporno.
Odločila se je, da bo našla boljše življenje v glavnem mestu Sudana, Kartumu. Za njo so se izgubile
vse informacije. dr. John Kenda se je s svojimi osmimi otroki preselil v središče Nubskih gora, v
Kaudo. Kaude danes, ne morem poimenovati glavno mesto, lahko pa mirno rečem, da je Kauda
glavna vas Nubskih gora, saj so tukaj skoncentrirane šole, celo fakulteto, podružnico univerze v
Kampali (Uganda) imajo in vsa ministrstva, kot tukajšnja ministrstva, ministrstva so.
Predajal je svoje znanje in učil druge vse kar se je naučil, vse do dne 6. maja 2011, ko je na nebu
uzrl ruske bombnike Antonov in kitajske mige, kmalu nato pa zaslišal gromko grmenje odvrženih
bomb. Travme napada, ki ga je bil deležen, kot 32 letni vojak in bolečine desne rame, so bile
premočne, da bi ostal še v eni vojni. Komandant Jacot in vrhovni poveljnik uporniške vojske v
Nubskih gorah Abdalaziz sta takrat prepoznala njegovo neverjetno sposobnost pomiriti ljudi in
znanje, ki ga je imel kot zdravnik tropske medicine. Vedela sta, da bo njegova pomoč ljudem v
času vojne zelo dobrodošla v begunskem taborišču, ki ga je ameriška humanitarna protestantska
organizacija Samarithan Pruse (Siromakova denarnica) ustanovila na meji z Južnim Sudanom in
ga poimenovala begunsko taborišče Yida, zato ga je Jacot odpeljal tja.
Vsi so ga poznali, nikomur ni odrekel pomoči pa tudi, če so ljudje prihajali k njemu brez denarja.
Po nekaj nesrečnih ljubeznih je takrat, za tukajšnje razmere že v letih, spoznal svojo drugo ženo
Kako. Poročila sta se in rodila mu je sedem otrok, zadnjega je dobil pri svojih častitljivih 88-tih
letih.
Razmere v begunskem taborišču pa tudi za visoko izobraženega dr. Kendo niso bile rožnate.
Nenehni pritiski varnostnikov nove države Južni Sudan in agencij Združenih narodov na begunce
z različnimi pravili, ki so jim sprva delili hrano, jim dali zemljo, da jo obdelujejo, jih pošiljali v šole,
nato pa so nenadoma distribucijo hrane ustavili, omejili šolanje, prepovedali so jim tudi sejati in
žeti. Nube so brez razloga pretepali, posiljevali so nubske žene, jim podtikali in jih obtoževali
različnih laži in kraj. Vse to z razlogom, ker so jih želeli preseliti v 80 km oddaljeno begunsko
taborišče z imenom Aguangtok, da bi jim preprečili vračanja domov v rodno vas, kot so to počeli,
da so oskrbovali svoje ostarele prebivalce, ki zaradi onemoglosti in podhranjenosti v času vojne
niso mogli zapustiti svojih vasi.
Vrsto let je dr. Kenda prenašal vse te pritiske, leta 2021 pa se je odločil, da se vrne nazaj v Nubske
gore, v Buram kot so ga poimenovali Arabci oziroma Tobo kot ga imenujejo Nube.
Začel je od začetka, kot že večkrat prej. Ogradil je svoje novo posest, zgradil več nubskih koč,
kuhinjo, prostor za goste, sobo za zdravljenje, tako je lahko skrbel za številčno družino in
oskrboval paciente.
Vsako leto ga je vsaj eden od naju s Tomom obiskal. Letos smo se srečanja z njim veselili trije,
poleg naju še Ivan Cores.
Ivan je Nubske gore prvič obiskal kot sdem letni otrok skupaj s svojima staršema. Oče je bil priznan
španski fotograf, ki je med drugim posnel najbolj prepoznavne fotografije Pabla Picasa. V Nubskih
gorah je naredil zgodovinske fotografije, predvsem na dveh predelih Nubskih gora v Tobu (Buram)
in v Kauniaru. Družina Cores je Nubske gore vzljubila zaradi s posebne miline tukajšnjih
domorodnih prebivalcev, zato so med njimi ostali štiri leta. Letos se je sin Antonia in Elizabete
Cores, Ivan Cores skupaj s posmrtnimi ostanki svojega očeta, ki ga je pred smrtjo prosil, da njegov
pepel nekega dne raztrese v Kauniaru, po 45- tih letih vrnil nazaj v kraje, kjer je kot sam pravi
preživel najlepše trenutke svojega otroštva.
V trenutku se je dvorišče napolnilo z otroki, vse črno jih je bilo, z velikimi žarečimi očmi in
nasmejanimi obrazi nas niso opazovali samo otroci Dr. Kende ampak so nam v pozdrav stiskali
roko tudi številni sosedje. Za Dr. Kendo sem najprej objela njegovo najstarejšo hči.
Objem, ki je zarezal globoko. Ker v vsej množici nisem videla žene Dr. Kende sem jo še v objemu
vprašala: “Kje je mama?” Ne da se popisati, koliko bolečine je bilo v kratkem, a jasnem odgovoru:
“Moja mama je umrla.”
Kar nekaj časa je trajalo, da smo ponovno spregovorili. Le Dr. Kenda je, ne da bi se ustavil, začel
iz koč vlačiti doma narejene postelje, ogrodja iz trdnega akacijevega lesa, ležišča pa s skrbno
prepletenimi vrvmi, izrezanimi iz skorje mogočnega drevesa baobaba. Med delom je gledal v tla
in kot molitev ponavljal: “Vse je ok, vse je ok, vse je ok...”.
Čustva smo uspeli umiriti vsaj toliko, da smo se lahko pozdravili do konca. Sama pa sem ves čas
pogled usmerjala v odprtino iz katere so prej prihajale naše postelje in upala, da bom zdaj, zdaj
uzrla Kako- ženo Dr. Kende.
“Vse je ok, vse je ok” je bilo ponovno slišati iz ust Dr. Kende. Med tem, ko smo mi, vsak pri sebi
urejali čustva, niti opazili nismo, kdaj se je peš odpravil na tržnico. Hotel je za nas kupiti meso, ker
je bilo že pozno so tam že vse prodali. Ni ga bilo moč prepričati, da nismo lačni in da ničesar ne
potrebujemo. Hčeri je vseeno naročil, da nam je skuhala čudovito lečino omako s česnom in
spekla sveže hlebček kruha. Ne vem, kako ji je vse to uspelo narediti na majhnem preprostem
ognjišču z nekaj žerjavice, ki je tlela na tleh, ob steni z zidaki zgrajene koče.
Z ognjem so previdni, saj se je lansko leto najmlajši sin igral z vžigalicami in pogorelo jim je vse.
Nemo opazujem, besede gredo težko iz ust, na trenutke tudi če bi želela nočejo.
Starim tragedijam se lepijo nove; požar in v trenutku je izpuhtelo vse, vse kar je Dr. Kenda skozi
leta privarčeval. Izpuhtel je denar, izpuhtela so zdravila, vsi zapiski, vse obleke, pohištvo, ...
Žena Kaka je umrla 30. maja letos. Zastrupila naj bi jo družina prvega moža od katerega je
zbežala, ker jo je pretepal. “Ker naj bi se bali, da bi od njih kdaj zahtevala kaj denarja, so jo
zastrupili, “ pripoveduje z orosenimi očmi Dr. Kenda. “Vse je ok, vse je ok.” ponavlja in se ob tem
smeji in le na trenutke povesi glavo in se zazre v zlatorjav pesek, ki se še blešči od sonca.
“Zdaj moram poskrbeti za otroke. Sprašujejo, kje je mama. Pravim jim, da je šla v nebesa. Zdaj
hočejo za njo,” smeje pripoveduje Dr. Kenda. “Pravijo, da hočejo v nebesa k mami.” Nasmeh
počasi zbledi, ko nadaljuje: “Zdaj moram biti močan, otroci nočejo jesti, ker želijo k mami v
nebesa. Zato moram biti v času kosila in večerje z njimi, da sploh kaj pojedo.”
Iz sobe se zasliši jok pol letnega Kodija, drugega sina najstarejše hčere. Z jokom opozarja na
bolečino, ki mu jo povzroča obrezani penis. Dr. Kenda ga ima že v naročju, nosi ga naokoli in ga
tolaži, da bo bolečina kmalu minila.
Dr. Kenda, oče, stari oče in mama vse v enem. Njegov naslednji cilj je, da svojih 15 otrok izobrazi,
poskrbi tudi za hčer, ki jo je imela žena v prvem zakonu in za njena dva otroka. Vse skupaj želi
takoj, ko bo pot varna, odpeljati v njegovo rojstno vas Salara v Western Jebels.
Od kod taka moč predanemu muslimanu? Povdarek je na prvem delu vprašanja, od kod taka
moč? Drugi del zapisa ne igra posebne vloge, lahko bi bil tudi predan katolik, predan protestant,
predan ateist. Vera ali ne vera? V tem primeru vera ne igra pomembne vloge, pomembno je, da
je Dr. John Kenda človek z velikim Č.
Zapis končujem z upanjem, da bi se vsak izmed nas nalezel delček njegovega upanja v sočloveka
in modrosti, da je od nas samih odvisno ali življenje vidimo grdo ali lepo. SREČNO.
Bojana Pivk-Križnar
***********************************************************************************
Novi koledar in rokovnik Ustanove Toma Križnarja
»Človečnost in nečlovečnost 2024«
(klikni na sliko in si oglej koledar in rokovnik)
Časi so prelomni. Svet se preureja. V Sudanu je aprila izbruhnila nova vojna. Tokrat se pobijajo med seboj tisti, ki so do sedaj skupaj pobijali, iztrebljali in posiljevali najbolj nedolžne staroselce v Nubskih gorah, Modrem Nilu in Darfurju. Več kot sedem milijonov Sudancev je pobegnilo z domov. Toliko da jih sosednje države razen Republike Južni Sudan in Ugande ne sprejemajo več. Nihče ne poroča kaj se dogaja na meji s Čadom, zadnje novice so, da se afriško ljudstvo Mesalit v Darfurju sooča z genocidom. Zaradi naših prostovoljcev in komunikacijskih povezav, ki smo jih pomagali ustanoviti pa vemo, da je zdaj najbolj varno v Nubskih gorah in Modrem Nilu. Najbolj zato, ker vodi tam gibanje za osvoboditev pred militantnimi islamskimi nestrpneži in paravojaškimi milicami plačancev (džandžavidov), ki se bijejo za nadzor nad naravnimi viri in sužnji zdaj v Sudanu, predsednik SPLA North Abdel Aziz al Hilu.
Januarja, še predno je Sudan začel razpadati v prafaktorje, nama je Abdel Aziz al Hilu po sedmih letih čakanja ker je bilo prej prenevarno zaradi bližine vladnih sil in džandžavidov, omogočil, da sva na motorjih z vodiči in stražarji obiskala najtežje dostopno področje Kauniaro na jugovzhodu blizu Nila.
Naš novi koledar »Človečnost in nečlovečnost 2024« objavlja fotografije prvih evropskih fotografov v Kauniaru v letih po koncu 2.svetovne vojne in jih primerja s fotografijami, ki sva jih posnela sama tam pol stoletja za njimi.
George Rodger, Leni Riefenstahl in Antonio Cores so bili vsi šokirani nad nenavadno afriško kulturo v Kauniaru, še posebno pa nad posebnimi obredi čaščenja ljubezni in spolne moči vse vesoljne narave.
Kaj in kako dramatično se je vse spremenilo in kaj se ni spremenilo, bova z Bojano poskušala pokazati v našem novem dokumentarnem filmu »Pismo Evropi«
»Novi koledar Ustanove Toma Križnarja »Človečnost in nečlovečnost 2024« napoveduje kaj boste videli v »Pismu Evropi«
V Kauniaro se bova vrnila še pred Božičem zato da bova dokončala snemanje. Z nama bo tokrat sin fotografa Antonia Coresa, Ivan. Ivan je s hipi očetom in mamo prispel v gore leta 1977, ko je bil star šest let. Z nadvse gostoljubnimi staroselci so ostali štiri leta in ves čas snemali. Ivana ni vzgajala španska osnovna šola, ampak nubski vrstniki. Zdaj je star petinpetdeset let in se bo z nama prvič vrnil tja kjer je bil, kot pravi sam, najsrečnejši.
Kaj nama bo povedal ko se bo soočil z novo stvarnostjo?
Če želite sodelovati v naših akcijah, nas lahko podprete tako, da kupite naš koledar in rokovnik. S tem se boste pridružili našim prizadevanjem proti iztrebljanju najbolj nedolžnih živih ljudi. Istočasno pa tudi prizadevanjem proti duhovnemu trohnenju doma.
Koledar Ustanove Toma Križnarja in humanitarne organizacije H.O.P.E. za leto 2024 lahko naročite s sporočilom na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled., v katerem vas prosimo, da ne pozabite navesti vašega poštnega naslova, na katerega vam bomo koledar poslali. Na isti način lahko naročite tudi Rokovnik 2024, ki ga skupaj s koledarjem najdete v priloženih priponkah.
Koledar in rokovnik sta primerna za alternativno božično oz. novoletno darilo vašim sorodnikom in prijateljem, ki jim ni več do tradicionalnega obdarovanja. Prosimo sporočite nam njihov poštni naslov, na katerega bomo poslali pošiljko in svoj poštni naslov, na katerega vam bomo poslali račun. V teh časih velikih preizkušenj skušamo ohraniti medsebojno zaupanje, zato verjamemo, da boste račun plačali po prejetju pošiljke.
Cena koledarja: 9 EUR + poštnina
Cena rokovnika: 9 EUR + poštnina
Dobava: sredi decembra
Plačilo na TRR Ustanove Tomo Križnar: SI56 0400 1004 8620 172
BIC: KBMASI2X
Prosim, pomagajte nam širiti to sporočilo.
Najlepša hvala za sodelovanje sopotniki.
Srečno novo leto!
Bojana in Tomo
***********************************************************************************
Vabljeni na javno vodstvo po razstavi Ta svet v mojih očeh in projekcijo dokumentarca Trohnenje 17. 10. ob 18.00
Vljudno vabljeni
v Mestno galerijo Nova Gorica
v torek, 17. oktobra 2023, ob 18. uri
na javno vodstvo po razstavi Ta svet v mojih očeh
po kateri nas bodo popeljali avtorji Azad Karim, Tomo Križnar in Bojana Pivk Križnar.
Po javnem vodstvu bo ogled dokumentarnega filma Trohnenje (2022), kjer Tomo Križnar in Bojana Pivk Križnar
prvič primerjata trohnenje etike v tehnološko najbolj razvitem svetu s trohnenjem še živih ljudi v materialno najmanj razvitem,
najbolj napadanem, skritem in pozabljenem delu sveta.
Več o dogodku in o razstavi, ki si jo lahko ogledate do 26. oktobra TUKAJ.
***********************************************************************************
Ste videli naš novi dokumentarni film Trohnenje 2022 v torek, 13.junija ob 20.40 na 1.programu TVSLO?
https://365.rtvslo.si/arhiv/napovedniki-tv-oddaj/174962030
Želite podpreti naša prizadevanja za pomoč gobavcem v Nubskih gorah, pozabljenih sredi nove in najhujse vojne za nadzor naravnih virov v Sudanu?
Svoj prispevek proti trohnenju živih soljudi lahko nakažete na:
Nova KBM
TRR: 0400 100 48 62 01 72
DS: 51328461
sklic: za gobavce v Nubskih gorah
Davcni zavezanec: NE
Ustanova Toma Križnarja
Turisticna ulica 4
4202 Naklo
Vnaprej najlepša hvala!
***********************************************************************************
Nečakinja Živa o razmerah tik pred vojno v Sudanu in danes - objavljeno na MMCRTVSLO
https://www.delo.si/mnenja/gostujoce-pero/okradeni-revolucije-pobiti-posiljeni-in-pozabljeni
***********************************************************************************
Novi koledar 2023: »IN VENDAR SE PREMIKA 2023«
Svetovno premiero našega novega dokumentarnega filma »Trohnenje 2022« sva organizirala februarja letos. Ne za paradne konje mednarodnih elit v eni od mondenih turističnih atrakcij - ampak za žrtve svetovne politike vrh gore Lomon v Nubskih gorah v Sudanu, do katerih nama po petih letih prizadevanj še ni uspelo spraviti zdravnikov Svetovne zdravstvene organizacije.
Ni bilo rdečih niti modrih preprog in ne gala večernih oblek in šampanjca v kozarcih na visokih pecljih, niti elektrike niti interneta. Film sva projicirala z malim projektorjem na baterije, na belo platno šotorskega krila, ki so ga domačini prinesli iz taborišča beguncev onkraj meje v Južnem Sudanu. Imenitni gostje so bili zgolj gobavci in njihove družine, možje in fantje v uniformah sudanske ljudske osvobodilne vojske SPLA North in lokalne filmske zvezde.
V prvi vrsti je na skali sedela tudi največja zvezda našega filma Roya Ismail Lubal, ki smo jo vsem oviram navkljub uspeli pozdraviti. Na koncu sva vse javno vprašala, če jih lahko tako razgaljene, v ranah in ranljive predstaviva vam, v ostalem svetu. »Da, prosimo vaju prav to.« So pritrdili.
Prelistajte koledar in rokovnik in jih poglejte skupaj z ozdravljeno Royo.
Če želite sodelovati v naših akcijah, nas lahko podprete tudi tako, da kupite naš koledar in rokovnik. S tem se boste pridružili našim prizadevanjem proti trohnenju najbolj nedolžnih živih ljudi. Istočasno pa tudi prizadevanjem proti duhovnemu trohnenju doma.
Koledar Ustanove Toma Križnarja in humanitarne organizacije H.O.P.E. za leto 2023 lahko naročite s sporočilom na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled., v katerem vas prosimo, ne pozabite navesti vašega poštnega naslova, na katerega vam bomo koledar poslali. Na isti način lahko naročite tudi Rokovnik 2022, ki ga skupaj s koledarjem najdete v priloženih priponkah.
Koledar in rokovnik sta primerna za alternativno božično oz. novoletno darilo vašim sorodnikom in prijateljem, ki jim ni več do tradicionalnega obdarovanja. Prosimo sporočite nam njihov poštni naslov, na katerega bomo poslali pošiljko in svoj poštni naslov, na katerega vam bomo poslali račun. V teh časih velikih preizkušenj skušamo ohraniti medsebojno zaupanje, zato verjamemo, da boste račun plačali po prejetju pošiljke.
Cena koledarja: 9 EUR + poštnina
Cena rokovnika: 9 EUR + poštnina
Dobava: sredi decembra
Plačilo na TRR Ustanove Tomo Križnar: SI56 0400 1004 8620 172
BIC: KBMASI2X
Prosim, pomagajte nam širiti to sporočilo.
Najlepša hvala za sodelovanje sopotniki.
Srečno novo leto!
Bojana in Tomo
***********************************************************************************
POROČILO ODOBRODELNEM DOGODKU (T)ROHNENJE 2022
Spoštovani,
še naprej bomo zbirali donacije na TRR: SI56 0400 1004 8620 172; BIC banke: KBMASI2X; S PRIPISOM: Transportno vozilo za gobavce, vse dokler ne bomo imeli zbranih 35.000 EUR za nakup transportnega vozila, ki bo gobave bolnike, s težko dostopnih Nubskih gora vozil v tamkajšnjo edino bolnico Matere Usmiljene, kjer gobavce tudi zdravijo!
Torek, 8. november 2022, dobrodelni dogodek (T)rohnenje 2022 v Kino šiška s programom; film »Nube čisti ljudje«, predavanje Toma Križnarja, premiera filma »Trohnenje 2022« in dobrodelni koncert »(T)rohnenje 2022« pod pokroviteljstvom predsednika RS Boruta Pahorja.
Priprave, zbranost, akcija, trohnenje, emocije, rohnenje... in kar dva EKSKLUZIVNA posnetka, direktno iz Nubskih gora in posebej za obiskovalce dogodka (T)rohnenje 2022. Predsednik Sudanske ljudske osvobodilne vojske in gibanja (SPLA), poveljnik Abdalaziz Adam Alhilu je nagovoril vse zbrane in na kratko predstavil trenutno politično situacijo okoli milijona Nub, ki živijo pod okriljem SPLA. Vsi zbrani smo imeli priložnost slišati tudi izjemnega armenskega zdravnika dr. Toma Catena, ki je od jutra do večera predan svojemu zdravniškemu delu v bolnici Matere Usmiljene v Nubskih gorah, kot direktor bolnice pa skrbi tudi za zdravljenje gobavcev.
Včeraj se je bilo po toliko vtisih in čustvih popolnoma nemogoče zbrati in kaj zapisati. Danes adrenalin počasi popušča, telo je mehko in plehko. Samemu sebi pripenjati hvalo je tudi neumnost. Zato med številnimi prejetimi pohvalami objavljamo komentar slovenskega režiserja, scenarista, skladatelja, montažerja in igralca Vincija Vogua Anžlovarja: »Čustveno, inteligentno, karajoče (T)rohnenje... Rohnenje. Tomo in Bojana Križnar sta rekla: »Midva sva amaterja glede filma...«. Ampak v čustvenih globinah, kamor se onadva podajata pa smo mi popolni šalabajzerji. Da smo lahko skrili solze pa je poskrbel Igor Leonardi z ekipo... Je rekel: »Tok vas je prišlo-v torek-novembra...« 😉.
Ja, res. Toliko Vas je bilo, ki ste gobave bolnike iz Nubskih gora, mimo katerih marsikje najraje hodijo z zaprtimi očmi, počastili s svojim prihodom, z odprtostjo in pripravljenostjo razumeti sočloveka.
Toliko Vas, glasbenikov, je bilo; Fake Orchestra, Lenart de Bock, Maja Keuc-Amaya, Vlado Kreslin, pevski zborSankofa, Prismojeni profesorji bluesa, Pero Lovšin, Grega Skočir, Batista Cadillac, Afriški bobnarji in glasbena skupina Mrfy. Kot že ničkolikokrat ste ponovno odprli svoja srca, podarili svoj čas in pričarali nepozabno energijo, tokrat za gobave bolnike. Hvala Vam.
Toliko častnih gostov; ministrica za zunanje zadeve Tanja Fajon, predsednica Izvršnega odbora Svetovne Zdravstvene Organizacije dr.Vesna Kerstin Petrič, urednica časopisa Nedelja Mateja Rihter, Alenka Prvinšek iz Mednarodnega centra za razvoj migracijske politike, rektor Katoliškega doma prosvete Sodalitas Jože Kopeinig, vodja konzularnega oddelka na MZZRS Andrej Šter, direktorica Slovenskega filmskega centra Nataša Bučar ter režiserja, vsestranska umetnika in idejna podpornika vseh naših akcij ter ko-režiserja vseh naših dokumentarnih filmov Maja Weiss in Peter Braatz.
Pa toliko povabljenih prijateljev, ki nas spremljate že vrsto let ali pa le nekaj dni, je prišlo podpret naše bolnike v Nubskih gorah.
Toliko medijev, ki ste se odločili podpreti gobave bolnike z medijsko pozornostjo na dogodek.
Toliko vseh tistih, ki ste enostavno začutili, da je prav podpreti nekoga, ki je zadnji med zadnjimi, pozabljenimi na tem planetu.
In toliko zvezdnih utrinkov, ki skrb za trpeče in pozabljene na žrtveniku sveta podpirate že ves čas in ste v vsakem trenutku pripravljeni priskočiti na pomoč z željo, da bi na koncu uspelo. In uspelo je dragaMateja Zupan, Mateja Modrijan, Sara, Pika in Hana Doles, Klemen Mihelič, Aljaž Andolšek, Domen Štemberger in Vid Červek, ki si bil v vsakem trenutku točno tam, kjer si manjkal. Vid tebi srečno na več letni odpravi ob raziskovanju in poročanju o bolečinah in lepotah Afrike skozi lastne izkušnje. Naj bo slednjih čim več.
Vsem skupaj res en velik hvala.
Hvala pa tudi novi vzpenjajoči zvezdi, ki je stoično prenesla, da je vezni tekst dobila le nekaj ur pred dogodkom in kljub temu svoje delo povezovalke profesionalno izpeljala – Liza Marijina.
Da je lahko stopila na oder in da smo dobrodelni dogodek sploh lahko izpeljali, je v prvi vrsti zaslužen direktor Kina Šiške, Simon Kardum, ki nas je bil pripravljen poslušati, slišati ter podpreti skupaj z njegovo strokovno in tehnično ekipo.
V to, da pri udeležencih koncerta ne bomo tonili v pozabo, smo prepričani, kot smo prepričani tudi, da ne bomo tonili v pozabo pri vseh, ki se dogodka niste mogli udeležiti, saj so za to poskrbeli fotografi in snemalci: Izak Kermc, Borut Kranjc, Matija Leonardi in August, Majain Peter Braatz, ...
Tako nam je skupaj, z vsemi odtegljaji Kina Šiška (2 EUR kot kulturni evro ter stroški za tehnično osebje in varnostnike), uspelo zbrati 5.289,80 EUR. Z donacijami slovenskih kristjanov na Koroškem - 10.000 EUR ter z zbranimi prispevki na projekciji v Kamenjah na Primorskem- 400 EUR in na FSF Portorož 438 EUR ter z dvema donacijama na našem TRR: SI56 0400 1004 8620 172; BIC banke: KBMASI2X; S PRIPISOM: Transportno vozilo za gobavce, 1. 040 EUR, smo skupaj zbrali že 17.167,80 EUR.
Super, hvala, gremo naprej do konca 😉.
Na koncu, ko so se luči na odru ugasnile, ko so še zadnji obiskovalci osem urnega dogodka zapustili dvorano Kina Šiške, so ostale samo še besede umetniškega vodje in organizatorja že četrtega dobrodelnega koncerta Igorja Leonardija: » EKSTAZA LJUBEZNI«.
Hvala še enkrat,
Tomo in Bojana Križnar
Oglejte si album slik s koncerta (fotograf: Izak Kermc):
Prispevek o človekoljubnem dogodku (T)rohnenje 2022 v oddaji Osmi dan na TV Slovenija:
https://www.rtvslo.si/rtv365/arhiv/174912838?s=tv
***********************************************************************************
Slovenska premiera našega novega dokumentarnega filma »Trohnenje 2022« bo v torek, 8. novembra, ob 18.00, v Kinu Šiška.
Ne bo rdečih preprog, niti dekoltejev, niti kozarcev z visokimi peclji. Namesto šmink se bo po filmu ob 20.00 začel dobrodelni koncert
»(T)rohnenje 2022«.
Dogodek povezuje Liza Marijina (iz slovenskega igranega filma »Prasica, slabšalno ime za žensko«)
Častni pokrovitelj dogodka je predsednik Republike Slovenije Borut Pahor.
✦ 16.00–17.00 projekcija filma Nuba čisti ljudje (2000) (62′) – vstop prost @ Komuna
✦ 17.00–17.30 predavanje Toma Križnarja – vstop prost @ Komuna
✦ 18:00 projekcija filma Trohnenje (2022) (56′) – vstop prost @ Katedrala
✦ 20.00–23.00 koncertni del – vstopnina 15 eur @ Katedrala
V dokumentarnem filmu »Trohnenje 2022« avtorja Tomo in Bojana Križnar prvič primerjava trohnenje etike v najbolj tehnološko razvitem svetu s trohnenjem še živih ljudi v materialno najmanj razvitem, najbolj napadanim, skritim in pozabljenem delu sveta.
Tam v »srcu teme« v Afriki se v novem »The Scramble for Africa« in v novih vojnah na novih hrbtih lokalnih sužnjev vojakov bijejo vse svetovne sile. Področje Nubskih gora in Modrega Nila pod nadzorom borcev proti suženjstvu v Sudanski ljudski osvobodilni armadi (SPLA North) je odrezano od sveta in zapečateno v marginalo.
Nobena agencija OZN in/ali nevladna humanitarna organizacija uradno ne sme na področja, kjer se zaradi vojn, nenehnega stresa in vsesplošnega pomanjkanja ponovno širi gobavost. Gobavost, ki je sicer povsod drugje po planetu že pod kontrolo leta 1977 razvitih zdravil.
Ta zdravila so tri vrste posebnih antibiotikov. Te tri vrste antibiotikov proizvaja samo korporacija Novartis. Novartis vse do zadnje tablete »free of charge« dobavlja Svetovni zdravstveni organizaciji. Svetovna zdravstvena organizacija razpošilja ta zdravila v vse države podpisnice konvencij OZN in tudi v Sudan. Ampak v Sudanu so islamski nestrpneži 24. oktobra 2021 z vojaškim udarom ponovno ugrabili oblast. Nova sudanska vlada podobno, kot prejšnje sudanske vlade, Svetovni zdravstveni organizaciji v Kartumu ne dovoli spraviti zdravila v Nubske gore in Modri Nil. To pa zato, ker se uporne družine staroselcev, organizirane v SPLA North, nočejo vdati arabizaciji niti se umakniti v taborišča beguncev pod nadzorom agencij OZN onkraj meje v Republiki Južni Sudan. Predsednik SPLA North Abdel Aziz al Hilu se še naprej bori za osnovne pravice in zahteva odpravo šeriatskega prava ter enakopravnost vseh ver in etičnih skupin - ali pa odcepitev in razglasitev svoje države.
Svetovna zdravstvena organizacija že peto leto trdi, da ne more posredovati zdravil, zato ker ne sme tvegati življenj svojih delavcev v Sudanu.
Podobno kot Svetovna zdravstvena organizacija se tudi Evropska unija, Vatikan, Združene države Amerike kljub deklariranemu humanizmu že pet let ne odzivajo na naše dokumentarne posnetke in vse mogoče naše apele.
Gobavost, ki razkraja etiko, se podobno kot gobavost, ki trohni telesa - očitno najprej diagnosticira z neobčutljivostjo.
Zato, ker smo priče, da gobavci še naprej živi trohnijo in nam umirajo mladi in stari soustvarjalci dokumentarnega filma Trohnenje 2022 v sodelovanju s slovenskimi neestradnimi glasbeniki in Kinom Šiška, vas še občutljive vabimo na dogodek (T)rohnenje 2022 in dobrodelni koncert, na katerem bomo rohneli na pomoč najbolj nedolžnim in najbolj ogroženim soljudem.
Pred tem bo ob 16.00 v Kinu Šiška tudi projekcija našega prvega dokumentarnega filma »Nuba, čisti ljudje« iz leta 1999.
Na obe projekciji, tudi na premierno, lahko pridete zastonj. Vstopnico za dobrodelni koncert pa, prosimo, kupite na: https://www.kinosiska.si/dogodek/trohnenje/
ZA NEUČAKANE: Trohnenje 2022 si lahko tudi že prej ogledate na Festivalu slovenskega dokumentarnega filma v Portorožu v četrtek, 27. oktobra, ob 13.00.
Vsa zbrana sredstva od vstopnic in prostovoljnih donacij, ki se bodo zbirale na kraju obeh dogodkov, bodo nakazana Ustanovi Toma Križnarja in namenjena nakupu terenskega vozila za prevoz gobavcev v bolnico Mother of Mercy v Nubskih gorah, ki jo vodi dr. Tom Catena.
Glej napovednik: https://www.youtube.com/watch?v=k1-RCjbnssA
TISKOVNA KONFERENCA O (T)ROHNENJU 2022 bo v torek, 25.oktobra, ob 11.00, V KINU ŠIŠKA.
Prosimo, širite to sporočilo
Hvala! Tomo in Bojana Križnar
Naš stroj za iskanje vode, ki ga je v Darfur dobavila Humanitarna organizacija H.O.P.E. čisti vrtine zaradi vojne zamašenih vodnjakov in išče vodo okoli mesta El Fasher. Posnetke nam je začetku oktobra poslal naš sodelavec starešina Suleiman Jamous.
Po desetih letih snemanja na "Osvobojenih ozemljih" v Sudanu in "Okupirani" Evropski Uniji, napovedujemo nov dokumentarni film Ustanove Toma Križnarja.
Avtorja Bojana in Tomo Križnar sva mu dala naslov "Trohnenje 2022"
Uradno svetovna premiero sva organizirala že februarja vrh Nubskih gora v Sudanu. Najprej gobavcem, največjim žrtvam Trohenja 2022. In njihovim družinam, upornikom proti tradicionalnim lovcem na sužnje. In borcem za svobodo, ki se borijo proti novemu suženjstvu hkrati tudi za vse nas v conah navidezne varnosti in privilegijev v celem ostalem svetu, in tudi nas v Evropi.
Predstavitev dokumentarnega filma TROHNENJE 2022 v OŠ Dr. JANIJA KOKALJA, Nubske gore, februar 2022:
Nočno ogledovanje plakatov dokumentarnega filma TROHNENJE 2022, Nubske gore, februar 2022:
Napovednik filma:
https://www.youtube.com/watch?v=k1-RCjbnssA
Kdaj bo slovenska in evropska premiera vas bomo obvestili takoj ko se dogovorimo.
Tomo Križnar in Bojana Pivk Križnar
***********************************************************************************************************************
Novi koledar 2022: »NE VOJNA - NE MIR!«
Spoštovani soljudje!
Tokrat v našem novem koledarju ni fotografij gobavcev. To pa zato, ker smo o klicih na pomoč soljudem, ki živi trohnijo vrh obkoljenih in obleganih Nubskih gora v Sudanu in o odzivih mednarodne skupnosti, končno dokončali dokumentarni film »Trohnjenje 2022«. Ki bo, upamo namesto nas, sam svaril kaj se dogaja in zakaj se dogaja in kdo je odgovoren za to…
Če želite sodelovati v naših akcijah, nas lahko podprete tudi tako, da kupite naš koledar ali rokovnik. S tem se boste pridružili našim prizadevanjem proti trohnenju najbolj nedolžnih živih ljudi… Istočasno pa tudi prizadevanjem proti duhovnemu trohnenju doma.
Koledar Ustanove Toma Križnarja in humanitarne organizacije Hope za leto 2022 lahko naročite s sporočilom na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled., v katerem vas prosimo, ne pozabite navesti vašega poštnega naslova, na katerega vam bomo koledar poslali. Na isti način lahko naročite tudi Rokovnik 2021, ki ga skupaj s koledarjem najdete v priloženih priponkah.
Koledar in rokovnik sta v času epidemije primerna tudi za alternativno božično oz. novoletno darilo vašim sorodnikom in prijateljem, ki jim ni več do tradicionalnega obdarovanja. Prosimo sporočite nam njihov poštni naslov, na katerega bomo poslali pošiljko in svoj poštni naslov, na katerega vam bomo poslali račun. V teh časih velikih preizkušenj skušamo ohraniti medsebojno zaupanje, zato verjamemo, da boste račun plačali po prejetju pošiljke.
Cena koledarja: 9 EUR + poštnina
Cena rokovnika: 9 EUR + poštnina
Plačilo na TRR Ustanove Tomo Križnar: SI56 0400 1004 8620 172
BIC: KBMASI2X
Prosim, pomagajte nam širiti to sporočilo.
Najlepša hvala za sodelovanje sopotniki.
Srečno novo leto!
***********************************************************************************************************************
Novi koledar 2021: »ZATO!«
Leto »20 20« je bilo uspešno leto! Iz Sudana smo prejeli nove posnetke našega vrtalnega stroja, na katerih se vidi, kako išče in brizga vodo v Darfurju. In fotografijo prve gobavke in njenih dveh otrok, ki so si v Nubskih gorah opomogli z našo akcijo. To je ista žena, in mama Roya el Rahim, ki živa trohni na sliki za mesec november, ki smo jo objavili v našem koledarju »20 20« z naslovom »Zakaj?«
V našem novem koledarju 2021 z naslovom »Zato!« poskušamo odgovoriti na to vprašanje.
Istočasno pa tudi odkrito sprašujemo: »Ali mi, v privilegiranem svetu, ki imamo zdravilo proti bakteriji, ki povzroča gobavost, a ga ne damo ali pa trdimo, da ga ne moremo dati, zdravilo proti virusu, ki se ga od štirih jezdecev apokalipse najbolj bojimo, sploh zaslužimo?«
Še ena dobra novica! Slovenski filmski center nam je - prvič po treh letih prijavljanja na razpise - odobril finančno podporo za produkcijo našega novega dokumentarnega filma »Trohnenje 2021«. Zato se bova z Bojano navkljub Covidu-19, 20 in 21 vrnila v gore in posnela vračanje naših prvih ozdravljenih prijateljev nazaj v svoje težko dostopne gore. Z režiserko Majo Weiss in režiserjem Mihom Mohoričem bomo nato, v novem letu, končali film, za katerega upamo, da bo ganil na pomoč staroselcem v Nubskih gorah in Modrem Nilu tudi agencije OZN in nevladne organizacije ter hkrati tudi politično pomagal ustaviti iztrebljanje staroselcev z gora.
Če želite sodelovati v naših akcijah, nas lahko podprete tudi tako, da kupite ta koledar. Tako se boste pridružili našim prizadevanjem proti trohnenju najbolj nedolžnih živih ljudi … Istočasno pa tudi prizadevanjem proti duhovnemu trohnenju doma.
Koledar Ustanove Toma Križnarja in humanitarne organizacije Hope za leto 2021 lahko naročite s sporočilom na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled., v katerem prosimo, da ne pozabite navesti svojega poštnega naslova, na katerega vam bomo koledar poslali.
Na isti način lahko naročite tudi Rokovnik 2021, ki ga lahko skupaj s koledarjem in našim poročilom najdete v priloženih priponkah.
Koledar in rokovnik sta v času epidemije primerna tudi za alternativno božično oz. novoletno darilo vašim sorodnikom in prijateljem, ki jim ni več do tradicionalnega obdarovanja. Prosimo sporočite nam njihov poštni naslov, na katerega bomo poslali pošiljko, in svoj poštni naslov, na katerega vam bomo poslali račun.
V teh časih velikih preizkušenj skušamo ohraniti medsebojno zaupanje, zato verjamemo da boste račun plačali po prejetju pošiljke.
Cena koledarja: 9 EUR + poštnina. Cena rokovnika: 9 EUR + poštnina.
Dobava: takoj.
Plačilo na TRR Ustanove Tomo Križnar: SI56 0510 0801 3175 987
BIC: ABANSI2XPomagate nam lahko tudi tako, da Ustanovi namenite del vaše dohodnine. Povezava do obrazca: OBRAZEC za namenitev dela dohodnine Ustanovi Tomo Križnar.
Prosim, pomagajte nam širiti to sporočilo.
Najlepša hvala za sodelovanje sopotniki.
Srečno novo leto!
Tomo in Bojana Križnar
***********************************************************************************************************************
V času, ko nas veliko stvari bega in pogosto ne vemo, kje in kdo smo, je Tomo v intervjuju za Delovo sobotno temo s pomočjo izkušenj, ki jih je pridobival skozi življenje razmišljal o trenutno aktualnih razmerah:
***********************************************************************************************************************
OBVESTILO NA DAN ZEMLJE
Na moj telefon je algoritem danes na Dan Zemlje vrgel novico: "Michael Moore Presents: Planet of the Humans | Full Documentary | Directed by Jeff Gibbs."
Link: https://www.youtube.com/watch?v=Zk11vI-7czE
Ker sem ponoči gledal Fahrenheit 11/9 (ne 9/11, ampak 11/9, torej zadnji Moorov film, ki razkrinkava našega prvega zeta), sem ga takoj pogledal. In zdaj ti sporočam, da me je prepričal. Razkriva to, kar sem že lani našel pri Corryu Morningstaru.
Link: http://www.wrongkindofgreen.org/tag/green-new-deal
Michael in Cory podpirata izkušnje, ki sva jih z Bojano kar naprej tudi midva deležna med lobiranji v podporo poslednjih staroselcev, ki se branijo pred globalnim establišmentom z orožjem.
To je vsebina najinega novega dokumentarnega filma.
Res priporočava!
Lep pozdrav,
Tomo in Bojana
***********************************************************************************************************************
TOMO MALO DRUGAČE O VIRUSU IN DELU SVETA, KJER KORONE NI
https://4d.rtvslo.si/arhiv/spetek/174686527
***********************************************************************************************************************
TOMO NA POTI DOMOV
Ljubezen moja zdaj sem prebral tvoja pisma in sem zdaj ful ganjen. Sicer pa do konca izčrpan - ker sem se zadnje dni gnal po hribih do konca, do konca izkoristil svoje sile in tako kot lani ne morem iz horizontale v vertikalo Zvija me v črevih in pljučih in glavi. Bledem, trapam, zmešan sem - zgleda da se je moje telo že nekoliko adaptiralo in naučilo kako premagovati vse te parazitske bakterije in viruse. Ki uživajo v svoji simbiotski diktaturi z domačini, da ti komaj ležejo vsi slabotni in brez energije, razen kadar se napijejo piva iz prosa. Letos sem se prepričal da so šibki in videti leni tudi zato ker vsi po vrsti od otrok do starcev delijo z prašiči in kravami tudi posebej zajebane trakulje.
Ko sva pred cca tisoč leti govorila zadnjič po messengerju v Kaudi, me je v terencu ves siten čakal župnik Zakaria in s priganjanjem z jemanjem telefona nerviral tudi Nimery. Nisem ti utegnil povedati niti da smo v bolnico Mother of Mercy v Gidel z najbolj zagamanih gora stransportirali ne samo najbolj strohnjeno Royo (ženo in mati z našega koledarja), ampak tudi dva njena otroka. In se štiri druge otroke, ki jih je prav tako okužila Roya v isti vasi Tubrong.
Ni bilo časa povedati kake drame so se dogajale vrh gora iz skal črnega granita preden je Royo spustilo iz krempljev tradicionalno plemensko vraževerje. In tudi cisto navadno najbolj zajebano afriško trgovanje s črnimi sužnji. Ne samo družina, cela vas je nagajala in protestirala in blokirala in ... na koncu prodajala mamo do katere bi lahko cutili največje usmiljenje, pa niso leta in leta ko so jo gledali razvijati lepro in elefantasis in vohali smrdeti tam v votlini med skalami naredili nič vsej siceršnji nubski kulturi ki zahteva najprej poskrbeti za najbolj ranljive.
Sama Roya je trdila da ne gre zato ker ve da v katoliški bolnici gobavce žive sežigajo. Rekla je da ve da bo kmalu umrla - a da hoče umreti doma in biti pokopana v svoji zemlji.
Po treh dneh prepričevanj v tej vasi kjer so mi lani dali piti strupeno vodo da sem potem obležal zaradi vrtoglavice, sem spodaj v misionu podkupil in pripeljal gor pol dneva peš skozi neznosno vročino in veter tri SPLA vojake, ki so se za vsak po cca tri dolarje strinjali da je Royo treba privezati na pograd in odnesti v savano kjer je Zakarijev mision na silo. Spet smo celo noč čakali da trde skalnate buče dojamejo da še bolj trda gorenjska skala ne bo odnehala. In nato se je zjutraj pokazala in prišla iz koče Roya sama od sebe.
Meni se je zdela lepa kot Marija. Lepša kot Marija. Župniku Zakariji v Lugiju sem zato kasneje, ko je bilo vse končano, predlagal da bi v njegovi cerkvi kip brezmadežno bele anglosaskojudovske Marije odstranili in ga zamenjali s sliko črne trohneče Roye na nasem koledarju.
"Why not" je odgovoril.
In to v objektiv moje kamere!
Po tem sva bila nekaj ur prijatelja. Zdelo se mi je da sem mu pomagal transcendentirati vsaj nekaj tega kar ima proti tujcem. Recimo, da so zanj vsi delavci OZN kriminalci. Zdelo se mi je da se razumeva in da tudi on, ki so ga poslali za semeniščnika starši, zdaj pa ga skof ki vidi njegove predvsem logistične posobnosti želi poslati študirati ekonomijo, ve da nismo vsi belci isti. Dokler ni spet začel s svojim triki kako bi mi izplenil čim več denarja.
Vse to zdaj ni več pomembno. Najbolj važno zdaj se mi zdi da smo dokazali, da lahko premagamo svoje strahove in s tem sami sebe.
Vsi smo bili zadovoljni. Tudi Jakob ki ni sodeloval, ampak je vse večere vmes s sposojenim projektorjem kazal nas kratki film o gobavosti v gorah - skupaj s propagandnim nagovorom sudanskega predsednika Hamdoka na njegovem prvem obisku na 9.januarja v teh upornih gorah in dobrodošlico predsednika upornikov Abdel Aziza, ki vztraja v svojem prizadevanju za ločitev vere od drzave oziroma razglasitvi neodvisnosti če na pogajanjih v Jubi prvo ne bo dosegljivo.
Kar me najbolj skrbi je Numeryju zdaj tisti vaščani ki so Royo pomagali nositi čez prepade, nenehno sledijo in grozijo da ga bodo ubili če ne bo od mene izvlekel in tudi njim jim dal nekaj denar.
Plus: ko nas je z Royo odpeljal župnikov avto - edini avto na področju velikem kake pol Slovenije - so v majčken medical center v Lugi asistentu Yousifu prinesli moža, ki se je nenadoma začel zvijati od bolečin in bruhati kri.
Ta oče enajstih otrok je umrl naslednji dan ko smo mi obtičali v katoliški delavnici v Kauda fog ker nam je crknil oljni filter.
Dan po pogrebu sem šel k obema ženama in sirotam ....
Včeraj sem bil še na enem grobu. Od gobavca Komija v vasi pod koptsko cerkvico iz blata in slame na gori Acheron. Komi, katerega sliko sva tudi objavila v našem koledarju 2020, je umrl avgusta. Po besedah njegovega brata za nečem kot pljučnica ker medicinski asistent Yunis medicinskem centru poleg ni po božicu dobil nobenih več zdravil od nemških zdravnikov. V njihovo bolnico pol dneva dalec v Luere pa ga niso mogli spraviti ker več dni niso mogli dobiti nobenega vozila.
Družini sem pustil koledar z njegovo in tvojo sliko in dal cca 5 $ - prostovoljno! Vsi se te spominjajo in te lepo pozdravljajo in vabijo nazaj. Obljubil sem da bova prišla spet decembra.
Alenkino donacijo za ozdravitev Komija 190 Eur sem zato dal za hrano za Royo v bolnici Mother of Mercy - ker je sestra Cecilija brez denarja ni hotela sprejeti. Roya je s to donacijo preskrbljena za celo leto kolikor mora pod nadzorom jemati antibiotike. Royi in njenemu 7 letnemu letnemu sinu in bratcu bo kuhala v tistem peklu od leprozorija v kotu ob ograji bolnice s po tremi bolniki na pogradih, 10 letna hči Samira.
Ves čas smo dokumentirali in registrrali nove gobavce na vseh treh gorah: Lomon, Acheron, Tacho. Nimery ima spisek vec kot 40 gobavcev, ki rabijo takoj zdravljenje v Samo njegovem področju Lomon. ker se pripravlja napad plemena Moro na pleme in gori Achero Andrew trdi da ni uspel preštet in podokumentitati goba v Acheron. Andrew te pozdravlja a je videz zelo ubogi. Yunisa nisem srečal.
Jajob je ostal na girah in dimumentira naorj.
Sestra Cecilija je izrazila da se bo vrnila sama in vozila gobave v Mother of Mercy.
Ljuba, pokazali smo jim kako je treba delati - zdaj bodo ookazalice smo jih kaj naučili, ali jim gre res samo za osebne koristi!!!!
Ostati bi moral dalj.
Ne morem več tipkati tole tudi zato ker sem polomil očala in rezervne izgubil.
Prosim kar razpošlji tole nedokoncano kot ne in pripni zraven naš koledar 2020 - morda se kdo se odloči in nas podpre s nakupom. Saj sem - poleg tebe draga, imel v mislih in srcu več vas, v resnici vse, ki verjamem, da ste se občutljivi in živi .
Kaj bi dal, da bi čim več vas, stotine in tisoče vas, in milijone in milijone soljudi, ki sem jih srečal tistih sedem let potem ko sem na biciklu pobegnil v največji svoji krizi okoli sveta in so mi na vse mogoče načine pomagali ohraniti zaupanje vrsto življenja homosapiens. Kaj bi dal da bi vsi imeli privilegij in prestiž doživljati to kar je dano nama.
Eno leto življenja od tega kar mi še ostane sem takoj pripravljen trgovati in žrtvovati v zameno da se Maja, Lara, Melita in Jan znajdejo tukaj v taborišču diocese El Obeid vsaj med nubskimi begunci v Republiki Južni Sudan.
Prosim piši logistiki ameriških Samaritanov v Jubi, da sem se vrnil z gora v Yido in da bom prišel čez pol ure v njihov compound in da bom v danih razmerah zelo hvaležen za free flight v Jubo. Prosim ne rezerviraj nič za naprej v Kampalo. Prav želim si sedemnajst ur sedeti na avtobusu in nič matrati, nič več marsirati s seštimi kamerami in dronom, ampak samo gledati skozi okno soljudi, ki imajo srečo da živijo v tropskem raju, in nič več naprezati, le podoživljati in prebavljati in čakati da se mi odstre kaj se je ta dva meseca med skalami in peskom sploh dogajalo v resnici.
Tvoj in vaš Tomo
***********************************************************************************************************************
Novi koledar 2020: »Zakaj?«
Svet ni en sam svet, v resnici sta dva svetova.
En svet je svet civiliziranih ljudi – drugi svet je svet divjakov.
Tam, na drugi strani sveta, je vse dovoljeno. Tam, onkraj, v divjini, ni nič narobe ropati, loviti sužnjev, posiljevati in iztrebljati.
Tak odgovor sva dobila, ko sva letos poleti na pogoriščih prvih urbanih civilizacij v Rodovitnem polmesecu na Bližnjem vzhodu iskala odgovore, zakaj ne moremo spraviti zdravil proti gobavosti v Nubske gore in Modri Nil.
To je bilo tik preden je turška vojska s svojimi plačanci ob prisotnosti medijev in pozornosti vseh globalnih institucij, ki bi morale preprečiti nasilje in novo humanitarno krizo, napadla in etično očistila Rožavo, sirski Kurdistan. In je izraelska vojska ponovno napadla Palestince v Gazi in so začele spet na vse strani leteti rakete in na veliko umirati civilisti.
Molohi zahtevajo nove žrtve. Rekrutirajo se novi dečki in deklice. Pripravljajo se nove vojne.
Ampak imamo pa tudi dobre novice. Naš vrtalni stroj za iskanje vode je po vseh mogočih ovirah z revolucijo proti islamski vojaški klepotokraciji v Kartumu vred, avgusta naposled dosegel Darfur. Naš sudanski sodelavec Suleiman Jamus je včeraj sporočil, da so njegovi ljudje že začeli poskusno vrtati in poslal prve posnetke brizganja pitne vode.
In po dveh letih zavzemanja smo v sodelovanju s slovenskim Ministrstvom za zdravje dosegli, da bo slovensko Ministrstvo za zunanje zadeve prispevalo za zdravljenja gobavosti v Nubskih gorah in Modrem Nilu 30.000 EUR. Zdravila bo doniral Novartis, program bo nadziral German leprosy program, izvajali German Emergency doctors, vse pa bo legalizirala Svetovna zdravstvena organizacija – njihovo osebje se bo - prvič od začetka zadnje vojne proti staroselcem 2011 - potrudilo v gore.
Za vsak slučaj, če se bo kaj zalomilo, bova prva zdravila spravila in začela program zdravljenja gobavosti na gori Acheron tudi midva sama.
Ker nam je slovenski Filmski center ponovno zavrnil finančno podporo za novi dokumentarni film o tem, vas prosimo, da nas za to podprete z donacijo vi. Režirati in montirati želimo z vsemi vami, ki vam je še mar.
Z nakupom tega koledarja boste pomagali zaustaviti širjenje gobavosti!
Novi koledar Ustanove Tomo Križnar in humanitarne organizacije Hope za leto 2020 lahko naročite na:
Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.
Cena: 9 EUR + poštnina
Dobava: takoj
Plačilo na TRR Ustanove Tomo Križnar: SI56 0510 0801 3175 987
BIC: ABANSI2X (račun bo priložen k pošiljki).
Pomagate nam lahko tudi tako, da Ustanovi namenite del vaše dohodnine. Povezava do obrazca:
OBRAZEC za namenitev dela dohodnine Ustanovi Tomo Križnar
Prosim, pomagajte nam širiti to sporočilo.
Najlepša hvala za sodelovanje in srečno novo leto 2020
Tomo in Bojana Križnar
Na voljo so tudi rokovniki za leto 2020:
Pred vami je tudi naš rokovnik za leto 2020 z naslovom "Zakaj?"
Naslovnica in nekaj fotografij se ponovi z izbranimi fotografijami v koledarju, z nekaterimi na novo dodanimi pa sva želela doseči pestrost ponujenega. Vse fotografije so nastale ob najinem zadnjem obisku Nubskih gora konec lanskega ter začetek letošnjega leta in letos poleti na Bližnjem vzhodu.
Naslov tako koledarja kot rokovnika je "Zakaj?" Ob prebiranju podnapisov fotografij in teksta na zadnjih straneh boste razumeli zakaj, zakaj?
Rokovnik lahko naročite na: Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.
Cena: 9 EUR + poštnina
Dobava: takoj
Plačilo na TRR Ustanove Tomo Križnar: SI56 0510 0801 3175 987
BIC: ABANSI2X (račun bo priložen k pošiljki)
***********************************************************************************************************************
HVALEŽNA MOŽU TOMU
Dan je bil pester, zadnji dan v tednu. Zjutraj nadomeščanje v jutranjem varstvu, kar pomeni neprespano noč zaradi podzavestnega strahu, da zjutraj ne bom slišala budilke in ne bom ob 6.00 na delovnem mestu. Potem je sledil pouk in po mojih urah še nadomeščanje bolne kolegice. Šolske obveznosti se seveda ne zaključijo s poukom.
Danes sem prvič, odkar sva bila s Tomom nazadnje v stiku, preverila, koliko časa je že minilo od najine zadnje komunikacije. Rekel je, da se bo po petih dneh zagotovo javil Jacob, najin prijatelj iz Nubskih gora. To je bilo 22. januarja, danes smo zadnjega v mesecu. Minilo je devet dni, me mora že skrbeti? Ne, pa saj veš, kako je s povezavami in Jacob zagotovo ne bo vztrajal kar cel dan zraven satelitskega krožnika tako kot sva midva, če je bilo treba, sem se potolažila in nadaljevala z delom.
Povezava do vseh slik v polni velikosti
Misli se igrajo s spominom, ki ni star več kot le nekaj dni.
Ustavijo se pri vojaku brez noge, ko so se vsi v glavni vasi Nubskih gora Kauda zgrinjali na le občasno delujočo pristajalno stezo, da bi se vsak posebej in vsi skupaj odločili, kakšna bo njihova prihodnost. Vsi, tudi vojaki, ki so za razliko od najinega gostitelja še imeli obe nogi, on pa je obtičal v čajnici in tam upal, da njegova žrtev le ni bila zaman. Čeprav bi mu midva morala plačati čaj, se je zgodilo ravno obratno.
Ustavijo se pri mamici, ki ni in ni mogla roditi po naravni poti in sta bili na koncu mala – velika Konja in njena mamica obe rešeni s pomočjo carskega reza, ki ga je opravil domači zdravnik Joseph; pa pri dekletu, ki je rodilo doma ob ognju, čepe na skali.
Pa pri Tomovi novi besedni igri – ogrlici bisernih zob, ki so znova in znova krasile nasmehe žena, mož in otrok, ki sva jih srečevala, ko sva zapustila Kaudo in se podala na za naju popolnoma neznano pot na vzhodni del Nubskih gora.
Nato pri mojem uporu, da ne grem na motor, če ga bo vozil Tomo, saj sem se spomnila samo, kolikokrat me je leta 2013 na poročno noč zvrnil, pozabila pa sem na dejstvo, da sva imela takrat motor brez luči, brez zavor in s pokvarjeno sklopko. Tokrat se lahko samo nasmehnem in rečem – hvala, Jacob, da si bil najin vodnik, in hvala, dragi Tomo.
Spomnim se, kako uporniško, požrtvovalno in z vso odgovornostjo je najprej dva dni, nato šest in potem še tri dni vodil hrumečo pošast po kotalečih se kamnih, po ozkih, razdrapanih in s kraterji obkroženih stezicah, ki so se po deževni dobi večkrat nevidne kot vidne vile po posušenih njivah ter po sipkih, težko prevoznih, s puščavskim peskom zasutih predelih, samo da bi me varno pripeljal v Western Jebel (Jebel v arabščini pomeni gore). Zahodne Nubske gore od vzhodnih Nubskih gora (Kau, Niaro in Fungor (Kau-nyaro) loči asfaltna cesta Diling–Kadugli, ki jo nadzirajo vladne sile in džandžavidi.
Še zdaj nisem povsem prepričana, ali se sploh že zavedava, kako nevarna je bila najina letošnja odprava. Tudi zato se verjetno misli ustavijo pri dolgi kači patronov, ki se je vzpenjala in spuščala po vojakih SPLA North, ki imajo pod nadzorom to nubsko pokrajino (veliko večjo, kot je bila stara Jugoslavija) s približno pol milijona nubskega prebivalstva in so nama bili določeni za spremstvo in varnost; pa pri našem prečkanju prav te ceste (Diling–Kadugli) in pri srečnem naključju, da nismo prišli 15 sekund prej, ker bi se zaleteli naravnost v tovornjak, nagneten z vladnimi vojaki.
Pa pri živi, gnili in smrdeči rani, polni brenčečih muh, ki so se gostile z gnojem, ki je pronical skozi staro gazo gobavke Kake Atom v Western Jebel, in pri srečanju s kudžurko, za katero oba verjameva, da sva se z njo in s predniki še globlje povezala ob stisku roke, ob slovesu.
-
Pri Koni in njenem možu, ki sta nas kar dvakrat rešila sredi noči. Prvič, ko so nas k njima pripeljali prazni želodci in od celodnevne vožnje tresoča in ošibela telesa; drugič pa, ko smo se ponoči vračali nazaj proti Kaudi in sva s Tomom, ravno ko so bili pred nama največjimi spusti in vzponi, udarila ob eno od tisočih skal na poti (še dolgo potem, ko sem zamižala, nisem videla drugega kot skale, haha …) in ostala brez zadnje zavore.
Pri človeku, ki se je, ko sva se na poti v Yido (begunsko taborišče v J Sudanu) že po večurni vožnji z motorjem, v črni noči spraševala, kje sva, in se bala, da bova zašla na vladno stran, kot duh pojavil, salutiral in nama potrdil, da sva na pravi poti, potem pa tako kot je prišel, izginil nazaj v noč.
Pri najmlajšem Kau-nyarskem dečku in ostalih otrocih, ki so hodili 6 dni in 6 noči, da so s težko dostopnih gora po poti, ki še vedno ni povsem pod nadzorom upornikov, prišli v Kaudo po izobrazbo. Odločili so se, da bodo toliko časa stran od svojih družin, dokler ne dosežejo zastavljenega cilja. Našla sva jih speče na betonskih tleh, na pogrnjeni plastiki, kjer ni bilo videti niti ene samcate odeje, mraz so premagovali trdno stisnjeni drug k drugemu.
Pa pri debelih, zavaljenih in zamaščenih župnikih, ki imajo polno rit vsega; pri srednje velikem gumbu, ki je še komaj držal salo skupaj in se boril, da ga ne raznese pod bremenom pritiska svojega lastnika. Verjamem, da ni bil samo poln sala, ampak tudi odej, a jih niso hoteli prodati, kaj šele dati, ker so jih določeno število za letos že razdelili, so rekli, kdo ve komu, za viski so pa imeli ... Sram naj jih bo v imenu Boga ... In še o marsičem ...
Odkar imam tale pametni telefon, ki mi ga je podaril prav Tomo, da bom v koraku s časom, je rekel, haha, neprestano cinglja. Opozori me celo, če on dobi elektronsko pošto. Podzavestno mu sledim, kadar se oglasi, in tokrat mi pozornost ukrade zapis v Tomovi elektronski pošti: Ravnokar smo zablokirali vaš račun. Ugotovili smo, da se je z vašim računom nekdo poskušal prijaviti v bližini Nemčije, ste bili to vi?
-
Ne dovolim si, da me odnese s tirnic. Navkljub vsem izkušnjam dvakrat globoko vdihnem … Nimam veliko časa za premišljevanje. Večkrat se je že zgodilo, da je, kadar me je Tomo klical z južnosudanske številke, pokazalo, kot da me nekdo kliče iz Nemčije, Italije, Velike Britanije … Nikoli pa se kaj podobnega še ni zgodilo ob povezavi na e-pošto. Tokrat se je, si rečem. Vem, da se zdaj Tomo ne more povezati, zato hitro potrdim: “Da, nič ni narobe. Prijavil se je v Nemčiji.” In si mislim, to je vse, kar lahko naredim v tem trenutku, da se bi lahko povezal. Preverim Messenger, preko katerega najpogosteje komunicirava, saj v najinem primeru ta najhvaležneje deluje. Na Messengerju še ne vidim njegove povezave. Delam naprej in po desetih minutah me strezni tipično zvonjenje za klic preko Messengerja. Tomo je! Dvignem in ne skrivam navdušenja: “Ooooojjjj, Tooommmo!!!” “Halo, halo … Ljubezen!” slišim na drugi strani. “Tooomooo, Tommmo …,” še nekajkrat ponovim. On pa: “Halo, halo … Me slišiš? Reci kaj, če me slišiš.”
Haha … Pa sva ponovno tam kot ničkolikokrat … Tako se pogosto začenjajo in končujejo najini pogovori, kadar sva vsak na svojem koncu sveta. Še dobro, da sva duševno povezana.
Ne spomnim se, kdo od naju je prekinil. Vem pa, da sva oba, vsak na svojem koncu hitela pisat sporočilo, saj nikoli ne veš, kdaj naredi plink … In povezava izgine za eno uro, dve uri, pol dneva, en dan, več dni … Tako je to. In če veš, da je tako, potem to vzameš v zakup. Je pa hecno, kako vedno upaš do zadnjega, da bo tokrat drugače.
In tokrat je bilo drugače, nekaj je bilo povsem drugače … Ne vem, ali je zginila internetna povezava ali ni. Je pa izginil Tomo. »Konec časa. Odhajam!” je bil njegov zadnji sms.
Toda pred tem pa: »Pripeljali smo Royo! Jo oddali dr. Tomu. Odhajamo nazaj na goro Lomon, takoj. Prebral tvoj mail glede Jacobove vize. Pustimo zaenkrat to. Ali si mogoče vprašala SP, ali lahko letim z njimi v Jubo in kdaj? Ne bom več dosegljiv, razen v Kurčiju. Ne vem, kdaj. Ljubim te.«
Orosile so se mi oči. Nekaj trenutkov nisem mogla nič. Ne misliti, ne odgovarjati, ne klicati … Mislim, da mi je za trenutek celo dih zastal.
“Pripeljali smo Royo! Pripeljali smo Royo!” sem si ponavljala. “Roya, Roya …” sem si zdaj potiho ponavljala in jokala kot dež. Uspelo mu je! Mojemu možu Tomu je uspelo!!! Sama vem, kako je, ko si tam, vse težko, nič se ne premakne, ves čas imaš občutek, da si želel narediti dva koraka naprej, pa si naredil dva nazaj. S trmo, z željo, da mora pomagati, in z vztrajnostjo mu je uspelo. Uspelo mu je to, čemur slediva, če nama uspe rešiti enega gobavca, pa enega. Uspelo mu je vreči rokavico.
Roya, gobavka, ki ste jo lahko spoznali in videli na vseh najinih predavanjih lansko leto; mamico štirih otrok, ki jo je Tomo našel v votlini, do katere ga je pripeljal smrad po razpadajočih, zgnitih udih. Royo je našel v bolečinah, vendar je Toma in njegove spremljevalce kljub temu sprejela z dostojanstvom. Roya, ki vam bo meseca oktobra delala družbo, če ste kupili letošnji koledar Ustanove Toma Križnarja in nama tako priskočili na pomoč pri opozarjanju tako nanjo kot na številne druge gobavce, ki sva jih konec leta 2017 prvič našla na gorah Acheron, Changaro in Lomon.
Roya je zdaj v katoliški bolnici Mother of Mercy. Jeejeeeeeeeeeejjjjjjjjjeeeee…!!!!! Veselja se ne da izraziti ne s solzami sreče ne s pripovedjo, še najmanj z zapisom. Kako izraziti nekaj, če niti sam ne veš, kaj se ti pravzaprav dogaja? Nekaj, kar čutiš in nisi čutil še nikoli prej … nekaj, za kar sem prepričana, da je me je zadelo tako močno in tako strastno in tako neponovljivo samo, ker sem imela sama priložnost zreti v oči že številnim gobavcem in biti skupaj z njimi tam daleč od vsega – avtomobilov, interneta, elektrike, zdravil, hrane, vode … Biti skupaj z njimi tam daleč, z njihovo bolečino.
Rokavica je vržena, tokrat po tvoji zaslugi, dragi mož. Royi bodo pomagali. “Konec časa. Odhajam,” si zapisal in se povzpel na goro Lomnon, na goro, kamor sva se tistega decembrskega dopoldneva leta 2017 povzpela skupaj. Pred odhodom sva se pripravila, da bova zrla v lačne oči, niti mislila pa si nisva, da bova zrla še v ene vrste oči – v prazne, že razjedene oči gobavcev. Tudi ta izkušnja naju veže. Gobavcev je še na stotine.
Dragi mož, hvala, da si, hvala, da sem lahko ob tebi, in hvala, da vztrajaš.
Tako ponosna sem tokrat nate.
Z vsem spoštovanjem ti pošiljam pozdrav iz Slovenije. S poklonom številnih, ki bodo prebrali zapisano. Vem, da bo ob Royini zgodbi zatrepetalo njihovo srce.
In še s tistim, kar vidim tam daleč v daljavi; žareči obraz tvojega očeta, z visoko dvignjeno pestjo, s katero ne izraža samo ponosa, ampak te pošilja naprej s stavkom “Ne vdaj se, fant!” In ti tako v dlani polaga novo odgovornost.
Postojna, 31. 1. 2020
Bojana Pivk-Križnar
P.S. Ostalo je še nekaj rokovnikov in koledarjev. Naročite jih lahko na: Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. ali Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.
Slike:
***********************************************************************************************************************
Bojanino voščilo - Ko zažari človečnost - 2020
OBŽARJENI S ČLOVEČNOSTJO
Nekaj kar žari, ne potrebuje okraska.
Vse hrepeni po večnem …
… Po večnem življenju.
… Po lepem, perfektnem, odličnem, čudovitem, dih jemajočem …
… Večne naj bi bile tudi tradicije … Pa tule med velikanskimi termiti, med pajki in škorpijoni, med žvrgolenjem ptic, jokom novorojenčkov, čebljanjem ljudi, ki se vsako jutro prebujajo najbližje zemlji kot se lahko in čez dan vzcvetijo, ponoči pa spet zaprejo svoje cvetove, razmišljam: bodo v modernem svetu za preživetje tradicije dovolj tako preprosta človeška dejanja kot so na primer tekme aranžerjev, kdo izmed njih bo bolj mamljivo in vabljivo okrasil praznično izložbo? Bodo res k njeni večnosti pripomogle skrbno izdelane psihološke analize, s katero metodo prepričati ljudi, kaj vse še morajo kupiti, da bo za njih letošnje praznovanje tudi ob koncu leta popolno … Srečno?
Res je, da moramo dopustiti možnost, da se z ljudskim izročilom nekaj izgubi, a huje je kadar se nekaj izrodi.
Lahko za plastično božično drevesce, okrašeno z velikimi bleščečimi bunkami in ovito s plastičnimi lučkami, rečemo, da je resnično lepo?
Ohranjamo ali brišemo tradicijo, ki sega daleč v preteklost? Že Egipčani so ob najkrajšem dnevu v letu v domove prinesli zelene liste datljevca, ki so simbolizirali zmago življenja nad smrtjo, zmago svetlobe nad temo.
Skandinavska plemena naj bi se poklanjala prav jelki. Omelo, ki prav tako spada med naše tradicionalno božično okrasje, v njihovi mitologiji povezujejo z najprijaznejšim med bogovi, bogom svetlobe, veselja in sprave, ki so ga imenovali Balder.
Na Britanskem otočju so druidi, keltski svečeniki, med zimskim solsticijem uporabljali zimzelene rastline pri skrivnostnih obredih. Omela in sveto drevesce sta bila tako kot pri Germanih tudi za Kelte simbola večnega življenja. Zimzelene veje so obesili nad vrata, da bi tam odganjale zle duhove in jim preprečile vstop v domovanje.
Tudi okraski imajo svojo simboliko. Prvi okraski na drevescu so bila rdeča jabolka – z njimi je božično drevo simboliziralo rajsko drevo. Nato so jih ljudje začeli okraševati še z raznovrstnimi okraski, ki so ponazarjali darove stvarstva – darove polj in sadovnjakov, gozdov in morja.
Ne spomnim se, da bi kdaj že videla na božičnem drevescu kakšno jabolko, grozdje, kostanj, ali školjko … Pa tudi sama nisem nikoli obesila nič od tega. Tudi sama sem sledila zdaj že dodobra popačeni tradiciji. Le zakaj, saj domišljije mi ne manjka?
Pa naj bo letos malce drugače.
Na letošnje božično drevesce pripenjam tri svitke, na vsakem je zapisan eden izmed dogodkov z najine letošnje poti.
Na prvem piše: Poklon dečku Kamalu.
Kamala sva spoznala drugi dan prihoda, v Jubi, v glavne mestu Južnega Sudana. Čisto tiho in nevede se je usidral v najino življenje, ko sva si za večerjo delila kos pečenega piščanca. Dodobra sva obrala vsako koščico posebej. Ko sva končala in si je Tomo šel umit roke, se je okoli mize za katero sem sedela v trenutku nekaj zgnetlo, tako hitro, da sprva niti nisem dojela. Pristopil je deček, pograbil ostanke kosti s pladnja, še ne 12-letna Kaka pa je odnesla pladenj s krožniki. Prepričana, da gre za rutinsko pospravljanje mize, sem pozorna postala šele, ko sem videla, da sta deček in Kaka odšla vsak v svojo smer. Kaka k čebru za pomivanje, deček pa na kup granitnih skal, pred katerimi se je na kamion trpalo nekaj južnosudanskih vojakov. Stisnilo me je v srcu ob spoznanem dejstvu, da deček ni eden od osebja, ampak še eden izmed tistih, ki je odvržen na smetišče Južnega Sudana. Pograbljene kosti je začel mleti s svojimi močnimi belimi zobmi. Samo do moža, ki je sprejemal naročila, je bilo potrebno stopiti in nekaj se je zganilo v vseh nas.
Prosila sem ga, če mi lahko zaračuna še en njihov full - skledo fižola, kar je pogosta tako južnosudanska kot sudanska jed z dodanim oljem, narezano čebulo in naribanim kozjim sirom. Prikimal je in rekel: “Zaključujemo, to je gratis.” Porcija, ki so mi jo dali, je bila veliko večja kot običajna, zraven so dodali še tri kose njihovega tradicionalnega kruha, imenovanega čepati, medtem je Tomo dečka povabil k mizi. Ko sem pristopila, je bil njegov pogled sramežljivo uprt v tla. Povabila sva ga, da poje v najini družbi, pa je dostojanstveno vzel ponujeno, ter ne da bi se naše oči srečale, ne žalosten in ne vesel, odšel v prihajajoči mrak. Upam pa, da je bil vsaj tisti večer sit kot bi moral biti vsak dan.
Svitek številka dve: Kako vroče je v peklu?
Če je v pregovoru “vroče je kot v peklu” kaj resnice, potem se je zadnjo soboto pred letošnjim božičem pekel dvignil nad zemljo. Rezervirala sva let iz Jube v Yido, edini komercialni let, ki je poleg letov UN in Samaritan Purse mogoč in veliko cenejši. V petek ob 7.00 so nama naročili, naj bova na letališču. Pred eno z valovitih plošč postavljenih barak, v katerih so nastanjeni predstavniki posameznih letalskih družb, ki ponujajo krajše notranje lete, sva prispela točno. Z vso prtljago sva se polna optimizma, kako letos s potjo hitro napredujeva, namestila v neposredno bližino vhoda. Tam pa sva tudi obtičala, na koncu skupaj s cca. 100. potniki, vse do 13. ure, ko naju je poklical predstavnik letalske družbe in nama sporočil, da z letom ne bo nič. “Šele jutri,” je dodal brez kakšnega večjega obžalovanja. Bolj kot to, zakaj ga ni in če bo naslednji dan sigurno, naju je poskušal prepričati, da sva lahko srečna, ker sva prva izvedela, da let odpade.
Naslednji dan je bilo upanje večje, saj sva imela letalski karti v rokah in naročeno nama je bilo, naj bova ob 6.30 na letališču. Tokrat nisva čakala zaman, zato se nama je nekaj več kot sedemurno čakanje na vzlet zdelo zanemarljivo. Ko je napočil trenutek odhoda, sem pohitela, da bi dobila sedež ob oknu, da bo lahko Tomo snemal, saj na letalski karti ni bilo nikjer zapisane številke sedeža. Vsi smo pospešili korak po pristajalni stezi, pa čeprav so nas ves čas postavljali v gosji red, se nismo dali, čimprej smo želeli biti na letalu; “Bolje drži ga, nego lovi ga.” In ko sem se z nogo že dotikala prve kovinske stopnice, me je do udobnega sedeža ločilo le še nekaj stopnic dobro in večkrat zakrpane kovinske ptice. En, dva, tri, štiri in čas je za boj, pa ne boj za sedež. Hahaha … Boj, da se mi od razočaranja veliko predolgi nos ne bi preveč zapletal med nogami, hahaha … Saj tam ni bilo prostora zanj. Zdaj sem morala paziti, da se z vso prtljago, ki sem jo imela še s seboj, ne bi zvrnila na kakšnega potnika, ki je v letalo vedoč, kaj ga čaka, vstopil že pred mano. Sedeže je po trupu kovinske ptice, ki je z notranje strani izgledala še bolj strašljiva kot z zunanje, zamenjala naša vsepovsod nametana prtljaga. Poiskati košček prostora za svojo rit je bil zdaj edini cilj vseh nas približno 150. potnikov in če najdeš še prostor za svoji dve stopali, si lahko neizmerno srečen. Ko smo se vsi natrpali, se mi je na trenutke zazdelo, da imajo še sardine v konzervi več prostora kot mi in če bi obstajala kakšna možnost, bi nas pričvrstili še na stene. Hahaha … Kakšne stevardese in stevardi med letom? Samo eden od predstavnikov letalske družbe, ki je ves čas, ko je videl kaj podobnega fotoaparatu, kameri ali telefonu, začel mahati in žugati s kazalcem, da je prepovedano snemati. To je pa tudi vse, kar je bilo v njegovi moči, do naju se je bilo tako ali tako nemogoče pririniti.
Vsi smo bili del istega zosa. Pa še prostovoljno smo vstopili v kotel, v katerem smo se sprva dodobra prepojili z vsemi človeškimi sokovi, saj ga ni bilo junaka, od katerega ne bi kapljalo in curljalo. V lovu za zrakom je bilo tudi tega vse manj in manj, zato so nam počasi drug za drugim začele bingljati glave in drug za drugim smo začeli zapirati oči, vse dokler takrat že zamegljena pamet hočeš nočeš voljnega telesa ni dojela, da po njenem človeškem pokrivalu ne dežuje, ampak že od vse povsod kaplja hitro nabirajoči se kondenz. Počasi ti je za vse vseeno, tudi umeten dež te ne moti več, samo da že enkrat pristaneš, pa kjer koli že.
In svitek številka tri: Asmara in še nekdo v nemški bolnici Cap Anamur
Nemška bolnica Cap Anamur je v Nubskih gorah vse od leta 1997. Tomo jo je obiskal že velikokrat, jaz tretjič. Tudi ob tokratnem slovesu ni bilo nič drugače kot že tolikokrat prej, vse kar sva videla in doživela, se je ponovno dotaknilo najinih src. Nemški in nubski zdravniki ter celotno osebje, ki sva ga imela priložnost srečati v tej majhni bolnici, so dokaz, kako lepo je lahko, ko nekomu uspe delati s črno roko v beli ali pa z belo v črni, vrstni red ni pomemben. In ko si med ljudmi, ki jim ni cilj plačilo konec meseca, ampak to kar počnejo, počnejo zato, ker verjamejo in čutijo, da je tako prav.
Dan podoben dnevu. Na stotine bolnikov mirno sedi v zasenčeni čakalnici in pod senco napušča ter potrpežljivo čaka. Skrb, da bi ostali pred zaprtimi vrati, je odveč, saj vedo, da v bolnici nimajo urnika, delajo tako dolgo, dokler ne poskrbijo še za zadnjega čakajočega bolnika. Vse, kar sva si zamislila in zaprosila, je bilo mogoče, tudi intervjuji, pogovori, snemanja … In tako sem pristala v družbi mamice Asmare.
V najbolj oddaljen kot porodne sobe sem se umaknila, da ne bi s svojo prisotnostjo kakorkoli in kogarkoli motila. Asmara, mamica štirih otrok, ki jih je tako kot večina žensk V Nubskih gorah rodila doma po tradicionalni poti ob ognjišču, na katerem običajno klokota prevreta voda, čepe na skali ob podpori mame in sosed; tokrat leži na bolniški postelji in poskuša roditi ob podpori medicinskih sester, ki ji z masažo in z nekaj injekcijami blažijo bolečine ob počasnem, že 17-urnem razpiranju medeničnih kosti, čakajoč na porod svojega petega otroka. Znojne kapljice in tihi zamolkli zvoki ob bolečinah, ki prihajajo v intervalih, so dokaz, da ima vse manj moči, da njeno telo postaja vse šibkejše in da je njeno upanje za naravni porod vse manjše. Tudi časa je vse manj, otrokov utrip je vse šibkejši, zaužil je že preveliko količino plodovnice. Potrebno je ukrepati. Pokličejo dr. Josepha. “Potreben bo carski rez,” reče. “Drugače lahko otroka in mamo izgubimo.” Vse se je začelo odvijati zelo hitro, Asmaro so dvignili, njeno telo je bilo tako šibko, da je polzelo med rokami medicinskih sester. “Ojej, pa ne zdaj,” sem si ukazala! Tudi moje telo je namreč iz solidarnosti, zaradi premalo zraka ali pa kdo ve zakaj, začelo počasi polzeti navzdol, opirajoč se na kot, ob katerega sem se naslanjala. “Ne, ostani močna, ne morejo zdaj imeti še s tabo dela,” sem si prigovarjala in se počasi, ne da bi me kdo videl, spet dvignila. Opotekajoče sem sledila Asmari in osebju, ki se je v trenutku organiziralo.
V operacijski sobi, kjer so vsi črni, samo jaz bela, je vse pripravljeno, vse sterilno. Asmara dobi splošno anestezijo. Vse poteka zelo hitro. Porodničarji pripravljajo vse potrebno; Joseph si nadene zaščitno obleko in operacija se začne z velikim rezom v Asmarin trebuh ter kasneje še s prerezom maternice. Odprtina zazeva, kri, ki jo asistent pivna s pomočjo velikih gaz, se nima časa razliti po operacijski mizi. Pozabim gledati na uro. Majhna … O ne, ne majhna. Ampak zelo, zelo velika kramežljavo bledikavo črna kepica je zunaj. Zajoka šele, ko ji iz nosne votline in ust posesajo nekaj porodne vode. Tako vzporedno poteka reševanje Asmarinega in dekličinega življena na dveh zaporednih mizah. In konec? Zaradi predanosti in znanja domačih zdravnikov ob nemški podpori potrebnih inštrumentov, SREČEN.
Tokrat porod po tradicionalni poti ni bil mogoč, je pa bil mogoč, ker napredek ni bil v rokah trgovcev z življenji. Samo ker je bilo tradiciji dodano znanje in radost, smo pod nebom, kjer se nagnete toliko zvezd, da se ti na trenutke zazdi, da hodiš med njimi in ne pod njimi, lahko doživeli nekaj tako lepega.
Tradicijo okraševanja dreves ob nastopu božiča naj bi vpeljal Martin Luter. Legenda pravi, da se je nekega božičnega večera sprehajal po zasneženem gozdu, ko ga je skupinica majcenih zimzelenih dreves popolnoma prevzela s svojo lepoto. Veje, ki so bile pokrite s snegom, so se čarobno svetlikale v mesečini. Ko je prišel domov, je postavil drevesce kar v hišo, da bi čudovito doživetje lahko delil s svojimi otroki. Nato pa ga je še okrasil s svečami, ki so simbolizirale zvezdno nebo.
Deklica Konja mi je predbožični dan skupaj z njeno mamo, ki ji je podarila življenje in z vsemi prisotnimi, ki so se borili za življenje obeh, omehčala že dokaj okamenelo evropsko srce.
Vsem nam tukaj in vam tam novorojena deklica podarja novo upanje za lepši svet. Zato naj jo privzdignemo nad sam vrh tudi vašega božičnega drevesca. Kdo, če ne nekaj tako nedolžnega, kot so novorojenčki, si v temle trenutku bolj zasluži zavzeti mesto plastične zvezde, ki na vrhu jelke simbolizira cilj naše poti, kraj miru.
Morda pa je recept povsem preprost. Zapisu do doživete radosti in tradiciji za večnost je potrebno dodati samo nekaj duha, nekaj notranje globine, nekaj srčnosti. Najbolj zapletene stvari so najpogosteje najenostavnejše.
Srečno, deklica Konjo!
26. december 2019. Kauda, Nubske gore, Sudan.
Bojana Pivk-Križnar
***********************************************************************************************************************
Novoletni dnevnik Toma Križnarja
***********************************************************************************************************************
Tomo Križnar gost v oddaji Nedeljski gost na valu 202 (17.11.2019):
Manjka nam pristnih izkušenj, nasedamo propagandi
https://val202.rtvslo.si/2019/11/nedeljski-gost-187/
***********************************************************************************************************************
Prispevek o džandžavidih (sobotna priloga Dela, 20. julij 2019):
Upri se sebi, človek
https://www.delo.si/sobotna-priloga/upri-se-sebi-clovek-207468.html
***********************************************************************************************************************
V priponki prepošiljam prvi kratki video našega stroja za iskanje vode, ki smo ga dobili od naših sodelavcev iz Sudana. Na manj kot minuto dolgem posnetku pred našima dvema mercedesovima tovornjakoma vidimo tudi srečni obraz Mohameda Alija, ki se ga nekateri najbrž spomnite s srečanj v Sloveniji leta pred desetimi leti. Mohamed je mlajši sodelavec Suleimana Jamusa. Našega »baba« – našega posvojenega očeta, plemenskega starešine ljudstva Zaghawa in nekdanjega humanitarnega kordinatorja darfurskih borcev za svobodo SLA in JEM. Baba Jamus je zato, da bo lahko legalno vrtal in iskal vodo na področjih v Darfurju, kjer so domačini najbolj ogroženi, ustanovil humanitarno organizacijo Hope for People. To je partnerska organizacija humanitarne organizacije H.O.P.E. Klemena Miheliča, ki je zbirala prispevke za naš stroj.
Vrtalni stroj je bil izkrcan z ladje v pristanišču Port Sudan točno pred enim mesecem, 29. marca.
Že ves ta čas, vsak trenutek, čakamo novico, da je Jamus uspel spraviti tovornjake na šleparje proti Kartumu in naprej v Darfur.
Včeraj je po telefonu povedal, da mu ni uspelo zaradi »administrativnih blokad.« Administratorji zahtevajo podkupnino. Zato se Jamos in njegovi ljudje zdaj pripravljajo, da bodo plačali podkupnino.
Vem, kaj to pomeni. Ko sem leta 1983 pristal z letalom v Kartumu in s seboj pripeljal mali 49 kubični Tomosov moped, sem čakal tri tedne, preden sem ga dobil s carine, čeprav sem imel Carnet de Passage in me nihče ne bi smel ovirati, da bi dobil motor takoj. Zato sem zamudil sušno dobo in gnal moped čez največja močvirja na Zemlji ob Nilu proti jugu in naprej v džungle v kotlini DR Kongo in dalje čez Ruando on Burundi in Tanzanijo do Dar es Salama v največjih deževjih. Vse zato, ker nisem plačal podkupnine. Ampak takrat še ni bilo vseh teh vojn. Plemenjaki Dinka in Nuer so mi vsepovsod in kar naprej pomagali nositi motor čez malarična in z bilharzijo okužene vode. Tako sem se jih naučil imeti rad in spoštovati te, ki so se potem pobili za tuje interese. V prvi vojni, ki je trajala dvajset let in jih je pobrala več kot dva milijona. In nijhove potomce, ki so sami iztrebili drug drugega v novi in odcepljeni državi Republiki Južni Sudan v tej novi vojni od leta 2013 prav tako več kot 400.000 in to spet za tuje geostrateške interese.
V Sudanu kljub skoraj petim mesecem nenehnih protestov in vojaškemu udaru proti islamistični vojaški diktaturi Mohameda Hassana al-Bashirja in novi, že tretji islamistični deklarirano Prehodni vojaški oblasti še naprej vlada kleptokracija.
Islamistični generali zavlačujejo prenos oblasti na civiliste in se skoraj zagotovo ne bodo umaknili od korita, iz katerega so kradli več kot trideset let. Podpirajo jih Saudska Arabija, Združeni arabski emirati, Amerika, Britanija in Norveška. Proti njim se gnetejo okoli korita, da bi kradli naprej zase Qatar, Turčija, Rusija in Iran.
Kitajska molči. O Kitajski ni nič slišati, čeprav se je gospodarsko najbolj zakoreninila v to deželo lovcev na sužnje. Kultura sužnjev prežema vse sloje sudanske družbe od vrha piramide do dna. Do najbolj brezpravnih in marginaliziranih in izobčenih in iztrebljanih afriških staroselcev.
Protestniki trdijo, da se ne bodo umaknili izpred vojašnic, tudi če jih vojaki pobijejo milijon.
Ampak tudi vsi ti mladi, študirani profesionalci iz vrst pravnikov in zdravnikov in novinarjev, ki bi lahko vodili Sudan iz največje bede in nasilja na planetu, nimajo nobenega pozitivnega odnosa do indigenov, čeprav ves čas vpijejo »Zdaj smo mi vsi Nube. Zdaj smo mi vsi Darfurci. Zdaj smo mi vsi iz Modrega Nila!«
Sudanci iz diaspore v Evropi in Ameriki se bojijo, da bo zaradi rastočih napetosti med generali, varnostnimi službami in milicami džandžavidov, ki so pobili 300.000 prebivalcev Darfurja, in protestniki, ki zahtevajo civilno oblast, zdaj zdaj Sudan eksplodiral v najhujši krvavi žehti do sedaj.
V klanju bodo spet najbolj nastradali potomoci lovljenih sužnjev.
Evropska unija ne priznava Prehodnega vojaškega sveta in izpostavlja na stran protestnikov.
Zato protestniki in diaspora in staroselci v EU vidijo veliko upanje.
EU je zaradi svojega deklariranja osnovnih človekovih pravic in zavzemanja za demokracijo zavezana pritiskati na Prehodni vojaški svet, dokler ne bo odstopil in vodenje nekoč najbolj perspektivne največje afriške države zdaj pa popolnoma izropane in uničene države prepustil človekoljubom.
Ne molohom iz vseh strani neba, ki si želijo krvi nedonošenčkov in mesa nedolžnih mladih deklet in fantov z vseh strani neba, ampak tistim humanistom, ki želijo tej deželi dobro.
Z Bojano bova sudansko ambasado na Dunaju zaprosila za vizo. Lani so nama jo zavrnili. Brez obrazložitve. Mogoče bova tokrat bolj sprejemljiva.
S Klemnom Miheličem smo za pomoč pri čuvanju našega vrtalnega stroja v Sudanu zaprosili tudi slovenskega predsednika Boruta Pahora. Načelno je privolil – napisati pa moramo elaborat, kako si njegov obisk zamišljamo.
Morda bo generale prepričal, naj odnehajo tako, da jih bo poučil, zakaj in kako je razpadla Jugoslavija. Zna biti, da ga bodo tisti generali, ki so študirali na Pomorski vojaški fakulteti v Splitu, razumeli. Jugoslavija je ob svojem razpadu gostila več kot petsto študentov iz Sudana. Med njimi so tudi pravniki in zdravniki, ki so študirali na ljubljanski in mariborski fakulteti, ki zdaj vodijo protestnike.
Morda bodo pa v naši vrtalni napravi videli lastovko. Eno od lastovk, ki vsako zimo priletijo iz Slovenije in Evropske unije na prezimovanje v tople, čudovite kraje ob Nilu. Morda bo pa vse začelo zanimati sodelovanje. Turizem. Blagostanje. Mir. Prihodnost za naše otroke – namesto vojskovanja in smrti. Morda bodo pa pozdravili gobave, ki živi trohnijo v najteže dostopnih gorah.
Živel 1. maj – Praznik dela.
Smrt molohom! Naj živi Življenje!
***********************************************************************************************************************
Posnetek gostovanja v oddaji Klepet ob kavi!
Izpoved žene Toma Križnarja o nevarnem življenju na poti; Bojana Pivk Križnar
***********************************************************************************************************************
***********************************************************************************************************************
VOJAŠKI UDAR V SUDANU!
***********************************************************************************************************************
15. april 2019
Trojka - Norveška, Amerika in Velika Britanija potrdile novi red v Sudanu - nobene besede freedom fighters
Po njihovem odnosu do staroselcev jih boste spoznali. Ne samo vladajoče dinastije Saudske Arabije in Združenih arabskih emiratov, ampak tudi dinastije naših treh največjih mešetarjev iz Velike Britanije, Amerike in celo Norveške. To so isti, ki so do zadnje srede spali v isti postelji z navidezno odstavljenim režimom. S tem, ko so Hidri odsekali samo eno ali malo več glav, so nam, opazovalcem, očitno samo vrgli pesek v oči. Ampak ne morejo pa vreči peska tudi protestnikom na barikadah pred vojašnicami v sudanskih mestih, ki kličejo svoje fante v uniformah redne sudanske vojske ven in na svojo stran.
Vsi ti sudanski domači in mednarodni molohi skupaj nočejo vedeti za najbolj nedolžne in najmanj skorumpirane in hkrati največje žrtve na globalnem žrtveniku. V sedanjem prerivanju okoli korita ne omenjajo staroselcev v Nubskih gorah, Modrem Nilu in Darfurju. Niti en angažirani akter po padcu islamističnega vojaškega diktatorja Omarja Hassana al-Bashirja prejšni četrtek ne omenja Abdel Aziza el Hila, predsednika upornih staroselcev v Nubskih gorah in Modrem Nilu in vodjo Sudan People Liberation Army North (SPLA North), ki uživa največje zaupanje svojih ljudi in že od leta 2001 vodi upor proti zahrbtnim lovcem na sužnje s severa. Niti glavni internetni mediji, ki so vse štiri mesece od izbruha demonstracij 19. decembra proti povišanim cenam kruha in bencina bolj ali manj redno spremljali protestnike in poročali o pobijanju pogumnih in ponosnih mladih in starih z živimi kroglami, kar naši mediji skoraj niso povzemali - recimo www.SudanTribune in www.RadioDabanga omenjajo zdaj zgolj Minni Minnawija in dr. Gibrila iz vrst darfurskih upornikov in Malika Agarja in Yassirja Armana, ki so jih Nube nagnali, ker so ugotovili, da sta jih ta predstavnika SPLA North skušala samo vrniti pod nadzor Hassana Omarja al-Bashirja in njegovih valpetov in šariatskega prava.
Viri iz Kartuma in Sudanci v Sloveniji verjamejo da je osem od deset članov Prehodnega vojaškega sveta zapriseženih islamistov.
Kakšno tranzicijsko oblast so botri na zahodu in vzhodu požegnali, se vidi tudi iz dejstva, da so v Prehodni vojaški svet spustili tudi vodjo džandžavidov Lt. gen. Mohameda Hamdana. Janžavidi so klavci iz Darfurja, ki jih poznamo kot izvajalce naročenega genocida in so organizirani v Milico za hitre posege (Rapid Suport Forces - RSF) in so dobro oboroženi plačanci, ki jim je Bashir bolj zaupal kot redni sudanskil vojski in jih zato skupaj z Nacionalno intelegenco in varnostno službo namestil varovati vse glavne vzvode islamističnega režima. Sedem tisoč vojakov iz RSF je Bashir prodal kot vojne plačance v pešadijsko podporo vojni, ki jo vodijo zgoraj naštete članice naše koalicije proti Hutujem v Jemnu.
Dobesedno za sužnje. Viri trdijo, da s čeki v Kartumu ne morejo dvigniti denarja.
Sudan je sužnjelastniška družba. Sužnji so uporabni danes predvsem samo še za vojake v proxy vojnah. Najcenejši proxy suženjski vojaki so najbolj nedolžni staroselski fantje.
Ti bodo nabolj masovno umirali, če vojaki in džanžavidi in vohuni in varnostniki skupaj z našimi gospodarji in celim svetom in teboj in menoj ne bomo prepustili kleptokratske hidre okostenele oblasti v roke sudanskega ljudstva.
Protestniki po sudanskih mestih nočejo domov.
Kaj se bo zgodilo danes in jutri.
Naš sodelavec Suleiman sporoča, da se čuti varnega, saj vsak v Sudanu ve, da je z ljudstvom. Pozdravlja vse prijatelje in donatorje za vrtalni stroj za iskanje vode v njegovi drugi domovini Sloveniji in nas vse skuša pomiriti, da je tudi stroj še naprej na varnem v pristanišču Port Sudan.
Več bom skušal povedati nocoj v Odmevih na RTVSLO ob 22.00. Tisti, ki utegnete, pa vas vabim tudi na pogovor, ki ga bo vodil Erik Valenčič ob 20.00 v Mladinskem gledališču, ki se ga bodo udeležili tudi Sudanci, ki živijo z nami in vedno največ ali se bo zgodila nova krvava žehta.
Lp. Tomo
***********************************************************************************************************************
Humanitarna organizacija HOPE
Ustanova Tomo Križnar
OBVESTILO ZA JAVNOST
4. marec 2019
»27. aprila leta 2009 je humanitarni koordinator darfurskih upornikov Suleiman Jamous po satelitskem telefonu sporočil, da je v krajih v Severnem Darfurju, koder smo Slovenci domačine oskrbeli z videokamerami, prenosnimi računalniki in satelitskim telefoni, manj napadov na civilno prebivalstvo. Enak sistem, preko katerega vojni novinarji pošiljajo posnetke iz medijsko dobro pokritih vojn, omogoča zdaj tudi nedolžnim žrtvam v največji humanitarni katastrofi na Zemlji, da lahko sami pošiljajo posnetke požiganja, ropanja, pobijanja, posiljevanja, iztrebljanja in na ta način sami kličejo na pomoč vest Človeštva.«
Iz knjige Toma Križnarja »Nafta in voda« (samozaložba, Ljubljana, 2010)
»Največji problem preživetja družin v vojni med obema ognjema v Severnem Darfurju je sedaj tisti, zaradi katerega se je vojna začela. To je pitna voda,« je povedal Jamous.
In prvič zaprosil za prvo konkretno pomoč. Za vrtalno napravo, ki bo pomagala iskati vodo tam, kjer voda še je.
»Tam, kjer smo nekoč našli vodo z bajalicami, vode na tradicionalni način ne najdemo več. Niti če kopljemo petnajst in več metrov globoko.
Zato rabimo stroj!«
Po ocenah OZN je v zadnjih tridesetih letih zaradi podnebnih sprememb v Sahelu padlo 40 % manj dežja.
Zaradi segrevanja Indijskega oceana Sahara napreduje proti jugu povprečno 7 kilometrov na leto.
Domačini verjamejo, da so za te spremembe najbolj odgovorni najbolj razvajeni ljudje v industrijsko najbolj razvitih deželah, ki pokurijo največ fosilnih energentov in najbolj prispevajo k pregrevanju planeta.
Vasi zasuva pesek, kmetje izgubljajo še zadnje krpice plodne zemlje, nomadi so ostali brez čred in mladi fantje brez živali, ki bi jih ponudili v zameno za neveste in tako sprostili svojo naravno silo.
Nešteto najbolj revnih ljudi na Zemlji, milijoni soljudi se pripravlja na beg s celotnega področja Sahela med Saharo in deževnimi pragozdovi vod Mavretanije do Sudana, kjer je vojna ne samo za nafto, ampak tudi za vodo … In zdaj tudi plodno zemljo … Najbolj načela socialno tkivo.
Kam?
Čez Sredozemsko morje, tja, koder instinktivno čutijo vodo. In mir. Vse, kar jim je bilo vzeto.
Istočasno se iz dežel onkraj Rdečega morja in znova okrevajočih, prebujajočih azijskih imperijev selijo vseh vrst agitatorji, ki love neizobražene nomadske fante v nove in nove teroristične skupine. Ti se trenirajo v težko dostopnih puščavskih gorah in se zaklinjajo, da se pripravljajo na vojno. Na veliko zadnjo vojno z najbolj satanskim imperijem.
Milijoni najbolj nemočnih in od vseh pozabljenih ljudi v največji humanitarni katastrofi na Zemlji se strinjajo, da je vojna proti hinavščini in dvoličnosti sveta vojna.
Ampak tam onkraj so tudi domačini, ki se zbirajo okrog Suleimana Jamusa. To je plemenski starešina drugega največjega ljudstva v Darfurju, ki se ima za afriško Zaghawa. In duhovni vodja z velikim vplivom na tiste dele muslimanskega prebivalstva, ki se ne dovoli arabizirati in radikalizirati. Komandanti vojaškega gibanja Justice and Equality Movement, ki se bori proti islamski diktaturi Omarja Hassana al Bashirja, za katerim je haško sodišče za zločine proti človeštvu razpisalo tiralico z obtožnico, da je kriv za genocid v Darfurju, ga uradno nazivajo humanitarni koordinator.
Tomo Križnar: »Po mojih izkušnjah, ki sem jih pol leta nabiral kot odposlanec pokojnega slovenskega predsednika dr. Janeza Drnovška tako na ozemljih pod nadzorom darfurskih upornikov kot v zaporu pod nadzorom sudanske vlade leta 2006 v El Fasherju, se je Suleiman Jamus v resnici postavil v igro med dvema ognjema naravnost v žerjavico. In tam v najtežjih in tveganih pogojih skuša reševati otroke in žene in starce ...«
Suleiman Jamous je na dan vseh upornikov leta 2009 zaprosil za prenosno vrtalno napravo, ki bi jo bi bilo mogoče voziti iz kraja v kraj na terenskem vozilu.
Prav te vrste pomoč utegne preplašene ljudi prepričati, da bodo ostali doma. Prav zaradi takih drobnih izrazov solidarnosti bo morda manj rekrutiranja obupanih mladeničev v vrste afriških talibanov.
»Po petsto letih evropskega osvajanja koristnega sveta, po dveh svetovnih vojnah za kolonije in po katastrofalnih posledicah globalizacije, nam, dedičem evropskih zavojevalcev, ostane danes ena pot. Najbrž edina pot. To je pot resnice in človekoljubja.
Če želimo, da bodo ostali na planetu upoštevali naše izkušnje, nas poslušali in nam morda tudi sledili, jim moramo takoj sedaj dati dober zgled.«
»Jamusovi ljudje so na internetu našli ustrezno vrtalno napravo v Nemčiji iz druge roke za 150.000 eurov, dobava je možna v treh tednih ...«
V tem sporočilu za javnost sporočamo, da dobava seveda ni bila možna v omenjenih treh tednih. Dobava dveh Mercedesovih tovornjakov z naloženo vrtalno napravo za iskanje vode in kompresorjem je zahtevala čas desetih let.
»Naj povemo še, da je Jamusa leta 2007 iz pepela v Sudanu rešil takratni slovenski predsednik dr. Janez Drnovšek, ki se je od vseh politikov v Evropski Uniji najbolj upal izpostaviti in zoperstaviti splošnemu trendu …
In da je Jamusov klic na pomoč z vrtalno napravo za iskanje vode leta 2009 prvo razumelo Drnovškovo Gibanje za pravičnost in razvoj, ki je začelo nagovarjati Slovence za donacije istočasno z našim dokumentarnim filmom »Dar Fur – Vojna za vodo«, ki je nastal v sodelovanju z režiserko Majo Weiss in njenim možem Petrom Braatzem in v postprodukciji na TV Slovenija.«
Zato, ker je nekdanji predsednik zadnja leta svojega življenja deloval kot nekakšna antena, ki je sprejemala in oddajala in povezovala soljudi najbolj različnih valovnih dolžin in širin tako v domovini in svetu, smo cel projekt poimenovali »Antena dr. Janeza Drnovška.«
Ni mogoče navesti vseh, ki so prispevali in zbirali, da se je na računu, ki ga je po obisku v Darfurju leta 2010 odprl Klemen Mihelič, ko je ustanovil humanitarno organizacijo H.O.P.E., zbralo 188.000 EUR.
»Kupili smo kvalitetno staro mobilno vrtalno napravo Nordmeyer, nameščeno na tovornjaku Unimog, zmogljiv zračni kompresor, nameščen na tovornjak Mercedes in vso potrebno vrtalno opremo. Pri nakupu dodatnega tovornjaka, na katerega smo namestili zračni kompresor, nam je na pomoč pristopila Slovenska karitas in Misijonsko središče Slovenije. S svojim znanjem nam je pri tem brezplačno svetovalo veliko različnih strokovnjakov. Ob nakupu je bil poleg Suleimana Jamousa takrat v Sloveniji prisoten tudi njegov humanitarni sodelavec Mohammed Ali, da je potrdil ustreznost izbrane opreme za vrtanje v darfurski pesek.
Sledila je obnova in vse potrebno za dostavo. Glavnino dela z nadgradnjo, obnovo in servisom so brezplačno opravili prijatelji, avtomehaniki in strojniki, kupili smo le potrebne sestavne dele. V Sloveniji smo opravili tudi testno vrtanje in se prepričali, da bo v Darfurju res vse delovalo optimalno.
Nato pa smo naleteli na težave, saj zaradi vojn v vseh sosednjih državah opreme nismo mogli varno dostaviti v Darfur. Pomoč smo iskali pri raznih organizacijah in inštitucijah v Sloveniji in Evropi, vendar končne rešitve kar ni bilo. Vse je kazalo, da bi morali tvegati in se podati na nevarno pot in tam sproti iskati rešitve, ko je Suleiman Jamous sporočil, da mu je uspelo v Sudanu registrirati nevladno humanitarno organizacijo Hope for People, ki bo lahko vrtalno napravo varno dostavila v Darfur.«
Vrtalno napravo bo do pristanišča Port Sudan dostavila logistična družba, ki je usposobljena za tovrsten tovor. Od pristanišča do Darfurja pa bo oprema potovala pod budnim očesom Suleimana Jamousa, naložena na posebnih tovornjakih še preko 2.000 kilometrov. Suleiman Jamous in njegova organizacija se je pri tem zavezala, da bo poskrbela za vrtanje, v sodelovanju z lokalnimi skupnostmi pa zagotovila potrebne cevi in opremo za oskrbo civilnega prebivalstva z brezplačno pitno vodo.
»Nsha alah!«
Klemen Mihelič in Tomo Križnar, Ljubljana, 4. marec 2019
***********************************************************************************************************************
NAŠ VRTALNI STROJ ZA ISKANJE VODE V VRTINCU VEČ VOJAŠKIH UDAROV ISTOČASNO?
Za ogled foto albuma klikni na sliko
Sporočamo, da je naša vrtalna naprava 29. marca na ladji pristala v pristanišču Port Sudan. Izkrcali so jo, a je naš najtesnejši sodelavec Suleiman Jamus skupaj s svojimi ljudmi od tedaj do tega trenutka niso uspeli prevzeti – baje zaradi zapletov s sudansko birokracijo, ki zna biti tudi kleptokracija.
Navsezgodaj danes zjutraj so nas dosegle novice, da je po štirih mesecih nenehnih, stopnjujočih se in vse bolj množičnih demonstracijah ponoči sudanska vojska odstranila in zaprla predsednika Omarja Hassana al Bashirja, ki ga Mednarodno sodišče v Haagu obtožuje štirih največjih zločinov proti človeštvu, vključno z genocidom v Darfurju.
Skupaj z Bashirem je tisti del vojske, ki je danes prestopil na stran protestnikov, izločil iz igre tudi več kot sto petdeset najbližjih iz Bashirjeve islamistične vojaške hunte, ki je trideset let kradla, iztrebljala in pobijala po Sudanu.
Vojaška hunta, ki je trenutno pod ključem, je največja in najhujša grozodejstva počela na plemenskih ozemljih najbolj nedolžnih sudanskih staroselcev v Darfurju, Nubskih gorah in Modrem Nilu.
Vodja Sudan People Liberation Army (SPLA North ) Abdel Azis izjavlja, da bodo sodelovali samo s tistimi novimi oblastmi, ki se bodo odpovedale šariatskemu pravu, ki ga je razglasil Bashir po celem ostanku Sudana po odcepitvi in razglasitvi neodvisnosti Republike Južni Sudan julija 2011.
Šariatsko pravo še naprej podpira Muslimanska bratovščina – za katero se govori da v ozadju dramatičnih dogodkov izvaja svoj državni udar v Sudanu.
Naši kontakti v Kartumu in diaspore v Evropi in Ameriki sporočajo, da so po nalogu Varnostne službe iz zaporov začeli izpuščati politične zapornike. V Kassali so ukaz prehiteli lokalni demonstranti, ki so svoje tovariše, ki jih je režim od začetka upora 19. decembra po celem Sudanu pobil z živimi kroglami, več od petdeset do sto pozaprl, mučil in obdržal v takoimenovanih “hišah strahov” več kot 30.000, osvobodili kar sami.
Ne ve se pa še ta trenutek, kaj se dogaja s silami v specialni vojski za hitra posredovanja Rapid Support Forces (RSF), ki jim je moloh Bashir zadnjih pet let, potem ko jih je rekrutiral iz džandžavidov v Darfurju, ki so kot plačanci opravljali zanj najbolj umazana dela, bolj zaupal, kot redni Sudan Army Forces (SAF) in National Security Servisu (NSS) skupaj.
Suleiman Jamus je pred pol ure potrdil, da je na varnem v svoji novi hiši v Kartumu in da se za svoje življenje ne boji, saj vsak ve, da je od samega začetka upora v Darfurju aprila 2003 z uporniki.
Vidite ga lahko v našem dokumentarnem filmu Dar Fur – Vojna za vodo (Maja Weiss & Tomo Križnar, 2008) in berete v knjigi Nafta in voda (Ustanova Tomo Križnar, Ljubljana 2010).
Po socialnih omrežjih vsako sekundo prihajajo nova obvestila. Vsi po vrsti se bojijo, da bodo tudi to zgodbo v Sudanu izkoristile tuje sile za svoje interese na sudanskih naravnih virih.
V Ustanovi Tomo Križnar in humanitarni organizaciji H.O.P.E. pa se najbolj tresemo, kaj se bo v vrtincu krvave žehte, ki se lahko začne vsak trenutek med številnimi skupinami, ki zdaj tekmujejo med seboj, katera se bo ustoličila v vladno palačo na Nilu, zgodilo z našima dvema mercedesovima tovornjakom in naloženo opremo za iskanje vode.
Zbiranje prispevkov za iskanje vode v Darfurju se je začelo na prošnjo Suleimana Jamusa leta 2008 v Gibanju pravičnost in razvoj takratnega predsednika Slovenije dr. Janeza Drnovška. Klemen Mihelič je po ilegalnem obisku žrtev klimatskih sprememb in vojne za vodo leta v Darfurju leta 2009 ustanovil humanitarno organizacijo H.O.P.E. in na najbolj transparenten način nadaljeval z zbiranjem. Dve leti kasneje je za 165.000 EUR iz druge roke kupil opremo, ki jo je bilo potrebno obnoviti. Njegov brat in prijatelji so vložili v obnovo več kot 500 ur prostovoljnega dela.
Vrtalke naslednjih osem let nismo upali poslati v Darfur, zato ker Jamus ni mogel zagotoviti varnega transporta z nobene strani. 2011 je izbruhnila nova vojna v Nubskih gorah in septembra tudi v Modrem Nilu, nato pa še nova državljanska vojna v Republiki Južni Sudan decembra 2013. Ves Sahel do deževnih pragozdov grozi z vsesplošnim kaosom.
Lani sva z ženo Bojano v Nubskih gorah in Modrem med snemanjem žrtev nove velike lakote odkrila trohnjenje še živih ljudi. Gobavost! S posnetki sva od Svetovne zdravstvene organizacije zahtevala takojšen odziv, začetek projekta preprečevanja nalezljive bolezni in dobavo zdravil v oseminštiridesetih urah, kot imajo zapisano, da morajo odreagirati v svojem statutu. Ampak WHO se je opravičil, da na prepovedana področja v Sudanu, ki jih je določil Bashir, ne sme nobena agencija OZN.
Trohnjenje najbolj nedolžnih živih teles v Sudanu je očitno posledica trohnjenja morale najbolj nenedolžnih in presranih na planetu.
Lepra oziroma Hansenova bolezen se v sramoto celega človeštva širi naprej.
Domačini sumijo, da gre za še eno zaroto, ki ni samo teorija!
Letos pozimi sva posnela dovolj, da bomo montirali nov dokumentarni film. Antibiotike nameravava kupiti na črnem trgu nekje v Afriki in jih tihotapiti v Nubo kar sama.
Okoli sedemdesetletni Jamus je z nami na Turistični 4 v Naklem preživel sedem let, eno leto na koncu tudi v Kliničnem centru, Infekcijski kliniki in bolnici na Golniku. Več kot en mesec vmes je bil nezavesten. Zdravniki bi ga odklopili, če se ne bi za Jamusa zavzela mlada muslimanska zdravnica z Jesenic in odkrila latentno obliko tuberkuloze, ki so jo nato pozdravili z antibiotiki.
Nsha Alah je najbolj pogosta beseda, ki smo jo vsa leta v naši družini in prijatelji največkrat slišali od Jamusa.
Možnosti za kolikor toliko varen transport vrtalke v Darfur so se pojavile šele, ko se je junija 2017 Jamus odločil vrniti v Kartum. Ne vemo, kako so ga sprejeli člani Muslimanske bratovščine, ki so do danes zjutraj vodili Sudan – po telefonu nismo upali spraševati, ker predvidevamo da Jamusu ves čas prisluškujejo. Lani je prav zato, da bi lahko uradno prevzel našo vrtalno napravo, za kar smo ga v Sloveniji in Sudanu pripravljali deset let, z mlajšimi zaupniki ustanovil humanitarno organizacijo Hope for People. Le-ta se je s pogodbo obvezala, da bo transportirala vrtalko iz pristanišča Port Sudan v Darfur in trenirala kadre in skrbela za vzdrževanje in rezervne dele.
Tomo Križnar, Postojna, 11. aprila 2019, 16:04
***********************************************************************************************************************
Dne 21. 1. 2019 so v Delu objavili članek Človeška sočutnost postala smrtonosno orožje. Povezava:
https://www.delo.si/novice/svet/cloveska-socutnost-postala-smrtonosno-orozje-141007.html
***********************************************************************************************************************
V času snemanja žrtev nove množične lakote v Nubskih gorah januarja letos sva skozi objektive najinih kamer nenadoma zagledala prazne oči. Obraze brez ušes. In roke in noge brez prstov. Tam visoko nad savano so pred nama trohneli ljudje! Bolni, sestradani, izčrpani soljudje, za katere nihče ne ve in sva jim bila midva prva in do danes edina priča! Za gnusno trohnenje teles v Nubskih gorah in Modrem Nilu je odgovorno sramotno trohnenje vrednot, src, zavesti in vesti privilegiranega dela človeštva, ki se še naprej spopada v svojih proxy vojnah na hrbtih nedolžnih staroselskih ljudi za nadzor naravnih virov na plemenskih ozemljih. Pa tudi agencije in organizacije, ki do danes še niso odreagirale na naše klice na pomoč! Za vse vas, ki vam je še mar, pripravljamo nov dokumentarni film, ki bo, upamo, prepričal tudi uradnike WHO in OZN, da bodo opravili svojo dolžnost.
Z nakupom tega koledarja boste pomagali zaustaviti širjenje gobavosti!
Tomo in Bojana Križnar
Novi koledar Ustanove Tomo Križnar in humanitarne organizacije Hope za leto 2019 lahko naročite na:
Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.
Cena: 9 EUR + poštnina
Dobava: takoj
Plačilo na TRR Ustanove Tomo Križnar: SI56 0510 0801 3175 987
BIC: ABANSI2X (račun bo priložen k pošiljki).
Pomagate nam lahko tudi tako, da Ustanovi namenite del vaše dohodnine. Povezava do obrazca:
OBRAZEC za namenitev dela dohodnine Ustanovi Tomo Križnar
Prosim, pomagajte nam širiti to sporočilo.
Najlepša hvala za sodelovanje in srečno novo leto 2019
Tomo in Bojana Križnar
Na voljo so tudi rokovniki za leto 2019:
V prvem albumu predstavljava obupane obraze gobavosti, v drugem pa utrinke vsakdana v Nubskih gorah.
Rokoborbe v Nubskih gorah. Ljudstvo Mesakin. December 2017:
Mletje prosa v Nubskih gorah:
Petje in ples:
************************************************************************************************************************
Govor na otvoritvi 11th European Public Health conference
Ljubljana 29. november 2018
NIHČE VEČ NI OSAMLJEN OTOK
Strokovnjaki javnega zdravja so, glede na vlogo, ki jo imajo na področju zdravja, zavezani, da pomagajo preprečevati mednarodnim korporacijam kovanje dobičkov na račun prebivalcev, še posebej tistih, ki živijo v veliki stiski. Njihova misija temelji na humanosti in človekoljubju. Poslanstvo institutov je zavzemanje za javno blaginjo.
Za javno in skupno dobro.
Za skupno dobro in to ne samo v okvirih nacije.
Verjamem, da se danes, 29. novembra 2018, že večina prisotnih ponovno zavedamo, da se nacionalnega zdravja ne da zapreti v nekakšen sanatorij vrh »Čarobne gore«, ki ga je opisoval na predvečer 1. svetovne vojne Tomas Mann. Ali ga braniti v nekakšnem ogromozanskem podzemnem bunkerju, kot gledamo v hollywoodskih filmih iz 2. svetovne vojne. Niti se zdravja ne da izolirati in zapečatiti v neke vrste srednjeveški leprozorij, v katerega nihče ne sme in v katerega nihče ne more.
Kvaliteta življenja v našem priviligiranem delu planeta je odvisna od kvalitete življenja soljudi okoli nas. Epidemije bolezni in nasilja brez konca kraja, trpljenja onkraj – onih na drugi strani ostrin britvic, ali »onih drugih in drugačnih tam dol«, kot preprosto pogosto rečemo, vplivajo na naše dobro počutje in zdravje, tudi če tega nočemo. Preganjanje, iztrebljanje, boj za golo preživetje in neskončno umiranje vpliva tudi na naše življenje in smrt.
In to ne samo zaradi negativnega stresa, ki nas lovi, ko gledamo posledice vojn in karavane beguncev na naših ekranih.
Ozkih, omejenih, ozkosrčnih, brezdušnih, nespametnih ekranih naših digitaliziranih medijev.
***
Odgovorni predstavniki slovenskega Nacionalnega inštituta za javnego zdravje se zavedajo, da v Sloveniji ne živimo za nepropustno železno zaveso in se zato zanimajo za vse, kar se dogaja okoli nas. Morda ima za to nekaj zaslug tudi nekdanji in žal že pokojni predsednik Slovenije dr. Janez Drnovšek. Naš najbolj izkušeni politik, ki je v svojem času med drugim vodil tudi Gibanje neuvrščenih, me je, preden so se transaminaze njegove raka na ledvicah razmnožile tudi po drugih organih, januarja leta 2006 poslal kot svojega posebnega odposlanca po kostanj v žerjavico Darfurja. Mislim, da so se ravno zaradi njegove iniciative »Svet za Darfur« domačini v tej deželi začeli nekoliko bolj zavedati sveta okoli sebe in se takrat začeli množično odzivati na klice na pomoč soljudi v geostrateško eni najbolj nevralgičnih, nevrotičnih in rakavih enklav na Zemlji.
Ker nam takrat ni uspelo ustaviti širjenja raka v Darfurju, so se metastaze tega istega raka razmnožile vsepovsod drugje po Sudanu. In prav tako tudi Sahelu in Afriki in celem planetu in zdaj ogrožajo tudi nas v tej naši lični in idilični deželici na sončni strani Alp.
Z ženo Bojano redno po vsaki poti na najbolj marginalizirana področja v Afriki redno tudi slovenskemu Nacionalnem inštitutu za javnego zdravje poročava, čemu vsemu sva tam priča. In to dokaj brez dlake na jaziku. S prstom naravnost kaževa, kaj in kdo vse je odgovoren za vse več strahu in groze in kolektivne apatije in depresije na Zemlji.
Delavci na področju javnega zdravja v Slovenji se očitno zavedajo, za kaj se zavzemava, in jih zato vidim resnično kot zgled za vse druge inštitucije . To je vzrok, zakaj sem vas danes prišel pozdraviti.
Sprašujete se: »Zakaj? Zakaj pobuda prihaja prav iz Slovenije?«
Odgovarjam vam tako kot pokojni predsednik: »Ja, zakaj pa ne?«
***
Režija: Od začetka pozdrava do zadnje tretjine se vmes na ekranu vrtijo slike proxy vojn, vojakov, upornikov in ogroženih civilistov. Darfur. Nuba. Modri Nil. Južni Sudan. Kongo. Somalija. Jemen. Čad. Niger …
Večkrat se vmes pojavi risba noja, ki se čudi nad karikaturo birokrata z glavo v pesku.
Na slikah gledate ljudi, ki sem jih spremljal s kamero na ekspedicijah na južni rob Sahare od mojih študentskih let naprej do februarja letos. Vsa ta desetletja sem »te druge in drugačne« poslušal govoriti, kaj in zakaj jim dogaja.
Človeštvo smo kot eno telo in kar boli ledvice in jetra, čutijo tudi možgani in vest, zavest. Popotnik, kakršen sem, čutim širjenje transaminaz iz rakavih žarišč. Čutim te moje sopotnike – ponorele celice – potovati in prodirati pred mano v vse okončine in še zadnje pore. Čutim jih kot nacionalizme in nove in nove oblike fašizma, ki se jim vse manj soljudi zna upirati, zato ker postajajo alternativa dekadenci, ki se ji prepušča prosvetljenstvo in humanizem in tudi zdravstvo in zdravilstvo.
Nacionalno zdravje ni odvisno samo od zdravil iz kemije in biologije in rastlin in zdravilnih rastlin, ampak mora iskati zdravje tudi v širšem okolju, v širši sliki. Če gledamo širšo sliko, potem lahko vidimo, da stresa, ki ga zdaj doživljamo zaradi strahu pred terorizmom, vojnami za nadzor naravnih bogastev in iztrebljanja soljudi in naše potrtosti in preganjavice in vse druge motenosti, ne more ublažiti samo potiskanje glave v pesek.
Strokovnjaki javnega zdravja imajo možnost delovati v novem duhu človekoljubja, kot ga zdaj zahteva Čas. Pomembno je, da so ozaveščeni in da se zavzemajo za novo politiko, še preden bodo uporabljeni in zlorabljeni za iztrebljanje najširših množic. Kar zna biti končna misija v reševanju vprašanja človeštva, če bodo globalno oblast res prevzeli »terminatorji« v zelo podobni obliki kot je bila tista, pred katero so bežali naši predniki v še ne tako oddaljeni zgodovini.
***
To, kar vidim in trdim, ko se vračam domov v Evropo, vam bom poskusil razložiti na primeru. Ki se mi zdi še posebno primeren prav zato, ker skoraj ničesar ne skriva.
Režija: posnetki gobavcev. Nuba in Modri Nil.
Zdaj pa na posnetkih lahko vidite portrete naših soljudi, ki ne bežijo. In skoraj zagotovo ne bodo bežali k nam, ker so staroselci in se niso vajeni seliti. To so indigeni ljudje, ki so se zaradi izrivanja in odrivanja in marginaliziranja prilagodili in naučili preživeti izključno samo v naravi. Kmetje so, navezani na zemljo, katere modrosti ne morejo vzeti s seboj tako kot drugi v Svetem pismu ali Koranu. To so ljudje, ki raje umrejo, kot pa da bi prebegnili in izgubili svojo zemljo, s katero se poistovetijo, in identiteto, ki jim brani tudi njihovo moralo in etiko.
To so ljudje, ki branijo svojo zemljo in svoje žene in otroke z orožjem v rokah. In so pripravljeni umreti in zdaj dejansko umirajo in kmalu utegnejo vsi umreti.
Z ženo Bojano sva zadnjo zimo v Nubskih gorah in Modrem Nilu, v obleganih in izoliranih in zapečatenih provincah, kjer v Sudanu po odcepitvi in razglasitvi nove države Republike Južni Sudan mori nova državljanska vojna, naletela na novo epidemijo gobavnosti.
Ki se širi zato, ker so domačini sestradani, ker si ne morejo več pridelati dovolj hrane, in izmozgani saj jim zato v stalnem stresu pred naslednjim bompardiranjem iz zraka in novim napadom po zemlji pada naravna obrambna sposobnost.
Po vrnitvi v cono udobja in navidezne varnosti doma si od 16. februarja prizadevava žrtvam vojne v Sudanu na pomoč priklicati Svetovno zdravstveno organizacijo. Na pomoč sva začela kričati najprej na našem, slovenskem Inštitutu za javno zdravje, kjer so se takoj odzvali in pomagali razširiti glas na naše slovensko Ministrstvo za zdravje. Prejšnja ministrica za zdravje je obiskala generalnega sekretarja WHO v Ženevi in poročala in zahtevala ukrepanje. 1. oktobra naj bi Ljubljano obiskal predstavnik WHO. Na sestanku naj bi se dogovorili, kako bo WHO uporabil 20.000 evrov, ki se jih je Slovenija odločila prispevati za preprečevanje širjenja gobavosti v Nubskih gorah.
Teden dni pred dogovorjenih sestankom se je WHO opravičil, rekoč, da ima predstavnik druge, bolj pomembne naloge. Obljubljeno je bilo, da nas obišče, ko bo imel čas.
Do danes, dva meseca kasneje, do srečanja še ni prišlo.
Mislim, da moj komentar ni potreben.
***
Pa vendar, če ste še z menoj, naj razjasnim jasno to, kar vidim.
Domačine v Sahelu vidim trohneti pri živem telesu zaradi trohnjenja vesti in zavesti nas, ki imamo antibiotike, ki lahko že po prvem zaužitju preprečijo kužnost in po letu in pol rednega jemanja ozdravijo nesrečnike.
»Oni drugi in drugačni« trohnijo zaradi našega duhovnega trohnjenja. »Oni tam dol« trohnijo zaradi našega trohnečega duha, ki trohni v izgovarjanju, da je zaradi globalnih političnih razmer prenevarno na najbolj ogrožena področja. Naši politični voditelji trdijo, da ne smemo izzivati z bremenom belega človeka tamkajšnih verskih in vojaških avtoritet. Naše organizacije trdijo, da ne smejo tvegati življenja svojih delavcev.
V resnici pa gre le za to, da naša zahodna zunanja politika ni humanistična, ampak plenilska. Naša kultura ni človekoljubna, ampak dvolična, hinavska in zlagana in bolna. In zato ker, je bolna, zato, ker trohni, jo je zato treba zdraviti.
Ozdravljenje je možno le z dejanji.
***
Z Bojano se bova čez dva tedna poskusila vrniti nazaj v Nubske gore.
Tako kot vsakič in vsako sušno dobo sredi naše zime bova romala na žrtvenik sveta ilegalno. O vsem, kar bova tam našla leto po zadnjem obisku, nameravava posneti dokumentarni film.
S seboj na vsak način želiva transportirati tudi ustrezne antibiotike proti gobavosti. Ne moreva se vrniti, rekoč, da sva prišla žrtve posneti še z droni in 360. kamerami, ker tisto, kar sva že posnela, najinim ljudem ni dovolj.
Režija: ob izhodu je nastavljenih sto koledarjev Ustanove Tomo Križnar in Hope Gobavost 2019. Nuba & Modri Nil, Sudan.
Prosim, vzemite zastonj naše koledarje. Srečno!
V gorah sva lani srečala entuziaste, lokalne medicinske praktikante, ki lahko prevzamejo na svoje rame zdravljenje. Seveda bodo potrebovali več znanja.
Prosim, ali nama za začetek lahko pomagate vsaj do antibiotikov?
Vsi ste vabljeni!
Tomo Križnar
Postojna, 21. november 2018
************************************************************************************************************************
Dokumentarni film: Dosje: Med kompromisom in poslanstvom. Potret Janeza Drnovška
1.del: https://4d.rtvslo.si/arhiv/dosje/174543790
2.del: https://4d.rtvslo.si/arhiv/dosje/174544938
V 2. delu pojasnim tudi sam, zakaj sva z Janezom sodelovala v Darfurju in kaj se je zgodilo ... In zakaj se še sedaj trudimo v Nubskih gorah in Modrem Nilu ...
************************************************************************************************************************
April 2018. Nubske gore, Sudan
Vabljeni k ogledu kratkega filma o gobavosti v Nubskih gorah, s katerim z ženo Bojano začenjava kampanjo pozivanja na pomoč Svetovno zdravstveno organizacijo.
https://www.youtube.com/watch?v=xzbfHC37e7Q&feature=youtu.be
************************************************************************************************************************
Oddajo za National Geographic, ki je bila najprej posneta za Radio Ars in so jo nato prepisali in objavili na MMC RTV Slovenija, so danes prenovljeno predvajali tudi na Intelekti-Radio Prvi. Vabljeni k poslušanju.
http://www.rtvslo.si/kultura/citat/tomo-kriznar/451955
https://radioprvi.rtvslo.si/2018/02/nocni-obisk-1106/
************************************************************************************************************************
Marec 2018. Nubske gore, Sudan
Z ženo Bojano sva nepričakovano odkrila žarišče gobavosti, bolezni, ki bi že pred vstopom v 3. tisočletje morala biti izkoreninjena ali vsaj pod nadzorom Svetovne zdravstvene organizacije (WHO). Le-ta naj bi sicer zagotavljala brezplačna zdravila in zdravljenje, ki traja 6 do 12 mesecev, vendar na tem območju ni nikogar. Okužba se tako nenadzorovano širi ...
************************************************************************************************************************
1. januar 2018. Tadoro, Nubske gore, Sudan:
Z ženo Bojano vam vsem, ki še verjamete v življenje pred smrtjo, želiva v novem letu vso srečo.
Tomo Križnar: Novoletno voščilo iz srca sveta
Bojana Pivk-Križnar: Zvezdni utrinki tudi na Zemlji
'Od kod toliko moči tako majhnemu bitju, se sprašujem, bila je moja rešenica tukaj in zdaj. Je bilo to naključje ali je bil res čas ...'
************************************************************************************************************************
Pred vstopom v praznično obdobje si vzemite nekaj trenutkov zase in preberite odlomek iz Tomove knjige Samotne sledi.
Povezava do odlomka
************************************************************************************************************************
8. december 2017: NOVI KOLEDAR 2018!
Happy Noam Chomsky day!
Noam Chomsky danes praznuje petinosemdeset let.
V svojem zadnjem intervjuju je izjavil: »Samo indigeni nas lahko še rešijo.«
Naša naravna vrsta na Zemlji ne iztreblja samo endemičnih vrst rastlin in živali, ampak tudi svoje lastne in najbolj posebne predstavnike. Podobno kot v deževnih pragozdovih ob Amazonki, Kongu in vsepovsod v Aziji, kjer z izsekavanjem in požiganjem dreves morda izgubljamo zdravilo proti raku, tudi z iztrebljanjem najbolj indigenih staroselcev na Zemlji morda izgubljamo zdravilo proti ekološkim, socialnim in ostalim duhovnim boleznim »civiliziranega« dela sveta.
Morda s tem res iztrebljamo našo edino in zadnjo rešitev!
Razglasitev nadnacionalnega naravnega kulturnega parka v Sudanu in Republiki Južni Sudan, za katero se zavzemamo v Ustanovi Tomo Križnar in humanitarni organizaciji Hope, in zaposlitev dronov – brezpilotnih letal, ki utegnejo varovati staroselce pred divjimi lovci podobno kot že varujejo divje živali ponekod v Afriki, je morda in vsaj začasno najboljša reširev za pol milijona najbolj nedolžnih ljudi na Zemlji.
Prosimo, pridružite se nam in pomagajte s svojim prispevkom dokončati montažo dokumentarnega filma »Droni nad koreninami človeštva,« ki ga že od 2013 snemamo v Sudanu.
S tem filmom bodo žrtvovani na žrtvenikih celega planeta v obeh Sudanih mogoče še uspeli priklicati na pomoč pozornost še občutljivih ostalih soljudi.
Novi koledar Ustanove Tomo Križnar in humanitarne organizacije Hope za leto 2018 »SAMO INGIDENI NAS LAHKO ŠE REŠIJO« lahko naročite na: Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.
Cena: 9 EUR + poštnina
Plačilo na TRR Ustanove Tomo Križnar: SI56 0510 0801 3175 987
BIC: ABANSI2X (račun bo priložen k pošiljki).
Prosim, pomagajte nam širiti to sporočilo.
Pomagate nam lahko tudi tako, da Ustanovi namenite del vaše dohodnine. Povezava do obrazca: OBRAZEC za namenitev dela dohodnine Ustanovi Tomo Križnar
Ogled koledarja 2018 (PDF datoteka)
Najlepša hvala za sodelovanje in srečno novo Noam Chomsky leto 2018.
Tomo Križnar
************************************************************************************************************************
10. april 2017: Kon Victor Dimo intervju - Oddaja Kon Victor Dimo Profil, RTVSLO1, objavljeno 24.marec 2017
(link do oddaje na RTVSLO1)
************************************************************************************************************************
3. december 2016 - NOVI KOLEDAR 2017!
Stenski koledar, 48 x 34 cm
Cena: 9 EUR plus poštnina
Naročila na: Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.
Plačilo: na TRR Ustanove Tomo Križnar
TRR: SI56 0510 0801 3175 987, BIC:ABANSI2X
Račun bo priložen k pošiljki
Vaš prispevek bo namenjen postprodukciji novega dokumentarnega filma "Droni nad koreninami človeštva."
Ogled koledarja (PDF datoteka)
Tudi letos vam predstavljamo žrtvovane, iztrebljane, najbolj pozabljene soljudi v Sudanu. In tokrat tudi v novi in odcepljeni Republiki Južni Sudan. Zaradi nove vojne med predsednikom Republike Južni Sudan in vodjem Dink Salva Kiirom in podpredsednikom in vodjem Nuerov Riekom Macharjem, ki je izbruhnila junija letos in zdaj onemogoča gibanje po celi novi državi in tudi prehod čez mejo na severu, pa tudi zaradi politike EU, ki je poleti nakazala Omarju Bashirju 165 milijonov evrov za nadzor sudanskih meja in trgovine z begunci in preprečevanje bežanja čez Saharo in Sredozemsko morje v Evropo, je po novem zdaj dostop v Nubske gore, Modri Nil in Darfur še težji. Morda celo onemogočen. Morda se v novem letu 2017 ne bomo mogli več vrniti nazaj. Morda v novem letu 2017 čaka Nube v Kauniaru in Komoganze v Modrem Nilu prva »dokončna rešitev vprašanja staroselcev«.
Razglasitev nadnacionalnega naravnega kulturnega parka, za katero se zavzemamo v Ustanovi Tomo Križnar in humanitarni organizaciji Hope, in zaposlitev dronov – brezpilotnih letal, ki utegnejo varovati staroselce pred divjimi lovci podobno kot že varujejo divje živali ponekod v Afriki, je morda in vsaj začasno – najboljša reširev za pol milijona najbolj nedolžnih ljudi na Zemlji.
Prosimo, pridružite se nam in pomagajte s svojim prispevkom dokončati montažo dokumentarnega filma »Droni nad koreninami človeštva«. S tem filmom bodo žrtvovani na tem žrtveniku celega planeta mogoče še uspeli priklicati na pomoč pozornost še občutljivih ostalih soljudi.
************************************************************************************************************************
3. december 2016: Tudi Evropejci živite v zaporu! - Tomov prispevek za Sobotno prilogo Dela, objavljeno 11.6.2016
(link na originalni članek, skeniran prispevek)
************************************************************************************************************************
Torek, 4. oktober 2016 ob 19.00: Kaos sveta s Tomom Križnarjem
Vabljeni v Hostel Celica, Metelkova 8, Ljubljana (Galerija Srečišče v hostlu Celica) kjer bo projekcija filma
Kaos sveta
Film je nastal v sodelovanju z borcem za človekove pravice Tomom Križnarjem in novinarjema Erikom Valenčičem ter Ervinom Hladnikom Milharčičom in na kritičen način prikazuje dogajanja po svetu, na katerega danes še vedno prepogosto pozabljamo. Situacije po svetu o katerih nam pripovedujejo nastopajoči, razkrivajo zgodbe v drugačni, bolj žalostni in tragični luči, kot nam jo predstavljajo različni medijski kanali. Kaj vse nam prikrivajo? Zakaj nam novinarji zmotno poročajo iz terena? Kdo vse stoji za tem? Kakšni so interesi? Kako daleč bomo prišli z vsem tem?
Film bo predvajan z angleškimi podnapisi.
Filmu sledi pogovor s Tomom Križnarjem, ambasadorjem Bivaka.
http://popotniskonovinarstvo.si/portfolio-item/kaos-sveta/
Dogodek organizira: Socialna akademija, Popotniško novinarstvo
Vstop prost.
Vabljeni.
************************************************************************************************************************
30. maj 2016: Po petnajstih dneh v rokah Nacionalne varnosti je Tomo Križnar danes ob 10:00 zapustil tla Republike Južni Sudan. Ob 22.35 bo pristal na letališču Marko Polo v Benetkah. Po prihodu bo na voljo tudi za vsa dodatna vprašanja.
Ob tej prvi priložnosti se zahvaljuje vsem, ki ste mu pomagali!
Bojana Pivk-Križnar
************************************************************************************************************************
13. marec 2016: Daljša verzija intervjuja iz Nedeljskega Dnevnika: "Terorizem je v resnici posel" - objavljen 9. marca 2016. Intervjujal Franci Kek.
************************************************************************************************************************
NOVI KOLEDAR 2016: "TISTI, KI NE BEŽIJO"
Cena: 9 EUR plus poštnina
Naročila na: Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.
Plačilo: na TRR Ustanove Tomo Križnar
TRR: SI56 0510 0801 3175 987, BIC:ABANSI2X
račun bo priložen k pošiljki
Vaš prispevek bo namenjen postprodukciji novega dokumentarnega filma "Droni nad koreninami človeštva."
Ogled koledarja (PDF datoteka)
************************************************************************************************************************
25. november 2015: Tomu Križnarju je nemška fundacija za etiko in gospodarstvo Ethecon v soboto, 21. novembra, v Berlinu podelila mednarodno nagrado modri planet. Žirija je med drugim v obrazložitev zapisala: "Nagrada gre neustrašnemu, neutrudnemu borcu, ki ljudem vrača dostojanstvo in upanje v boljšo prihodnost. V svetu, kjer je edini kriterij za odločitve dobiček, slovenski borec za človekove pravice Tomo Križnar izrazito prispeva k ohranjanju in reševanju modrega planeta.''
Obenem fundacija Etheconpodeljuje tudi nagrado črni planet, ki si jo je letos zaradi uničevanja planeta prislužila ameriška kemična tovarna DowChemical. Pri odpravljanju povzročenih katastrof fundacija med drugim v Bhopalu in Fukujami pomaga pri gradnji bolnic.
Dogovori, kako in na kakšen način bo Ethecon pomagal staroselcem,ki v Nubskih gorah in provinci Modri Nil doživljajo genocid, kot že vrsto let dokazuje Tomo skupaj s podporniki, in so hkrati semena za prihodnost človeštva,so še v teku. O končnem dogovoru s fundacijo Ethecon in o njihovi obliki pomoči najbolj nedolžnim na planetu vas bomo obvestili tudi na naši spletni strani.
Na spodnjih povezavah si lahko pogledate posnetek podelitve s Tomovim govorom in ob tej priložnosti nastali prispevek na RTV SLO.
http://livestre.am/5fm5z
http://www.rtvslo.si/moja-generacija/tomo-kriznar-dobitnik-mednarodne-nagrade-modri-planet/379218
************************************************************************************************************************
9. november 2015: Razstava risb nubskih otrok
Razstavo risb otrok iz votlin v Nubskih gorah si boste po otvoritivi v Evropskem parlamentu lahko ogledali tudi v Sloveniji. Na otvoritev razstave "Začutite, kar čutijo nedolžni" v Desnem atriju Mestne hiše v Ljubljani vas vabimo 17. 11. 2015 ob 18.00.
Razstava bo na ogled do 10. 12. 2015.
ZLOŽENKA - otroška razstava risb v Evropskem parlamentu
************************************************************************************************************************
9. september 2015 - Knjižnica Logatec vas prijazno vabi na predavanje:
************************************************************************************************************************
9. september 2015: O begunski krizi v oddaji Studio city, RTV Slovenija
************************************************************************************************************************
25. avgust 2015: Tomov intervju na Valu 202
Tomo Križnar piše novo knjigo
Datum: 22. avg. 2015
Dolžina: 16 min. 33 s.
Aktivist, ki mu nikoli ne zmanjka energije in je, tako se zdi, vedno v gibanju in odkrivanju, te dni sedi v mirnem, napol vaškem okolju na Gorenjskem. Kar, priznava, zanj ni enostavno. Tomo Križnar namreč piše novo knjigo, s katero bo še enkrat pozval k ohranitvi nedolžnih ljudstev, ki so sicer na geopolitični šahovnici prezrta in brez moči. A vsebina knjige bo le krajši del pogovora, večinoma bo Tomo govoril o migrantih, ki prihajajo v Evropo, in o prepogosto prezrtih vzrokih migracij.
Novinar: Nejc Jemec
************************************************************************************************************************
14. julij 2015: Intervju s Tomom Križnarjem na prvem programu RTVSLO v oddaji Poletna scena
************************************************************************************************************************
14. julij 2015: Evropska poslanka Tanja Fajon (S&D/SD) Vas vljudno vabi v četrtek, 16. julija 2015, ob 18. uri, v Kavarno SEM, Metelkova 2, Ljubljana na okroglo mizo BEGUNSTVO DANES IN JUTRI z uglednimi gosti:
Faila Pašić Bišić, častna ambasadorka medkulturnega dialoga
Nina Gregori, Ministrstvo za notranje zadeve, Generalna direktorica Direktorata za upravne
notranje zadeve, migracije in naturalizacijo
Tomo Križnar, aktivist za človekove pravice, novinar, pisec in snemalec dokumentarnih filmov
Klemen Mihelič, humanitarna ustanova H.O.P.E
Suleiman Jamous, humanitarni koordinator JEM
Andrej Šter, Ministrstvo za zunanje zadeve, vodja konzularnega sektorja
Zadnji delitveni ključ, po katerem naj bi Slovenija sprejela okoli 700 beguncev, je sprožil številne polemike in veliko negativnih odzivov. Predlogu slovenska vlada ni preveč naklonjena, prav tako ne velik del državljanov. V zavesti Slovencev se vse bolj ukoreninja prepričanje, da gre bodisi za islamske teroriste bodisi za neizobražene reveže, ki nam bodo odžirali delo in si pridobivali privilegije, do katerih niso upravičeni. Tovrstno neargumentirano in z dokazi nepodprto razmišljanje podpihuje ksenofobijo in ni skladno s temelji in vrednotami EU. Z uglednimi gosti želim odgovoriti na obstoječe stereotipe ter številna vprašanja, povezana z vzroki begunske krize in njenim reševanjem, odgovornostjo svetovnih in evropskih akterjev in pa o človeških obrazih beguncev, ljudi, ki v nagonu po preživetju iščejo pomoč v razvitem delu sveta.
************************************************************************************************************************
1. julij 2015: Tomov intervju v Sobotni prilogi Večera (13. 6. 2015, PDF format)
************************************************************************************************************************
13. junij 2015: "Komu zvoni" - Tomovo sporočilo javnosti
************************************************************************************************************************
6. junij 2015: Tomo Križnar je prejel nagrado "European citizens' prize" za leto 2015.
Njegovo sporočilo ob prejetju:
Spoštovani,
hvala!
Najlepša hvala, še posebno, če bom imel priložnost povedati svoje sporočilo. Ki je na kratko in preprosto takole:
Takoj, danes, ne jutri, potrebujemo novo politiko do žrtev klimatskih sprememb in vojn za nadzor naravnih virov v Afriki, še posebno v Sahelu in konkretno v Sudanu, kjer je bila na »demokratičnih volitvah« ravnokar ponovno »izvoljena« vojaška islamska fundamentalistična hunta Omarja Bashirja, za katerim je Mednarodno sodišče v Haagu že leta 2011 izdalo tiralico z obtožnico, da je kriv genocida v Darfurju.
Množice beguncev pred žejo, lakoto, nasiljem in vsesplošno neprespektivnostjo, ki bežijo po avtocesti čez Saharo in Sredozemsko morje in se na najbolj dramatične načine utapljajo na našem pragu in so končno javno izpostavljene tudi v naših medijih, so nam sporočilo, da zunanja politika EU ne sme več podpirati lokalnih elit v Afriki s katerimi si naši evropski koristolovci in vojni dobičkarji delijo fantastične dobičke. In da moramo takoj, danes, ne jutri, začeti podpirati soljudi, domačine, staroselce, da jim bo omogočeno ostati doma in se preživljati z delom svojih rok in angažiranjem svojih potencialov in kapacitet , ne pa da so v boju za golo preživetje prisiljeni bežati v njim tuje in neprijazno okolje, v naše breme in slabo vest in vse bolj prisotne občutke ogroženosti in destabilizacije, ki načenja »cono udobja«, podobno kot je nekoč prej Rimski imperij.
Tej katastrofalni politiki se somišljeniki zoperstavljamo s produkcijo dokumentarnih filmov (Nuba, čisti ljudje", "Dar Fur – Vojna za vodo", Oči in ušesa boga – video nadzor Sudana … ) in z vzgajanjem in z opremljanjem domačinov z digitalno tehnologijo in s satelitskimi povezavami na svetovni splet, kar jim omogoča da sami kričijo na pomoč. Zadnje dve leti pa tudi s cenenimi droni z nameščenimi kamerami in lobiranjem za razglasitev področij z najbolj bogato kulturno dediščino, ki seveda ni materialna ampak jo vsak lahko opazi v staroselskih vrednotah sobivanja in sožitja v danih naravnih okoljih na žrtvenikih sveta, za neke vrste "transnacionalne naravne parke", ki utegnejo rešiti staroselske družine podobno kot rešujejo združbe goril in slonov v bolj varnih predelih Afrike.
Za uresničitev te ideje naša civilna pobuda potrebuje čim širšo podporo še občutljivih in dobronamernih prebivalcev Evropske Unije.
Tomo Križnar
************************************************************************************************************************
10. maj 2015: Posnetki iz vasi Kau, Niaro in Fungor, na vzhodu Nubskih gora, april 2015
************************************************************************************************************************
2. maj 2015
Ubij sužnja s sužnjem – nova sezona
Tomov prispevek za Sobotno prilogo Dela
************************************************************************************************************************
23. april 2015
Vabljeni na predavanje Bojane Pivk-Križnar in Toma Križnarja v petek, 24. 4. 2015, ob 19.00, v Mestno knjižnico Izola ter na odprtje njune tematske in fotografske razstave "Ali je otroštvo pod istim soncem res lahko tako drugačno?" v osrčje Izole, v galerijo Plac Izolanov, v soboto, 25. 4. 2015 ob 11.00
************************************************************************************************************************
8. marec 2015: Najnovejša pričevanja Toma Križnarja o trenutnem stanju staroselcev v pokrajini Kowalib
************************************************************************************************************************
26. februar 2015
Prodajna razstava fotografij
************************************************************************************************************************
26. februar 2015
Prireditev ob prodajni razstavi
Na OŠ 8 talcev Logatec je 18. februarja zaživela tematska in prodajna fotografska razstava z naslovom "Ali je pod istim soncem otroštvo res lahko tako drugačno?"
***********************************************************************************************************************
24. februar 2015: Danes ob 20.00 vabljeni v TRAINSTATION SQUAT Kranj na brezplačni ogled
filma Kaos sveta, ki govori o svetu, ki nam ga mediji in korporacije zmotno predstavljajo za doseganje lastnih interesov. Več o datumih predvajanja filma in o sami v sebini filma pa v nadaljevanju.
Povezava do vsebine filma
Film se bo predvajal:
24. 2. 2015, 20:00 - TRAINSTATION SQUAT Kranj
07. 3. 2015, 19:00 - Kino Velenje
08. 3. 2015, 17:00 - Kino Velenje
14. 3. 2015, 19:00 - Kulturni dom Nazarje
20. 3. 2015, 16:00 - Kolosej Ljubljana
20. 3. 2015, 16:00 - Kolosej Maribor
21. 3. 2015, 16:00 - Kolosej Ljubljana
21. 3. 2015, 16:00 - Kolosej Maribor
21. 3. 2015, 16:00 - Kolosej Kranj
22. 3. 2015, 16:00 - Kolosej Ljubljana
Vstop za vsa predvajanja je prost!
Film je nastal v sodelovanju z borcem za človekove pravice Tomom Križnarjem in novinarjema Erikom Valenčičem ter Ervinom Hladnikom Milharčičom. Na kritičen način prikazuje dogajanja po svetu, na katerega danes še vedno prepogosto pozabljamo.
Film se prepleta z govorom treh izjemno dobrih novinarjev, z različnimi izkušnjami in pogledi na dogajanja po svetu, ki svoj čas preživljajo stran od doma in tvegajo svoja življenja, zato, da bi svetu sporočali realno stanje s terena. Večkrat se zgodi, da resnica ne pride do ljudi, zaradi nasprotnih interesov velikih korporacij, držav in vplivnih posameznikov!
Situacije po svetu o katerih nam pripovedujejo nastopajoči, razkrivajo zgodbe v drugačni, bolj žalostni in tragični luči, kot nam jo predstavljajo različni medijski kanali.
Kaj vse nam prikrivajo?
Zakaj nam zmotno poročajo s terena?
Kdo vse stoji za tem?
Kakšni so interesi?
Kako daleč bomo prišli z vsem tem?
Zaprite oči in odprite svoja srca!
***********************************************************************************************************************
16. februar 2017
************************************************************************************************************************
6. februar 2015
To, kar gledam, je ...
Zdravo vsem. Danes ne bom poslal nobenih slik. To kar gledam je to much. Včerja zjutraj ob cca 10.00 am je raketa iz Kaduglija zadela dom Ministra za informacije v vasi Um Sardiba. Raketa je eksplodirala nad lisičjo luknjo v kateri se je skrivalo devet otrok. Trije so bili takoj mrtvi, ostalih šest so vaščani takoj prepeljali v bolnico Matere usmiljenja v Gidelu, kjer je dr. Tom povedal, da trije nimajo dosti možnosti.
Tomo Križnar, Kauda, 3. februar 2015, 21.23
************************************************************************************************************************
2. februar 2015: Bolgarska posadka helikopterja zapustila nubske gore
Ravnanje s temi šestimi tujci je lep primer kako nubska kultura sprejema vsakega prišleka, ni važno kako pride, kot "božjo kreacijo, kot sami pravijo, ki jo je prav spoštovati in gostoljubno pomagati. In da SPLA North ni ISIL ali Boku Haram, kot skušajo svet prepričati NIF in NCP v Kartumu. Več o dogodku pa si lahko preberete na tej povezavi
************************************************************************************************************************
28. januar 2015: Kauda (Nubsko gorovje, Južni Kordofan, Sudan), torek 27.1.2015 cca 13h30'. 21 bomb, dva ranjena, en prašič in ena kokoš mrtva.
************************************************************************************************************************
24. januar 2015: Modri Nil - Bojana Pivk Križnar in Tomo Križnar - 2. del
************************************************************************************************************************
23. januar 2015: Modri Nil - Bojana Pivk Križnar in Tomo Križnar, december 2014 - januar 2015