Poročilo iz Modrega Nila - 29. maj 2012

Danes dopoldne sem skočil iz landroverja. Nisem se mogel več voziti – medtem ko sem gledal tisoče in desetisoče morda stotisoč njih hoditi, se vleči, porivati … Odneslo me je ven. Vrglo me je na stezo. Morda tudi iz nezavednega odpora do debelih mastnih komandantov SPLA, upornikov v močeradstih uniformah, ki me vozijo okoli in razkazujejo »humanitarne razmere« v Modrem Nilu. Od SPLA sem odvisen, ker rabim električne vžigalnike v njihovih Toyotah. Na celem področju, velikem za nekaj Slovenij, ni nobenega generatorja in nobenega solarnega sistema, kjer bi sicer lahko napajal svoje kamere, računalnik in satelitski modem.

So samo ljudje. Najbolj shujšani, najbolj lačni, najbolj žejni, najbolj utrujeni ljudje na planetu te dni. In drevesa, večinoma trnaste akacije, ki v letošnji deževni dobi ne dajejo še nobene sence. In črna suha črnica z decimeter širokimi in meter globokimi razpokami, za katero se zdi, da srka znoj iz nas med maršem, saj nikogar ne vidiš lulati. Niti iztrebljati. In nebo, modro, kot oprano s kislino. In razbeljeno sonce, ki spominja na vročino in svetlobo, ki nastaja pri obločnem varjenju. In mrhovinarji ves čas na nebu.

Tempo je hiter. Žene, ki vlečejo tudi v tej neskončni karavani največ na svojih ramenih, si pomagajo tako, da se suvajo naprej z boki. Pri tem neverjetno spretno balansirajo tri, štiri metre dolge nosilne palice obešene za vratovi, na katerih zibljejo na vsakem koncu košare v katerih so vreče s poslednjo proseno kašo, aluminijasti piskri, pletene rogoznice, plastični stoli, že skoraj prazne petdeset litrske kante z vodo … in otroci. Otroci v košarah.

Čisto majčkeni otroci v košarah so najbolj značilen logotip karavane sramote iz Modrega Nila v Južni Sudan.

Nosijo pa tudi večje. Take, ki bi morali biti zdaj v šolah. Od kar se je začela vojna na vsem ozemlju, ki ga nadzira SPLA, zdaj ne deluje niti ena šola. Ampak saj šol že pred vojno ni bilo dosti. Če že, so bile to koranske šole, v katerih so staroselskim otrokom predvsem spreminjali identiteto in učili pohlevnosti. Januarja lani, pol leta preden se je začela vojna, sem jih v gričevju Ingassana, od koder zdaj bežijo pred raketami in bombami in lakoto in žejo nekaj obiskal. To so bile majhne kočice iz blata in slame brez vsakih učnih pripomočkov. Niti tabel niso imeli, niti krede. Njihovi soborci v SPLA, ki so prišli h koritu z nafto in od leta 2005, ko so pod taktirko zahodnih vojnih dobičkarjev podpisali mirovni sporazum s sudansko vlado in prejemali polovico sudanskih dobičkov od nafte, niso plačevali niti učiteljev. Tako kot niso plačevali niti trideset tisoč vojakov SPLA. Učitelji v Modrem Nilu so dobivali plače iz Kartuma. Vseh šest let, ko se je jug pripravljal na odcepitev je bilo zato jasno, da je Juba svoje borce za svobodo v Modrem Nilu in Nubskih gorah pustila na cedilu. In da bo afriško prebivalstvo slej ali prej izgnano z zemlje koder počivajo kosti njihovih prednikov.

Ne spomnim se, da bi kje na planetu videl bolj revno oblečene, bolj iznošene, bolj strgane množice. Dečki gredo v umazanih belih preširokih hlačnicah, najbrž odrezanih iz hlač svojih očetov. Deklice so povite v ostanke živopisanih cunj najbrž svojih mam. Najbolj so pokrpani najstarejši. Same kosti so jih, stare kosti zategnjene s kožo podobno ustrojenemu usnju. Zaostajajo. Kar naprej jih prehitevamo. Čepeče, tiho opirajoče se na palice. Brez vsakega izraza na obrazu … Jasno je, da vsi ne bodo prispeli. Niti ni jasno kako so prišli do sem. Iz vasi Tampona, koder je zadnja črpalka za vodo je vsaj trideset kilometrov. Iz njihovih vasi v Ingassana pa tristo. Do taborišča v Jamamu v Južnem Sudanu pa še več kot osemdeset... Medecins Sans Frontieres na pol poti jih bo pobral in naložil na traktorje samo toliko kot na dan dovoljuje njihova dnevna kvota. S tem izgovorom so mi beli uslužbenci v petek zavrnili mater z bolnim otrokom …

Gledati umirati starega človeka, ki so ga sorodniki samega pustili pod drevesom, ker jih lakota in žeja goni naprej, v resnici v teh razmerah sploh ni nobena drama. Prav je, da stari ljudje pomrejo in pustijo hrano za mlajše, sploh če vedo, kam gredo. In staroselci, ki jih nikoli niso do konca uspeli preplašiti niti muslimani, niti kristjani, vedo kam gredo. Hudo pa je, ko zajokajo mlade mamice - takrat ko dojamejo, da so izgubile otroka.

Vsi vi, ki za to poletje planirate pohod po Camino de Compostela, vas vabim, da se nam pridružite. Ko se bodo v Evropi začele šolske počitnice, bodo tile verjetno še marširali. Za isti denar (najcenejši let v Jubo iz Benetk stane 900 Evrov, naprej v Malakal in celo Bunch v Gornjem Nilu se da zastonj z letali številnih humanitarnih organizacij), pripeljite svoje razvajene pamže rajši sem. Vsem vam bo koristilo na vaši duhovni poti. Čisto mogoče je, da ne boste nikoli več plačevali davkov vojnim dobičkarjem. Ko boste gledali, kako vam mahajo čisto majčkene punčke in fantki korakajoč brez vsake histerije in nevroz … sprijaznjeni kot osli in kamele … proti begunskim taboriščem v katerih utegnejo - podobno kot v Darfurju in Gazi in drugih žrtvenikih sveta kakršen je, ostati v nedogled, se vam utegne odpreti srce …

Če srečanje z od bolezni in izčrpanosti umrlimi otroki ne bo pomagalo, vam ostane še vedno smrtni strah pred Antonovi.

Domačini s katerimi snemam intervjuje vsi po vrsti trdijo, da priletijo običajno okoli desetih, najkasneje enajstih. Pred deveto v sudanskih mestih nič ne krene od doma. Okoli devetih po tradiciji piloti pojedo obilni zajtrk, nato popijejo še čaj, nato naložijo kasetne bombe in sedejo v kabine. Iz El Obeida od koder tolčejo iz zraka tudi Nube v Južnem Kordofanu rabijo cca. eno uro. Migi dospejo v desetih minutah. Zato se Migov bojimo bolj. Mige in Antonove pošiljajo vohuni. Satelitski telefoni, tako Thuraya kot Iridium, niso varni. Rad bi vprašal Klemna, če je uspel na letalo, pa si ga ne upam poklicati. Niti ko odkrijem prvo našo kamero, eno od več kot osemdesetih, ki sem jih skupaj z računalniki in modemi novembra pustil staroselcem iz plemena Komo in Ganza v Jabousu. Takrat so najbolj tolkli po južnem delu Modrega Nila. Takrat je vse bežalo tja. In v Etiopijo.

Vojak SPLA, ki podpira svojo mamo, da ne pade z osla, mi pove, da je Visok komisariat za begunce OZN pripravil taborišča na meji z Etiopijo, ampak da v Etiopijo begunci nočejo, ker so Etiopijci še večji rasisti kot Arabci. Nimajo se za Afričane, verjamejo, da so potomci ljubezni kraljice iz Šabe in kralja Salamona.

Povem svojo teorijo, da smo različni ljudje in družbe kot različni udje in prsti telesa človeštva. Telo težko funkcionira, če mu odrežeš nogo, glavo, katerikoli prst ali penis. Vsi moramo migati in živeti, ne samo kazalec, namenjen obtoževanju in streljanju. Vsi, ki razumejo nekoliko angleško in arabsko kimajo.

Ne vem, kaj naredijo z umrlimi starci in otroci, ker smo gnali naprej. Naprej proti meji. Čim prej ven. Ker bo zunaj manj možnosti, da nas napadejo arabske milice. In ker Antonovi begunce manjkrat bombardirajo onkraj meje v Južnem Sudanu.

Da je Antonov blizu in v zraku nekje nad nami tudi danes – sem zaznal po preplahu ljudi, ne da bi ga v vsesplošnem hrupu zaslišal. Domačini slišijo bolje. In se bojijo bolj.

V resnici se ne da bežati. Treba je samo leči na tla, stegniti glavo postrani in ude čim dalj od telesa. Razkosa tiste, ki tečejo v kritje, ki ga itak ni. Na vsej stezi med Tabanjo in El Fojem na meji ni niti ene posušene rečne struge, kamor bi se lahko zatekli. Kasetne bombe, ki jih sicer prepovedujejo vse konvencije, odskočijo kak meter visoko - preden jih raznese, da sekajo na vse strani v premeru tristo metrov.

Ni jasno zakaj sudanska vlada blokira poti iz krajev, ki jih bombardira. Ingassane vsi po vrsti potrjujejo, da je v gričevju zaradi zapor še vedno ujetih nekaj sto tisoč domačinov, ki bi sicer prav tako pobegnili, a se bojijo sistematičnih posilstev in prisilne rekrutacije. Če ima vse to preganjanje staroselcev za cilj znebiti se jih in na njihovo zemljo v Modrem Nilu naseliti arabske nomadske pastirje Felata in egipčanske in palestinske kmete, zakaj jih zadržujejo. SPLA podpira beg, čeprav bodo borci za svojo zemljo ostali brez suporta. Generala Ahmeda Omdo, drugega po činu poveljnika SPLA v Modrem Nilu sem posnel sprejemati in blagoslavljati begunce takoj čez mejo v Južnem Sudanu.

Ko so se begunci vrnili iz grmovja nazaj na stezo, je adrenalin popustil in tako tudi energija. Okoli dveh popoldne je teža na hrbtu začela tiščati preveč. Ampak nikomur ni prišel na misel tradicionalni počitek. Zaostajal sem skupaj s starimi ljudmi in otroci. Moje kamere in nahrbtnik ni težji od povprečne teže krame sopotnikov. Zdaj šele čutim, kako težko jim je. Skozi šipe terencev humanitarnih organizacij se to ne vidi in ne čuti. Zalegel bi v senco. Ampak sence ni. Do skromnega listja palm dum dum je več kot petsto metrov. Tako daleč na vsako stran so naši predhodniki že prejšnje dni in tedne oskubili grmovje in posekali stebla. Za ognje ponoči, ko so dokončno omagali in si kuhali močnik in svetili in odganjali hijene. Prežvečili so vse plodove in večino listja in tudi užitno lubje.

Le redke družine so nocoj zakurile. Do begunskega taborišča, kjer bodo prejeli prvo proso, fižol, riž, čaj, mleko v prahu v Jamamu je še tri, štiri dni.

Mejo smo prečkali v poznih zvezdah. Nobene rampe, nobenega duty freeja, samo voda v osušeni strugi. Voda. Voda. Voda.

In koča s par vojaki SPLA. Ki mi niso pustili prespati s številnimi novimi prijatelji. Ni mi jasno zakaj, saj tod ni kriminala kot v naših krajih.

Nihče ne zna odgovoriti, kaj se bo zgodilo s tistimi, ki smo jih pustili za seboj.

Tomo Križnar,
29. maj 2012,
El Fuj, Upper Nile, Južni Sudan











Ustanova Toma Križnarja
Turistična 4
4202 Naklo

Za zaščito domorodnih ljudi v Nubskih gorah so zdaj najbolj pomembne "leteče kamere". Prosim donirajte za postprodukcijo novega dokumentarnega filma o letečih kamerah, ki ga od januarja 2013 snemamo v Nubskih gorah.

Leteča kamera

Ustanova, ki jo je ustanovil Tomo Križnar s podporniki, producira dokumentarne filme in knjige, ki imajo cilj pridobiti zavest človeštva o pomenu video nadzora področij v konfliktih. Še posebej pa osveščajo o nasilju nad staroselskimi ljudstvi.

TRR:
SI56 0510 0801 3175 987
BIC:
ABANSI2X

Sredstva lahko prispevate tudi tako, da kupite
KOLEDAR 2017




Humanitarna ustanova H.O.P.E.

Letališka cesta 29
1000 Ljubljana

Donacije za kamere in internet
TRR:
SI56 6100 0000 1966 537
BIC:
HDELSI22
Koda namena: CHAR
Namen: Internet in kamere

Donacije za vrtalno napravo
TRR:
SI56 6100 0000 1846 742
BIC:
HDELSI22
Koda namena: CHAR
Namen: Vrtalna naprava

Ustanovo je po vrnitvi iz Darfurja ustanovil Klemen Mihelič s podporniki. Namen ustanove je zbiranje prispevkov za nakup in dostavo mobilne vrtalne naprave za vodo v Darfur ter prispevkov za video nadzor konfliktnih območij v obliki miniaturnih video kamer, mini prenosnikov in satelitskih anten za internet.

Obe ustanovi tesno sodelujeta.


Klemen Mihelič predstavlja miniaturne kamere ženskam v taborišču na čadsko-sudanski meji


Celoten film
Eyes and Ears of God
na YouTube




sponzorji: