Tomo Križnar: Kako sem se po dolgem času spet znašel v zaporu (1. del)

Pismo iz Južnega Sudana, 11. maj 2013 ob 09:41, Yida (za MMC RTV SLO)

Začelo se je v četrtek, 18. aprila. Na razdrapanem kolovozu, ki je ostal v črni puhlici od zadnje deževne dobe.

Med grmovjem kakih osemdeset kilometrov jugozahodno iz Malakala. Na checkpointu blizu vasi Heria, Farjekang county. Pred dvema v tla zapičenima koloma, čez katera je visela scefrana vrv. "I want more, and more!" (Več mi daj, več!) je zavpil nad menoj mož z debelimi izbočenimi brazgotinami plemena Šiluk nad obrvmi in pomignil svojim fantom s puškami v rokah.

Surovo so nas nagnali iz terenskega vozila in postavili v vrsto. Vsakemu so pregledali dokumente. Moj potni list in trimesečna viza z več dovoljenimi vstopi v Južni Sudan, ki mi jo je poklonil sam minister za emigracije v Jubi prav zato, da grem lahko čim bolj legano iz Južnega Sudana tja kamor ne sme uradno nihče in pridem spet nazaj - glavnemu nista bila dovolj. Hotel je več. "Kaj je to več?"
"Kje je dovoljenje za potovanje?"
"Kakšno dovoljenje za potovanje?" Ocenjujoče me je premeril, malo počakal, nato pa skomignil z rameni in vsem ukazal pregledati prtljago. "More money?" (Več denarja?) sem pohitel, a se niso več dali ustaviti. Od kontrolne točke do kontrolne točke sem bil priča, kako vojaki SPLA, nekdanji afriški uporniki proti arabski nadvladi v Sudanu, sedaj člani Nacionalne varnosti odcepljene nove Republike Južni Sudan - od potnikov pobirajo denar. Deset, dvajset funtov, par dolarjev, kar je za revne domačine veliko. Od šoferjev še več - po petindvajset in petdeset funtov. Nihče ne dobi potrdila. Mene za podkupnino, do sedaj niso nikoli vprašali. Povsem drugače kot v Kongu, kjer sem bil vsakodnevne bitke in je zanikrn vaški emigration uradnik enkrat zahteval celo petsto dolarjev. V Sudanu smo Evropejci in Američani zaščiteni, zato ker smo veliko pripomogli, da je velika večina Afričanov na referendumu, januarja 2011 volila neodvisnost; pa tudi zaradi naše "humanitarne dejavnosti" prej, in sedaj.

Čudili so se od kod toliko kamer in se zapičili v satelitski internetni modem. Kar sem mogel vljudno sem razložil, da snemamo nov dokumentarni film v Nubskih gorah in v Modrem Nilu. In da s humanitarno organizacijo Hope za povrh tudi opremljamo lokalne prostovoljce s kamerami in "kompjuterji" in internetnimi satelitskimi modemi. Tudi učimo jih in vzpodbujamo, da lahko sami poročajo svetu, kako Arabci zdaj izganjajo Afričane, ki so po razglasitvi neodvisnosti Južnega Sudana, zaradi neusmiljene svetovne politike ostali severno od meje, v tem kar je ostalo od starega Sudana. Tod sem samo prehodno, na poti od Malika Agarja, komandanta SPLA Modrega Nila s katerim sem prejšnji dan posnel intervju - k Abdel Azizu komandantu SPLA v Nubskih gorah, s katerim nameravam isto. Vodja, ki nikakor ni hotel povedati svojega imena, se je namrdnil, da v Nubskih gorah ni nobene SPLA več - ampak samo neke milice.

Kaj takega sem prvič slišal iz ust kakega Južnjaka. Tako govori Omar Bashir - sudanski diktator onkraj meje na severu. Potomce afriških sužnjev in afriške borce za osnovne človekove pravice, ki se še naprej - zdaj sami - borijo proti genocidu in eksodusu iz Darfurja, Nubskih gora, Abyei in Modrega Nila še naprej, tudi zdaj, ko na jugu po dveh milijonih žrtev uživajo relativni mir - imajo arabski potomci lovcev na sužnje na severu za komarje, kot se je lani izrazil Bashir. Nekaj neprijetnega, nekaj kar pika, a se je pred njimi mogoče enostavno zaščititi z mrežo in sprejem.

"Yao!" sem se ustrašil. "Tile so od Yao Yaojaa!" Yao Yao je južnosudanski odpadnik iz vrst SPLA, ki se je uprl novim gospodarjem v Jubi po volitvah za lokalne guvernerje, jeseni leta 2011 trdeč, da so jih poneverili. Iz svojega uporniškega gnezda v Piborju, v deželi plemena Murle proti Silva Kirru, vrhovnemu komandantu SPLA in predsedniku Južnega Sudana - že dve leti vodi podobno gverilsko vojno, kot jo je prej skupaj s Kirom, Nubami in uporniki v Modrem Nilu proti Arabcem in diktatorju Omarju Bashirju. Za hudo nevarnega ga imajo zato, ker naj bi ga po klasični sudanski politiki - divide et empera podpiral sam Bashir. Iz Kartumu naj bi mu le ta poleg denarja pošiljal tudi vojaško opremo. Decembra lani je SPLA sestrelila helikopter OZN, ki so ga baje brez dovoljenja za prelet krajev, ki jih nadzira Yao Yao osumili, da je prevažal orožje upornikom. V nesreči so umrli trije ruski piloti. OZN trdijo, da so imeli dovoljenje za let. Dogodek je odmeval po svetu - in hitro poniknil v pozabo - kot vse kar se zgodi in dogaja v Sudanu.

"Prodali me bodo Kartumu!" me je spreletelo. "Zamenjali me bodo za orožje in municijo!"
Ker sem bil v Darfurju leta 2006 po petih mesecih med različnimi uporniškimi skupinami izdan od opazovalcev Afriške unije in predan Bashirjevi vojaški nacionalni varnosti, ki me je obtožila vohunjenja in lažnega poročanje o Sudanu in obsodila na 2 leti zapora, predvsem pa zato, ker se pomilostitvi navkljub, kar naprej na skrivaj vračam v Bashirjev Sudan in za povrh s seboj vodim tudi somišljenike s katerimi "tihotapimo vohunsko opremo", da žrtvovani domačini zdaj sami lahko poročajo o najhujših kršitvah človekovih pravic in na ta način zbirajo dokaze za Mednarodno sodišče, da je Bashir res kriv genocida - sem najbrž kar nekaj vreden.

"Tukaj si slikan v arabski obleki in s turbanom?" se je obregnil eden, ko sem razprl plakat našega filma Oči in ušesa boga – videonadzor Sudana. "Zakaj?" Povedal sem, da smo prisotni na vsej meji med Sudanoma in tudi v Darfurju. In da se pač oblačimo kot domačini, da smo čim manj opazni. "In kdo je tale?" je pokazal na sliko Suleimana Jamousa. "To je džandžavid!" je rekel eden od fantov z dvignjenim kazalcem, še preden sem lahko odgovoril. "Ne, upornik proti hegemoniji, marginalizaciji in iztrebljanju Afričanov iz Darfurja je, podobno kot ste bili tudi vi še pred sedmimi leti vi!" sem se uprl. "Darfurci so nas ubijali. V zadnji vojni so podpirali Arabce, ne nas Afričane!"

"Tako kot tudi mnogi vaši. Paolino Santino, vodja Dink recimo. Pa Riack Machiar, poglavar Nuerov, ki je sedaj podpredsednik Južnega Sudana. Arabci so prevarali afriška plemena v Darfurju na podoben način kot so tudi mnoge vaše, ki so kasneje to spoznali. Na jugu ste kristjani in pogani - Darfurci so vsi muslimani, zato so jih še lažje prepričali, da so za upornike v SPLA zahodni križarji, in da se morajo zato vsi pridružiti džihadu - sveti vojni proti Evropejcem in Američanom, ki hočejo razgrabiti Sudan. Ko so Darfurci prepoznali trik so se mnogi, z zamudo leta 2003, a vseeno tudi sami uprli. Jamous je humanitarni koordinator najmočnejše uporniške skupine JEM. JEM pomeni Justice and Equality Movement. Nihče v Sudanu bolj ne razume človekoljubnih principov kot Jamous. Na, poglejte naš dokumentarni film. Poglejte, kje vse po Evropi sva z Jamousom lobirala za mirno rešitev vojne, ne samo v Darfurju, ampak tudi v Nuba in Modrem Nilu ... Bruslju, Strasbourgu, Parizu, Pragi, Sarajevu, Berlinu ... Poglejte, kako živi z nami v Sloveniji. Poglejte, kako skrbno kosi travo, kako krotko pomiva posodo, kako moji hčerki dela papirnate avione ... "

"To nas čisto nič ne zanima!" je zavrnil glavni, nekam poklical in nato pokimal: "Naši nadrejeni bodo odločili. Gremo!" S terencem so me odpeljali v zanemarjeno zidano hišo na ograjenem dvorišču med kočami sredi prašne vasi. Nekakšen štab, kjer me je sprejel nov zasliševalec, že na prvi pogled zlovoljen. Na vprašanje kako je, je odgovoril, da slabo. Zakaj slabo? Zato ker je vroče. "Uporniki JEM v Darfurju so islamski fundamentalisti. Njihov načrt je isti kot načrt Omarja Bashirja - ves Sudan hočejo islamski, " se je nad razgrnjenim plakatom našega filma Oči in ušesa boga - video nadzor Sudana, zadrl name. In tudi on nekam poklical. Tudi sam sem poskusil poklicati. Klemena Miheliča v Ljubljano, ki me spremlja v humanitarni organizaciji Hope in podpira in bedi nad mano že od leta 2010. Pa mi ni uspelo. Niti prek mobilnega, niti prek satelitskega telefona. V deželi Šilukov klicev ne prenaša sudanski MTN, katerega sim kartico imam v svojem telefonu, ampak Zain. Kartica v satelitskem telefonu je blokirana že iz Konga sem. Ne morem ugotoviti zakaj.

Vedel sem, kaj bo sledilo. V Darfurju leta 2006 se je začelo na podoben način. Nikogar nisem mogel prepričati, da ne poročamo nobeni obveščevalni službi, ampak samo občemu človeštvu, ki ima pravico vedeti. Ki mora vedeti, kaj se dogaja s soljudmi na žrtvenikih sveta kakršen je, preden tako kot v vsaki svetovni moriji do sedaj, tudi samo pride na vrsto ...

Večkrat sem ga slišal omeniti Jamousa in Khalila. Ko je opazil, da strižem z ušesi, je šel končati pogovor ven. Khalil Ibrahim je bil član muslimanske bratovščine, ki je leta 1989 z vojaškim udarom prevzela oblast od do takrat bolj liberalne a popolnoma skorumpirane v Sudanu in nato član parlamenta vse dokler se ni uprl marginalizaciji Darfurja tudi novega režima in s somišljeniki organiziral JEM. Kot vodja JEM se ni hotel prodati za nobene tuje interese in se je, tako verjamemo večina tujcev, ki smo ga srečali, boril zgolj za svoje Darfurce - vse do božiča pred lani. V božični noči zgodaj zjutraj, ob 3.45 ga je spečega v krogu svojih tovarišev med grmovjem v Darfurju z natančno usmerjeno raketo ubilo letalo brez pilota. Preživeli so videli in slišali samo blisk in grom. Darfurska diaspora je prepričana, da sudanske zračne sile nimajo dronov in za tak umor potrebne tehnike. In da so projekt izpeljali tujci v svoji teroristični vojni proti svetovnemu terorizmu, oziroma zato, ker je bil Khalil musliman, ki se ni dal kupiti.

"Stvari ne gredo dobro zate," je poročal, ko se je vrnil. "Naši v Malakalu so mi naročili naj te pripeljem."
"Kaj pa moja vozovnica do Bentuja in beguskega taborišča nubskih beguncev Yida. Drago sem plačal. Osemdeset dolarjev sem dal ..."
"Zjutraj ti bodo vrnili. "
"Zaradi mene boste vse potnike zadržali do jutra?"
"Nič zato! Lahko čakajo!"
"Lahko čakajo?"
"Seveda!" Tako so se do Afričanov obnašali - dokler se niso uprli - Arabci v Sudanu.

V mraku so me zaprli v značilno afriško celico z debelimi kovanimi rešetkami namesto vrat in ozko režo pod visokim stropom, prav tako okovano z železom. Peščena tla, posrani koti, zatohla neznosna vročina. Dvesto let stara ječa za ulovljene sužnje! Pred tem so mi odvzeli pas, čevlje in vse v žepih tudi telefon, beležko in svinčnik. Noč sem prebil na golih tleh, brez spalne vreče, brez vode in posode za iztrebljanje, s komarji in podganami, ki so vsake toliko hušknile čezme ter netopirji, ki so se spreletavali skozi rešetke. In s teorijami zarot v svoji glavi. Tile niso od Yao Yaoa. Tile so plačani iz Jube. Ampak za koga dela zdaj nova prestolnica Juba? Kdo plačuje nekdanje komandante SPLA, zdaj uradnike v novih bleščečih zgradbah ministrstev, v tej sicer popolnoma obubožani in še naprej skoraj prazni novi državi. Vse podeželje še naprej tolče največjo revščino, za navadne ljudi se iz vojne sem ni čisto nič spremenilo. Čutijo, da so odveč in da nimajo nobene prihodnosti. Nihče jih ne rabi, niti za sužnje. Sedaj je čas strojev, ne gole fizične človeške sile. Velika večina preprostih pastirjev, kmetov, malih trgovcev se dobro zaveda, da tujce zanimajo predvsem naravni viri. Ampak niti na naftnih poljih nisem videl nobenih pridobitev. Nič šol, nobene infrastrukture, nobenih cest, nič farm in plantaž, nobenih tovarn. V Južnem Sudanu gre dve leti po razglasitvi neodvisnosti dobro le v Jubi. V Jubo na veliko migrirajo ne samo domačini, ampak tudi sosedje iz Etiopije, Eritreje, Somalije, Kenije, Ugande in celo Konga. Ampak tudi nova svetovljanska Juba ne proizvaja, ne izvaža, ne služi. Od kod torej denar za vse tiste nove obleke, draga terenska vozila in limuzine? So me spremljali že dalj časa? Sem nehote izdal lokacijo, kjer je Suleiman Jamous? Bodo tudi njega ubili z vodeno raketo tako kot so Khalila Ibrahima?

Denarja zjutraj nisem dobil nazaj. Ob svitu me je vodja z vso kramo naložil v terenca in z vojakom, ki me je stražil s staro flinto z odpetim zaklepom - odpeljal nazaj v Malakal.
Ko sem skozi palmove gaje ob Nilu prepoznal prve MTN transmiterje, sem prosil za telefon, a je bil odgovor ne. Opozoril sem na Ženevsko konvencijo, ki jo je podpisal tudi novi Južni Sudan, pa je moj šofer odvrnil, da bom v Malakalu lahko poklical samo Ženevo, če bom hotel. Šele med potniki v čolnu sredi reke, ki so se nagnetli okoli mene, spraševali in se čudili zakaj belega tujca vodijo na zaslišanje, sem se opogumil in enostavno vsem na očeh potegnil iz torbe telefon. Poklical sem Klemna, mu vse povedal in ga prosil naj - če se do večera ne javim - obvesti slovenske diplomate. Ko so me leta 2006 zaprli na severu v Darfurju me je rešil Matej Bratina, ki je obvestil urad takratnega predsednika Janeza Drnovška. In za vsak slučaj tudi medije.

Na dvorišču National Security je sledil nov pregled opreme in novo zasliševanje in novo zastraševanje. Iz vprašanj mladoletnih agentov sem dojel, da me imajo za Azijca. Potemnjen od sonca po štirih mesecih v puščavah, savanah in džunglah Sudana, Konga, Rwande in Ugande in prilično umazan, sem res bolj podoben Arabcu ali Židu kot Evropejcu. Potni list sploh ni štel. Rekli so, da se ga da kupiti na črnem trgu. Za Slovenijo še nikoli niso slišali. Niti da smo člani EU, ki poleg Združenih držav najbolj pomaga s humanitarnimi projekti v Sudanu. Sploh pa se mladim preiskovalcem niso zdeli pomembni naši dokumentarni filmi v podporo afriškim borcem za svobodo, ki sem jih skušal predstaviti na prenosniku. Tudi internetu tod očitno ne zaupajo. Prosil sem naj se prek našega satelitskega modema povežemo na mojo stran, kjer so posnetki in poročila vseh dosedanjih kampanj za njihove kolega v SPLA onkraj meje, ki jih po razglasitvi neodvisnosti niso pozabile in izdale samo OZN in vse države sveta skupaj s humanitarnimi organizacijami, ampak tudi njihovo vodstvo.

"Ni res! Mi pomagamo. Naši pomagajo. Ampak na skrivaj."
Južnosudanski predsednik Silva Kirr se je lani jeseni uradno opravičil ameriški vladi, da je lagal, prisegajoč, da ne podpirajo svojih ljudi, ki so se po mirovnem sporazumu leta 2005, ki sta ga pod ameriško taktirko in ob botrih iz Norveške in ostalih dežel EU podpisala Omar Bashir in legendarni pobudnik in ustanovitelj upornikov SPLA John Garang, upirali onkraj meja, a so jih. Po tem sporazumu je jug Sudana dobil pravico do referenduma o samoodločbi šest let kasneje. Provinca Abyei do vzporednega podobnega referenduma. Nubske gore in Modri Nil pa so zahodnjaki že takrat žrtvovali Arabcem v zameno za še bolj z nafto namočen jug in Abyei. Garang je bil ubit v letalski nesreči komaj tri tedne potem, ko so ga kot podpredsednika Sudana, kar mu je šlo po tem sporazumu, sprejele množice sto tisočih na zmagovitem mitingu v Kartumu. Nisem še srečal človeka v Nubskih gorah, Modrem Nilu, niti v novi državi Južni Sudan, ki ne bi bil prepričan, da je Garanga dal ubiti Zahod, in to zato, ker ni bil za odcepitev, ampak se je kot pravnik, ki je doktoriral v ZDA in poznal tudi kolonialno zgodovino, zavzemal do konca - ne za odcepitev in osamosvojitev, ampak za nov enotni demokratični Sudan, v katerem pa bo spoštovano pravo in osnovne človekove pravice.

Ko smo z muko napol pismenih končali zapisnik, me je v svoji hlajeni pisarni koder so jih nekoč terorizirali - najprej angleški, nato pa arabski gospodarji - sprejel šef National Security province Gornji Nil. Tudi visok, debel, aroganten Dinka, je z roko nonšalantno zavrnil vse moje plakate, filme in posnetke in izjavil, da me bodo naslednji dan z letalom peljali v glavno National Security v Jubo, kjer bodo že vedeli, kaj storiti z menoj. Obveščeni so, zahtevajo me, zdaj itak ni nobene druge možnosti več.

"Nube in ljudje Modrega Nila niso tvoja skrb! Niti moja!" je zatrdil. "Naši politiki skrbijo zanje in jih niso pozabili. Že vedo, kaj delajo."
"O pa je!" sem oporekal z dvignjenim glasom. "In tudi tvoja skrb so! In morajo biti skrb vseh še občutljivih ljudi na planetu."
Morda sem z ogorčenostjo dosegel vsaj to, da me niso zaprli s kriminalci med rešetke v podobno svinjsko ječo poleg, kot so me prvo noč. Peljali so me v najdražji hotel v tem od vojne razrušenem in še naprej propadajočem mestu na robu naftnih polj, na katerih so januarja lani ustavili črpanje, ker je sever kjer teče naftovod v Port Sudan na Rdečem morju zahteval petdesetkrat večje trošarine za transport nafte iz Južnega Sudana, kot so le te kjer koli v svetu. S spremstvom mi je bilo celo dovoljeno na trg, kjer sem končno lahko jedel. Ribe. Sveže, fantastično okusne, zagotovljeno bio krape iz močvirij ob Nilu. Za umetna gnojila in pesticide v Južnem Sudanu ni denarja.

Skozi letališče so me naslednje jutro vodili kot VIP mimo vseh v vrste postrojenih Kitajcev, ki kot nova svetovna sila oblegajo Sudan tako na severu kot na jugu. Že med vojno leta 1998 se jih je v takrat še v nerazdeljenem Sudanu registriralo skoraj pol milijona. V Južnem Sudanu so prav tako prisotni kot v Sudanu, a so nekako nevidni, neopazni. Prvič sem občutil nekaj kot ugodje, nekakšno bolno zadovoljstvo, da mi je dano prehiteti kitajske poslovneže in tehnike, ki izrivajo Evropejce in Američane po vseh bivših kolonijah in protektoratih v Afriki. Po otročje so buljili vame in se pritoževali kam rinem, zakaj jaz lahko oni pa ne.

Letalo je zamujalo, Kitajci so se zabuljili vsak v svoj ekran računalnikov, tablic in vedno večjih Samsung mobilnih telefonov. Domačini pa v pod stropom čakalnice obešeno plazmo, kjer je eden od satelitskih kanalov prenašal najbolj neumen od vseh najbolj neumnih kitajskih akcijskih filmov, skoraj natančno kopijo ameriških. Mojim varnostnim agentom, ki so me večkrat vprašali, če je to kar so pozorno spremljali vse res ali le igra, sem skušal v alternativo pokazati Oči in ušesa boga. Ampak tudi v precej bolj sproščenem okolju na letališču ni in ni šlo.

Zato sem gledal ljudi. Čudovite mlade nove ljudi novega Južnega Sudana. Elite, ki si lahko privoščijo letalsko karto. Dolgonoge, kot jegulje vitka, sloka dekleta iz plemen Dinka in Nuer, ki niso več povite v muslimanske tančice, kot so zahtevali šariatski gospodarji na severu dokler so bili še v isti državi, ampak si zdaj po novem upajo izzivati na najbolj vpadljive načine, v oprijetih kavbojkah in majicah in tudi dolgimi bujnimi poravnanimi lasmi. Kakšne oči, kakšne ustnice, kakšne obline! Nič slabše ne delujejo fantje. Umiti, najedeni, zdravi, tako ponosni, tako naravno elegantni tako freh v temnih poslovnih oblekah, kravatah in čevljih z dolgo špico. Skoraj ni več videti zelenih zdelanih uniform iz zadnje vojne. In otroci, otroci so kot angelčki. Punčke v živopisnih mašnicah in trakovih v laseh, prav tako pogosto svetlečih gala oblekicah kot njihove mamice - dečki pa v majhnih, a resnih dolgih hlačah in suknjičih, so videti zdaj popolnoma zaupljivi. Vsa leta najdaljše afriške vojne (1983 – 2005) smo jih kar naprej gledali umazane, raskave kože, rumenih oči od lakote, pobite in zdelane. Zdaj jih končno lahko gledamo take kot so v resnici: to so eni najlepših primerkov človeške vrste na Zemlji. Zakaj nihče drug ne dvigne pogleda od ekranov? Ali je mogoče, da samo jaz vidim vso to lepoto?

Na letalo je sedel z menoj varnostnik s katerim se mi je zdelo, da sva se mimogrede spoprijateljila. Cel čas leta nad največjimi močvirji na planetu sem napeto poslušal njegove zgodbe iz vojne. Všeč mu je bil moj kompliment, da ima odprt um, zato ker se je boril vsepovsod po Sudanu in bil tudi v begunskih taboriščih v Keniji in Ugandi in da me zato lažje razume. Ampak filma na mojem prenosniku tudi on ni hotel gledati. Pogled mu je ves čas begal, nisem in nisem ga mogel osredotočiti. Počutil sem se, kot bi nepismenemu tiščal v roke knjigo.

V Sudanu ni knjig, niti dokumentarnih filmov. Od kar so odšli kolonialni Angleži leta 1956, ki so vso moč izročili v roke arabske inteligence, s pomočjo katere so do tedaj vladali Sudanu, so se Arbci in Afričani ves čas samo pobijali in preganjali. Vmes so imeli samo enkrat osem in drugič šest let relativnega miru - med katerim pa sta obe strani držali fige v žepu in se ves čas vsem retorikam navkljub pripravljali na novo vojno. Cele generacije ne poznajo nič drugega kot nasilje. Stare plemenske kulture so osmešene - nove plemenite in žlahtne ni, ker se tisti, ki bi lahko za to poskrbeli nismo dovolj potrudili. V Sudanu ni Freuda, Junga, Fromma... nič od novega znanja, ki je vplivalo na naše zadnje generacije na Zahodu, da za razliko od arabskih in afriških v Sudanu - vendarle dojemamo svet, samega sebe in drug drugega vsaj nekoliko drugače.

V Jubi naju je na letališču pričakalo pet novih varnostnikov, ki so naju pri priči mimo vseh vrst za prtljago in pregled odpeljali skozi mesto. Pa ne na soočenje z ministrom za informacije Benjaminom Barnabo, kot sem prosil in verjel, da se bo zgodilo, ampak v novo sivo petnadstropno stavbo - v sprejemno pisarno glavnega urada Nacionalne varnosti. Potem, ko so spet vse pregledali in popisali - opazil sem, kako se nekaterim zasvetile oči ob pogledu na ekran mojega mobilnega telefona, še bolj pa na mojo novo profesionalno video kamero Sony 2000 ... so me peljali v pisarno novega zasliševalca.

Ta me je najprej vprašal kdo sem. Rekel sem, da sem filmar, poročevalec, humanitarni aktivist, lobist. Zadrl se je, da ne morem biti več kot eno od tega. "Kaj si? Kdo si? "
Nekako tako govore tudi na slovenskem Ministrstvu za kulturo. "V roke birokratov sem padel? Ne bodo me razumeli! Evo, gotov sem!" sem se spet ustrašil. Na vse, kar sem še povedal se je vzvišeno posmehnil, nato pa kar naenkrat spomnil: "Vi novinarji, kar naprej snemate. Da ni v tvoji prtljagi kakšen vključen snemalnik." Odvrnil sem, da pri mojih otrocih ni, kljub temu, da me zelo ima, da bi bil. "Nočemo, da bi se jutri našli v problemih, ker si nas posnel." "Če ne počnete nič ilegalnega se nimate česa bati," sem tiho odgovoril in čutil, kako mi po hrbtu tečejo potoki znoja, potu podobno kot nekoč tudi v Sloveniji, ko so mi poskušali naprtiti najbolj grde stvari.

Nisem uspel pokazati niti plakatov niti nobenega filma. Po njegovem se vse da ponarediti. Ni hotel na google in vtipkati moje ime. Hotel je dejstva, kako sem se znašel v "občutljivi coni". Potoval naj bi v Nubske gore, našli pa so me na naftnih poljih. Ponavljal sem v nedogled, kako in zakaj, zapisoval je, a večinoma vse narobe, da sva morala kar naprej popravljati. Šele, ko je vstopil nadrejeni in mu je poročal, da trdim, da sem posnel intervju z Malikom Agarjem in je ta vprašal, kje ga imam in sem priklopil disk in ga pokazal, se je atmosfera v zatohli pisarni pod umetno lučjo malenkostno popravila.

"Ti vplivaš na nas," je rekel mehkeje zasliševalec, ki mi tako kot nihče ne prej ne kasneje ni hotel izdati svojega imena. "Zdaj te bomo peljali v udoben hotel, kjer boš lahko počival dokler ne zaključimo zadeve." Na udoben hotel, vodo in hrano sem čakal v sprejemni pisarni celo popoldne dokler pod večer niso vsi drug za drugim izginili. Zadnji mi je pomignil naj grem za njim in me odpeljal v pisarno z mladim fantom, ki je sedel na postelji in prazno gledal okoli sebe. "Tu boš prespal, jutri bomo nadaljevali," je dodal in zaklenil s ključi, ki so turobno škrtnili med stenami povsem podobnimi tistim v Pentagonu.

Nedelja, 21. april 2013
Ampak ta jutri je nedelja in nikogar ni v službo. Vse tiho je po hodnikih za neprosojno šipo. Celo noč sva s sotrpinom prenašala neznosno vročino. Velika zgradba in pisarna v kateri se je zdelo, da se je pokvaril air condition, se ni shladila tako kot se shladijo navadne koče v Ekvatoriji vsaj proti jutru. Komaj se je dalo dihati. Teklo je z naju, hlapi so dvigovali vlažnost in ta je povzročala še večjo tesnobo. Po tolikih mesecih ves čas na vetru in soncu - sem se odvadil zaprtih prostorov, podobno kot Aboridžini in Indijanci, za katere je znano, da jih odvzem naravnega okolja prizadene bolj kot ljudi, ki živijo v pisarnah od jutra do večera.

Celo dopoldne sem butal po vratih, da rabim stranišče, pa ni bilo nikogar na pomoč. Zdaj ščijeva v plastenke od vode. Veliko potrebo sem nekako ukrotil s hojo gor in dol. Hvala bogu, da niso prinesli hrane, vlak dreka bi še bolj pritiskal. Tedaj bi bila res v dreku.

Prejšnji večer sem Klemnu poslal sms, kje sem in kaj se dogaja in ga prosil, da naj počaka z vsako akcijo dokler se spet ne oglasim. Ampak opolnoči se nisem mogel več premagati, da tudi Danielu, na Radio Damazuj v Jubi, ne bi poslal sms-a naj mi pomaga s telefonsko številko ministra Benjamina Barnabasa. Barnabas je bil zadolžen za odnose z nami redkimi tujimi poročevalci iz Južnega Sudana že leta 2003, ko so me ustavili njegovi iz vrst SPLA v deželi plemena Ngatom pri poskusu prečkanja meje v Etiopijo. Takrat se je izkazal za zelo ustrežljivega. Daniel mi je prej kot v minuti poslal številko. Nisem se mu mogel zahvaliti, ker mi je zmanjkalo kredita. Ko je popoldne prvi, ki je prišel po hodniku vendarle odklenil vrata in naju peljal iztrebiti, sem ga prosil za novo kartico in dal nekaj denarja tudi za hrano. Ko je vse to prinesel je povedal, da me je nekdo iskal, a da so ga odslovili, ker v nedeljah ni obiskov. Z velikim olajšanjem sem tipkal številke MTN, ko je poklical Daniel in povedal, da me je iskal on in vprašal s čim še lahko pomaga. Barnabas se ne javlja. Nedelja je.

Nedelja, v National Security v Jubi. Tako vroče je in zadušno, da se ne da ne spati, ne zbrati. Zdaj je že jasno, da so nas ti, ki so sinoči zapustili zgradbo izklopili iz prezračevalnega sistema s pritiskom na gumb v centralnem sistemu. Varčujejo z elektriko. Crkavala bova, dokler se uradniki v ponedeljek ne vrnejo in poskrbijo zase.

Ker je vsake razmere mogoče izkoristit za nekaj dobrega poskušam vsaj pomagati mlademu fantu. Star je sedemnajst let, Dinka, in tako lep, da mi lahko zavida biti zaprt z njim v isti sobi marsikatera mladenka. Doma je iz Rumbeka, Lake state, gor na severu. Že prejšnji dan je brez vsake zadrege povedal, da je ubil nekoga. Po naročilu župana Jube Walida in za plačilo tisoč dolarjev. Trdil je, da se mu zaradi tega ne bo zgodilo nič hudega, ima podporo najmočnejšega človeka. Zato ni zaprt v celici kot ostali kriminalci v tej hiši duhov, ampak v tej razkošni sobi. Tu je že tri dni. Čaka, da ga bodo spravili iz dežele. Želi si v Ameriko. Vse kar premore poleg kratkih hlač in majice na sebi z napisom EVERY DAMN DAY (Vsak prekleti dan), so še ene vojaške kratke hlače in šlape.

Doma medtem vse zeleni in se skuša v cvetenju. Hribi okrog Naklega so samo še pod vrhovi v snegu. Vmes se vse do dolin v meglah in oblakih odstirajo rjava pobočja, ki komaj čakajo, da jih oplazi nežno zelenilo. Pražnje oblečeni Gorenjci se vozijo v snažnih avtomobilih iz cerkva v gostilne. Pri Marinšku so vrste, iz Bolera diši po picah in ocvrtih kalamarih, na gugalnicah se brezskrbno zaganjajo otroci. Kje so moji otroci? Klemen je najbrž s svojo ženo in otroci na vrtu pred simpatično hiško z dvema hrčkoma, ki se svobodno sprehajata med okrasnimi grmički. Morda pečejo na roštilju s prijatelji. Kako dobro smo vsakič jedli in se imeli ... Živa se najbrž frustrira nekje na nekem pohodu po hribih nad Radovljico s slikami v svoji glavi iz Nubskih gora in iz begunjskega taborišča Yida, kjer je s svojo neposrednostjo prevzela vsa srca do samega vodje sedemdeset tisoč glavega taborišča Simona Kala. Dva quadrokopterja, "leteči kameri", majhna drona s kamerami, ki jih je v ogromnem kovčku pripeljala v Južni Sudan in sva jih nato spravila v letalu do Bentuja in naprej vrh vojaških in civilnih tovornjakov s tako muko v Tabanyo, prvo vas onkraj meje, med tem še kar čakata da zletita pod nebo. Čakajo Jacoba Wiliamsa, našega pilota. Ni ga bilo. Vsakič je bil, kot bi bil obveščen, da pridemo, kar je sicer nemogoče, saj v gorah ni mobilnih transmiterjev. Ampak tokrat ga ni bilo. Ni bilo niti njegovega komandanta Kawe, ki bi lahko povedal kje je. Vas je bila skoraj zapuščena in prazna. In lačna, lačna. Begunce sva videla jesti ocvrte žuželke, ki jih pobirajo s tal v votlinah in jih dobijo tako, da jih prekadijo z dimom. In žejna, žejna. Vodnjak se je koncu sušne dobe presušil. Ženske "kopljejo" vodo v več ur oddaljenih kamnitih rezervoarjih deset in več metrov globoko pod zemljo. Tudi tržnice ni bilo več. Nič več čaja in sladkorja - že od kar je vladni Antonov februarja bombardiral sosednji Buram in žive scvrl tri fante točno pod drevesom, kjer sva sedela s Klemenom in sprejemala dobrodošlice beguncev z vseh koncev gora. Le nekaj žen in otrok je jokajoč bežalo proti luknjam v tleh čim smo zaslišali ruski Antonov. Vodja lokalne policije naju je pogostil z največ kar je imel: s palačinkami iz sirka, ki sva jih pomakala v sluz iz zelenjave, da so šle lažje po grlu. Ni nama smel povedati, da so vsi možje in fantje s komandantom Abdel Azizom in da le ta pripravlja napad na glavno mesto Nubskih gora Kadugli ... Napad na Kadugli so obsodile tako ZDA kot EU.

Strah, da bo šlo nekaj narobe. Nihče več noče vojne v Sudanu. Niti Američani in Evropejci, niti Kitajci. Razdelili so si dobro zemljo in vodo, zdaj vsi hočejo le, da nafta teče. Nikogar ne brigajo žrtve delitev v Nubskih gorah, Modrem Nilu, Darfurju. Bashirjeva vojaška hunta, ki jo Mednarodno sodišče za zločin proti človeštvu obtožuje največjih grozodejstev, vključno z genocidom v Darfurju, lahko zdaj brez večjih skrbi iztreblja in pobija. Za veliko mednarodno sramoto gre! Zato v glavnih svetovnih medijih ni več poročil s teh področij.

Zoprna bojazen, da me nova južnosudanska elita ne razume. Da ne bo razumela, zato ker ne bo hotela razumeti. Če nočeš razumeti, ne moreš razumeti. Tedaj ti ni treba razumeti. Fiksne ideje so zahrbtne ideje, ki ti pomagajo ohraniti mirno vest.

Postarani borci za osnovne pravice, sužnji, ki so se pred tridesetimi leti v Južnem Sudanu uprli z orožjem v rokah potomcem svojih lovcev, redki poročevalci, ki se novim in novim preprekam navkljub vračamo v prepovedane province, motimo občutek zmagoslavja. Dajemo jim vedeti, da v resnici niso zmagali s svojimi puškami - ampak zato, ker so se vmešali tujci in njihovi interesi in njihov upor izkoristili v svoji podganji dirki za nadzor sudanskih naravnih virov in fantastičnih dobičkov, ki se obetajo v tej na pol prazni, a tako bogati deželi. Odcepitev Južnega Sudana je zmaga tujcev, ki zdaj skušajo nadzorovati svoj plen.

Zasliševalce doživljam nekaj kot šizofrenike. Ob vsaki priložnosti govorijo, kako so jih Arabci izkoriščali in nalagali in kar naprej nategovali in da so bili zato vsi za odcepitev. Ko pa se približamo usodi njihovih soborcev v enaindvajsetletni vojni proti Arabcem, ki še naprej bijejo boj za osnovne pravice v Nubskih gorah in Modrem Nilu, pa se zmedejo. Ko vrtam vanje, zakaj jim ne pomagajo, vsi po vrsti trdijo, da jim ne pomagajo "z razlogom".
"S kakšnim razlogom?"
"Z Bashirjem smo marca podpisali sporazum o prenehanju vseh nasilnosti hkrati z zavezo, da ne bomo več pomagali SPLA v Nuba in Modrem Nilu."
"Kdo vas sili v to?"
"Vi Evropejci in Američani!"
Zdi se, da so prišli do spoznanja, kako dvolična je zahodna politika, ne pa, kako hinavska in hipokritična je zdaj tudi njihova politika. To niso več ponosni uporniki in dostojanstveni borci za svobodo. To so zdaj premagani vojaki, ki jim diktirajo vedenje "ekonomski morilci". Niso si izborili svobode, ampak novo suženjstvo. Zdi se, da se jim je zgodilo nekaj podobnega kot nam v Sloveniji. Evo, od kod ta isti občutek kolektivne šizofrenije. Bolniki so lahko nevarni. Če začutijo, da jih ne spoštuješ, se lahko mimogrede spremenijo v največje sovražnike. In to je to, česar se zdaj bojim. Da se me bodo znebili po hitrem postopku, kot so se me Arabci z izgonom iz Sudana leta 2006. Tudi v Bashirjevem Sudanu so se imeli in se še imajo za upornike proti zaroti svetovnih sil. Prisilna islamizacija in sudanizacija z izganjanjem in iztrebljanjem najbolj nedolžnih ljudi na Zemlji vred je po njihovem nujna, če hočejo ohraniti ozemeljsko celovitost Sudana ...

Ljudi v Južnem Sudanu imajo v rokah moralno najbolj izprijeni zahodni lobiji, ne kulturno in ne duhovno najbolj navdahnjeni zahodni prosvetljenci.

Sovražnik je torej isti kot doma v Sloveniji in Evropi.

Tomo Križnar, Yida, Republika Južni Sudan





Ustanova Toma Križnarja
Turistična 4
4202 Naklo

Za zaščito domorodnih ljudi v Nubskih gorah so zdaj najbolj pomembne "leteče kamere". Prosim donirajte za postprodukcijo novega dokumentarnega filma o letečih kamerah, ki ga od januarja 2013 snemamo v Nubskih gorah.

Leteča kamera

Ustanova, ki jo je ustanovil Tomo Križnar s podporniki, producira dokumentarne filme in knjige, ki imajo cilj pridobiti zavest človeštva o pomenu video nadzora področij v konfliktih. Še posebej pa osveščajo o nasilju nad staroselskimi ljudstvi.

TRR:
SI56 0510 0801 3175 987
BIC:
ABANSI2X

Sredstva lahko prispevate tudi tako, da kupite
KOLEDAR 2017




Humanitarna ustanova H.O.P.E.

Letališka cesta 29
1000 Ljubljana

Donacije za kamere in internet
TRR:
SI56 6100 0000 1966 537
BIC:
HDELSI22
Koda namena: CHAR
Namen: Internet in kamere

Donacije za vrtalno napravo
TRR:
SI56 6100 0000 1846 742
BIC:
HDELSI22
Koda namena: CHAR
Namen: Vrtalna naprava

Ustanovo je po vrnitvi iz Darfurja ustanovil Klemen Mihelič s podporniki. Namen ustanove je zbiranje prispevkov za nakup in dostavo mobilne vrtalne naprave za vodo v Darfur ter prispevkov za video nadzor konfliktnih območij v obliki miniaturnih video kamer, mini prenosnikov in satelitskih anten za internet.

Obe ustanovi tesno sodelujeta.


Klemen Mihelič predstavlja miniaturne kamere ženskam v taborišču na čadsko-sudanski meji


Celoten film
Eyes and Ears of God
na YouTube




sponzorji: