Kauda

21.januar 2015, Torek, cca 13.30 p.m.

Rohnenje na nebu. Bežanje v foxholes. Veliko pričakovanje.
A nebo spet utihne.
Olajšanje. Lezenje ven. Vsak se molče, nekako osramočen, vrne kjer je bil. Sam sem šel tako kot že tolikokrat zadnja dva dneva in noči, nazaj v svojo kočo. Med oba ruksaka in kovček s kamerami in akumulatorji in solarnimi celicami in svojemu quadrokopterju.
Bral sem navodila za uporabo, ko se je značilno votlo donenje, ki špricne kri v žile, da ni čisto nič težko bežati, skakati, planiti v jamo ... vrnilo.
Tokrat plat zvona. Ki ga predstavlja na drevo obešen kos bombe. Nato tisto značilno švistenje. Zemlja se napne. Kot da bi se pripravila, da bo lažje prenesla udarec. Za trenutek vse potihne. Ptice, veter v krošnjah, tudi dihanje vseh nas natlačenih v jamo. Tudi mi se napnemo. Sliši se samo digitalno brnenje kamere, ki jo stiskam k licu in obračam v obraze otrok in mam in deklet krčevito stisnjenih ob dno.
Misel na ženo Bojano, otroke. Še ena misel: če že mora pasti, in zdaj ne more biti več drugače kot da pade, zdaj je prepozno, da bi se čas odvrtel nazaj ... Naj prosim, prosim ne pade točno v nas. Naj useka nekam drugam ...
Potem useka.
Zagrmi.
Zabobni.
Čisto blizu.
Enkrat. Dvakrat. Trikrat. Štirikrat.
Ena od mam se nasmehne. Trije otroci ostanejo resni. Nihče ne joka. Niti najmlajši na prsih svoje mamice ne zajoka. Domačini so že navajeni. Vse postaja rutina.
V resnici je vse skupaj en tak butast trapast dolgčas.
Počakamo, da šrapneli nehajo letati okoli. Ena od deklet se dvigne in pogleda ven. Nad tržnico v Kaudi manj kot kilometer daleč se dviga oblak prahu in dima.
Ampak ni časa tja. Bombnik se vrača. Bežim v drugo luknjo v tleh. Da bom posnel stisnjene, pritisnjene, pozabljene, zabarantane v marginalo, zlorabljene, žrtvovane. Zdaj ko so še živi. Zdaj ko morda lahko še kaj naredimo. Vljudno se razmaknejo, naredijo prostor, sami možje so. In nato spet po standard procedure. Bussines as usual! Švistenje, smrtni strah, zadnja misel, še ena misel.
In grmenje in bobnenje in odmevanje med granitnimi gorami.
Za delček sekunde veselje. Hvaležnost, da sem še živ. Zaobljuba, da ne bom več žvečil tobaka. Da ne bom nikoli več pokazal jeze. Da bom nekaj kot en metuljček. Ena rožica velbana ...
Ampak ne. Sem že jezen. Na te v bombnikih. Na one v Kartumu. Na vse brez jajc in ... kurcev. Ki ne znajo ljubiti. Ki mislijo samo na denar. Na one v Qatarju in Sudski Arabiji, Rusiji in na Kitajskem in v Ameriki in Evropi ... Spake nagnusne, ki jim nič drugega ni mar kot plen in izplen. In izgon naših bratov in sestra naših skupnih prednikov iz zibelke človeštva.
Ruski Antonov se vrača. Spet vse kot že tolikokrat od kar smo pred tremi dnevi prečkali mejo med obema Sudanoma in prispeli med te vedre, srčne korenjake v Nubskih gorah, Južni Kordofan, Sudan, ki vsakič ko jih vprašaš kako so, odgovorjio: "Moral fog!! Morala je visoko!
Tokrat štejemo do trinajst. Celo majhno naselje Kauda je zavito v dim. Stojimo in gledamo in se spogledujemo. Vem kaj mislijo. Ti s kamerami, ti si nas preprečeval vsa ta leta, da bodo posnetki priklicali na pomoč tvoje občutljive, še občutljive, ki še niso porobotili. Kristjane. Humaniste. Človekoljube ...!
Mimo prišiba mož na motorju. Zavpijem. Počaka. Skočim na prtljažnik. Pobegnem z njim navzdol z dvorišča indigene Organizacije za samopomoč, po razdrapanem rebru steze, ki jo je odnesla zadnja deževna doba. Čez posušeno peščeno dno reke, ki se je umaknila pod zemljo, kot bi se najraje tudi sam. Navzgor na prazno, na hitro zapuščeno tržnico, kjer je ostalo vse kot je bilo, skromno in po malo, mimo vaščanov zaprašenih obrazov, na drugo, zahodno stran, kjer se je skozi koče videl ogenj.
Dva ranjena, ki so ju že odpeljali v bolnico v Gidel. Oba moška. Mlajši in starejši. In en ubit prašič. In ena razcefrana kura.
Kraterji bomb. Bel prašek. Kosi železa. Smrad po strupenih kemikalijah. Razsekana drevesa. Prestreljene stene koč. Goreča slama in les.
Zbirajoči se ljudje. Full otrok. Bosi, strgani, razcapani, na pol nagi otroci. Žene oblečene kot ptice. Možje v ponošenih arabskih dželabijah. Nekaj dolgih evropskih hlač in srajc.
In tam moj prijatelj. Ibrahim Mustafa, ki me je januarja 2011, štiri mesece preden so vladni ponovno napadli Nube, rešil pred agenti iz Kartuma, da me niso odpeljali in zaprli in obsodili kot so me leta 2006 v Darfurju, z obtožnico, da sem vohun in lažnivec.
"Where is internationalcommunity?" je rekel v objektiv kamere. "There is no internationalcommunity!"
"Ja! Imaš prav! So samo motherfuckers!"
Tomo Križnar








Ustanova Toma Križnarja
Turistična 4
4202 Naklo

Za zaščito domorodnih ljudi v Nubskih gorah so zdaj najbolj pomembne "leteče kamere". Prosim donirajte za postprodukcijo novega dokumentarnega filma o letečih kamerah, ki ga od januarja 2013 snemamo v Nubskih gorah.

Leteča kamera

Ustanova, ki jo je ustanovil Tomo Križnar s podporniki, producira dokumentarne filme in knjige, ki imajo cilj pridobiti zavest človeštva o pomenu video nadzora področij v konfliktih. Še posebej pa osveščajo o nasilju nad staroselskimi ljudstvi.

TRR:
SI56 0510 0801 3175 987
BIC:
ABANSI2X

Sredstva lahko prispevate tudi tako, da kupite
KOLEDAR 2017




Humanitarna ustanova H.O.P.E.

Letališka cesta 29
1000 Ljubljana

Donacije za kamere in internet
TRR:
SI56 6100 0000 1966 537
BIC:
HDELSI22
Koda namena: CHAR
Namen: Internet in kamere

Donacije za vrtalno napravo
TRR:
SI56 6100 0000 1846 742
BIC:
HDELSI22
Koda namena: CHAR
Namen: Vrtalna naprava

Ustanovo je po vrnitvi iz Darfurja ustanovil Klemen Mihelič s podporniki. Namen ustanove je zbiranje prispevkov za nakup in dostavo mobilne vrtalne naprave za vodo v Darfur ter prispevkov za video nadzor konfliktnih območij v obliki miniaturnih video kamer, mini prenosnikov in satelitskih anten za internet.

Obe ustanovi tesno sodelujeta.


Klemen Mihelič predstavlja miniaturne kamere ženskam v taborišču na čadsko-sudanski meji


Celoten film
Eyes and Ears of God
na YouTube




sponzorji: