Terorizem je v resnici posel

Tomov intervju za Nedeljski Dnevnik, 12.marec 2016


Tomo Križnar je človek ki čuti ne le svojo, pač pa predvsem bolečino drugih. In jim želi pomagati. Njegova prizadevanja so neizmerna. Na robu človeškega. Na poti boja za pravice staroselcev, med katerimi so najbolj ogrožene in nedolžne Nube, semu je pred tremi leti pridružila žena Bojana Pivk Križnar. Od Evropskega parlamenta je lani prejel priznanje Državljan Evrope 2015. Fundacija Etikon mu je novembra za pozitivne prispevke k planetu podelil nagrado Blue planet.

Vaše delovanje je očitno opaženo tudi v tujini.
Naši dokumentarni filmi so bili nagrajeni na mednarodnih filmskih festivalih. Odzvaliso se nekateri mediji in nevladne organizacije inštevilni posamezniki. Žal pa ne tudi globalna geopolitika in gospodarji sveta, ki jo nadzorujejo. Naša prizadevanjaspremljajo predvsem različne obveščevalne službe.

Veliko trpljenja ste že videli. Kakšni so vaši občutki? Velikokrat občutite nemoč?
Razganja me. Pa kaj vam je - sprašujem prijatelje, sorodnike, znance na cesti. A bo res treba razstreliti ljubljanski grad ali blejski otok, da se boste zbudili iz kolektivnega malodušja?
»Ponoči vstaja, gleda dokumentarne filme, bere knjige, brska po internetu.« doda žena Bojana.

Se poraja vse več vprašanj ali vse več odgovorov?
Meni se poraja vse več vprašanj. Pri veliki večini pri nas pa opažam ravno nasprotno, namreč da mislijo da poznajo že vse odgovore. Pred 600 leti je Evropejce iz podobneganazadovanja rešil dvom v take dogme. Rešili so se verskega fundamentalizma in šli v svet ne samo širiti imperije in ropati ampak tudi raziskovati. Na drugih kontinentih niso študirali samo minerale, rastline in živali, ampak tudi tamkaj živeče soljudi, njihove civilizacije, kulture, zgodovino. Vračali so se z novimi znanji in idejami, ki niso samo pomagale osvobajati zasužnjene pameti doma, ampak tudi razvijati inizumljati nove tehnologije. S pomočjo novega orožja za množično ubijanje smo Evropejci praktično zavladali na Zemlji. Zdaj ko živimo v največjem materialnem standardu in tudi blagostanju pa se je kar naenkrat pojavilo prepričanje da že vse vemo da smo že vse dosegli. Tako mišljenje je zame patološko, samomorilsko,samo destruktivno.

Kaj ste vi našli? Kakšna so vaša spoznanja?
B
ogati in revni se vse manj razumejo med seboj. Ljudje v industrijskih deželah in domačini v deželah kjer so odvisni še naprej predvsem od narave se vse težje tolerirajo. Moji ljudje v Evropi vse manj razumejo zakaj so »oni tam dol«vse bolj jezni na nas. Istočasno pa tudi onkraj Sredozemskega morja vse manj razumejo kam so izginile naše vrednote, zakaj smo vse manj občutljivi, zakaj smo vedno bolj brezbrižni in zakaj nas ne zanimajo več vzroki za veliko trpljenje in množično bežanje. Pri nas večina slepo verjame, da z pravico tehnološko močnejših lahko še naprej odrivamo šibkejše z naravnih virov, ki jih rabimo za vzdrževanje svoje cone udobja. Na drugi strani pa so množice pod vplivom agitatorjev Islamske države vse bolj prepričani, da nas je zato obsedel sam satan in da ni druge rešitve kot da nas nevernike pobijajo dokler ne bo cel svet muslimanski.

Kaj poganja to spiralo smrti?
Plen in izplen, ki postaja glavna vrednota bivanja na Zemlji. Terorizem je v resnici biznis in boj proti terorizmu je prav tako v resnici predvsem biznis.Na hrbtih sužnjev se spopadata religiozni fundamentalizem in neoliberalni fundamentalizem.

Lahko razložite s kakšnim konkretnim primerom?
V Afriki so ljudje na splošno manj izobraženi, zato roparjem svojega početja niti ni treba toliko prikrivati. Kljub temu lahko na vsakem koraku slišiš, da predsednik Mousevenipobija islamske klerike v Ugandi zato, da bi se muslimani uprli, kot so se drugje v Sahelu, v Vzhodni Afriki in po Bližnjem vzhodu. Če mu ta strategija uspe, bo dobil denar za boj proti terorizmu iz razvitega sveta. Podobno kot je dobil denar za Konya.
Saj ste že slišali za Josepha Konya, oziroma videli kratek dokumentarec Kony 2012? Leta 2012 so si vsi šolarji po celem planetu prepošiljalilink do tega filma, ki naj bi ga naredila ameriška aktivistična nevladna organizacija InvisibleChildren skupaj z smešnicami in reklamami za znane hollywoodske igralce. Če kaj o Afriki so poleg Pavčkovega Čirija Murija v Afri tudi otroci v Sloveniji naenkrat množično spoznali zgodbo o ljudožerskem vodji LRA. LRA pomeni »Lords resistanceArmy«.
V ljudstvu plemena Acholi v Ugandi in tudi pripadniki drugih plemen v osrednji Afriki pa zatrjujejo, da je upornika, zločinca, množičnega morilca in kanibala Konya ustvaril ugandski diktator Mousevini, kar sam.Ne seveda proti sebi, ampak ga je obrnil v resnici proti konyevemuplemenu Acholi, ki živi na zemlji na severu Ugande, daleč naokoli sloveči zaradi plodnosti in deviškosti kot najboljša prst na planetu.Ta deklarirani upornik prot centralni vladi v Kampali je nasledil lokalno krščansko pridigarko, za nekatere tudi čarovnico, ki je pridigala proti neokolonialnim oblastem podobno kot danes islamski fundamentalisti. Posledice se razlikujejo po tem, da Kony ni samo zastraševal in pobijal domačine in jih na ta način milijone pregnal v begunska taborišča kot se to dogaja v Darfurju, in mučil otroke in zverinsko iznakažal matere in dekleta, ampak organiziral tudi ljudožerske orgije, ki so najbolj učinkovito priklicale na pomoč vladno vojsko, ki je v imenu miru in varnosti celotno prebivalstvo, na milijone Acholijev,izgnala na najslabšo zemljo.
Mousevini je medtem prodajal ačolijsko zemljo tujim lastnikom. Film Kony 2012 je pomagal ameriški vladi prepričati svoje davkoplačevalce, da je treba za pregon Konya v Ugando poslati stopedeset marincev. Ti Konya seveda tri leta kasneje še niso ujeli, zdaj naj bi bil baje skrival v pragozdovih Konga in savanah na tromeji med Čadom, Sudanom in Republiko Južno Sudan, kjer tujci na podoben način v osrčju »Črnega kontinenta« ustvarjajo in preganjajo nove Konye
Mouseviniv Ugandi in Bashir v Sudanu sta uradno največja sovražnika, to dokazuje dejstvo. da z orožjem in denarjem podpirata uporniška gibanja proti drug drugemu. Oba se skupaj s svojimi elitami na ta način ohranjata na oblasti in pri koritu v škodo svoji afriških ljudstev že več kot četrt stoletja.
Isto politiko, strategijo in taktiko ubira očitno tudi Kabilova družina v DR Kongu. Koltan je mineral, brez katerega ne more nobena digitalna tehnologija. Od kamer in pametnih telefonov, do računalnikov in igralnih konzol. Osemdeset odstotkov zalog je v Vzhodnem DR Kongu. Na koltanovih poljih v Vzhodnem DR Kongu sva z Bojano lani na vsakem koraku poslušala, da vlada v Kinshasisama na skrivaj ustanavlja in podpira uporniške skupine, da zastrašujejo in preganjajo domačine, da se pod pretvezo vojne proti terorizmu za interese korporacij s sedeži na zahodu in že tudi vzhodu planeta lahko vmešajo najbolj plačane in profitne globalne varnostnoobveščevalne službe. In pod njihovim vodstvom rednakongoškavojska, ki izganja domačine z koltanovih polj v pragozdovih, kjer sem med mojim prvim obiskom na 45 ccmtomosovim motorjem pred tridesetimi leti užival v idiličnih vaseh z vriskajočimi šolami, pojočimi katoliškimi farami, skromnimi bolnišnicami in drugo belgijsko kolonialno infrastrukturo. Lani nisva našla tam ničesar več. Še ceste in betonirane mostove je pogoltnila džungla. V zadnjih petnajstih letih je v »afriški svetovni vojni« za minerale kot pravijo množičnemu iztrebljanju umrlo med pet do deset milijonov domačinov. Vse za razliko od Bližnjega vzhoda brez kakršne koli resne pozornosti globalnih medijev.
Zato da se naši otroci lahko igrajo igrice proti namišljenim pošastim v izmišljenem svetu, se morajo milijoni otrok v »srcu teme« pustiti pobiti resničnim zverem.
Pozor: tudi afriški starši želijo rešiti svoje otroke. Še bolj kot mi, saj imajo bolj ohranjene naravne instinkte, kot mi, ki živimo v ovčjih čredah tako imenovane civilizacije izobilja.

Naša dilema, kaj zjutraj obleči in vprašanje, kdaj bo Ikea v Sloveniji, se zdi dokaj nepomembno.
Ne želimo se odreči udobja, ki ga živimo. Udobja, ko težave drugih potiskamo čim dlje stran od sebe. Plat zvona zaženemo šele, ko se nekaj zgodi pred našim pragom. V beguncih vidimo le nek val, ki se grozeče kotali proti nam. Ne vidimo posameznika. Neznanje in pomanjkanje izkušnje so največji razlog, da prihaja do nestrpnosti. Za utrjevanje politične pozicije del politike s pomočjo manipulativnega hujskaštva spodbuja sovraštvo. Množica, ki je prestrašena išče zavetje pri onem, ki jo straši. Radikalna desnica po Evropi pridobiva in mnogi procesi spominjajo na tiste iz tridesetih let.

Se lahko stvari zapeljejo drugače kot so se takrat?
Drugače se bomo tokrat zapeljali če bomo zmožni vsakemu od več kot 7 milijard ljudi na Zemlji posvetiti pozornost. Kdor razbija v resnici kliče po pozornosti. Skušajmo razumeti, zakaj razbija, zakaj razgraja. Obenem moramo vršiti pritisk na naše gospodarje in voditelje. Metanje bomb vsevprek gre na roke radikalnim islamistom, ki tako laže pridobivajo pripadnike. Širijo se v Afriko, se sinhronizirajo, nastaja vse večja fronta. Usklajujejo se Boku Haram v Nigeriji, AbuŠabab v Somaliji, Maimai v Kongu in celo Talibani v Afganistanu in Al Kaida v Libiji in po celem svetu. Zgled je lahko Frančišek Asiški, ki je šel k otomanskemu sultanu in mu ponudil roko. Tudi sedanji papež je šel k muslimanom v Centralnoafriško republiko in jim ponudil roko.

Zavedeni jo težko sprejmejo.

Čim več ljudi mora iti v svet. Imeti stik z drugimi. V medijih pogrešam izjave beguncev. Ljudje morajo slišati njihove osebne zgodbe, da spoznajo, da to ni le neka gmota, ki se vali proti nam. Tudi oni so različni, tako kot mi. Naučiti se moramo videti človeka v vsakem sočloveku in ponovno začutiti sočutje. Morda se nam bo dobro vrnilo z dobrim ko bomo mi na vrsti za bežanje. Nameniti moramo tudi pozornost vzgoji mladih. Ponosen sem na ženo Bojano, ki je v Logatcu na Osnovni šoli 8 talcev s somišljeniki dosegla, da bodo otroci beguncev sprejeti dobrohotno in z veseljem. Seveda je dolgoročni cilj, ustvariti razmere, da bodo lahko živeli doma. To si tudi sami najbolj želijo.

Pri vas doma v Naklem ste dlje časa gostili nekaj ljudi iz Darfurja.
V petih letih jih je bilo tudi deset naenkrat. Postavili so se na svoje noge in se osamosvojili. Niso se bili pa pripravljeni integrirati, zato v tem času ni bilo vedno lahko in enostavno. Seveda niso takšni kot jih danes prikazujejo levičarji in ne takšni za kakršne jih ima desnica. Vsem nam manjka izkušenj …

Kdo želi pomagati Afriki?
Dostikrat humanitarne organizacije delujejo na način heroina. Navlečejo jih na odvisnost. V mnogih predelih bi bilo za Afričane dovolj že to, da jim pustimo mir.Ponekod je bistveno, da svet izve, kakšna grozodejstva se tam dogajajo. Na podlagi lastne izkušnje, ko sem se leta 2006 rešil iz zapora v Darfurju predvsem na podlagi intenzivnega poročanja, smo v sodelovanju z Klemenom Miheličem iz humanitarne organizacije Hopespravili v Sudan več kot 1000 kamer. Razdeljujemo jih odgovornim osebam, od katerih pričakujemo, da bodo snemali in pošiljali posnetke na organizacije, ki se ukvarjajo s človekovimi pravicami, pomembnim odločevalcem in medijem. Če bo svet vedel kakšno grozo preživljajo, je več upanja, da jim bo kdo pomagal.

Kdo želi pomagati sebi v Afriki?
Afrika je torta. Pogoltni kremplji celega sveta se zarivajo vanjo. Iz Amerike, Evrope, Kitajske, in zdaj tudi že Malezije, Pakistana, Brazilije, Rusije… Sploh pa arabskih dežel onkraj Rdečega morja, od koder že vso zgodovino tiščijo najbolj surovi lovci na sužnje. Vse zanimajo predvsem naravni viri in vse manj sužnji. Sužnje zamenjujejo stroji zato jim cena pada. Manj ko so sužnji vredni težje si pomagajo. Sami sebi in drug drugemu.


Vode bo na določenih področjih začelo zmanjkovati.
Čadsko jezero se je v času ene generacije zmanjšalo za tri četrtine, jezero Turkana se je zmanjšaloza pol,Sahara se širi za 7 km na leto. A v nedrjih pod peskom v Saheluje še veliko fosilne vode. Zato skušava s Klemnom Miheličem spraviti tja vrtalno napravo za iskanje vode, za katero so prispevali največ Slovenci.

Kdaj je vas začel vabiti svet? Vmes ste dokončali tudi študij strojništva in ekonomije.
Ko sem dobil potni list sem šel pri sedemnajstih najprej v Amsterdam pogledat prostitutke. To me je takrat zanimalo. Z avtoštopom sem šel okrog sveta, ko sem bil star 19. Potem sem se z motorjem podal v Latinsko Ameriko in Afriko. Ko se je tudi pri nas začela kuhati vojna sem v sedmih letih s kolesom, s katerim sem lahko navezoval bolj pristne stike s soljudmi, ponovno obkrožil svet. Pred tem sem leta 1979 prvič srečal Nube.Od takrat jih iščem po celem planetu. V naši Ustanovi Tomo Križnar iščemo način kako bi najbolj nedolžne in najbolj izpostavljene religioznemu in neoliberalnim fundamentalizmu zaščitili z razglasitvijo posebnih nadnacionalnih naravnih parkov, ki jih bodo varovala cenena brez pilotna letala.
V DR Kongo so najbolj nedolžni Pigmejci, v Sudanu so najbolj nedolžni in ogroženi staroselci v Nubskih gorah, Komoganze v Modrem Nilu in Furi v Dafurju.
Prosimo vas pridružite se nam in pomagajte zaščititi človeške korenine v Sudanu.
Dajmo si sužnji pomagati dokler si sploh še lahko.

Na www.Tomo Kriznar.com lahko najdete več o novem dokumentarnem filmu »Droni nad koreninami človeštva« v katerem bomo skušali povedati vse kar je najteže povedati.
Film na terenu snemamo od januarja 2013. Filmski center RS, ki je s finančno podporo pomagal realizirati tri naše dokumentarne filme, je le to za tega že tretjič zavrnil. Še ta mesec se na najteže dostopno področje, od koder so me koncu januarja izgnali ne sudanska vlada ampak uporniki proti njem sami, se sam vračam posneti še zadnje kadre. Ker se čas in življenja iztekajo načrtujemo premiero filma pozimi 2016/17. Produkcijo bomo naredili sami v Ustanovi Tomo Križnar, postprodukcijo upamo da v sodelovanju z RTV Slovenija. Le za honorarje režije in montaže potrebujemo vaše donacije.
Hvala vnaprej. Srečno sopotniki. Tomo Križnar. 8.marec 2016





Ustanova Toma Križnarja
Turistična 4
4202 Naklo

Za zaščito domorodnih ljudi v Nubskih gorah so zdaj najbolj pomembne "leteče kamere". Prosim donirajte za postprodukcijo novega dokumentarnega filma o letečih kamerah, ki ga od januarja 2013 snemamo v Nubskih gorah.

Leteča kamera

Ustanova, ki jo je ustanovil Tomo Križnar s podporniki, producira dokumentarne filme in knjige, ki imajo cilj pridobiti zavest človeštva o pomenu video nadzora področij v konfliktih. Še posebej pa osveščajo o nasilju nad staroselskimi ljudstvi.

TRR:
SI56 0510 0801 3175 987
BIC:
ABANSI2X

Sredstva lahko prispevate tudi tako, da kupite
KOLEDAR 2017




Humanitarna ustanova H.O.P.E.

Letališka cesta 29
1000 Ljubljana

Donacije za kamere in internet
TRR:
SI56 6100 0000 1966 537
BIC:
HDELSI22
Koda namena: CHAR
Namen: Internet in kamere

Donacije za vrtalno napravo
TRR:
SI56 6100 0000 1846 742
BIC:
HDELSI22
Koda namena: CHAR
Namen: Vrtalna naprava

Ustanovo je po vrnitvi iz Darfurja ustanovil Klemen Mihelič s podporniki. Namen ustanove je zbiranje prispevkov za nakup in dostavo mobilne vrtalne naprave za vodo v Darfur ter prispevkov za video nadzor konfliktnih območij v obliki miniaturnih video kamer, mini prenosnikov in satelitskih anten za internet.

Obe ustanovi tesno sodelujeta.


Klemen Mihelič predstavlja miniaturne kamere ženskam v taborišču na čadsko-sudanski meji


Celoten film
Eyes and Ears of God
na YouTube




sponzorji: