Ubijanje črnih otrok so posredno financirali onemogli beli penzionerji

Afriško poročilo - Sobotna priloga, 15.06.2013

Ko je šest mesecev po referendumu o samoodločbi 9. julija 2011 nova država Republika Južni Sudan v Jubi razglasila neodvisnost, je to pozdravil ves napredni svet. Na častni tribuni so ploskali najvišji predstavniki ZDA, Evropske unije, Kitajske, Rusije in Združenih narodov. V novi prestolnici, ki je zrasla na ruševinah in smeteh najdaljše in najbolj krute afriške vojne, ki je vzela dva milijona žrtev in pet milijonov pregnala v begunska taborišča, se je trlo novinarjev. Dogodek so v živo prenašale vse največje tv-mreže. Nekaj dni ga ni bilo pismenega človeka na Zemlji, ki ne bi slišal za novo upanje človeštva.

Malo nas je bilo takrat, ki smo jezno opozarjali na žrtve odcepitve. Na domorodne ljudi v Nubskih gorah, Modrem Nilu in provinci Abjei, ki so jih mirovni posredniki prepustili diktatorskemu islamskemu režimu v Kartumu. Generalom, ki jih je mednarodno sodišče v Haagu že dve leti prej zaradi grozodejstev v Darfurju obtožilo najhujših zločinov proti človeštvu – vključno z genocidom.

Manj kot dve leti kasneje so vsa mejna območja med Republiko Južni Sudan in Sudanom v vojni. Konec aprila so borci SPLA (Sudan People's Liberation Army) iz Nubskih gora in province Modri Nil, ki so po osamosvojitvi Republike Južni Sudan ostali sami onkraj meje v tem, kar je ostalo od Sudana, skupaj z uporniki iz Darfurja po novem zdaj vsi organizirani v SRF (Sudan Revolutionary Front), napadli Um Ruvabo, Abu Karšolo, El Rahad in druge kraje severno od Nubskih gora. Zavzeli so glavno cestno in železniško povezavo in napovedali pohod nad Kartum. Nihče ne ve, koliko žrtev je bilo med vojaki na eni in drugi strani, saj na teh območjih že dolgo ni novinarjev. Agencije OZN v svojih internih sporočilih že od začetka maja poročajo le o novih in novih beguncih. Po oceni iz prejšnjega tedna naj bi se v puščavo na južnem robu Sahare zateklo že več kot 60 tisoč razseljenih, do katerih Baširjeva vojaška hunta, podobno kot novinarjem, ne dovoli dostopa nobeni humanitarni organizaciji. Umirajo od žeje, nimajo hrane, niti zdravil in nobene zaščite nobene od organizacij za človekove pravice.

Naši birokrati v Bruslju in Washingtonu vsi po vrsti obsojajo vrhovnega komandanta SRF Abdela Aziza el Hila, ki je odločen pregnati genocidarje in izkoreniniti rasistični sistem. Trdijo, da to ni prispevek k miru v Sudanu. In zahtevajo, da »uporniki« položijo orožje in se vdajo. Ali pa umaknejo čez mejo v novo Republiko Južni Sudan. Eno ali drugo – tako kot to zahteva arabska vojaška hunta.

Ampak SPLA in Republika Južni Sudan že od odcepitve ni prijazna do soborcev v SPLA, s katerimi so se dve desetletji borili z ramo ob rami v istem uporu potomcev sužnjev proti lovcem na sužnje.

Začelo se je v četrtek, 18. aprila. Na razdrapanem kolovozu, ki je ostal v črni puhlici od zadnje deževne dobe. Med grmovjem kakih osemdeset kilometrov jugozahodno iz Malakala. Na checkpointu blizu vasi Heria, Fanjakang county. Pred dvema v tla zapičenima koloma, čez katera je visela scefrana vrv.

»I want more!« je zavpil nad menoj mož v izprani uniformi in z izbočenimi brazgotinami plemena Šiluk nad obrvmi ter pomignil svojim fantom s puškami v rokah.

Surovo so nas nagnali iz terenskega vozila in postavili v vrsto. Vsakemu so pregledali dokumente. Moj potni list in trimesečni vizum z več dovoljenimi vstopi v Južni Sudan glavnemu nista bila dovolj. Hotel je več.

»Kaj je to več?«

»Kje je dovoljenje za potovanje?«

»Kakšno dovoljenje za potovanje?«

Ocenjujoče me je premeril, malo počakal, nato pa skomignil z rameni in vsem ukazal pregledati prtljago.

»More money?« sem pohitel, a se niso več dali ustaviti.

Checkpoint za checkpointom sem bil priča, kako vojaki SPLA in člani Nacionalne varnosti od potnikov pobirajo denar. Deset, dvajset funtov, nekaj dolarjev, kar pa je za revne domačine veliko. Nihče ne dobi potrdila. Mene za denar doslej niso nikoli vprašali.

Čudili so se veliki profesionalni kameri in sumničavo spraševali, zakaj in od kod toliko manjših kamer. Kolikor sem mogel vljudno, sem razložil, da s humanitarno organizacijo Hope opremljamo lokalne afriške prostovoljce onstran meje s kamerami in satelitskimi povezavami ter jih učimo in vzpodbujamo, da sami poročajo svetu o iztrebljanju … V vojne cone smo dobavili več kot tisoč kamer. Letos sta Klemen in Živa pripeljala tudi prve drone – »leteče kamere«. To so ceneni modeli helikopterjev, s katerimi se v Evropi igrajo ljubitelji, ki pa imajo nameščene HD-kamere in lahko letijo 1000 metrov visoko, ostanejo v zraku pol ure, toliko kot za zdaj omogočajo najcenejše baterije in snemajo, kot jih vodimo z radijskimi valovi, ali pa programiramo, da opravijo prelet z ene do druge točke GPS. Izurjeni lokalni piloti prostovoljci lahko snemajo napade vladne vojske in milic na staroselske vasi med etničnim čiščenjem. Več ko bo letečih kamer, bolj bo svet lahko priča, kaj počnejo arabski vojaki in mudžahidi z afriškimi staroselci v zaprtih enklavah. Bolj ko se bodo v Kartumu generali zavedali, da jim iz zraka gledamo pod prste, manj si bodo morda upali požigati, pobijati in iztrebljati. Ustanovam cele svetovne skupnosti, ki so ujete v pasteh birokratske nemoči, bomo s posnetki pomagali, da bodo z arogantnim režimom spogajale cone brez dovoljenih preletov bombnikov in koridorje za dostop humanitarne pomoči naravnost v vasi, kjer se borijo za pravico ostati to, kar so.

Vodja me je gledal, kot da ničesar ne razume.

Dodal sem, da sem na poti od Malika Agarja, komandanta SPLA North v Modrem Nilu, s katerim sem prejšnji dan posnel intervju – k Abdelu Azizu, komandantu SPLA North v Nubskih gorah, in vrhovnemu komandantu SRF, ki mu želim dati priložnost, da sam pove, zakaj se ne vda.

»To sta vaša človeka, ali ne?«

Namrdnil se je, da v Nubskih gorah in Modrem Nilu ni nobene SPLA več ampak samo neke milice.

Tako govori Omar Bašir. Afriške borce za osnovne človekove pravice imajo na severu za komarje, kot se je lani izrazil Bašir. Nekaj neprijetnega, nekaj, kar pika, a se je pred njimi mogoče enostavno zaščititi z mrežo in sprejem.

»Jao!« sem se ustrašil. »Tile so od Jaoja Jaoja!«

Jao Jao je južnosudanski odpadnik iz vrst SPLA, ki se je uprl novim gospodarjem v Jubi takoj po volitvah za lokalne guvernerje, jeseni leta 2010 zatrjujoč, da so jih poneverili. SPLA obtožuje vsesplošne korupcije in ob pomoči mladih Murlejev nomadskih pastirjev brez vsake prihodnosti v provinci Jonglei proti Silva Kirru, vrhovnemu komandantu SPLA in predsedniku Južnega Sudana, že dve leti vodi podobno gverilsko vojno, kot jo je prej skupaj s Kirrom proti diktatorju Omarju Baširju. Za nevarnega ga imajo zato, ker naj bi ga po klasični sudanski politiki divide et impera podpiral sam Bašir. Iz Kartuma naj bi mu le ta poleg denarja pošiljal tudi vojaško opremo. Decembra lani je SPLA sestrelila helikopter OZN, ki so ga baje brez dovoljenja za prelet krajev, ki jih nadzira Jao Jao, osumili, da je prevažal orožje upornikom. V nesreči so umrli trije ruski piloti. OZN trdijo, da so imeli dovoljenje za let. Juba trdi, da ga niso imeli. Dogodek je odmeval po svetu in hitro poniknil v pozabo kot vse, kar se zgodi in dogaja v Sudanu.

»Prodali me bodo Kartumu!« me je spreletelo. »Zamenjali me bodo za orožje in municijo!«

Ker so me v Darfurju leta 2006 po petih mesecih med različnimi uporniškimi skupinami izdali mirovni opazovalci Afriške unije in predali Baširjevi vojaški nacionalni varnosti, ki me je obtožila vohunjenja in lažnega poročanja o Sudanu in obsodila na dve leti zapora, sem najbrž kar nekaj vreden.

»Tukaj si slikan v arabski obleki in s turbanom?« se je obregnil eden, ko sem razprl plakat našega filma Oči in ušesa boga – videonadzor Sudana. »Zakaj?«

Povedal sem, da smo prisotni na vsej meji med Sudanoma in tudi v Darfurju. In da se pač oblačimo kot domačini, da smo čim manj opazni.

»In kdo je tale?« je pokazal na sliko Sulejmana Jamousa.

»To je džandžavid!« je rekel eden od fantov z dvignjenim kazalcem, še preden sem lahko odgovoril.

»Ne, upornik proti hegemoniji, marginalizaciji in iztrebljanju Afričanov iz Darfurja je, podobno kot ste bili tudi vi še pred sedmimi leti!« sem se uprl.

»Darfurci so nas ubijali. V zadnji vojni so podpirali Arabce, ne nas, Afričane!«

»Tako kot tudi mnogi vaši. Arabci so prevarali afriška plemena v Darfurju podobno, kot so tudi mnoge vaše Dinke, Nuere, Šiluke. Na jugu ste kristjani in pogani Darfurci so vsi muslimani, zato jih je bilo še lažje prepričati, da se za uporniki v SPLA skrivajo zahodni križarji in da se morajo zato vsi pridružiti sveti vojni proti Evropejcem in Američanom, ki hočejo razgrabiti Sudan. Ko so Darfurci prepoznali trik, so se mnogi, z zamudo leta 2003, a vseeno tudi sami uprli. Jamous je humanitarni koordinator najmočnejše uporniške skupine JEM. JEM pomeni Justice and Equality Movement. Na, poglejte naš dokumentarni film. Poglejte, kje vse po Evropi sva z Jamousom lobirala za mirno rešitev vojne, ne samo v Darfurju, ampak tudi v Nubskih gorah in Modrem Nilu. Bruselj, Strasbourg, Berlin, Pariz, Praga, Sarajevo ... Poglejte, kako živi z nami v Sloveniji. Poglejte, kako skrbno kosi travo, kako krotko pomiva posodo, kako moji hčerki dela papirnate avione ...«

»To nas prav nič ne zanima!« je zavrnil glavni. Nekam je poklical in nato pokimal: »Naši nadrejeni bodo odločili. Gremo!«

S terencem so me odpeljali v zanemarjeno zidano hišo na ograjenem dvorišču med kočami sredi prašne vasi. V štabu nacionalne varnosti me je sprejel nov zasliševalec, že na prvi pogled zlovoljen. Na vprašanje, kako je, je odgovoril, da slabo. Zakaj slabo? Zato, ker je vroče.

»Uporniki JEM v Darfurju so islamski fundamentalisti. Njihov načrt je enak kot načrt Omarja Baširja ves Sudan hočejo islamski,« se je zadrl name. In tudi on nekam poklical.

Vedel sem, kaj bo sledilo. V Darfurju leta 2006 se je začelo podobno. Nikogar nisem mogel prepričati, da ne poročam nobeni obveščevalni službi, ampak samo občemu človeštvu, ki ima pravico vedeti. Ki mora vedeti, kaj se dogaja s soljudmi na žrtvenikih sveta, preden tako kot v vsaki svetovni moriji doslej tudi samo pride na vrsto ...

Večkrat sem ga slišal omeniti Jamousa in Khalila. Ko je opazil, da strižem z ušesi, je šel končat pogovor ven.

Khalil Ibrahim je bil član Baširjeve muslimanske bratovščine, ki je leta 1989 z vojaškim udarom prevzela oblast od do takrat bolj liberalne, a tako kot vse prej in kasneje skorumpirane arabske vlade v Sudanu, in nato član parlamenta vse dokler se ni uprl marginalizaciji Darfurja in s somišljeniki organiziral JEM. Na božično noč predlani ob 3.45 zjutraj ga je spečega v krogu svojih tovarišev med grmovjem v Darfurju z natančno usmerjeno raketo ubilo letalo brez pilota. Preživeli so videli in slišali samo blisk in grom. Prepričani so, da sudanske zračne sile za tak umor nimajo ustrezne tehnike. In da so projekt izpeljali Američani in Francozi v svoji teroristični vojni proti svetovnemu terorizmu. Zato, ker je bil Khalil musliman, ki se ni dal kupiti tujim interesom in je delal zgolj za svoje ljudi.

»Stvari ne gredo dobro zate,« je poročal, ko se je vrnil. »Naši v Malakalu so mi naročili, naj te pripeljem.«

»Kaj pa moja vozovnica do Bentuja in begunskega taborišča nubskih beguncev Jida? Drago sem plačal. Osemdeset dolarjev sem dal ...«

»Zjutraj ti bodo vrnili.«

»Zaradi mene boste vse potnike zadržali do jutra?«

»Nič zato! Lahko čakajo!«

»Lahko čakajo?«

»Seveda!«

Tako so se obnašali dokler se Afričani niso uprli Arabci v Sudanu. So Afričani v novi državi povzeli kulturo svojih nekdanjih gospodarjev?

V mraku so me zaprli v značilno afriško celico z debelimi kovanimi rešetkami. Peščena tla, posrani koti, zatohla neznosna vročina. Ječa za ulovljene sužnje!

Pred tem so mi odvzeli pas, čevlje in vse v žepih. Tudi telefon, beležko in svinčnik. Noč sem prebil na golih tleh, brez spalne vreče, brez vode in posode za iztrebljanje, s komarji in podganami, ki so vsake toliko hušknile čezme, ter netopirji, ki so se spreletavali skozi rešetke.

In s teorijami zarot v svoji glavi.

Tile niso od Jaoja Jaoja. Tile so plačani iz Jube. Ampak za koga dela zdaj nova prestolnica Juba? Kdo plačuje nekdanje komandante SPLA, zdaj uradnike v novih bleščečih zgradbah ministrstev, v tej sicer popolnoma obubožani in še naprej skoraj prazni novi državi? Vse podeželje še naprej tolče največjo revščino, za navadne ljudi se od vojne sem ni prav nič spremenilo. Čutijo, da so odveč in da nimajo nobene prihodnosti. Nihče jih ne potrebuje, niti za sužnje. Sedaj je čas strojev, ne gole fizične človeške sile. Velika večina preprostih pastirjev, kmetov, malih trgovcev se dobro zaveda, da tujce zanimajo predvsem naravni viri. A niti na naftnih poljih nisem videl nobenih pridobitev. Nič šol, nobenih cest, nič farm in plantaž, nobenih tovarn. V Južnem Sudanu gre dve leti po osamosvojitvi dobro le privilegiranim v Jubi. A tudi nova svetovljanska Juba ne proizvaja, ne izvaža, ne služi. Od kod torej denar za vse tiste nove obleke, draga terenska vozila in limuzine?

Kdo so zdaj resnični gospodarji Republike Južni Sudan?

Ti bodo odločili, kaj se bo zgodilo z menoj?

Mirovni mešetarji

Denarja zjutraj nisem dobil nazaj. Ob svitu me je vodja z vso kramo naložil v terenca in z vojakom, ki me je stražil s staro puško z odpetim zaklepom, odpeljal nazaj v Malakal.

Na dvorišču Nacionalne varnosti je sledil nov pregled opreme in novo zasliševanje in novo zastraševanje. Za Slovenijo še nikoli niso slišali. Niti da smo člani EU, ki poleg Združenih držav Sudanu najbolj pomaga s humanitarnimi projekti. Tudi internetu tod očitno ne zaupajo. Prosil sem, naj se prek mojega satelitskega modema povežemo na mojo stran, kjer so posnetki in poročila vseh dosedanjih kampanj za njihove kolege v SPLA North onkraj meje, ki jih po razglasitvi neodvisnosti niso izdali samo v Varnostnem svetu OZN in praktično vse agencije OZN skupaj z Visokim komisariatom za begunce in Unicefom, ki bi moral skrbeti za otroke, ampak tudi njihovo vodstvo.

»Ni res!« je vzrojil neizkušeni mladi zasliševalec. »Mi pomagamo. Naši pomagajo.«

Južnosudanski predsednik Silva Kirr se je lani jeseni uradno opravičil ameriški vladi, da je lagal, prisegajoč, da ne podpira »upornikov« SPLA North, ki so po podpisu mirovnega sporazuma leta 2005 ostali sami in še bolj izolirani onkraj meja. Po tem sporazumu, ki sta ga pod ameriško taktirko in ob botrih iz Norveške in drugih dežel Europske unije podpisala Omar Bašir in legendarni pobudnik in ustanovitelj SPLA John Garang, je jug Sudana šest let kasneje dobil pravico do referenduma o samoodločbi. Nubske gore in Modri Nil pa so mirovni mešetarji že takrat žrtvovali Arabcem v zameno za še bolj z nafto namočen Abjei, ki je dobil pravico do vzporednega referenduma. Garang je bil ubit v letalski nesreči komaj tri tedne po tem, ko ga je kot podpredsednika Sudana, kar mu je šlo po tem sporazumu, na slavnostnem sprejemu v Kartumu pozdravila množica več sto tisočih, ki so verjeli v nov začetek. Večina ljudi v Darfuju, Nubskih gorah, Modrem Nilu in tudi Južnem Sudanu verjame, da so Garanga dali ubiti tujci, in to zato, ker ni bil za odcepitev, ampak se je kot pravnik, ki je doktoriral v ZDA in poznal tudi kolonialno zgodovino, zavzemal za nov, enotni, demokratični Sudan, v katerem pa bodo spoštovani pravo in osnovne človekove pravice.

Ko smo z muko napol pismenih končali zapisnik, me je v svoji hlajeni pisarni v obnovljeni kamniti zgradbi, koder so nekoč mučili sužnje, sprejel šef Nacionalne varnosti province Gornji Nil. Tudi visoki, debeli, arogantni Dinka je z roko nonšalantno zavrnil vse moje plakate, filme in posnetke in izjavil, da me bodo naslednji dan z letalom peljali v glavno pisarno Nacionalne varnosti v Jubo, kjer bodo že vedeli, kaj storiti z menoj. Obveščeni so, zahtevajo me, zdaj ni nobene druge možnosti več.

»Nube in ljudje Modrega Nila niso tvoja skrb! Niti moja!« je zatrdil. »Naši politiki skrbijo zanje in jih niso pozabili.«

Morda sem z iskreno ogorčenostjo dosegel vsaj to, da me niso zaprli, kot so me prvo noč. Varnostniki so me peljali v najdražji hotel v tem od vojne razrušenem in še naprej propadajočem mestu na robu naftnih polj. Skozi letališče so me naslednje jutro vodili kot vip mimo vseh v vrste postrojenih Kitajcev, ki kot nova svetovna sila oblegajo oba Sudana. Že med vojno leta 1998 se jih je v takrat še nerazdeljenem Sudanu registriralo več kot pol milijona. V Južnem Sudanu so danes prav tako prisotni kot v Sudanu, a se delajo nevidne, nekako neopazne.

V novi sivi petnadstropni stavbi Nacionalne varnosti v Jubi so se zasliševanja ponavljala podobno. Opazil sem, kako so se zasliševalcem zasvetile oči ob pogledu na ekran mojega mobilnega telefona, še bolj pa na mojo novo videokamero sony 2000.

Bal sem se za telefon, ki so mi ga odvzeli kmalu po intervjuju z RTV SLO, ukradli pa so mi kamero, vredno sedem tisoč dolarjev skupaj z večino denarja v isti torbi. Takrat ko so me namesto na letalo, za katero so zahtevali in dobili denar, posadili na avtobus za Kampalo in po štirih napornih dneh brez vsake uradne obtožbe izgnali v Ugando.

Vse so izvedli tako spretno, da nimam nobenega dokaza, da so kamero odnesli agentje. Sem pa prepričan, saj ob 4. uri zjutraj na avtobusu ni bilo nikogar drugega.

Ko sem v Kampali obiskal veleposlaništvo nove Republike Južni Sudan in vprašal, ali se lahko vrnem, so mi povedali, da ne bom imel nobenih problemov, saj je moj vizum z več dovoljenimi vstopi, ki mi ga je pred dvema mesecema v Jubi poklonil sam vodja emigracijske pisarne prav zato, da sem »lahko legalno potoval čez mejo v Nubske gore in Modri Nil in se legalno vrnil«, veljaven tri mesece. In da je potni list dovolj za potovanje po vsej državi Republiki Južni Sudan in da ne potrebujem nobenih drugih dovoljenj za potovanje.

Vi, Evropejci in Američani

Brez težav sem se vrnil v Jubo in en teden težil ministru za informacije Barnabu Benjaminu za pojasnilo, zakaj se mi je vse to zgodilo. Verni krščanski mož se je spomnil, da mi je v vojnem času večkrat pomagal z informacijami. Zdaj zalitih lic in v elegantni poslovni obleki, da sem ga komaj prepoznal, mi je obljubil, da bo za uradno pojasnilo vprašal šefa Nacionalne varnosti. Dan za dnem sem prihajal in čakal, da bom dobil nazaj vsaj kamero in denar in kakršno koli že opravičilo. Tako sem imel priložnost v sprejemni pisarni spoznati več višjih uradnikov. In tudi to, kaj imajo v glavah.

Ob vsaki priložnosti so ponavljali, kako so jih Arabci izkoriščali in varali in da so bili zato vsi za odcepitev. Še naprej so nadvse hvaležni borcem za človekove pravice in človekoljubnim organizacijam v Evropi in Ameriki, ki so pridobile zahodne donatorje in politike, da so od Arabcev na severu izsilili referendum, na katerem jim je uspelo izglasovati neodvisnost. Ko pa smo se približali usodi njihovih soborcev v vojni proti Arabcem, ki še naprej bijejo boj za osnovne pravice v Nubskih gorah in Modrem Nilu in »afriških upornikov« v Darfurju, so se vsakič znašli v opazni zadregi. Podobno kot moji zasliševalci prej so ponavljali, da jih niso pustili na cedilu. Pomagajo jim, a na skrivaj.

»Zakaj na skrivaj?«

»Zaradi nekega posebnega razloga.«

»Kakšnega posebnega razloga?«

»Z Baširjem smo marca podpisali sporazum o prenehanju vseh nasilnosti, hkrati z zavezo, da ne bomo več podpirali SPLA North v Nubi in Modrem Nilu ter JEM in SLA v Darfurju.

»Kdo vas sili v to?«

»Vi, Evropejci in Američani!« so odgovarjali vsi po vrsti.

Novi ruski helikopterji

Nafto v Sudanu je leta 1978 odkrila ameriška naftna korporacija Chevron. Štiri leta kasneje so enaindvajset Chevronovih delavcev v bazi blizu Bentuja pobili neznani storilci. Arabska vlada v Kartumu je za pokol obtožila »afriške divjake z juga«, ki so začeli svoj upor proti Arabcem na severu, organizirani v SPLA leto prej. SPLA pa je za pokol obtožila Arabce, ki naj bi za izkoriščanje ogromnih naftnih zalog ne potrebovali več tujcev, ker so za to medtem izučili svoje ljudi. Takoj zatem je ameriška vlada zaradi vse večjega razmaha islamskega fundamentalizma v tej državi svojim korporacijam prepovedala delovati v Sudanu. Chevron se je umaknil iz Sudana in prodal svoje pravice sudanski arabski diaspori in kanadskemu Talismanu. Največji del naftovoda skozi Nubske gore proti Rdečemu morju so na koncu osemdesetih let zgradili kitajski kaznjenci. Vmesne postaje je postavila švedska korporacija Ludlin. Pogodbe za vzdrževanje instalacij je podpisala norveška Watsila in podjetniki iz Italije, Avstrije, Nemčije in drugih članic Evropske unije.

Leta 1999 so aktivisti spravili v svet novico, da denar, ki ga tuje korporacije prispevajo za varovanje svojih delavcev, Baširjeva vojaška hunta uporablja za izganjanje domorodnih ljudi z naftnih polj. Družine Dink, Nuerov in Šilukov, ki so pasle krave v največjih močvirjih na planetu ob Nilu, so preganjali z ozemelj, kjer so se rodili njihovi predniki. Mitraljirali so jih iz novih ruskih helikopterjev. Največji šok je bilo spoznanje, da Talisman sredstva za svoje investicije zbira iz prihrankov upokojencev po domovih oskrbovancev v Kanadi.

Ubijanje črnih otrok so posredno financirali onemogli beli penzionerji!

Glavni mediji niso povzeli teh poročil, zato je škandal hitro poniknil v pozabo.

Največje naftne zaloge so po razglasitvi neodvisnosti ostale v Republiki Južni Sudan, največ naftovodov pa v Sudanu. Več kot osemdeset odstotkov sudanske nafte je do lani teklo v Port Sudan ob Rdečem morju, kjer so tudi vse rafinerije, in naprej v tankerjih na Kitajsko. Obe državi sta si po mirovnem sporazumu delili dobiček pol pol. Potem pa je januarja lani Republika Južni Sudan nenadoma ustavila črpanje in zaprla ventile. Po uradnih trditvah zato, ker je Sudan zahteval petdesetkrat večje trošarine, kot so le te kjerkoli v svetu. Obe od petrodolarjev popolnoma odvisni administraciji sta se pri priči znašli na robu bankrota.

In s tem na pragu nove vojne.

A nove vojne ni želela podpreti nobena tuja sila.

Kitajska je vedno bolj žejna nafte in sploh vseh surovin iz Afrike. Zahodni svet je ekonomsko vse šibkejši in se v Afriki umika pred Kitajci ter skuša ohraniti svoje pozicije na planetu predvsem le še z vojaško premočjo. Ne zna se občutljivo odzvati na novo arabsko silo, ki izsiljuje in grozi s samomorilskimi napadi islamskih skrajnežev, niti na novo kitajsko moč, odkar je ta pokupila ameriške dolgove, ki jo vedno bolj stiska za vrat.

Odcepitev Republike Južni Sudan od Sudana in novi protektorat ob gornjem Nilu je bila prva prava zmaga zahodnih lobijev.

Zato je v ameriških in evropskih očeh Omar Bašir še vedno najboljši človek pod soncem v Kartumu. Pri koritu ga pustijo tudi zato, ker je privolil v mirno odcepitev Južnega Sudana in izdal nekaj teroristov, ki so se po letu 2006 še skrivali v Sudanu, ko je odpovedal gostoljubje Bin Ladnu. Al Kaida v Sudanu ni bila ustanovljena po naključju. Nikjer na planetu ni mogoče najti več in bolj vernih sunitov. Ti niso pozabili, kako so kolonialni Angleži v največji bitki pred Omdurmanom pred stodvajsetimi leti z novimi strojnicami maksim zmasakrirali trideset tisoč dervišev. Če bodo uporniki SRF pod vodstvom Abdela Aziza pregnali Baširja in njegove plačance, se lahko zgodi, da ti ne bodo obnovili pogodb o izkoriščanju sudanske nafte. Pa tudi do nove vojne in celo, da bodo tudi v Sudanu prevzeli oblast manj zmerni islamski fundamentalisti, kot je Bašir. Recimo nadvse inteligentni Hasan al Turabi.

Kljub tiralici Mednarodnega sodišča za zločine proti človeštvu v Haagu je Bašir junak tudi v očeh članic Arabske lige, Afriške unije in praktično vsega tretjega sveta. Imajo ga za radikalnega upornika proti globalni zaroti nekdanjih kolonialnih sil, ki skušajo ponovno kolonizirati svet in vzpostaviti one world government. Prisilna islamizacija na osnovi šeriatskega prava in sudanizacija z izganjanjem in iztrebljanjem etičnih in verskih manjšin je nujna, če hoče Bašir ohraniti ozemeljsko celovitost Sudana in preprečiti nadaljnje razpadanja Sudana in odcepljanje staroselcev.

To je vzrok, zakaj ne samo politiki, ampak tudi šampioni človekovih pravic na zahodu, ki so se tako proslavili v kampanjah za Darfur, nič ne slišijo in nič ne vidijo.

Zato Baširjeva vojaška hunta, obtožena največjih grozodejstev, lahko brez večjih skrbi iztreblja in pobija preostale staroselce na »njegovi« strani meje. Trpljenje žrtvovanih v votlinah, kamor bežijo pred arabskimi milicami, ruskimi antonovi in kitajskimi migi, se nadaljuje.

Po vrnitvi iz izgnanstva v Ugando sem bil v Nubskih gorah priča, kako izstradani domorodni ljudje pražijo insekte. Ob koncu sušne dobe so si do hrane za preživetje množično pomagali tako, da so kurili ognje v votlinah in z dimom omamljali žužke.

V Modrem Nilu sem kar naprej poslušal krčeviti jok mladih mamic, ki jim umirajo dojenčki, medtem ko v izsušenih rečnih koritih iščejo zlato. To je edini način, kako priti do zdravil v sosednji Etiopiji. Bolj kot vsakodnevna bombardiranja jih boli, da smo jih havadje – beli tujci, ki smo toliko obetali – izobčili iz človeške vrste.

Abdel Aziz

Komandanta Abdela Aziza sem prvič srečal v prejšnji vojni, leta 2001. Nadomestil je legendarnega vodjo, pobudnika upora proti etičnemu čiščenju in duhovnega preporoditelja Nub, Jousifa Kuvo Makija. Skupaj z nekaj sto na pol golih in strganih vaščanov je na ramenih nosil skale, s katerimi so skušali utrditi sredi deževne dobe popolnoma razmočeno in neuporabno pristajalno stezo, da bi lahko na skrivaj pristalo letalo, ki naj bi me odneslo s posnetki sistematičnega iztrebljanja v svet. Ko je bilo kamenja za silo dovolj, je dal povelje, da so mladi rekruti brez uniform in škornjev, bosi in z lesenimi puškami, toliko časa marširali gor in dol, da je steza vzbujala upanje, da se letalo DC3 ob pristanku ne bo zarilo v tla. Nato je prosil muslimane, kristjane in animiste od blizu in daleč, naj skupaj molijo. Posnel sem nekaj tisoč ljudi, ki so vsak po svoje prosili, da tisto noč ne bi deževalo. Priča sem bil, kako množice na migljaj ubogajo svojega vodjo in mu zaupajo.

Tudi letos, dvanajst let kasneje, nisem naletel na nikogar, ki bi dvomil o Abdelu Azizu.

Naši najvišji evropski uradniki seveda nikoli niso imeli časti srečati Abdela Aziza. Ne morejo vedeti, kako množice spoštujejo naravne voditelje in kako daleč so jim pripravljene slediti. Dogodke spremljajo iz zastekljenih železobetonskih stolpnic nekje daleč proč od trpljenja otrok in mater, starcev in novih generacij. V najboljšem primeru se odzivajo na poročila zahodnih humanitarnih organizacij, ki pa vse po vrsti prav tako sledijo svojim interesom.

Nihče noče celotne resnice, ampak samo toliko resnice, kolikor jo je mogoče izkoristiti za svoje interese.

Za veliko sramoto vseh glavnih akterjev mednarodne politike gre. In vseh, ki vedo, pa ne povedo. To je vzrok, zakaj v glavnih medijih ni več poročil s teh območij.

Vsak, ki se poglobi in skuša poiskati vzroke neskončnega trpljenja, lahko razume, zakaj neodvisnih poročevalcev nihče ne mara. Niti nekaj humanitarnih organizacij, ki ne ubogajo diktatorja Omarja Baširja in politične ter ekonomske rešitve njegovih ameriških in evropskih »partnerjev« iz mirovnega sporazuma leta 2005 in na skrivaj pomagajo staroselcem v Nubskih gorah (ne pa v Modrem Nilu), nas ne mara.

Tudi te humanitarne organizacije, ki jih ne smem razkrinkati, čeprav je njihovo minimalno razdeljevanje hrane in tehnična pomoč v gorah neke vrste »javna tajna«, so bolj ali manj prav tako pod kontrolo. Teh, ki jim največ donirajo. O tem, kako skušajo različno nadzorovati protektorat v Nubskih gorah – ki ga ustvarjajo podobno, kot so nekoč kolonije, in kako poskušajo nadzorovati tudi novice, ki prihajajo ven podobno kot nekoč belgijski kralj Leopold, ki je za to v svoji zasebni koloniji Kongo plačeval svoje poročevalce –, bom lahko govoril, ko se ne bom več bal, da bodo domačini ostali še brez te zadnje podpore, ki vendarle vsaj nekoliko pomaga, da ostajajo na domovih.

Ti so bili tisti, ki so dosegli, da me je eden od komandantov SPLA North marca izgnal iz Nubskih gora. Nato me je Nacionalna varnost aprila izgnala tudi iz Republike Južni Sudan.

Taktični umik

Abdel Aziz se s svojimi ljudmi seveda ne bo umaknil čez mejo v novo državo, kamor ustanovam mednarodne skupnosti ni uspelo zvabiti v past relativne varnosti taborišča za begunce iz Nubskih gora Jida – več kot tretjino staroselcev. Zadnji mesec je odbil dva silovita napada arabske vojske in milic na osvobojena območja ob glavni cesti. Pred tretjim, v katerem so se Arabci namenili uporabiti ves ruski in kitajski arzenal raket in bomb, se je umaknil. Pravi, da samo taktično.

Zadnji teden maja sem bil v Nubskih gorah priča, da so vsi možje, fantje in dečki pod orožjem. V nasprotju s prejšnjo vojno so borci tokrat dobro izurjeni in opremljeni. Morala je zavidljivo visoka. Kljub verjetnim žrtvam, ki se jih zavedajo, so borci odločeni sami in brez pomoči tuje sile spremeniti sistem arabske prevlade, ki jo krivijo za vse hudo, od kar so jelabam (arabskim trgovcem) kolonialni Britanci ob odhodu iz Sudana leta 1956 izročili vso moč.

Nobeni drugi rešitvi več ne zaupajo.

Pionirji

Vojna bo dolga, najbrž bo umrlo mnogo, mnogo ljudi.

Verjamem, da bo človeštvo prej ali slej podprlo videonadzor meje med Sudanoma. Verjamem v profesionalce mi smo le pionirji in prostovoljci. Nismo vojni dobičkarji. Nič si ne jemljemo od donacij: sami si plačujemo letalske karte, hrano, zavarovanje.

Minister za informiranje Republike Južni Sudan Barnaba Benjamin mi do tega trenutka še ni vrnil kamere in denarja.

Če sočustvujete in nas podpirate, prosim, nakažite prek www.TomoKriznar.com skromen prispevek za novo kamero in snemanje novega dokumentarnega filma. Obvezujem se, da bom v njem povedal vse, česar si zdaj še ne upam.

Najlepša hvala!

Tomo Križnar





Ustanova Toma Križnarja
Turistična 4
4202 Naklo

Za zaščito domorodnih ljudi v Nubskih gorah so zdaj najbolj pomembne "leteče kamere". Prosim donirajte za postprodukcijo novega dokumentarnega filma o letečih kamerah, ki ga od januarja 2013 snemamo v Nubskih gorah.

Leteča kamera

Ustanova, ki jo je ustanovil Tomo Križnar s podporniki, producira dokumentarne filme in knjige, ki imajo cilj pridobiti zavest človeštva o pomenu video nadzora področij v konfliktih. Še posebej pa osveščajo o nasilju nad staroselskimi ljudstvi.

TRR:
SI56 0510 0801 3175 987
BIC:
ABANSI2X

Sredstva lahko prispevate tudi tako, da kupite
KOLEDAR 2017




Humanitarna ustanova H.O.P.E.

Letališka cesta 29
1000 Ljubljana

Donacije za kamere in internet
TRR:
SI56 6100 0000 1966 537
BIC:
HDELSI22
Koda namena: CHAR
Namen: Internet in kamere

Donacije za vrtalno napravo
TRR:
SI56 6100 0000 1846 742
BIC:
HDELSI22
Koda namena: CHAR
Namen: Vrtalna naprava

Ustanovo je po vrnitvi iz Darfurja ustanovil Klemen Mihelič s podporniki. Namen ustanove je zbiranje prispevkov za nakup in dostavo mobilne vrtalne naprave za vodo v Darfur ter prispevkov za video nadzor konfliktnih območij v obliki miniaturnih video kamer, mini prenosnikov in satelitskih anten za internet.

Obe ustanovi tesno sodelujeta.


Klemen Mihelič predstavlja miniaturne kamere ženskam v taborišču na čadsko-sudanski meji


Celoten film
Eyes and Ears of God
na YouTube




sponzorji: