Izvoz za genocid

Da bodo domačine rešili vojaki v modrih čeladah, se ni več mogoče zanašati. Nihče ni pripravljen umreti za Afričane.

Prijatelji iz darfurske uporniške skupine JEM (Justice and Equality Movement) so naju z Urošem Strnadom prejšnji torek varno prepeljali iz Nubskih gora v Sudanu nazaj čez mejo v republiko Južni Sudan, v taborišče nubskih beguncev Jida. Naslednji dan smo kljub novicam o spopadih v prestolnici Jubi nemoteno nadaljevali pot skozi deželo Nuerov in Dink v Fariang in naprej do naselja Rubkona tik pred mostom čez reko Bahr el Ghazal in mestom Bentui na drugi strani, glavnim administrativnim in vojaškim središčem, ki varuje največja naftna polja v provinci Unity. Na nobeni kontrolni točki nismo imeli problemov niti z Nueri, ki so tod v večini, niti z Dinkami, ki so tod manjšinsko pleme. V istih uniformah SPLA (Sudan People Liberation Army), z istim logom naftnega stolpa na zavihanih rokavih, ki predstavlja provinco Unity, so navidezno mirno nadzorovali neskončno ravno pokrajino pred arabsko vojsko iz Sudana, ki je nastanjena v Highliju, od koder se je iz severozahodne smeri čez pol obzorja vil dolg črn oblak dima.

Ime province Unity simbolizira enotnost, spravo, sodelovanje, perspektivnost. Ambicijo, da bi v savanah na največjih močvirjih na planetu, ki se razprostirajo na obeh straneh Nila, od gora na meji z Ugando do Nubskih gora, prevladal mir. Mir med afriškima plemenoma Dinka in Nuer, ki se že vso znano zgodovino tradicionalno spopadata za krave in pogosto tudi dekleta in otroke. Ampak v resnici ime te province na severu nove, 193. članice ZN ne bi moglo bolj zavajati.

V četrtek zvečer sva tik pred mrakom na cesti, po kateri sva se peš vračala iz baze ZN v Rubkono, zagledala na nebu rdeče bliske zažigalnih raket, ki so padali med slamnate koče v naselju pred nama. Nato je začelo pokati in grmeti. Konvencionalno malo orožje, bazuke, katjuše, nato tudi težko topništvo. Po cesti so se proti bazi ZN usuli begunci. Po plemenskih brazgotinah je bilo mogoče sklepati, da so Dinke.

Da se je vojna med nomadskimi pastirji iz prestolnice Jube razširila ne samo na podeželje okoli Piborja, Akoba, Bora, Rumbeka, ampak tudi v Bentui v Unity, sva izvedela uro prej iz novic na smrt preplašenih potnikov sudanske letalske družbe Kush, ki sva jih srečala v recepciji baze ZN, kamor sva prišla prosit za zračni transport v Jubo, potem ko je sudanska letalska družba Southern Supreme Airlines zjutraj iz neznanega razloga odpovedala let.

Na smrt prestrašeni učitelji iz Kenije in Ugande, najeti, da bi pomagali opismenjevati podeželje, kjer 80 odstotkov žena ne zna brati, so drug čez drugega trdili, da je njihovo letalo sicer priletelo, ampak da so se na pristajalni stezi kake tri ure vožnje čez naftna polja južno od Bentuija, ki jih je prva leta 1979 odkrila ameriška korporacija Chevron, nenadoma iz grmovja pojavili jezni Nueri in s puškami grozili v nebo, dokler se letalo, ki je pristajalo, ni spet dvignilo in odletelo. Ko so zmedeni potniki posedli v avtobus, so jih na prvi nadzorni točki ustavili Nueri v uniformah SPLA in zaporniških čuvajev in se besno spravili nanje. Porinili so jih na tla, suvali s kopiti kalašnikovk, nato pa začeli streljati v tla tik pred njihovimi glavami. Verjeli so, da je konec z njimi, a so se nasilneži potem sporekli, ker se niso mogli dogovoriti, kaj bodo storili z njimi. Niso jih postrelili, kot so zahtevali tisti v uniformah zaporniških čuvajev, ampak so jim samo pobrali vse, kar so imeli vrednega, in jih zbrcali nazaj na avtobus. Enega iz skupine potnikov so odvlekli s seboj. Iz grmovja so slišali strel, najbrž je mrtev.

Ko se je med vsesplošnim streljanjem in grmenjem nebo nad Rubkono rdeče razžarelo, sva se v koloni beguncev obrnila nazaj po cesti v bazo ZN. Tokrat nas mongolski vojaki v utrjenih barikadah za bodečo žico niso več pustili nazaj v recepcijo, ampak preusmerili proti stranskemu vhodu. Postavila sva se na konec dolge vrste, pod žaromete, ki so ves čas nervozno prečesavali vrste koščenih žena v preperelih oblekah, otroke, od katerih jih je bilo veliko brez staršev, pa tudi može v uniformah SPLA, Dinke s kalašnikovkami v rokah. Mirno smo čakali, da se bodo velika železna vrata, ki so obljubljala varnost, končno odprla. Pa se niso in niso.



Iz noči je nenadoma pribežala jokajoča žena z otrokom v naročju in milo prosila, naj gremo z njo. Jalal, Nuba, s katerim sva se srečala malo prej na cesti, je prevajal, da je žena Dinka, da ji je ime Mariama, da živi v koči takoj zraven, da so njen dom malo prej napadli Nueri v civilnih oblekah in s sulicami grozili, da bodo vse poklali. Nekako ji je uspelo skriti večino otrok v greznico in pobegniti po pomoč.

Uroš je takoj prosil do zob oborožene mongolske vojake, ki so vse opazovali z oklepnega vozila, parkiranega na cesti, naj gredo z njo. Najprej niso razumeli, nato so se delali, da ne razumejo, potem so se pretvarjali, da bodo šli na pomoč, nazadnje so res stekli, ampak so se vrnili, rekoč, da morajo vprašati za dovoljenje nadrejenega, in začeli vneto telefonirati. Zato sva z Urošem stekla z ženo, ki je vse bolj obupano vila roke in jokala. To je spodbudilo vojake, da so se vendarle premaknili, a počasi in na varni razdalji, razporejeni v strelce z brzostrelkami, pripravljenimi na strel.

Ko smo se znašli zunaj sija žarometov, so se spet ustavili. Ko so opazili, da jih snemam z infrardečo svetlobo, je vodja z roko pokril objektiv kamere in se besno zadrl, kdo da sva. Povedal sem, da sva poročevalca. Zarohnel je, kdo nama je dovolil sem. Rekel sem, da vlada Južnega Sudana. Pomiril se je, medtem pa je žena sama izginila v noč. Po nekaj napetih minutah se je vrnila s skupino blatnih in na smrt preplašenih otrok, ki so kot sence izginili za njo proti vhodu za begunce.

»Ti si Slovenec,« se je navdušila bela žena, ko sva počakala, da so vsi do zadnjega, razen najinega novega prijatelja Jalala, po kakih treh urah smeli za ograjo. »Jaz sem pa Poljakinja. Ne skrbita, lahko bosta prespala. Ampak ne s temi begunci, v konferenčno dvorano vaju bomo dali.« »Jaz sem pa iz Bosne!« se je izprsil krepki fant v civilu pod modro čepico ZN. »Mi, Bosanci, vemo, kaj je vojna! Ampak kdo je to?« je vprašal in pokazal na Jalala. »On ne sme z vama. On mora k beguncem!« so zahtevali od Jalala tudi varnostniki ZN, Nueri in Dinke v recepciji med registracijo v knjigo gostov. Šele Ana jih je prepričala, da sme. Jalal je Sudanec, ne Južni Sudanec, zato ni IDP (internally displaced person). Jalal je novi član najinega tima, zato mu gredo iste pravice kot nama.

Preden smo legli na gola tla, kjer se je drenjalo kakih 50 mož in žena, delavcev ZN iz različnih afriških dežel, ki so čakali na letalo v Jubo, je Ana prinesla dve odeji in konzerve tune, sir in marmelado ter zavoj zmrznjenega kruha in dve tablici čokolade. »Ampak pojejte na skrivaj, nimam za vse,« je rekla. Jedli smo skriti med kontejnerje in tresoč se od mraza spraševali, koliko begunskih otrok se bo to noč brez odej prehladilo in umrlo na odprti vetrovni ravnini, kamor so jih porinili mongolski vojaki.

To smo vprašali Italijana Marka. Skomignil je in naju z Urošem povabil na kozarček likerja, Jalala pa je tudi on mirno spregledal. »A si jih videl?« se je obregnil za mizo v svojem kontejnerju, »kdo bi si mislil, da lahko danes, leta 2013, še živijo taki ljudje. Na pol nagi. Kot koze! Kot čreda koz!« Sladki liker v ustih naenkrat ni več prijal.

Preden sva šla, je izjavil, da je vojno začel Dinka, predsednik republike Južni Sudan Salva Kiir, ko je oktobra vrgel iz službe podpredsednika države, Nuera Riaka Macharja, in v soboto prepovedal še njegovo stranko SPLA DC (SPLA Democrates for Changes).



Zjutraj sva prosila Ano, ali smeva v mesto z oklepnimi vozili, ki morajo na ogled, koliko škode je bilo storjene ponoči. Vse bova posnela, Uroš bo posnetke takoj zmontiral, videoporočilo o širitvi vojne na podeželje bo še isti dan doseglo svet, podobno kot video­poročila, ki smo jih prek satelitov pošiljali na svetovni splet iz Nubskih gora in za to nalogo izurili tamkajšnje prostovoljce. Odvrnila je, da je to absolutno nemogoče. Za dovoljenje mora vprašati štab v Jubi, ta pa modro palačo ob reki Hudson v New Yorku, kjer preverijo vsakega poročevalca, ali ni morda preveč kritičen do ZN. To bo trajalo nekaj tednov. Povedala je tudi, da naju ne more spraviti na letalo ZN, ker ne spadava med osebje ZN. Naj greva peš na pristajalno stezo v Rubkoni in čakava, da bo pristalo kako komercialno letalo.

Ker ni bilo več slišati streljanja, smo se vsi trije odpravili proti reki beguncev, ki se je že navsezgodaj spet vila iz Rubkone. Ko smo dosegli propadajočo piščančjo farmo malo pred prvo kontrolno točko, so naju tam sprejeli resni in nekam poklapani prijatelji iz JEM, ki so naju prejšnji dan v popolnoma drugačnem razpoloženju pripeljali iz Nubskih gora.

Izvedela sva, da je tržnica kakšna dva kilometra naprej vsa pogorela, najbrž tudi najin hotel in najina nahrbtnika. Če nista zgorela, so ju pa zagotovo ukradli Nueri, vojaki ali civilisti, ki lovijo in streljajo Dinke do Bentuija in naprej proti jugu. Nihče ne more oceniti, koliko je mrtvih, saj se s tem nihče ne ukvarja. Večina darfurskih trgovcev je ponoči izgubila vse, kar so prodajali. Posiljenih je bilo tudi več Somalk in Etiopijk, prav tako begunk iz svojih dežel, ki so na tržnici kuhale pasulj in stregle čaj. Nihče več ni varen.

Tovornjaki in terenci na dvorišču so bili že do vrha naloženi. Povili so tudi preprogo, na kateri smo posedali in modrovali, kaj bo prinesla nova vojna njim. Po napetem ozračju sva sklepala, da čakajo samo še ukaz, naj se umaknejo nazaj na drugo stran meje, v Nubske gore, v Sudan.



Če bodo oblast v republiki Južni Sudan prevzeli Nueri, nič ne bo več, kot je bilo. Bivši podpredsednik republike Južni Sudan in plemenski poglavar Nuerov Riak Machar je znan tudi po izdajstvu. Sredi enaindvajsetletne državljanske vojne, ki jo je začel legendarni komandant dr. John Garang, sicer Dinka, leta 1983 z uporom proti potomcem lovcev na sužnje, Arabcem na severu, ki so v kolonialnih časih pomagali Britancem nadzorovati Sudan in od njih po njihovem odhodu leta 1956 prejeli v roke politično in gospodarsko moč, je Riak Machar skupaj z Lamom Akolom obtožil dr. Garanga, da vodi SPLA preveč despotsko, in se mu uprl. S tem je povzročil strahoten razkol v SPLA in vojno med plemenoma, ki je skoraj uničila SPLA in skupaj z vojno proti Arabcem v obeh plemenih zahtevala več kot dva milijona žrtev.

Večina komandantov SRF (Sudan Revolutionary Front), v kateri so se - odkar so jih po odcepitvi republike Južni Sudan pustili na cedilu njihovi soborci v SPLA na jugu - združili afriški borci za človekove pravice v Nubskih gorah, Modrem Nilu in tudi Darfurju v Sudanu, verjame, da Akolovo stranko SPLA DC, ki jo je v Jubi prejšnjo soboto razpustil Salva Kiir, financira vojaška hunta Omarja Baširja v Kartumu. In da so se Baširjevi plačanci ves čas od razglasitve neodvisnosti na skrivaj udinjali arabskim interesom. V novi vojni med Dinkami in Nueri pa da se bodo - po znani arabski taktiki »ubij sužnja s sužnjem« - pobili kar med sabo. Večina verjame, da je cilj Kartuma oslabiti novo državo, ki jo imajo v resnici za svoj vojni plen in so se z njeno odcepitvijo sprijaznili s figo v žepu, in s pomočjo Nuerov ponovno prevzeti naftna polja na jugu.

Morebitna zmaga Macharjevih Nuerov utegne prekiniti logistične poti v Nubske gore in Modri Nil in tako ustaviti dobavo še te revne pomoči, ki prihaja čez mejo z juga na skrivaj. Afriški staroselci v Sudanu se lahko znajdejo podobno izolirani kot v letih 1993-1996, ko so bile Nubske gore tako zaprte, da tri leta do več kot milijona obleganih ni mogel nihče. Daleč od oči in ušes svetovne skupnosti utegnejo Arabci dokončno iztrebiti afriške staroselce iz gora, kjer počivajo kosti njihovih prednikov.



Ko sva povprašala, kaj se je zgodilo z najinima nahrbtnikoma, se je vodja Darfurcev sam v terencu podal v Rubkono. Čez kako uro se je vrnil z vsem, kar sva pustila v hotelu, razen z mojo spalno vrečo. Na razpolago nama je ostalo, da se z Darfurci takoj umakneva nazaj v Nubske gore ali pa da ZN ponovno prosiva, naj naju po zraku - čez vse te vojskujoče se Nuere in Dinke - spravijo v Jubo, od koder je bilo po poročilih mogoče sklepati, da so razmere pod kontrolo Dink predsednika Salva Kiira, in prek Kampale v Ugandi odletiva v Evropo.

Ker so bile vse mobilne zveze prekinjene, sem o vsem poročal ženi Bojani v Slovenijo po satelitskem telefonu. Povedala je, da je Uroševa mama za pomoč na letalu ZN že zaprosila Andreja Štera na ministrstvu za zunanje zadeve. Pol ure kasneje je Šter sporočil, da se lahko vrneva v bazo ZN: slovenska ambasadorka v Pekingu je po uradni poti zaprosila za pomoč vlado v Ulan Batorju, ki nadzira mongolske vojake v Bentuiju.

Med hojo nazaj v bazo ZN naju je prehitela kolona vojaških vozil, namenjena proti severu, z Nueri, ki so grozeče dvigali orožje in spuščali divje bojne krike.

»Vzeli vaju bomo na prvo letalo,« nama je povedala Ana ob vhodu. »Tisti ženski, ki kar naprej kliče s slovenskega ministrstva za zunanje zadeve, lahko poveš, da zdaj lahko neha!« je dodala trdo.

Da bi vsaj malo povrnila uslugo ZN, sva se prijavila med prostovoljce, sestavljene iz osebja ZN, ki so registrirali zdaj že večtisočglavo množico beguncev, ki je pritiskala v bazo. V roke so nama potisnili papir, na katerega sva za vsakega moškega, žensko, otroka, ki se je zrinil skozi visoka kovinska vrata, naredila črtico. Po štiri navpične in eno, s katero sva snop prečrtala.

Najbolj uboga človeška bitja, ki so preživela na črni puhlici nad največjimi zalogami nafte, so se pred najinimi očmi spreminjala v črtice. Ne v številke, kot smo navajeni, ampak v navadne modre črtice.

Do osmih zvečer, ko je prišla komanda, da moramo nehati, in so naši vojaki zaprli vrata in zablokirali vhod, je šlo skozi skupaj 5000 prebivalcev Rubkone, Bentuija in drugega podeželja.

Ker je bila kantina že zaprta, sem šel za vse tri na lov za hrano k Indijcem, ki baje res niso dobri vojaki, imajo pa vedno kaj hrane. Kuhar iz Himačal Pradeša mi je naložil dva pladnja riža z dalom in čapatiji. Potem je spet začelo grmeti. Oglasila se je sirena, gostitelji so hiteli zaklepati vrata in izginjali v isti smeri. Z vseh strani so skozi temo proti bunkerju hitele kolone novih beguncev, tokrat osebja ZN.

Vse sem našel v petih velikih močnih kontejnerjih na vzhodni strani taborišča.

»Ena sama raketa bo padla na kamp, pa nas bodo vse evakuirali!« je rekla Španka. »V Ruandi, v Srebrenici, na Timorju se je zgodila enaka sramota. Ni važna misija, važne so riti. Ljudje, zaradi katerih toliko plačancev ZN dobro živi, sploh niso važni!«

Okoli polnoči, ko je raketiranje prenehalo, smo se vsi trije vrnili v konferenčno dvorano.



»Da, evakuacija!« je zjutraj potrdil Ukrajinec. »Vse osebje baze bomo evakuirali.« »Če bo šlo vse po sreči, bosta še danes v Kampali!« je potrdila tudi Ana.

Po več nasprotujočih si informacijah smo se z Urošem in Jalalom ob 14. uri znašli v letalu ZN na pristajalni stezi v Rubkoni.

V Jubi sva takoj po nastanitvi tik ob letališču v največji bazi ZN v republiki Južni Sudan, ki spominja na mesto v mestu, v moderni restavraciji srečala prijatelja Josefa iz Slovaške, šefa varnosti pri ZN. Povabil naju je v belega terenca in mimo varnostnikov zapeljal, kamor ne bi smel: k 20.000 beguncem, ki so bili izgnani v zahodni del baze, kjer dobesedno čepijo in hodijo drug po drugem. »Jutri jim bomo začeli razdeljevati hrano!« je rekel in umaknil pogled. »Po enem tednu jim boste šele jutri začeli razdeljevati hrano?« »Glavno je, da imajo vodo! In varnost od prvega dne!«

»A imajo res varnost?« Potrdil je, kar sva slišala od Indijca v najinem kontejnerju, da so v kraju Akobo Nueri vdrli v bazo ZN in pobili 17 vojakov SPLA. Vsi so bili Dinke.

»Hibrid, sestavljen iz vojakov ZN in Afriške unije, v Darfurju nima mandata zaščite prebivalstva, ampak samo opazovalno funkcijo.«

V Akobu so Nueri ubili tudi tri indijske vojake.

Prijatelj, ki dela za slovaško naftno družbo v Bentuiju, je sporočil, da so Nueri vdrli skozi ograjo, pretepli Slovake, nato pa pred njihovimi očmi postrelili vse Dinke, ki so jih našli.

Komandant 14. divizije SPLA, general Kuong, je v Bentuiju ravnokar zmagal v vojni proti guvernerju province in Kiirovemu privržencu Dengu. To pomeni, da so največja naftna polja v republiki Južni Sudan že pod nadzorom Nuerov. Upornikom proti Dinkam sta se pridružila tudi zloglasni Peter Garet in Jao Jao iz plemena Murle. Skupaj so zjutraj zavzeli tudi Bor. V tamkajšnji bazi ZN se trese za življenje več tisoč ugandskih trgovcev. Med evakuacijo ameriških delavcev so streljali na dve letali, zato nista mogli pristati.

V Jubi so že odkrili prva množična grobišča. Podobne novice prihajajo tudi iz drugih krajev po državi.

Preden sva zjutraj odletela, sva Josefu izročila dve neizkoriščeni letalski vozovnici Bentui-Juba; prosila sva ga, naj ju da najinemu prijatelju Nehmedinu, beguncu iz Modrega Nila, ki nama je do zdaj vedno pomagal tihotapiti kamere in satelitske povezave v Nubske gore in Modri Nil. Zaradi policijske ure se ponoči nismo mogli dobiti. Po telefonu nama je povedal le, da so mu vojaki SPLA, Dinke, v torek s tankom zapeljali čez skromen dom iz bambusa in pločevine in ukradli motor, ki si ga je prislužil z delom v trgovini z elektroniko. »Srečen božič in srečno novo leto,« mi je še uspelo slišati, preden se je baterija izpraznila do konca.



Leto in pol po razglasitvi samostojne države nihče več ne more zares kontrolirati milijonov nalaganih in razžaljenih, ki so jim tuji mirovni mešetarji obljubljali, da jih, če bodo na referendumu glasovali za odcepitev od severa Sudana, čaka novo, boljše življenje pod zaščito zahodnih lobijev.

Od mirovnega sporazuma, ki sta ga podpisala Omar Bašir in Salva Kiir leta 2005, po najdaljši afriški vojni, dveh milijonih mrtvih in petih milijonih pregnanih v begunska taborišča, domačini, razen v Jubi, niso dobili nič. Na podeželju ni bilo zgrajenih nobenih šol, nič klinik, ustvarjenih ni bilo nobenih delovnih mest. Večino milijard dolarjev in evrov pomoči iz ZDA in EU, namenjenih za razvoj in napredek, so pokradli gospodarji v Jubi in morda tudi v tujini.

Staroselce smo »civilizirani« zadnjih 500 let praktično iztrebili z vseh kontinentov. Sudan je ostal najbolj staroselski; ne arabskim lovcem na sužnje ne njihovim zahodnim sodelavcev ni uspelo poloviti ali pokončati vsega hudega vajenih domorodcev.

Da bodo domačine rešili vojaki v modrih čeladah, se ni več mogoče zanašati, tudi če bo varnostni svet ZN poslal še 15.000 vojakov. Ker nihče ni pripravljen tvegati in umreti za Afričane, utegnejo pomagati roboti - droni z nameščenimi kamerami, ki so jih ponudili iz enot ZN v Kongu; tam z njimi od junija letos nadzirajo koltanova polja. Baje se je prav zaradi te tehnologije opazovanja in nadziranja nasilje med civilnim prebivalstvom res zmanjšalo.

Ne verjamem, da imajo nadnacionalne korporacije, ki prevzemajo svet, v mislih namestitev »letečih kamer« tudi v Nubskih gorah, Modrem Nilu, Abjeiju in Darfurju, provincah, ki so bile žrtvovane že pred podpisom vseobsegajočega mirovnega sporazuma.

Nube niso bojeviti nomadski kavboji kot Nueri in Dinke. Kmetje so, ki verjamejo, da bodo želi, kar bodo sejali.

Z ženo Bojano in Urošem smo zadnja dva meseca snemali izjave čuvajev svete dežele prednikov, iz katerih je jasno razvidno, da so pripravljeni umreti, ampak vdali se ne bodo. Družine v votlinah po požganih gorah in lisičjih luknjah ob vsakem domovanju mirno čakajo, kaj jim bo prinesla blokirana povezava z jugom. Prek satelitske povezave in skypa Jacob Wiliams v imenu vseh prosi le, naj ne pozabimo, da so vsej aroganci in ignoranci svetovne skupnosti navkljub vendarle del človeštva.

Tisti, ki vemo, kaj umira in kakšna škoda se s tem dela človeštvu, se pridružujemo njihovi prošnji.





Ustanova Toma Križnarja
Turistična 4
4202 Naklo

Za zaščito domorodnih ljudi v Nubskih gorah so zdaj najbolj pomembne "leteče kamere". Prosim donirajte za postprodukcijo novega dokumentarnega filma o letečih kamerah, ki ga od januarja 2013 snemamo v Nubskih gorah.

Leteča kamera

Ustanova, ki jo je ustanovil Tomo Križnar s podporniki, producira dokumentarne filme in knjige, ki imajo cilj pridobiti zavest človeštva o pomenu video nadzora področij v konfliktih. Še posebej pa osveščajo o nasilju nad staroselskimi ljudstvi.

TRR:
SI56 0510 0801 3175 987
BIC:
ABANSI2X

Sredstva lahko prispevate tudi tako, da kupite
KOLEDAR 2017




Humanitarna ustanova H.O.P.E.

Letališka cesta 29
1000 Ljubljana

Donacije za kamere in internet
TRR:
SI56 6100 0000 1966 537
BIC:
HDELSI22
Koda namena: CHAR
Namen: Internet in kamere

Donacije za vrtalno napravo
TRR:
SI56 6100 0000 1846 742
BIC:
HDELSI22
Koda namena: CHAR
Namen: Vrtalna naprava

Ustanovo je po vrnitvi iz Darfurja ustanovil Klemen Mihelič s podporniki. Namen ustanove je zbiranje prispevkov za nakup in dostavo mobilne vrtalne naprave za vodo v Darfur ter prispevkov za video nadzor konfliktnih območij v obliki miniaturnih video kamer, mini prenosnikov in satelitskih anten za internet.

Obe ustanovi tesno sodelujeta.


Klemen Mihelič predstavlja miniaturne kamere ženskam v taborišču na čadsko-sudanski meji


Celoten film
Eyes and Ears of God
na YouTube




sponzorji: