Tomo Križnar: Kako sem se po dolgem času spet znašel v zaporu (2. del)

Pismo iz Južnega Sudana, 11. maj 2013 ob 09:41, Yida (za MMC RTV SLO)

Ljudi v Južnem Sudanu imajo v rokah moralno najbolj izprijeni zahodni lobiji, ne kulturno in ne duhovno najbolj navdahnjeni zahodni prosvetljenci.

Sovražnik je torej isti kot doma v Sloveniji in Evropi. Ponedeljek, 22. april 2013, zaklenjena soba v National Security, Juba "Naprej marš, obrni se levo, zdaj pa desno, zlij plastenko z urinom, odvrzi v ta koš, dajmo, dajmo, kaj delaš v stranišču tako dolgo!" me je teroriziral stražar, ko sem ga z razbijanjem po vratih priklical, da me je peljal na stranišče.

Minister za informacije Barnabas ni poklical nazaj, niti odgovoril na moj sms. "Očitno si žrtev neke vrste slabega komuniciranja," me je dopoldne miril moj zasliševalec, ko je prišel ponovno vrtat vame. "Samo vrnite mi potni list in denar in me vrnite, kjer ste me aretirali, pa bo vse ok." "Ne še. Moramo počakati odločitev glavnega v tej hiši." V tem je zazvonilo. Poklical je Khamis Jelab, eden od najmočnejših generalov SPLA North v gorah in v času premirja guverner Južnega Kordofana. Daniel z Radia Damazuj mi je prejšnji večer sporočil, da ga je obvestil in da je obljubil, da mi bo poslal na pomoč, svoje ljudi v Jubi. Spomni se me iz prejšnje vojne v Nubskih gorah in ve tudi, da sem bil osebni prijatelj pokojnega legendarnega voditelja SPLA v gorah Jousifa Kuwe Makija. "Nate, tukaj imate!" sem podal mobilni telefon. "Naj vam on pove, kdo sem in kaj počnem!"

Govorili so po arabsko, zato nisem vsega razumel. Čutil pa sem, da je zasliševalec poudarjal, da mora Jelab poklicati šefa v najvišji pisarni te hiše. Ali še bolje vrhovni komandant SPLA North Abdel Aziz naj ga pokliče. Ta lahko doseže, da bom takoj spuščen. Jelab mi je obljubil, da bo poiskal Aziza in ga zmotil, pa četudi med raketiranjem Kaduglija.

Ko so fantje odšli, sem takoj obvestil Klemna, da bo zdaj vse v redu, in ga prosil, naj poizve, do kdaj še lahko brez penalov prestavimo let, za katerega imam karto 25. aprila. Jacob me najbrž čaka že dva dni. Ko sva z Živo pustila kovček z letečimi kamerami v prvi zidani hiši poleg Jacobove domačije, sva mu po staremu očetu pustila sporočilo, da grem v Modri Nil in da se bom vrnil najkasneje v desetih dneh.

Jacob je tehnični človek. Preden se je začela zadnja vojna, je imel v Kadugliju elektrotrgovino. Iz nje je, ko so vladne sile 5. junija 2011 napadle dom Abdela Aziza, pripeljal na osvobojeno ozemlje projektor. Rabiva samo še generator in motor, s katerim bova lahko potovala po deželi in pod večer projicirala presnete fotografije iz knjige Leni Riefensthall The last of Nuba. Že po tem, kako niso mogli skriti presenečenja med prepoznavanjem svojih golih mam in tet in stricev v knjigi, zdaj sami poviti vsi po vrsti v muslimanske dželabije ali krščanske hlače in srajce z dolgimi rokavi, si obetava, da bodo prepoznali tudi, kaj so jim v možgane spretno vsilili islamski fundamentalistični agitatorji in krščanski misijonarji. "Sram pred nagoto naših staršev je samo posledica verskih konceptov. Roka, nos ali penis so enako vredni, le drugo funkcijo imajo," mi je v prvem dokumentarnem filmu Nuba, čisti ljudje, leta 1999 povedal Yousif Kuwa - ne samo pobudnik upora in veliki vojskovodja, ampak tudi oče nubskega duhovnega preporoda.

Z letečimi kamerami nameravava posneti projekcije in množične reakcije domačinov iz zraka in jih uporabiti v dokumentarnem filmu, ki bo predstavil tudi to, kar bodo zabeležile leteče kamere med napadi vladne vojske in milic na nubske vasi. Več kot bo letečih kamer, bolj bo svet lahko priča, kaj počnejo arabski vojaki in mudžahidi z afriškimi staroselci v zaprtih področjih. Bolj, ko se bodo v Kartumu generali zavedali, da jim iz zraka gledamo pod prste, manj si bodo upali požigati, pobijati in iztrebljati najbolj nedolžne ljudi z njihove zemlje. S posnetki bomo pokazali ustanovam, ki zdaj gledajo proč, koliko domorodnih ljudi še vedno živi svojo kulturo doma, in jih prisilili, da bodo z arogantnim režimom spogajale cono brez dovoljenih preletov bombnikov in dostop humanitarne pomoči, ne samo v begunska taborišča v Južnem Sudanu, kjer se zdaj vse gnetejo, ampak naravnost v vasi, kjer vztrajajo tisti, ki se borijo za pravico ostati Nuba.

Mudi se mi. Štiri mesece sem hitel, kolikor sem mogel, da bom čim prej nazaj doma pri svoji hčerki. Dvakrat sem že prestavil polet domov. Prvič zato, ker smo čakali rezervni del za polomljeni quadrokopter. Drugič zato, ker nam je qudrokopter ušel v nebo in ga nismo več našli. Z Jacobom sva ga iskala tri dni, dokler me njegov prvi nadrejeni, komandant Kawa ni lastnoročno odpeljal čez mejo in me dobesedno izgnal v Južni Sudan. Rekel je, da zato, ker mi je potekel vizum. Iz previdnosti sem se umaknil v Kongo, kjer sem tri tedne čakal nov quadrokopter in primerjal tamkajšnje humanitarne razmere s temi v Sudanu ter skušal odkriti, zakaj bodo OZN-ova koltanova polja, kjer se spopadajo različne skupine kongoških upornikov z vladnimi silami opremili s podobnimi, večjimi in dražjimi droni z nameščenimi kamerami - naftna polja in mejo med obema Sudanoma pa ne. Klemen je poslal dve novi leteči kameri, ki ne moreta več uiti v nebo. Ko me ni bilo so našli tudi izgubljeni qudrokopter. V gorah imamo tako že tri, ki čakajo ...

Medtem ko sem se mučil z vprašanjem, zakaj mi tako potratno odteka čas, je poklicala Bojana. Moja draga Bojana. Srečala sva se tik pred odhodom na to pot. Prvič, ko sva z ravnateljico Osnovne šole Rakek prišla na Radio 94 v Postojno in je vodila intervju o dobrodelnem koncertu na tej šoli, na katerem so zbirali tudi sredstva v podporo šole dr. Janija Kokalja v najbolj zanemarjenem delu Nubskih gora. Bojana je na koncu obljubila, da bo otroke v svojem razredu v Osnovni šoli 8 talcev Logatec prosila, naj donirajo šolske potrebščine. S hčerko Laro sta teden pozneje prinesli toliko polnih torb, da jih nisem mogel vzeti s seboj. Bojana je zdaj moja muza, ki mi ves čas pomaga. Prepričuje me, da imam še čas ...

Povedala mi je, da me bo poklicala Helena Milinkovič z RTV SLO, ki pripravlja oddajo o modernih genocidih. Med navzkrižnem preverjanjem treh preiskovalcev v sobi, ki se je nadaljevalo takoj zatem, se nisem imel časa pripraviti. Na snemalnik deset tisoč kilometrov daleč sem diktiral razliko med Sudanom in Kongom in v danih razmerah ogrožen tudi sam sočustvoval še bolj kot običajno. Čestitala mi je za viktorja, za najboljši dokumentarni film leta 2012, jaz pa njej - saj sva ga z Majo Weiss sproducirala v koprodukciji z RTV SLO, podobno kot že tri filme prej. Sodelovanje je prineslo donacije, s katerimi kupujemo kamere in satelitske povezave. Ne delamo za plače in zavarovanja, potne stroške si krijemo sami. Prostovoljci smo. Ženeta nas sveta jeza ... in vera v medije.

Iz zadnjega zapora v Darfurju so me spravili novinarji, ki so z obveščanjem množic izvajali pritisk na politike. Prav zato, ker imam to izkušnjo, verjamem, da mediji in kritična masa obveščenih ljudi lahko rešijo tudi Nube in druge, ujete v navzkrižnih interesih mednarodne gospodarske politike.

Zasliševalci so me medtem ves čas resno opazovali. Ko sem končal, sem čutil nekaj kot premoč.

Najbolj dramatični dogodek se je zgodil pol ure po intervjuju z RTV SLO in takoj potem, ko so zasliševalci odšli iz sobe. Govoril sem s Klemenom in ga prepričeval, da bo zdaj vse v redu, in ga prosil, naj ne bo plašen. Daniel z Radia Damazuj mi je sporočil, da je Abdel Aziz nehal raketirati Kadugli in naj bi bil zdaj namenjen na pogajanja s sudansko vlado v Adis Ababo. Ne ve se, ali gre samo za še eno pretvarjanje ali morda nameravata obe strani dejansko podpisati mir, kar je po obisku Omarja Bashirja v Jub,i na katerem sta se s Silva Kirrom prejšnji teden baje dogovorila, da bosta zares spet odprla naftovode in čisto zares prenehala z vsem nasiljem in tudi podpiranjem upornikov drug proti drugemu, prav tako možno.

Vse to sem hlastno poročal Klemenu, ko je zaškrtal ključ in je vstopil ta, ki me je po zaslišanju v soboto prepričeval, da gre vse v redu, da moram samo skozi legalni postopek in da me prosi, naj bom potrpežljiv z njimi. Rekel je, da naj ne skrbim, da je čisto zares še naprej vse v redu, a da niti sam ne razume, zakaj so ga poslali po moj mobilni telefon. Klemnu sem še uspel povedati, kaj sledi in mu naročiti, naj če ne dobi mojega klica v desetih urah, kolikor je še časa za prestaviti polet domov brez penalov - spremeni datum na okoli 12. maja. Nato sem izroči oba telefona.

Ko je mož odšel, je z zunanje strani vrat nekaj onegavil po ključavnici. Brez telefonske povezave sem ostal impotenten. Nisem mogel vprašati niti Khamisa Jelaba, zakaj njegovih ni na pomoč, niti Daniela prositi, naj poišče koga drugega, niti sam tipkati številk različnih ljudi v Jubi, ki sem jih zbiral prav za to, da bi mi priskočili na pomoč v takem primeru.

Redki novinarji si leto in pol po razglasitvi neodvisnosti drznejo kritizirati vsesplošno korupcijo in nasilje v novi državi. Lani je Kirr javno pozval kolege iz vrst SPLA, ki so ukradli petsto milijonov dolarjev mednarodne pomoči, nakazane v centralno banko in namenjene za humanitarne projekte, naj jih vrnejo. Ko je novinarka na CNN vprašala soustanovitelja ameriške organizacije, ki se bori za človekove pravice Johna Pendergasta, ali se kot eden tistih, ki so botrovali odcepitvi čuti soodgovornega za ta prvi javno razbobnan znak, da junaki upora zdaj dojemajo Južni Sudan kot svoj fevd, v katerem imajo pravico skrbeti predvsem zase in svoje lojalne vazale, je ta skromno odgovoril, da se, da pa je ameriška vlada poslala svoje preiskovalce in da bodo ti že odkrili kdo je odnesel iz banke tako vsoto. Do danes ni bilo nič slišati, da bi se to dejansko zgodilo. Ko se je o zlorabah moči nove južnosudanske elite v SPLA razpisal Alan Boswell, ki smo ga ob začetku vojne priklicali v gore z grozljivimi posnetki naših prostovoljcev, ga je ta isti minister za informacije Benjamin Barnabas, ki ga z Danielom kličem na pomoč, označil za lažnivca in sovražnika države. Od takrat nisem zasledil nobenega njegovega prispevka iz Južnega Sudana.

Torek, 23. april 2013 Fant je ponoči pobegnil. Ne vem, kdaj. Vem pa, kako. Tisti, ki je odnesel moja telefona, je pustil vrata narobe zaklenjena. Tako, da se zatič ni oprijemal v režo v podboju. Z Dengom si nisva bila na jasnem, če pomotoma ali namenoma. So odklenjena vrata past, v katero naju skušajo zvabiti. Če bova bežala, naju bodo ustrelili v hrbet, rekoč da zato, ker se nisva hotela ustaviti.

Žal mi je za družbo. Imenitno sva se imela. Miren je bil, obziren je bil, pustil me je tuhtati, brati in pisati; sploh ni deloval star 17 let. Sploh pa ne kot kriminalec. Le to, da je za denar pripravljen narediti vse, kot je rekel, ne gre s spominom, ki je ostal za njim.

Z Dengom sva ves čas pogledovala k vratom, kdaj bo nekdo opazil, da so samo priprta. Zgodilo se je celo, da je eden za drugim nekaj fantov odprlo vrata in pogledalo noter. Skočila sva pokonci, a so izginili tako, kot so se pojavili. Niti tisti, ki je prišel po denar za mojo večerjo, ni zaklenil vrat, ko se je vrnil z rižem s fižolom. Ko sva povečerjala sem zaspal. Ko sem se proti jutru zbudil, je bila postelja poleg prazna. In vrata priprta kot prej.

Da je Deng pobegnil, so zagnali histerijo šele okoli enajstih. Naenkrat je bila soba polna mladih slokih Dink v temnih poslovnih oblekah iz filmov o ameriških policijskih agentih. Silili so vame, kaj in koliko vem. Skomigoval sem z rameni in skušal ostati resen. "Beži fant moj, beži vsaj ti. Naj ti uspe." Prišel je tudi ta, ki mi je odnesel telefona, in vneto pregledoval vrata. Trdil je, da jih je prav zaklenil in da jih je moral odkleniti in narobe zakleniti nekdo drug.

12.00. Pravkar mi je moj zasliševalec prišel povedat odločitev glavnega v zgradbi. Izgnan bom v Ugando, od koder sem pred tremi tedni vstopil. Tam lahko poiščem vodstvo SPLA - North, Abdela Aziza. Le ti bodo šli lahko z mano na ambasado Južnega Sudana, tam bodo imeli navodila, kako mi lahko pomagajo. Zahteval je 160 sudanskih funtov za letalo do Kampale. One way ticket! Odvrnil sem, da bom ubogal, ker imam po petih dneh vsega dovolj, ampak da še enkrat prosim, naj mi ne delajo stroškov in kradejo časa in naj me namesto tega raje sami spravijo v begunsko taborišče Yida, do kamor po zraku ne bom prečkal nobenih nadzornih točk in varnostnikov, opravil bom svoje v Nubskih gorah in se vrnil prav tako po zraku v Jubo. Tako bomo vsi ohranili obraz pred zgodovino.

Rekel je, da je prejšnji večer končno pogledal film Oči in ušesa boga in da je zelo prevzet in da delamo junaške stvari, ampak odločitev nadrejenih je dokončna. Če je to res, kar pravi, sem ga prosil, potem naj me sooči s temi skrivnostnimi nadrejenimi, da bom imel sam možnost prepričati jih. Po daljšem oklevanju je pristal, odšel, in se čez pet minut vrnil rekoč, da nimam nobene druge možnosti več. Izročil sem denar. In prosil za telefon, da bom Klemenu sporočil, naj ne zažene panike po diplomatskih kanalih. In zdaj čakam.

14.00. Ni telefona. Po vsej verjetnosti mi ga ne bodo vrnili vse do izgona iz države, baje jutri dopoldne. V Kampali mi bodo na njihovi ambasadi najbrž povedali, da sem nezaželen. Čutim nekaj kot žalost in opeharjenost. To je torej ta nova država, sto triindevetdeseta članica OZN. To je torej to novo upanje za človeštvo, rojeno iz najdaljše in najbolj krute afriške vojne. To so torej ti junaki, borci za boljši svet oziroma njihovi potomci. Mladi ljudje, ki prevzemajo funkcije lepo oblečeni. Kar nekaj nas je aktivistov, ki smo vse od začetka upora leta 1983 jedli isti močnik iz istih lavorjev, bežali pred arabskimi konjenicami in ruskimi antonovi in kitajskimi migi, se tresli za njihove otroke in žene in matere v malaričnih močvirjih in gorah in skušali prepričati svetovno javnost, da je mučenje in mitraljiranje domorodnih ljudi z naftnih polj naš skupni človeški problem in da se moramo vsi aktivirati. Še ena revolucija je pojedla svoje sinove.

V zadnjih desetletjih so bili komandanti in navadni vojaki SPLA pa tudi ljudstvo veseli vsakega tujca, ki je tvegal in prišel s širokim srcem in močno dušo. Zdaj ne izdajajo samo svoji soborcev v Nubskih gorah in Modrem Nilu, ampak tudi nas, ki nimamo sebičnih namenov. K hudiču so šle stare vrednote plemenske ureditve ... Tudi Južni Sudan je zdaj eden od pokazateljev, kam gre sodobni svet.

15:11. Telefona še vedno ni, pa če še tako butam po vratih. 20:00. Nikogar ne morem priklicati. 00:00. Tišina po hodnikih zunaj. Vroče in zatohlo. Bom dobil telefona, vsaj preden me odpeljejo?

Sreda, 24. april 2013 Dobil sem telefona. Ampak šele ob 4.30 zjutraj, ko so prišli pome, da me odpeljejo na avtobus. Ne na letalo, ampak na avtobus za Kampalo. Noč je bila še, bil sem med prvimi potniki. Številko 49 sem našel čisto zadaj v tretji predzadnji vrsti. Nahrbtnika niti skupaj s tremi spremljevalci nisem mogel stlačiti v prtljažnik nad glavo, ker je predebel. Namesto njega sem zdrknil noter torbo z videokamero, Sonyevo XL 2000, vredno več kot pet tisoč dolarjev. Prva skrb je bila poslati sms Klemenu in Danielu, naj ustavita konje, če sta jih slučajno splašila. Nič diplomatov, nič politikov, dokler se lahko sam rešim. Nato sva kar nekaj časa govorila z Bojano, ki jo je Klemen obvestil, čim je dobil sms. Ni spala, moja draga. Poročal sem, ko sem začutil, da se moji spremljevalci nekam čudno drenjajo okoli mene. Mislim, da so torbo s kamero in večino denarja, ki sem ga imel skritega v njej, odnesli z avtobusa ravno takrat. Da je ni, sem opazil šele v Nymulah, na meji z Ugando čez štiri ure. Večina sopotnikov je prisegla, da torbe ni bilo več, ko so se posedali. Svoje torbe in vreče so stisnili na mesto, kjer je bila prej moja torba. Odnesli so jo lahko le moji varnostniki. A je šlo samo za to ves čas? Ali je za vsem še kaj dosti hujšega?

Četrtek, 25. april 2013 V Jubi ni nobene pisarne SPLA-North Abdela Aziza.

Petek, 26. april 2013 Na ambasadi Južnega Sudana sem na skrivaj posnel izjavo atašeja, da tujec za potovanje kjer koli po Južnem Sudanu ne potrebuje nič drugega kot potni list in veljavno vizo.

Sobota, 27. april 2013 Na poti z avtobusom nazaj v Jubo. Z vizo z več dovoljenimi vstopi prečkal mejo brez težav.

Ponedeljek, 29. april 2013, Juba Minister za informacije Benjamin Barnabas je v svoji pisarni vljudno poslušal mojo izpoved, nato pa obljubil, da bo govoril s šefom Nacionalne varnosti. Naj se vrnem jutri.

Torek, 30. april 2013, Juba "Nimam še odgovora," je rekel Barnabas. Pridi spet v četrtek. Po 1. maju. Po prazniku. V torbi s kamero je bila skrita tudi večina mojega denarja. Tudi prispevek za šolo dr. Janija Kokalja v Nubskih gorah Osnovne šole Rakek. Lojze Podgoršek iz Naklega je po telefonu obljubil, da mi bo pomagal in poskrbel, da bom dobil denar.

Četrtek, 2. maj 2013 Barnabas mi je naročil naj se vrnem naslednji dan. Tako utegne iti v nedogled. Ne verjamem, da bom dobil kamero nazaj. Če bom preveč sitnaril utegnejo poslati morilca, kot je Deng. Ampak to je bila moja najboljša videokamera, v katero sem vložil največ, zato da bi mi njene drage leče in vezja omogočila pokazati lepoto, plemenitost, žlahtnost domorodnih ljudi ... So za vsem, kar se mi dogaja eni in isti? So dosegli, da sem bil izgnan najprej iz Nubskih gora in nato tudi iz Južnega Sudana ti, ki jih ne smem omeniti?

Vsak, ki se poglobi v veliko trpljenje v provincah onkraj meje in skuša poiskati vzroke, lahko razume zakaj neodvisnih poročevalcev ne marajo nikjer in nihče. Nihče noče cele resnice, ampak samo toliko kolikor jo je mogoče izkoristiti. Niti v redkih humanitarnih organizacijah, ki ne ubogajo diktatorja Omarja Bashirja in politične ter ekonomske rešitve njegovih ameriških in evropskih partnerjev iz mirovnega sporazuma leta 2005 in na skrivaj vendarle pomagajo staroselcem v Nubskih gorah. Ne pa v Modrem Nilu. Zakaj ne tudi v Modrem Nilu? Odgovor vzbuja sum, da so tudi te humanitarne organizacije, ki jih ne smem razkrinkati, čeprav je njihovo razdeljevanje hrane in tehnična pomoč v gorah neke vrste "javna tajna" in za njihovo delovanje v Kartumu prav gotovo vedo, bolj ali manj prav tako pod kontrolo lobijev, ki jih financirajo in za katere interese delajo. Praktiki nič ne dajo zastonj. O tem, kako na različne načine skušajo nadzorovati protektorat, ki ga ustvarjajo podobno, kot so nekoč kolonije in kako poskušajo nadzorovati tudi novice, ki prihajajo ven, bom lahko govoril, ko se ne bom več bal, da bodo domačini ostali še brez njihove podpore, ki vendarle vsaj nekoliko pomaga, da ostajajo na domovih.

Petek, 3. maj 2013 Barnabas me ni sprejel. Kamere očitno ne bom dobil nazaj. Dobil pa sem denar in kupil letalsko karto za Bentu, kraj na naftnih poljih, kjer bi moral biti že pred dvema tednoma. Od tam bom po zemlji prečkal mejo in nadaljeval v Nubske gore. Spet je pomagala Bojana. Hvala Podgorškovim in Pan Elektkroniku. S seboj bom tovoril enega od treh satelitskih internetnih sistemov, ki jih je z donacijami na Hope med tem kupil in poslal v Jubo Klemen. Druga dva so prevzeli naši prostovoljci iz Darfurja in Modrega Nila. Z letečimi kamerami bodo lahko spremljali napadalce med "čistilnimi akcijami" kot pravi sudanska vojaška hunta požiganjem in pobijanjem njihovih vasi. Posnetki in nov dokumentarni film bodo prek spleta lahko dosegli pozornost še občutljivih ljudi ... Če me seveda spet ne bodo vrnili. Abdel Aziz namreč med tem napreduje proti Kartumu. Zadnje dni je zasedel Um Ruwabo, pomemben kraj na glavni cesti med Kartumom in Darfurjem severno od Nubskih gora. Nihče v svetovnih metropolah ga ne podpira, vsi hočejo mir da bo olje spet teklo. EU in ZDA in OZN so najprej srdito obsodili raketiranje Kaduglija, zdaj upor in zasedbo glavne ceste. Po njihovi retoriki zato ker novo nasilje proži nove valove beguncev, ki jim Bashir zahodnim organizacijam registriranim pod njegovim nadzorom - značilno ne dovoli pomagati. Brez hrane, vode, zdravil in zaščite se te dnil zbirajo in čakajo na nas v goli puščavi - tik pred začetkom deževne dobe. Ko bo začelo deževati bo prepozno za transport po zemlji. Nihče v svetovnih metropolah noče vojne v Sudanu, ampak naši politiki in diplomati in drugi intelegenti v Bruslju in Strasbourghu očitno nimajo pojma kaj trpijo in čutijo domačini na meji in v obeh Sudanih. Za njih v Kartumu ni boljšega človeka kot je Bashir. Nikoli niso srečali Abdel Aziza, Suleimana Jamousa in drugih, ki jim zaupa ljudstvo. Odločajo iz pisarn v steklenih železobetonskih stolpnicah, kjer so najbolj izpostavljeni sebičnim lobijem.

Hinavščina in dvoličnost v ZDA in EU ni naključna. Največji del naftovoda skozi Nubske gore je zgradila kanadska korporacija Talisman. Vmesne postaje švedska korporacija Ludlin. British Petrolium je prisoten na skrivaj za kitajskimi korporacijami, ki vzdržujejo instalacije. Osemdeset odstotkov sudanske nafte je do januarja lani, ko je Republika Južni Sudan zaprla ventile, teklo skozi Nubske gore v Port Sudan in v tankerjih na Kitajsko. Kitajska je vedno bolj močna in vedno bolj žejna nafte, zahod je vedno bolj šibek in vedno bolj popušča ne samo zato ker je Kitajska pokupila ameriške dolgove, ampak tudi zato ker se razen z grožnjami z orožjem za množično ubijanje ne zna odzvati niti na samomorilske napade arabskih islamskih skrajnežev.

Moja hipigeneracija, moja generacija upora študenov v Parizu leta 1968, moja generacija, ki je zrasla z Frojdom, Jungom, Fromo, si pa želi samo mir. "Pusti nas pri miru še teh nekaj petkov" ponavljajo. Mojim prijateljem doma nikakor ne morem dopovedati da staroselci v Sudanu in drugod v tretjem svetu umirajo prav za te njihove mirne petke, vikende in nedelje in dopuste, ko si privoščijo krajše izlete in sanjska potovanja … na katerih lahko še bolj pobegnejo iz stvarnosti.

Ponedeljek, 6 maj 2013, Yida, taborišče beguncev iz Nubskih gora, meja med Sudanoma Brez težav pristal v Bentuju, le satelitski krožnik s premerom dveh metrov in dvajset kilogramov težke nosilne kovinske palice so ostale na letališču, ker jih zadnji trenutek niso pustili na letalo. Vsa čakalnica je skandirala: "Dovolite mu iti, dovolite mu vzeti vse s seboj!" ampak na koncu je zmagala trma nadrejenih. Pravila so pravila! Navadni folk v Sudanu je še zmeraj OK kot v starih časih in sploh ne komplicira. Vse se da z njimi. Kako jih ne bom imel rad? Le ti, ki so dosegli višje pozicije delajo samo še zase. Tisti, ki izdaja kartico za vstop v letalo, je obljubil, da bodo vzeli vse v ponedeljek. Vse sem pustil enemu od varnostnikov, ki pregledujejo prtljago skupaj z 280 funti kolikor so naračunali tovornine. Obljubil je, da bo čuval stvari, dokler ne pride kdo ponje in jih v ponedeljek spet pripelje. Za to uslugo sem poklical Sadiqa Alija, našega prostovoljca v Modrem Nilu, ki je v Jubi na treningu za poročevalce, ki ga za skupaj za naše v Niubskih gorah organizira Amnesty Kanada. Ampak namesto njega je - ko tega nisem mogel več preprečiti, ker sem bil že na poti v letalo – prišla ena od hijen. Eden tistih, ki jih sumim, da so dosegli pri komandantu Kawi moj izgon februarja iz Nubskih gora. In tudi tegale zadnjega v Ugando. Po telefonu mi je sporočil, da bodo krožnik in palice prepeljali z letalom, ki ga bo plačala za njihovo vrnitev v Nubske gore ena od organizacij, ki jih ne smem omeniti.

Tisti, ki me že ves čas ovirajo, imajo torej pol internetnega sistema, jaz pa ostalo polovico. Bodo zmagale malhe z denarjem – ali moč srca? Me Jacob še čaka?

Prosim ostanite še naprej z nami. Vi, ti, vsi ki vam je še mar. Vi ste tisti „big man,“ ki ga rabim, da me čuva. Zaženite galamo, če me bodo spet zgrabili najbolj preplašeni in paranoični. Če sočustvujete in podpirate to kar počnemo - prosim nakažite skromen prispevek. Za leteče kamere in satelitski internet prek. Za novo kamero in produkcijo novega dokumentarnega filma, v katerem se vam obvezujem povedati vse, česar sedaj ne smem.

Najlepša hvala!

Tomo Križnar, Yida, Republika Južni Sudan





Ustanova Toma Križnarja
Turistična 4
4202 Naklo

Za zaščito domorodnih ljudi v Nubskih gorah so zdaj najbolj pomembne "leteče kamere". Prosim donirajte za postprodukcijo novega dokumentarnega filma o letečih kamerah, ki ga od januarja 2013 snemamo v Nubskih gorah.

Leteča kamera

Ustanova, ki jo je ustanovil Tomo Križnar s podporniki, producira dokumentarne filme in knjige, ki imajo cilj pridobiti zavest človeštva o pomenu video nadzora področij v konfliktih. Še posebej pa osveščajo o nasilju nad staroselskimi ljudstvi.

TRR:
SI56 0510 0801 3175 987
BIC:
ABANSI2X

Sredstva lahko prispevate tudi tako, da kupite
KOLEDAR 2017




Humanitarna ustanova H.O.P.E.

Letališka cesta 29
1000 Ljubljana

Donacije za kamere in internet
TRR:
SI56 6100 0000 1966 537
BIC:
HDELSI22
Koda namena: CHAR
Namen: Internet in kamere

Donacije za vrtalno napravo
TRR:
SI56 6100 0000 1846 742
BIC:
HDELSI22
Koda namena: CHAR
Namen: Vrtalna naprava

Ustanovo je po vrnitvi iz Darfurja ustanovil Klemen Mihelič s podporniki. Namen ustanove je zbiranje prispevkov za nakup in dostavo mobilne vrtalne naprave za vodo v Darfur ter prispevkov za video nadzor konfliktnih območij v obliki miniaturnih video kamer, mini prenosnikov in satelitskih anten za internet.

Obe ustanovi tesno sodelujeta.


Klemen Mihelič predstavlja miniaturne kamere ženskam v taborišču na čadsko-sudanski meji


Celoten film
Eyes and Ears of God
na YouTube




sponzorji: