Tomovi spomini na dr. Janeza Drnovška

Najbolj pri Drnovšku kot državniku svetovnega formata cenim, da se ni bal sveta in da je upal posegati vanj tudi iz tako majhne deželice kot je Slovenija. Očitno je kot predsedujoči predsedstva SFR Jugoslavije in istočasno Gibanja neuvrščenih srečal dovolj predstavnikov drugih nacij, da se je navadil na svet kakršen pač je in odvrgel plašnice daleč od svojega kraja, stisnjenega med skoraj navpične grape.

Najbolj pa spoštujem, da si je januarja leta 2006 upal na inavguracijo prvega demokratično izvoljenega predstavnika že petsto let iztrebljanih in marginaliziranih domorodcev v Boliviji. Ni ga bilo junaka v evropskih, niti v ameriških političnih elitah, ki bi si drznil podpreti na tak način Eva Moralesa; čeprav se že od leta 2002 - ko se je celo papež opravičil za vse zlo, ki so ga v “Novem svetu” počeli katoliški misionarji - zavedajo največje katastrofe v zgodovini človeštva in več kot petdeset milijonov žrtev med staroselskimi ljudstvi, koliko se danes ocenjuje, da jih je vzela konkvista v pesto letih evropske ekspanzije na ostale kontinente.

Med potjo v La Paz se je ustavil tudi v Parizu in Washingtonu in skušal pridobiti za svojo veliko pobudo “Svet za Darfur” tudi francoskega zunanjega ministra Kushnerja, ki je v mladih idealističnih letih ustanovil Zdravnike brez meja, in samega new born kristjana Georga Busha mlajšega, zdaj od vseh obsojanega, takrat pa praktično od večine podprtega kavboja.
Verjamem, da je bilo slovenske iniciative za Darfur konec že tisti trenutek, ko sta ga oba zavrnila, češ kaj se vtikaš v posle velikih. “Poglej se, kje si in kdo si!” kot mu je pisala Condoleezza Rice.

Smo s tistim trenutkom po parih letih evforije po vstopu v Unijo bogatih tudi vsi Slovenci spet izgubili samozavest, da imamo tudi mi kaj prispevati pri urejanju sveta na bolje? Smo spet hlapci tradicionalno močnejših okoli nas?

Tomo Križnar, 22.februar 2013, Nubske gore, Sudan