Ubij sužnja s sužnjem – nova sezona

27. aprila so v Kartumu razglasili izide predsedniških volitev. Bašir je spet izvoljen za predsednika Sudana.

Neskončno nebo. Brezbrižno divje sonce. Povsod okrog nič. Nič od nič in nobenih sprememb. Na obzorju nizkega trnastega grmovja se vsake toliko pojavijo le lijaki vrtečega se zraka, ki na koncu sušne dobe pometajo razpokano črno puhlico na dnu nekdanjega celinskega jezera in raznašajo kot smukec gladek črn prah. Ta hudičev prah ubija digitalno tehnologijo podobno kot pamet, da ne more misliti na nič drugega kot na to, kdaj se bo ta agresivna monotonija nehala. Sili v oči in ušesa in vse pore telesa, da tudi beli tujec sam postajaš črn in podoben edini sorodni vrsti življenja na tem delu planeta. Pastirjem, ki z avtomatskimi puškami na ramah peš sledijo kravam po brezpotjih nekam daleč proti obljubljenim pašnikom ob Nilu.

Po treh dneh rukanja in butanja v konvoju vojske upornikov SPLA Sever na poti iz Nubskih gora v Sudanu na severu čez prostranstva Republike Južni Sudan južno od meje se je skozi prestreljeno šipo tovornjaka naposled odprl pogled na modri trak najdaljše reke na planetu. Nalita do roba bregov, vsa mogočna in samozavestna je tekla iz največjih mokrišč na Zemlji na jugu, koder pasejo krave Dinke in Nueri, skozi deželo Šilukov, ki se preživljajo s preprostim pridelovanjem prosa, proti severu v Saharo, največjo puščavo na Zemlji, med ljudstva, ki pasejo kamele in se imajo za arabska.

Drevaki v papirusu in goli domačini z velikimi plemenskimi brazgotinami nad očmi, ki so se umivali med kočami iz posušenega blata in slame na brežini, so dali vedeti, da smo še vedno v delu Sudana, ki se ima za afriškega. Sredi teh predzgodovinskih podob so se na vzpetini pokazale tudi večje koče, podobne gobam.

Kraljevina Šilukov

Fashoda. Dvor kralja Kwonga Daka Padieta, ki mu Šiluki pravijo reth in se ponaša z osemdesetimi ženami in za ta čas nenavadno pokorščino podložnikov, ki verjamejo, da njihov suveren pooseblja zdravje in vitalno silo in zato tudi spolno moč celotnega plemena. Ta vas na zahodnem bregu Nila Šilukom ne pomeni samo posvetnega sedeža moči, ki se je vso zgodovino upiral Kartumu in se zdaj v novi državi tudi prestolnici Džubi, ampak tudi svetišče, v katerem je mogoče komunicirati z znamenitim prvim prednikom Šilukov Nykongom in starešinami, ki so pred pol stoletja pripeljali bojevite potomce od nekod z juga sem na dobro zemljo ob Nilu, kjer se srečujeta arabski in afriški Sudan. Fashoda je slavna tudi zato, ker sta se decembra 1899 tod srečali britanska in francoska kolonialna vojska. Britanci so poskušali povezati svoj kolonialni imperij med Kairom in Cape Townom v smeri sever–jug, Francozi pa svojega z zahoda proti vzhodu. Obe osi sta se sekali točno v Fashodi, zato se je ta kraj na koncu sveta za nekaj dni znašel v središču svetovne pozornosti. A takrat je vendarle še zmagala pamet. Mirovna konferenca v Parizu je preložila veliko klanje za petnajst let, do leta 1914. Francozi so se umaknili proti vzhodu in prepustili Sudan Britancem.

Razlika med tradicionalno Fashodo in administrativnim središčem Kodokom, petnajst kilometrov navzdol ob Nilu, je očitna. V Fashodi se pasejo krave in cedita med in mleko in so dvorjani debeli in lepo napravljeni v živopisne rjuhe, ki si jih zavezujejo z vozlom na ramenih. V Kodoku vse, sestavljeno iz zidakov in pokrito s pocinkano pločevino, propada in je le v različnih fazah rušenja. Table vladnih uradov nove Republike Južni Sudan in 193. članice OZN so vse po vrsti prestreljene, zažgane, razbite, razžrte od rje. Električne žice mrtvo visijo s polomljenih betonskih stebrov, avtomobilov v našem pomenu ni več. Kraj je videti kot smetišče postkataklizmičnega časa.

Živa je le tradicionalno vegasta tržnica na glavni ulici. Tam se med preprostimi čajarnami in kuhinjami ponujajo šopi sušenih rib, banane in čebula, vrečke soli, čilija in drugih začimb, milo na metre, škarjice in žiletke, vžigalice in baterije, ceneni tranzistorji in MP3-predvajalniki ter druga kitajska kolonialna krama. Vmes visijo na vrvicah iz plastike bele plastične arabske dželabije, dolge temne evropske plastične hlače in kavbojke. In plastične reklamne majice nogometnih klubov v najbolj divjih barvah z napisi Fly Emirates in Air Qatar .

Tam so seveda ljudje. Vse črno ljudi. Shujšani, izmozgani, potrti, prezgodaj postarani ljudje, ki niso dobili nič od tega, kar jim je bilo obljubljeno. Nič miru in blaginje, kar so zagotavljali tujci iz Amerike in Evrope, če bodo na referendumu – organizirali so ga pred štirimi leti po najdaljši afriški vojni, ki so jo beli križarji podpihovali in podpirali od začetka, dokler ni vzela več kot dva milijona življenj in pet milijonov ljudi pognala v pregnanstvo – izbrali odcepitev od arabiziranih islamskih fundamentalistov na severu, ki jih financirajo sunitski lobiji onkraj Rdečega morja pa tudi šije iz Irana in pohlepni kremplji v Pekingu in Moskvi.

Tam so seveda tudi novi ljudje. Mladi, lepi, zdravi ljudje. Dekleta in žene, ki bočijo svoje čudovite naravne obline pod plastičnimi kontejnerji z napisi zahodnih humanitarnih organizacij, ki so nastanjene v Kodoku, s katerimi raznašajo vodo z nabrežja Nila. In še bolj naravno seksi fantje, sloki in gibki kot jagulje, močnih belih zob, v novih močeradastih uniformah in starih šlapah. S kalašnikovkami v rokah postavajo v gručah na križiščih in očitno nekaj čakajo. Ali pa posedajo prav tako v skupinah in izzivalno motrijo tujca, ki si upa mednje peš in sam.

»Havaja! Kaj delaš tukaj?«

Večina se dobro zaveda, da v zameno za nafto, ki jo azijske korporacije s koncesijami na naftnih poljih na drugi strani Nila pošiljajo po naftovodu proti Rdečemu morju, niso dobili nič več kot njen stranski produkt – plastiko. Plastiko, ki se jim valja med nogami in razpada podobno kot staro britansko železo. Šobijo se in prezirljivo pljuvajo vsakič, ko jih poskušam prepričati, da ne delam za nobeno agencijo OZN niti za Rdeči križ in World Vision, ki oskrbujeta z najnujnejšo hrano pol milijona IDPs na tem bregu Nila.

IDPs (internally displaced persons) se uradno imenujejo begunci, ki od začetka vojne v Republiki Južni Sudan med predsednikom Salvo Kirom in njegovim nekdanjim podpredsednikom Riekom Macharjem decembra 2013 bežijo z naftnih polj v provinci Gornji Nil. Vojna, v kateri se spopada nova generacija mladih fantov, tokrat iz plemen Dinka in Nuer, je vzela že več kot sto tisoč življenj in pognala v beg večino prebivalstva. Znotraj ograj OZN v Malakalu, glavnem mestu province Gornji Nil in največjem pristanišču na celotnem toku reke, ki je od začetka vojne že šestkrat zamenjalo gospodarje, se zatekajo oboji. Mesto je na pol požgano, skoraj povsem zapuščeno, ostale so le razpadajoče postelje na vpadnicah, v katerih se menjajo stražarji. Enkrat eni, drugič drugi.

Podobne kot v Kodoku in Malakalu so razmere tudi v Boru, Rumbeku, Bentuiju, Bunchu in drugih krajih, zapisanih na zemljevidih afriškega kontinenta z debelimi črkami. Pred pol stoletja, ko so odhajali Britanci, je bilo mogoče verjeti, da se bodo te prvotne naselbine, ki so služile Arabcem predvsem kot zaribe (trdnjave, iz katerih so lovili sužnje), razvile v cvetoča mesta. Optimizem ni bil naiven. Vodo vsako deževno dobo poleg Nila zastonj tovorijo oblaki, ki izhlapevajo naravnost iz pragozdov kongoške kotline. Zemlja je mastno rodovitna, še dobesedno deviška in naravnost vpije po največjih strojih agrobiznisa. Tuje korporacije z geodetskimi posnetki s satelitov dokazujejo, da je ta del Afrike do Atlantskega oceana namočen tudi z nafto. Energije je na pretek, vsi potenciali so tu, le izkoristiti jih je treba.

»Tukaj sem samo zato, da bi šel nekam drugam,« šepetam na ušesa sogovornikom, ki se na vsakem koraku čudijo, od kod sem se vzel. Ampak od tukaj se ne gre nikamor naprej. Meja s Sudanom je zaprta. Že sem, v Gornji Nil na sever Republike Južni Sudan, je bilo neznosno težko. Na visokem komisariatu OZN za begunce v Džubi so mi januarja povedali, da vlada Salve Kira ne mara nobenih poročevalcev več. Niti tistih, ki se nas na ministrstvu za informacije še spomnijo, da smo v prejšnji, dvaindvajsetletni vojni – začeli so jo Afričani na jugu takratnega Sudana leta 1983 z uporom legendarnega Dinke dr. Johna Garanga proti potomcem lovcev na sužnje na severu – pomagali SPLA (Sudan People Liberation Army) in njihov boj za osnovne človekove pravice spravili v glavne svetovne medije. Menda zato, ker z obtožbami o vsesplošni korupciji v vrstah zmagovite SPLA pritrjujemo Baširju, ki je že pred referendumom o samoodločbi Južnega Sudana januarja 2011 trdil, da Afričani niso sposobni voditi svoje države in da bo zato v ostanku nekdanjega Sudana na severu vladalo šeriatsko pravo. In najbrž zaradi strahu, da bomo objavili, da ne samo Macharjevi Nueri, ampak tudi Kirovi Dinke podobno kot nekoč sudanska vojska na najbolj krut način izganjajo prebivalstvo z naftnih polj.

Komercialnih letov čez ves ta kaos v Kodok ni, zato sem prosil za pomoč Rdeči križ. Tudi ko mi je žena Bojana priskrbela priporočilo slovenskega Rdečega križa, da pomagam pridobivati donacije, me področni direktor Franz Rauchenstein ni upal vzeti, niti na skrivaj, rekoč, da ga zavezuje obljuba vladi, da z letali ne bodo prevažali nikogar drugega razen svojih delavcev. Zavrnili so me tudi v World Vision, češ da imajo zvezane roke, ker 60 odstotkov svojega proračuna polnijo s sredstvi, ki jih po pogodbi dobivajo od OZN. Tudi agencije OZN, podobno kot Kirova vlada, ne marajo neodvisnih poročevalcev, razen tistih, ki jih sami pripeljejo za samopromocijo, ker neodvisni kritiziramo neučinkovitost uradnikov in jih prav tako obtožujemo korupcije. Če se izve, da so me pretihotapili v Kodok, to lahko ogrozi finančne tokove …

Da mi je uspelo v Kodok šele po dveh mesecih pregovarjanja prijateljev med uporniki v Nubskih gorah onkraj meje v Sudanu in da sem prišel s komandantom SPLA Sever Salihom Atlanom, ki pod vrečami semen prosa tihotapi orožje za Kauniaro, sem moral zamolčati.

Kauniaro

Tri gore – Kau, Niaro in Fungor – na skrajnem vzhodnem delu Nubskih gora se ponašajo z najbolj fantastično razmetanimi gmotami rdečega granita. Povsod drugod bi take naravne spomenike že zdavnaj razglasili za narodni park. Zaradi težke dostopnosti so tri plemena kljub pogromu islamskih skrajnežev, ki so jih napadli s koranom in mečem v rokah kmalu zatem, ko jih je Leni Riefenstahl predstavila v knjigi The People of Kau, ohranila nedotaknjeno nubsko kulturo. Slike golih, porisanih in brazgotinjenih teles so pritegnile pozornost zahodnih humanistov in umetnikov. V Kauniaro hočem zato, ker verjamem, da potomce Pabla Picassa, Andyja Warhola in znanega antropologa Jima Farisa zanima, kaj se dogaja zdaj oblečenim lepotcem s puškami v rokah. Morda bo kdo prihitel na pomoč poslednjim neukročenim animistom, ki se niso vdali in se še branijo in jih zdaj najbolj ščitijo prav sovražne vojske povsod okoli njih.

Za naš prehod prek Republike Južni Sudan se ne sme izvedeti, ker nova država ne sme pomagati upornikom v Sudanu, čeprav so bili ti do odcepitve del iste uporniške vojske SPLA. Tako zahtevajo v Washingtonu in Bruslju botri nove države. In tudi varnostni svet.

Uporniki proti centralni vladi v Sudanu po vsej meji od Darfurja prek Nubskih gora do Modrega Nila, združeni v SRF (Sudan Revolutionary Front), in civilisti pod njihovim nadzorom so prepuščeni sami sebi. Čeprav se iztrebljanje afriškega prebivalstva iz Darfurja nadaljuje enako nasilno kot pred mirovnim sporazumom, ki so ga leta 2006 prav tako vsilili Američani in Evropejci oziroma korporacije za njimi, ki si poskušajo razdeliti naravne vire v Darfurju z Arabci, na interese domačinov pa seveda pozabljajo, glavni mediji o Darfurju ne poročajo več. To pomlad sem bil priča vsakodnevnim napadom ruskih antonovov in kitajskih migov tako v Nubskih gorah kot v Modrem Nilu. Skupaj s prostovoljci sem snemal razsekane otroke in starce in žene. Pošiljali smo slike in poročila, a kriki na pomoč zahodnih politikov, ki so nekoč izpostavljali ustavitev genocida v Darfurju kot svojo prioriteto, očitno ne zanimajo več. Vojaška hunta Omarja Baširja v Kartumu razume ignoranco svetovne javnosti kot tiho privolitev, da lahko dokonča delo.

Razmere v obeh Sudanih so videti, kot bi bile zaprte v kletke lokalnih fevdov, ki jih nadzorujejo obe vladi, obe vojski, različne milice in različni uporniki. Ampak to sploh ni res. Kletke pokajo. Meje v Afriki niso nič bolj nadzorovane kot na Bližnjem vzhodu. Meje v resnici razpadajo. Podobno kot iz obeh Sudanov tudi iz drugih ječ, ki so jih pred sto leti kot z ravnilom zarisali evropski diplomati, žrtve bežijo. Iz Sahela tisti, ki se ne vdajo agitatorjem islamskega fundamentalizma, bežijo tudi pred sušo, ki jo povzročajo klimatske spremembe. Kam? Na varno. Tja, kjer verjamejo, da vladajo človekove pravice, mir, demokracija, blaginja.

»Mi lahko pomagaš v Evropo?«

Skušal sem biti pošten in iskreno povedal, da v Evropi zaradi kitajskega osvajanja svetovnih trgov ni več dela niti za naše otroke. Da je stabilnost in varnost EU zgolj mit, ki ga širijo gospodarji, ki se bojijo panike množic. Taktika vsesplošnega poneumljanja v medijih ima cilj preprečiti, da bi se vsega razvajeni zanimali za trpeče brate in sestre. Upal sem povedati, da migrantov iz Afrike moji ljudje doma ne marajo. Povprečni Evropejec verjame, da so Afričani umazani in zanemarjeni in da prenašajo nevarne bolezni. In travme zaradi vseh teh vojn, ki jih nihče več ne razume. Gostoljubnost izginja tudi zaradi strahu, da se med begunci utegnejo tihotapiti potencialni teroristi. Islamska država pobira milijone dolarjev v trgovini z ljudmi in z njimi nabavlja novo, močnejše orožje za množično ubijanje ...

Vsem po vrsti je v očeh še naprej žarela ista vročična želja. Pa tudi jeza, ko sem rekel, da imajo dobro zemljo in dovolj vode in da naj se nehajo pobijati med seboj in začnejo sodelovati in delati. »Kako naj si pomagamo sami, če pa vi, v Evropi in Ameriki, podpirate Baširja?« je bil najpogostejši odgovor.

Večina izobraženih v Južnem Sudanu je danes prepričana, da so Bašir in njegovi ob razglasitvi neodvisnosti držali figo v žepu. Skupaj s figo so držali tudi načrt, kako bodo destabilizirali novo afriško državo in se vrnili na naftna polja na jugu.

Prvi, na katerega je lahko računal Bašir v novi sezoni igre Ubij sužnja s sužnjem, je bil plemenski vodja Nuerov Riek Machar. Kot eden izmed najpomembnejših komandantov SPLA se je Baširju prodal že leta 1991, ko se je skupaj s Šilukom Lam Akolom in Dinko Gordonom Kongom postavil po robu vrhovnemu komandantu SPLA Dinki Johnu Garangu in v zameno za orožje in palačo z varnostniki v Kartumu povzročil razkol v uporniških vrstah, ki je skoraj uničil gibanje. Kir ga je poleti 2013 nagnal s fotelja podpredsednika Južnega Sudana.

Machar danes nadzira naftna polja okoli Bentuija v provinci Unity južno od Nubskih gora in obkoljuje tudi območja okoli drugih največjih naftnih polj v provinci Gornji Nil. »Vaši gospodarji v Evropi in Ameriki spijo s hudičem!« mi je ob slovesu v Kauniaru rekel komandant SPLA Sever Salih Atlan.

Kdo bo imel največjo korist od vseh teh vojn in bežanja v Evropo? In kdo bo utrpel ­največjo škodo?

* * *

Volilna komisija v Kartumu je na tiskovni konferenci izjavila, da je Bašir zmagal s 94,05 odstotka glasov. Njegova Stranka nacionalnega kongresa je dobila 323 od 426 sedežev v parlamentu. Glasovalo je 46,4 odstotka volilnih upravičencev. »S temi volitvami so sudanski ljudje dali svetu lekcijo v etiki in integriteti,« je vzneseno komentiral Bašir.

»Izid teh volitev ne more biti upoštevan kot kredibilen izraz želje sudanskih ljudi, ker Omarju Baširju ni uspelo ustvariti svobodnega in poštenega volilnega okolja,« ugotavljajo predstavniki ZDA in EU. »Mi, v Sudanu, ne sprejemamo nadzora drugih. Sudan je svobodna dežela in mi se ne damo voditi tujcem,« jim vrača Bašir.

Misija Združenih narodov v Južnem Sudanu (Unmiss) je dvanajst ur po razglasitvi volilnih izidov, v torek zjutraj, sporočila, da so šiluške milice skupaj z vojaki SPLA generala Johnsona Olinyja ponoči pregnale vladno vojsko SPLA iz Malakala. Največje mesto v Gornjem Nilu je že sedmič popolnoma zapuščeno. Večina beguncev je prečkala Nil na zahodni breg in zdaj čaka, kaj bo na sto kilometrih do Kodoka. Šiluki so bili doslej vsaj na videz vdani Dinkam Salva Kira. General Johnson Oliny je Nuer.

In kaj zdaj? Kaj bo zunanja politika EU še naredila poleg zavračanja legitimnosti vlade v Kartumu? Samo potapljala ladje in preganjala trgovce z emigranti ali pa se bo morda le soočila z resničnimi vzroki neskončnega trpljenja onkraj Sredozemskega morja?

S prijatelji poskušamo pomagati najbolj nedolžnim in najbolj ogroženim na našem pragu in zdaj tudi v dnevni sobi tako, da bi spravili dramo na ekrane računalnikov. Žrtvenik opremljamo z informacijsko tehniko in preizkušamo uporabnost cenenih dronov s kamerami. Na osvobojenem ozemlju v Nubskih gorah si prizadevamo za vzpostavitev nekakšnega nadnacionalnega parka. Naravne posebnosti v Kauniaru so vsaj tako impresivne kot v narodnem parku Yellowstone, kulturna dediščina tamkajšnjih staroselcev, ki jim je uspelo ohraniti sožitje z naravnimi vrstami življenja na Zemlji vsaj v taki meri kot ameriški Indijanci, ni samo last ponovno izvoljene oblasti v Kartumu niti upornikov proti njej, ampak vsega človeštva.

Tomo Križnar
Gornji Nil, Republika Južni Sudan, aprila 2015







Ustanova Toma Križnarja
Turistična 4
4202 Naklo

Za zaščito domorodnih ljudi v Nubskih gorah so zdaj najbolj pomembne "leteče kamere". Prosim donirajte za postprodukcijo novega dokumentarnega filma o letečih kamerah, ki ga od januarja 2013 snemamo v Nubskih gorah.

Leteča kamera

Ustanova, ki jo je ustanovil Tomo Križnar s podporniki, producira dokumentarne filme in knjige, ki imajo cilj pridobiti zavest človeštva o pomenu video nadzora področij v konfliktih. Še posebej pa osveščajo o nasilju nad staroselskimi ljudstvi.

TRR:
SI56 0510 0801 3175 987
BIC:
ABANSI2X

Sredstva lahko prispevate tudi tako, da kupite
KOLEDAR 2017




Humanitarna ustanova H.O.P.E.

Letališka cesta 29
1000 Ljubljana

Donacije za kamere in internet
TRR:
SI56 6100 0000 1966 537
BIC:
HDELSI22
Koda namena: CHAR
Namen: Internet in kamere

Donacije za vrtalno napravo
TRR:
SI56 6100 0000 1846 742
BIC:
HDELSI22
Koda namena: CHAR
Namen: Vrtalna naprava

Ustanovo je po vrnitvi iz Darfurja ustanovil Klemen Mihelič s podporniki. Namen ustanove je zbiranje prispevkov za nakup in dostavo mobilne vrtalne naprave za vodo v Darfur ter prispevkov za video nadzor konfliktnih območij v obliki miniaturnih video kamer, mini prenosnikov in satelitskih anten za internet.

Obe ustanovi tesno sodelujeta.


Klemen Mihelič predstavlja miniaturne kamere ženskam v taborišču na čadsko-sudanski meji


Celoten film
Eyes and Ears of God
na YouTube




sponzorji: