PRIPRAVNIK NA POSTAJI MT. COOK

Poglavje iz knjige:

Tomo Križnar
»Samotne sledi«
samozaložba, Ljubljana, 1994

»Prišli so v prazno deželo, kjer je bilo vse daleč, široko in visoko; snežne gore, poplavljene reke, milje in milje zaraščene dežele, brez vsega domačega. Prišli so iz razočaranega mladega evropskega plemstva, z boljšimi upi za stare privilegije. Prišli so tudi iz nekonkurenčnega srednjega razreda s predstavami o hitri obogatitvi. Pa tudi tudi ne­srečni in revni, upajoči na delo, hrano in časti. Prišli so naravnost iz industrijske revolucije. Prvi so bili tukaj na božič 1850.

Emigranti so bili skrbno izbrani. Samo značaji največje pobožnosti, stanovitnosti, poštenja in dostojanstva, samo tisti, katerim je potrdilo o njihovem ugledu podpisal njihov lokalni župnik, samo taki so smeli v novo prekomorsko kolonijo ...« sem bral na steni v veži stare lesene cerkvice v deželi MacKenzie pod Južnimi Alpami.

Britanski imperij je v primerjavi s kazensko kolonijo Avstralijo izvozil sem torej ravno nasprotne strukture odvečnega prebivalstva.

Kakšna je torej razlika v kulturah Avstralcev in Novozelandcev danes, sem pomislil. In takrat se je začelo.

»Hej,« je zavpil kavboj na konju v grmovju na bregu, slejkoprej eden od potomcev vrlih pionirjev, »počakaj, ti bom vrgel vrv!«

Bil je zadnji čas. Pogrezal sem se bil namreč v živi pesek ene od sipin pod ledenikom na gornjem delu jezera Pukaki. Nasproti se mi je v brk režal sam Mount Cook, najvišja gora Nove Zelandije. Tam na drugi strani so bili asfaltirana cesta, planinci, hosteli. Vmes je bila samo ta presneta voda, led in pesek. Prispel sem kot običajno po manj obiskanih poteh, kar se je le dalo po divjem in počez. In ker vmes ni bilo mostu, bi moral okoli riti v žep, vsaj sto petdeset kilometrov okoli jezera. In tako sem spet enkrat tvegal in se spet enkrat pošteno ujel.

O živih peskih sem slišal in bral ter videl nekaj smrti v filmih, ampak čisto zares pa vanje nikoli nisem verjel. Zame je bil živi pesek bolj prispodoba mentalnega in duhovnega pogrezanja, in kot taka kot toliko podobne šare sposojena in prinesena v stvarnost iz podzavesti. In zato po značaju nič več kot iluzornega karakterja. Ampak sedaj sem bil v eni taki iluziji že čez popek in naprej, bicikel je že izginil, iz vode sem vihteč nad glavo rešil samo kamere. Praktično nisem mogel nikamor, razen navzdol in to se je s hi­trostjo kakega decimetra na minuto tudi dogajalo. In bolj ko sem se branil, hitreje je šlo.

Do prvih zares gostih tal je bilo več kot petdeset metrov. Kavboj je moral zato s konjem v vodo in med sipinami, dokler se ni začel pogrezati tudi sam. In potem jadrno nekajkrat nazaj, dokler ni našel najbližjega za silo zanesljivega mesta. Tam sem ga slišal nekaj govoriti konju, potem je na sedlo privezal konec vrvi in drugega po nekaj poskusih vrgel dovolj blizu mene, da sem ga lahko zgrabil. Vsi trije smo bili še vedno vsaj deset metrov narazen.

Potem je konj potegnil, opora napete vrvi mi je pomagala skobacati se iz luknje, ne da bi premočil dragocene torbe, in v nekaj sekundah sem bil čez in na trdnem. Možakarju sem ponudil roko in takrat sem ga prvič lahko bolje pogledal.

Biti je moral v svojih osemdesetih, čokat kot nekdaj moj stari ata, obrvi so mu štrlele čez oči kot metle in tudi stisk roke je bil prav tak, da bolečine nisem mogel zdržati in sem zavpil.

»He, he, he,« se je režal. »Turist neumni, kaj pa delaš?«

»He, he, he,« sem se režal njegovemu začudenju tudi sam, potem ko sem se še enkrat čez glavo potunkal v skaljeno brozgo, otipal bicikel, navezal nanj vrv z vso svojo kramo in zavpil konju, naj potegne, da se je vsa zmešnjava spet pokazala na piano.

»Ho, ho, ho,« sva se režala oba, ko sem potem na bregu našel vse svoje stvari do konca premočene in blatne.

V resnici sem bil zadovoljen z golim življenjem, v bistvu sem bil ravnokar na novo rojen. Možakar zraven je bil moj resnični odrešenik. In bil mi je tako všeč, da bi ga, če mi ne bi branila njegova častitljiva starost, slejkoprej lopnil po rami.

»Ja, ata,« sem rekel, »kdo pa je vas poslal.«

                                                ***

Uro pozneje sem preoblečen v suho in grobo sedel za mizo bele edvardijanske hiše v gozdiču pod goro, nedaleč stran, srebal vročo juho in metal ven razvezane besede. Gospa s postaje Mount Cook je bila podobna svojemu bratu, čvrsta in čila, morda malo nevajena tujcev, vendar, ko »je, kar pač je«, nič dosti zadržana. Rekla je, da turisti podcenjujemo to njihovo deželo. Podcenjujemo, ker se jih zgoraj v hribih veliko ponesreči, in da bi bilo bolje, če bi ostajali doma v mestih, kamor pač sodimo. To je surova dežela, za sem ni ravno vsak.

Branil sem se, sebe in moderno turistično industrijo, kot sem pač vedel in znal, in potem obmolknil. Tem gorjancem do nižinskih dekadenc očitno ni bilo kaj dosti, to je bilo jasno.

»Ko je moj oče kupil tole zemljo leta 1863, je bilo tod samo trnje. Maori so prihajali sem gor samo na takle lep dan, kot je da­nes. Videti bi moral, kako je tod, ko stisnejo mraz, sneg in led in je vsako gibanje onemogočeno, da smo tedne in mesece odrezani od ljudi in vsega sveta,« je rekla gospa.

»Zakaj torej vztrajate?« sem vprašal.

»Preprosto življenje v naravi, trdo fizično delo, uporabljanje pameti, stalno duhovno prizadevanje in zorenje, moralno samo-izpopolnjevanje — tako nekako je človeku zdravo in prav. Tako mu gre po božjih postavah,« je rekel mož v staromodni srajci in hlačah.

Povedal sem, da tudi moj stari ata niti v svojih osemdesetih ni maral dosti za dobrobiti dolinskega življenja, ki bi si ga sicer lahko mirno privoščil pri svojih številnih dobro situiranih otrocih. Rajši je živel sam na svoji skromni planinski kmetiji. In da se okoli Gor­njega Grada še danes, dve desetletji po njegovi transformaciji, govo­ri, kakšen kampeljc, vitalnež in hudomušnež je bil.

»Da, če se izogneš modnim muham, potem je življenje že lahko v redu,« je rekel starec. »Gospodar dolar! Ha ha ha! Kot becke, kot ose, kot prašiči se gredo za njim. Ha ha ha,« se je rogal.

Na steni je dominirala velika slika Winstona Churchilla. Name­sto običajnih orumenelih družinskih slik so bile okoli kamina slike gora, rek, morja, puščav in gozdov. »Ni ga princa v vsej njegovi opravi, kot je drevo,« je pisalo zraven. In nad vrati ob vstopu: »Glavni zakon na tej farmi je — ravnaj z živalmi prijazno!« Kot v dokaz, da se s tem misli resno, je bila pred vrati čez panj divjih čebel umetelno stesana varovalna streha.

Spomnil sem se, da sem nekaj dni nazaj slišal, da na Mount Cook station vsaka ovca po striženju dobi posebej za tako prilož­nost krojeno odejo, ki jo privežejo nanjo, da je ne zebe. In kako je oče današnjega gospodarja v časih, ko je šlo ovčerejcem še dobro, vsakemu delavcu, ki je zdržal sedem let dela na posesti, ne da bi se udajal alkoholu ali kocki, obljubljal tisoč akrov zemlje za lastno farmo. In kako je bilo to šestkrat tudi izpolnjeno. In tudi, da je volna z Mount Cooka najboljša v vsej deželi. Staremu da sploh ni do profita. V bistvu proizvodnja ob tako majhni čredi, kot jo ima sedaj, pomeni definitivno zgubo, ki da se verjetno pokriva s kapita­lom, naloženim v banke v boljših časih. Gospodarji Mount Cooka da so vsi po vrsti že po tradiciji čudaki.

»Ata, ali bi me vzeli za pripravnika?« sem vprašal kolikor mo­goče skromno.

»Hm,« se je zadržano obregnil, ne da bi me pogledal.

»Za en teden, brez plačila, samo odprti bodite,« sem se režal kot moj bicikel. »Rad bi se učil od vas.«

»Okay!« se je nekam v zadregi nasmehnil in mi ponudil roko.

                                                ***

Tisti dnevi naprej v mojem spominu ostajajo med najlepšimi od vseh na Novi Zelandiji. Rane zarje, mrzla voda v obraz, vroč čaj, jaj­ca in špeh za zajtrk, veter, takoj ko sem odprl vrata, tako zelena trava, da je strupila oči, majhne potke, steze za konje, na vsak migljaj ubogljivi strenirani psi, bele ritke beck, vse v rožicah, rume­ni mahovi, oranžne pahljače trav, nabrekle mišice, stabilno srce, prečiščen um, močna kosila, molitev potem, kratek počitek, čaj ob dalmatinskih pesmih s stare plošče, za katero nihče ni vedel, kako je zašla tja, potem pa spet  nazaj na sonce in na konjih v breg, razgledi čez le­denike in slapove, seganjanje ovac v ograde, stiskanje zdravila proti glistam v njihove gobčke, butanje in blejanje, noro odvezano poska­kovanje, Kekčeva »Jaz pa pojdem in zasejem dobro voljo pri ljudeh ...«, spokojno, zadovoljno vračanje domov, zadnji pasteli na škrbinah nasproti, krvavi snegovi 3800 metrov visokega Mount Cooka, krmljenje psov v njihovih hišicah, obredno umivanje, spet molitev, obilna večerja z veliko ovčetine in zelenjave z domačega vrta, kozarec čistega vina in pogovori o vsem mogočem.

»Strast je za um to, kar je za telo gibanje,« sem rekel nek večer.

»Da, če je v službi modrosti,« je odvrnil stari mož ob Beet­hovnovi sonati. »Ce je v skladu z elementi, če je čista, če je sočutna, če ni korumpirana. Sam lahko izbereš svojo srečo in nesrečo. Mož­nost izbire je v tebi. Sam si izcedi svoj džus in z njim napolni svoje vesolje. Na zdravje.«

                                                ***

Proti koncu tedna je prišel na obisk čuden patron. Proti nam je bil videti nekam voščen in prozoren. Gospa je rekla, da se gre pro­fesorja na univerzi v Christchurchu. Gor v hribu da ima nekakšen vikend. Povečerjali smo in se naenkrat znašli v debati o Maorih.

Dr. Percvja sem prosil, če bi kot avtoriteta za ta vprašanja, lahko našel skupni imenovalec v vsebini umov različnih domorodnih kul­tur okoli planeta, ki so živela v tesnejši povezanosti z naravo. In ka­ko se le-ta razlikuje od skupnega imenovalca naših belih kultur na krščanski in znanstveni osnovi. Tole je zabeležil magnetofon:

»Tradicionalna znanja imajo pred biblijo in urbano znanostjo v najtežje dostopnih predelih sveta izoliranih domorodskih kulturah nekaj skupnih pogledov. Prvič: narava ali vsaj večina narave, vključ­no z zemljo samo, je doživljana kot sveta, raje kot posvetna, divjaš­ka, divja ali dobra za nič. Krajina sama je,povezana s pomenom o izvoru in enostjo vsega življenja, ne pa lastnina, ki jo je mogoče razkosati in prodati na dražbi. Domačinski um naravo spoštuje in časti, brez notranje težnje po dominaciji nad njo. Duh — kakorkoli že tolmačimo ta termin — je razkropljen po vsem vesolju in utele­šen v vsem, kar je, Duh torej ni koncentriran v enem samem mono-teističnem vrhovnem bitju. Modrost domačinov teži k takemu odnosu človeka in njegovega okolja, da ima človek pri vzdrževanju harmoničnega ravnotežja v vsem naravnem svetu ogromno odgo­vornost. Taka človekova obveza vzdrževanja ravnotežja in zdravja naravnega sveta je duhovna dolžnost, ki jo mora posameznik dnevno izvrševati. Nativni Um poudarja potrebo po vzajemnosti — ljudje naj bi naravnemu svetu v zahvalo za njegove dobrobiti izra­žali hvaležnost in rutinsko opravljali žrtvovanja, raje kot pa karkoli plenili iz njega.

Radodarnost narave je pojmovana kot dragoceno darilo, za katero je prav, da ostaja intimno vpleteno v življenjsko mrežo, prej kot zgolj naravni vir, ki pasivno čaka na človekovo eksploatacijo. Domorodski Um teži k taki modrosti in etiki, kot jo opaža v sami strukturi in organizaciji naravnega sveta, prej kot k taki modrosti, ki je skreirana kot produkt človekovega od narave oddaljenega ra­zuma. Vesolje je doživljano kot dinamična medigra varljivih, vedno spremenljivih naravnih sil, ne pa kot velik razpored statičnih fi­zičnih objektov. Celoten naravni svet se teži videti na nek način živ in animiran od enotne, združene življenjske sile, pa naj bo njeno lokalno ime kakršnokoli že. Vesolja torej ne reducira na manjše in manjše in še manjše konceptualne koščke in delčke kot naša orto-doksna znanost.

Domačinska pamet si predstavlja čas v krožni obliki oziroma v obliki spirale, v fuziji kroga in daljice, podobno, kot potekajo cikli v naravi, naravni cikli, ki podpirajo in zdržujejo vse življenje, ne pa kot linijo linearnega človeškega napredka.

Brez anksioznosti teži k sprejetju verjetnosti, da bo narava ve­dno posedovala svoje nerazodete skrivnosti. Ne misli, da je člove­škemu racionalnemu umu mogoče kozmos popolnoma dekodirati.

Človeške misli, občutke in komunikacije teži doživljati kot ne­ločljivo povezane z dogodki in procesi v vesolju, raje kot od njih popolnoma ločene. Besede same so pojmovane kot duhovno potent-ne, vplivne in na nek način aktivne v vsem tem kozmičnem plesu. Samanski besednjak je podedovano nežen in do narave skromen, prej kot agresiven in manipulativen.

Naravni um v urejenem dizajnu narave namesto racionalnega raztelešanja in analize poudarja udeleževanje in proslavljanje.

Za svoje najbolj spoštovane starešine teži sprejeti tiste posa­meznike, ki so izkusili globoko in sočutno spravo od zunaj in znotraj najdenega znanja, ne pa kogarkoli, ki je dosegel neke materialne uspehe ali dosegel določeno starost.

Nagiba se k odkrivanju globljega občutka simpatije in sorodno­sti z vsemi oblikami življenja, raje kot ločenosti ali superiornosti nad njimi. Vsaka naravna vrsta je doživljana bogato obdarovana s svojevrstnimi darovi in močmi, prej kot, v primerjavi s človeškimi bitji, patetično omejena.

Končno, domorodski um teži k takemu odnosu med človekom in naravo, v katerem je kontinuiteta dialoga obojesmerna, in to ho­rizontalno, ne pa enosmerna in vertikalna, kot jo je mogoče zazna­vati tako v službenem krščanskem kot v znanstvenem pristopu.

V domačinskem svetovnem nazoru so elementi in procesi ve­solja sveti, znanstvenikom so lahko samo posvetni in zanimivi toliko, kolikor se vklapljajo v interese njihovih grobo intelektualnih raziskav. Prvotnim ljudem čaka sveto, natreseno na vse štiri strani vetrov, da bo opaženo in pred pričami prepoznano kot konstantno v vseh časih. Ti domačini pojmujejo naravo širše, nekaj kot pro­stran, duhovno nabit kozmični kontinuum, v katerega je človeška družba vpletena skupaj z biosfero in vsem vesoljem v eno in isto celostno eksistenco — življenje. Zahodne verske dihotomije med svetom duhovne obilice in svetom materialne neperfektnosti, dua-lizma, ki preveva krščanske in gnostične doktrine, v predstavah večine domorodcev ni mogoče najti. Življenje na zemlji vrednotijo visoko, njihove religije podpirajo, ne pa zavirajo in težijo njihove eksistence. Celoten duh njihove religije je poln harmonije, vital­nosti in sprejemanja sveta okoli sebe. Nad naravo samo ne po­stavljajo ničesar. Njihovi bogovi so del narave, so na nivoju narave, ne supernekaj, nič nadnaravnega. Tam ni ničesar, kar bi bilo religi­ozno in torej nasproti nečemu povsem drugemu, kar bi bilo povsem posvetno. Religija preveva vse življenje. Duhovnost je življenje.«

Razvneli smo se. Stari oče je govoril o harmoniji z naravnim svetom in ljudmi med seboj, o skromnosti in toleranci in občutku pripadnosti, ki se je v današnjem belem svetu zaradi duhovne biro­kracije in drugih posrednikov med bogom in posameznikom ter njihovega ribarjenja v kalnih vodah skoraj povsem zgubil. Sam sem besnel nad arogantnostjo ustoličenih mitov, parazitskih arhetipov in službenih paradigm in se potem spravil nad razvojnike, ki te domorodske družbe, sedaj ko evangelizacije ni več možno upra­vičiti, nastopajo pod krinko humanega napredka. »Družbe, ki so bile vedno samozadostne in odgovorne v upravljanju s svojimi re­sursi, se imajo, paradoksalno, za zaostale, medtem ko je tehnično misleči in industrializirani svet, ta, ki je uničil ne samo svoje okolje, ampak ogroža tudi njihovega, pojmovan kot svet globalnega na­predka, krona stvarstva, edina mogoča pot v prihodnost, nekaj, k čemur bi moralo težiti vse, kar hoče preživeti skok v novo tisoč­letje.«

»Da, plemenski ljudje so pod naraščajočim pritiskom, naj odvržejo načine bivanja, ki so jim služili od pamtiveka, in posvoje take, ki bodo prispevala h krizi onesnaževanja okolja,« je rekel dr. Percy. »Ampak vse družbe se spreminjajo. Tako njihove kot naše. Tako kot pobirajo oni od nas, bomo tudi mi pobrali nekaj od njih. V resnici mi pobiramo od njih več kot oni od nas. Oni nam vračajo izgubljeno modrost. Tehnični svet se mora znebiti svoje pijane su-periornosti in spet najti svojo skromnost in občutek za čudež okoli nas. Ni treba, da je to skromnost cerkvenih miši, niti v avtoriteto preoblečen čudež in skrivnost, ki se jih da uporabljati za mani­puliranje z ubogimi na duhu. Ljudje smo vendar fantastične neome­jene možnosti. Naše mesto v vesolju je tisto, ki si ga sami izbiramo, tako si izbiramo tudi naš svet. Ekologija je v naših glavah.«

Naprej smo govorili o razdvojenosti med naravnim in priuče­nim, o konfliktnih situacijah različnih programov v naših podzaves-tih, o prividih, votlostih in puhlostih, ki jih kreirajo, o polomljenih krilih in kaznjenskih kroglah na nogah in drugih takih rečeh.