Fotoreportaža z Nubskih Gora


Da, v deželi v gorah vlada lakota.

Nihče ne ve, kdaj bomo spet normalno jedli!

Že pred več kot letom in pol so nas zapustile vse humanitarne organizacije.

Ampak Leni Riefenstahl v svoji knjigi “The last of Nuba” nima prav.

Mi smo full živi in odločeni boriti se za preživetje do konca.

Na sliki je naša vojska. In eden od naših snemalcev prostovoljcev, ki vam pomagajo kot oči in ušesa boga videti, kaj se dogaja v težko dostopnih gorah na meji med obema Sudanoma.

SPLA – Sudan people liberation army je z nami od začetka upora proti lovcem na sužnje v Sudanu.

In tole je Klemen Mihelič, ki prav tako ne odneha. Pa Živa, ki pa se noče slikati in pokazati.

Zaradi upiranja svetovnemu redu, ki skuša prevladati živimo bolj skromno kot si najbrž lahko predstavljate.

Takole izgleda vojna na slikah, ki jih rišejo otroci.

In to so ruševine naše cerkve v kraju Angolo, ki jo je zadela raketa iz 50 km oddaljenega glavnega garnizona sudanske vojske v Kadugliju.

Slike prostovoljnih fotografov – treniranih aktivistov, si lahko pogledate na zato izbranih straneh www.HOPE.si in www.TomoKrižnar.com. S temle fotoesejem vam želimo pokazati, kdo smo in kako živimo, kadar ne umiramo.

Mi smo vedri, pošteni, svobodni ljudje. Tukaj nas vidite med ogledom dokumentarnega filma Maje Weiss in Toma Križnarja “Nuba, čisti ljudje”.

Kljub temu, da so nam kolonialni gospodarji tako z Arabskega polotoka kot Evrope dodobra oprali in indoktirnirali pamet, se še vedno zgledujemo po drugih oblikah življena. Skale so nam vzor.

Poglejte kako drevesa zapreke kot so skale uporabljajo za svoje hrbtenice.

Smo kot rastline in živali, ki so tod vse močne in žilave in zato svobodne.

Vemo, da se mora človek stalno boriti za svojo svobodo. Zato smo od nekdaj najboljši rokoborci. Kar poglejte si fotoknjige Leni Riefenstahl.

“Ne vdaj se fant!” Beri knjigo Tomotovega očeta iz koncentracijskega taborišča Dachau.

V Dachau so preživeli tisti, ki so si pomagali, ne tisti, ki so izdajali. Mi nismo izgubljeni. Morda zgleda tako – ampak mi …

… točno vemo kaj hočemo!

Mi nismo rojeni za sužnje kot hočejo Arabci. Mi nismo insekti kot trdi Omar Bashir. Mi želimo sodelovati z mladimi celega sveta in prispevati nekaj iz naše bogate kulture in vrednote za boljši svet. Mi verjamemo, da lahko skupaj naredimo svet boljši.

Zaenkrat smo res v totalni komunikacijski temi. Takole zgleda naša najboljša šola v vasi Kurchi. 8.razred. V najboljših časih premirja, med 2002 in 2011, nam je Unicef doniral tole klop.

Takole pa zgleda naša najmanj opremljena šola. V kraju Tungloe na sami frontni črti z arabsko vojsko in milicami. 7.000 učencev nima ničesar. 7 učiteljev, največ 11, če štejemo za učitelje tudi 4 učence, ki bodo letos končali 8. razred.

Na sliki so naši očetje med opazovanjem neba, če bo bombnik ruske izdelave Antonov napadel. Skupaj bomo bežali v votline v gorah.

To so naše mame in sestre med prodajanjem na tržnici, kjer ne moreš kupiti nič več kot samo kameno sol, čili, sezamovo olje in kepe tobaka. Ni prosa. Proso - sicer naša strateška hrana - smo pojedli že takoj po žetvi. Žetev je bila preskromna zato, ker nismo mogli sejati zaradi stalnega bombardiranja. In zaradi suše, ki jo povzročajo klimatske spremembe, ki so krive za vojne za vodo v Sahelu.

Takole zgleda šola v gorah Lomon, koder je bil nekoč štab legendarnega komandanta Yousifa Kuwe Makija. To je bil naš skupni oče, ki je leta 1985 nagovoril naše starše, da so se uprli arabizaciji, po kateri bi se morali odpovedati naši občutljivosti in postati nekaj kot Arabci. Ne bi smeli več plesati in peti svojih obrednih plesov čaščenja narave. Uporabiti nas hočejo samo za pranje svojih usranih gat v Kartumu.

Naše mame in očetje niso bili šolani v nič več kot sužnje za arabske potrebe. Danes se zavedajo tega. Rajši vsi skupaj trpimo, kot da bi izgubili svojo identiteto. Rajši mrtvi na svoji zemlji, kot sužnji na arabski strani.

To sem jaz. Tomo Kuku! K Nubam prihajam od leta 1979 in sem delno prevzel njihovo kulturo. Res da sem bel, ampak to zato, ker večino časa še vedno živim z belci v mrazu in brez sonca. Sem pa vsak dan bolj črn …

Nič mi ni več nerodno priznati, da se z nekdanjimi sužnji zelo dobro razumem in da sem tudi jaz rajši mrtev tukaj – kot živ med tistimi, ki podpirajo diktatorski rasistični sistem. Pa čeprav bi tudi jaz lahko imel nekaj od velikega plena, če bi se mojim Nubam posrečilo ukrasti zemljo.

Rajši jem z njimi jamske insekte na sliki, kot torte doma. So trdi in strupeni, da te boli želodec, če jih ješ surove. Ampak moji gostitelji jih znajo popeči, da izgubijo strup in potem so skupaj z arašidnim maslom najbolj okusna proteinsko bogata hrana.

Čakamo koruzo, ki jo obljubljajo Američani in Evropejci. Ampak sudanska oblast bombardira tovornjake, ki jo skušajo na skrivaj spraviti k nam.

Tudi v teh najhujših časih, ko ne vemo, kako bomo preživeli do naslednje žetve - šele septembra, oktobra - nam najbolj pomagajo naši plesi. S plesi in petjem častimo naša telesa, da bodo močna in odporna.

V skupnem transu pozabimo na lakoto, bolezni in strahove.

Če bomo imeli fizično kondicijo, bomo zmogli tudi duševne stiske in mentalne preizkušnje.

V tradiciji enega od več kot petdeset plemen Lomon – mladi tepemo stare dedce. Zato, da se ne bi pomehkužili in nam sitnarili. Vsak od nas mora biti močan. Tudi stari starši!

Ko tečemo, ne čutimo naporov ne bolečin. Naši predniki že vedo zakaj so nam naročili, da ne smemo nikoli popustiti arabskemu vplivu in se navaditi na udobje.

Cenimo Tomove filme, zato ker nas spoštujejo take kot smo in to učijo tudi druge, ki nimajo sreče priti med nas.

"Oči in Ušesa Boga - video nadzor Sudana" je film, ki kaže kako smo začeli sodelovati pri video nadzoru Sudana.

"Dar Fur - Vojna za vodo" kaže kako isto nasilje trpijo tudi naši bratje in sestre v Darfurju in kako so tudi sami žrtve istega sovražnika, ki se poskuša polastiti tudi tam vode in dobre zemlje in drugih naravnih virov.

Naš zadnji skupni projekt so “leteče kamere”. Na sliki so naši piloti in oprema.

S temi majhnimi modeli ne bomo vohunili kot varnostne službe vaših dežel in naših sovražnikov, niti metali bombe kot tisti, ki preganjajo teroriste. Ampak samo snemali kaj nam počnejo, tam kamor naši fotografi in snemalci ne morejo in ne smejo …

… da boste lahko še bolje zvedeli, kaj se nam dogaja in nam morda priskočili na pomoč.

Prosimo, donirajte prek www.HOPE.si in www.TomoKriznar.com
Srečno prijatelji, kjerkoli že ste!!!





Ustanova Toma Križnarja
Turistična 4
4202 Naklo

Za zaščito domorodnih ljudi v Nubskih gorah so zdaj najbolj pomembne "leteče kamere". Prosim donirajte za postprodukcijo novega dokumentarnega filma o letečih kamerah, ki ga od januarja 2013 snemamo v Nubskih gorah.

Leteča kamera

Ustanova, ki jo je ustanovil Tomo Križnar s podporniki, producira dokumentarne filme in knjige, ki imajo cilj pridobiti zavest človeštva o pomenu video nadzora področij v konfliktih. Še posebej pa osveščajo o nasilju nad staroselskimi ljudstvi.

TRR:
SI56 0510 0801 3175 987
BIC:
ABANSI2X

Sredstva lahko prispevate tudi tako, da kupite
KOLEDAR 2017




Humanitarna ustanova H.O.P.E.

Letališka cesta 29
1000 Ljubljana

Donacije za kamere in internet
TRR:
SI56 6100 0000 1966 537
BIC:
HDELSI22
Koda namena: CHAR
Namen: Internet in kamere

Donacije za vrtalno napravo
TRR:
SI56 6100 0000 1846 742
BIC:
HDELSI22
Koda namena: CHAR
Namen: Vrtalna naprava

Ustanovo je po vrnitvi iz Darfurja ustanovil Klemen Mihelič s podporniki. Namen ustanove je zbiranje prispevkov za nakup in dostavo mobilne vrtalne naprave za vodo v Darfur ter prispevkov za video nadzor konfliktnih območij v obliki miniaturnih video kamer, mini prenosnikov in satelitskih anten za internet.

Obe ustanovi tesno sodelujeta.


Klemen Mihelič predstavlja miniaturne kamere ženskam v taborišču na čadsko-sudanski meji


Celoten film
Eyes and Ears of God
na YouTube




sponzorji: