Smrt voditelja, preživetje upora

Zgodba o Halil Ibrahimu, velikem borcu, ki so ga vladne sile v Darfurju pretekli konec tedna ubile.



Poglej, sobni bar je poln, vzemi, kar hočeš, zdaj si pri meni doma. Imam tudi viski, ki ga v Darfurju nisi dobil, se je spomladi 2006 v sobi ljubljanskega hotela Union na vsa usta zarežal Halil Ibrahim, voditelj Gibanja za pravičnost in enakopravnost (JEM), najmočnejšega uporniškega gibanja v Darfurju. Halil tudi sredi, kot je dejal, »čudne« Ljubljane ni mogel iz svoje sudanske kože, za katero je značilna včasih že prav nevzdržna gostoljubnost.

Bil je neizmerno hvaležen. Tisto leto je bil v Ljubljani že drugič. Pokojni predsednik Janez Drnovšek je v njem prepoznal ključnega moža svoje mirovne pobude za Darfur, ki je zaradi neposrednosti, dostopa in bližine uspeha šokirala mednarodno diplomacijo in impotentne nosilce moči. Šokirala in razjezila – tedanja ameriška zunanja ministrica Condoleezza Rice je vrhu slovenske politike poslala pismo, v katerem je prostodušno dejala, naj se Slovenija neha vmešavati.

A predsednik Drnovšek, ki je v nekaj mesecih ukvarjanja z darfurskim vprašanjem ob pomoči svojega posebnega odposlanca na terenu Toma Križnarja kot edini svetovni voditelj spoznal bistvo kompleksne krize, katere vrhunec je še vedno trajajoči genocid nad nativnimi afriškimi plemeni, se ni ustavil.

Halil Ibrahim, karizmatičen mož, je v Ljubljano prišel iz nigerijske Abudže, kjer so se politiki iz Kartuma in različne uporniške skupine iz Darfurja v prestižnem hotelu in ob prenapolnjenih mizah več tednov zehajoč pogovarjali o vojni in miru. Pogajanja so vodili ameriški diplomati in vodilni svetovni poznavalci Sudana, vključujoč Alexa de Waala.

Med pogajanji so vladni bombniki ruske, kitajske in beloruske izdelave še naprej tolkli po darfurskih vasicah. Džandžavidi, arabski jezdeci, so po natančnih navodilih sudanskega predsednika Omarja Hasana al Baširja, ki ga je mednarodno kazensko sodišče obtožilo za genocid in zločine proti človečnosti, še naprej posiljevali darfurska dekleta in žene, zastrupljevali vodnjake in zažigali polja.

Kitajska je vsak mesec izvozila več sudanske nafte in še naprej nasprotovala ukrepom proti kartumskemu režimu. Jasno je bilo, da so bila mirovna pogajanja v Abudži obsojena na neuspeh. Tudi zato je imela slovenska mirovna pobuda toliko večjo moč in odmev: v njej ni bilo prostora za lažne kompromise, podkupnine in namerno umikanje pogleda od postranske škode. Bila je škodljiva, saj bi lahko bila – uspešna.

»Hotel sem pobegniti iz Abudže. Ves čas sem vedel, da tam nimam kaj početi. Američani na čelu z namestnikom zunanje ministrice Robertom Zoellickom [leta 2007 je Zoellick prevzel vodenje Svetovne banke] so nas izsiljevali. Med različnimi uporniškimi skupinami iz Darfurja so imeli svojega favorita, ki so ga že dlje časa zalagali z orožjem. To je bil Mini Minavi, vodja ene izmed dveh frakcij Sudanske osvobodilne vojske (SLA), ki je podpisal sporazum s Kartumom in nas izdal. Meni so odposlanci pogajalcev sredi hotela grozili s pištolo. Hoteli so me prisiliti, da bi v imenu JEM podpisal sporazum in izdal lastno ljudstvo. Uprl sem se in odšel v Slovenijo. To je edina možnost za mir v Darfurju in preživetje naših ljudi,« mi je jezno razlagal uporniški voditelj, ki je nekoč celo sodeloval v Baširjevi vladi, a se je iz nje hitro umaknil.

Skupaj z upornimi somišljeniki je leta 2000 izdal znamenito Črno knjigo (Black Book), v kateri so popisani grehi sudanskih oblasti in je nekakšen manifest upora proti sužnjelastniškemu režimu iz Kartuma, ki se je v zadnjem desetletju tesno povezal s Kitajsko in postal močnejši kot kdaj prej ter kot tak celostno pripravljen na nov svetovni (ne le) ekonomski red. Takoj zatem je dr. Halil Ibrahim, ki je na Nizozemskem končal podiplomski študij medicine, odšel v grmovje in ustanovil uporniško Gibanje za pravičnost in enakost, ki je s svojim imenom – in programom – navdihnilo tudi Drnovška. Postal je vojak.

Skupaj s SLA je februarja 2003 z napadom na vojaško letališče El Fašir v Severnem Darfurju sprožil upor proti režimu in hitro se mu je pridružilo desettisoče zatiranih Darfurcev. Ti so poleg režimskega trpeli tudi naravno nasilje. Njihov življenjski prostor se je krčil. Podnebne spremembe so posušile vodne vire in Saharo vsako leto premaknile nekaj kilometrov proti jugu. Zmanjkovalo je pašnikov, ljudi in živine pa je bilo vedno več.

Kartumskemu režimu ni bilo težko zanetiti vojne. Postavili so se na stran arabskih živinorejcev in nomadov ter začeli genocid nad afriškimi etničnimi skupinami, ki še vedno traja. V zadnjih osmih letih in pol je bilo v Darfurju ubitih najmanj 300.000 ljudi. Trije milijoni – izmed šestih – so bili razseljeni.

Še danes dva milijona ljudi živi v begunskih taboriščih. Njihova polja in vodnjaki so zastrupljeni za nekaj generacij vnaprej. »Bili smo prisiljeni v oboroženi upor. Nimamo ideologije: zavzemamo se za socialni in gospodarski razvoj Darfurja in Sudana. Popolna marginalizacija Darfurja na vseh ravneh in notranja kolonizacija sta pripeljali do vojne. Hočemo enakopravnost, človeka vredno življenje, pravično delitev bogastva, pošten sistem. To je naš program. Smo vsesudansko gibanje. Bojujemo se za temeljne človekove pravice.

Sudan je bogata država, toda večina bogastva gre za vojno in v žepe vladajoče kaste. Sudanska vojska je v zadnjih dveh desetletjih ubila štiri milijone ljudi in pol, samo na jugu dva milijona in pol. Kartum sistematično izvaja genocid. Sudanska vojska obstaja le zato, da pobija svoje ljudi,« mi je pred petimi leti in pol razlagal Halil Ibrahim, ki je v zadnjem desetletju večino časa preživel na bojiščih in v sosednjem Čadu, kjer je njegova etnična skupina Zagava zelo vplivna. Njegovo uporniško gibanje se je v zadnjih letih močno okrepilo. Celo toliko, da je Halil skupaj z nekaj tisoč svojih borcev pred tremi leti krenil na Kartum. A pred vhodom v mesto so jih vladne sile razbile.

Kmalu zatem sta čadski predsednik Idriss Deby in sudanski voditelj Omar al Bašir iz sovražnikov čez noč postala zaveznika. Halil, Debyjev sorodnik, se je znašel v nemilosti in je moral pobegniti. Odšel je v Libijo. K polkovniku Moamerju Gadafiju, ki je hkrati »sponzoriral« vsaj štirideset različnih afriških uporniških skupin. Upor v Darfurju se je medtem nadaljeval, a uporniške skupine nikoli niso našle skupnega jezika, saj je Kartum uspešno vodil politiko »deli in vladaj«, hkrati pa se je pozornost svetovne javnosti preselila v samostojno pot Južnega Sudana.

Po Gadafijevem padcu je Halil skupaj s svojimi borci iz Libije prek Sahare zbežal nazaj v Darfur. Imel je načrt in ga nemudoma začel izvajati. Začel je povezovati vse sudanske uporniške skupine; tudi tiste z juga. Napovedal je vnovičen naskok na Kartum in dokončen obračun z Baširjem, ki je medtem v Nubskih gorah in zvezni državi Modri Nil sprožil drugi krog sudanske državljanske vojne. Bašir je slišal za Halilove nakane in nadenj poslal vojaška letala.

Tokrat je bil uspešen. Vladne sile so Halila in nekaj njegovih najbližjih sodelavcev pretekli konec tedna ubile. Smrt uporniškega voditelja je uradni Kartum razglasil za »veliko strateško zmago«.

Boštjan Videmšek, zunanja politika

31. december 2011



Vodja Gibanja za pravičnost in enakost (JEM) Ibrahim Mohamed Halil


Suleiman Jamous, humanitarni koordinator JEM:

»Govoriti o Halilu Ibrahimu je zelo težko. Lahko rečem, da je bil izjemen voditelj celotnega darfurskega upora, ne le Gibanja za pravičnost in enakost. Bil je karizmatičen in pogumen, z jasno vizijo in ciljem. Okoli sebe je širil ljubezen. Ljudje so ga spoštovali. Njegova smrt je za vse Darfurce huda izguba.«


Tomo Križnar, sudanski aktivist:

»Ko sva s Klemnom Miheličem novembra 2009 Halilu Ibrahimu in njegovim najbližjim sodelavcem na preprogi pod akacijami na skrajnem južnem robu Sahare nekje v Severnem Darfurju predstavila projekt Oči in ušesa boga, je bil takoj za. Iz intervjuja, ki smo ga hkrati snemali in je objavljen na naših straneh, se lepo sliši in vidi, da je bil takoj za to, da se na območjih pod nadzorom njegovih borcev za svobodo razdeli na tisoče kamer z računalniki in satelitskimi telefoni, ki bodo omogočali neposreden prenos grozodejstev, ki jih izvajajo največjih zločinov proti človeštvu obtoženi generali v Kartumu. Njegovi nekdanji vojaški in varnostnoobveščevalni kolegi v centralni vladi ob Nilu ne bi nikoli privolili v to, da bi jim vse človeštvo gledalo pod kremplje. To je vendar točno tisto, česar se najbolj bojijo in jih edino brzda, da etnično v celoti ne 'očistijo' afriških ljudstev iz Sudana, iz Bilad el Suda, dežele črnih ljudi. Halil je prosil tudi za pomoč v tridesetih šolah, ki jih še danes ne podpira nobena organizacija ter se ohranjajo in na novo ustanavljajo izključno s prostovoljstvom. In za vrtalno napravo za iskanje vode, s katero si bodo najbolj ogrožene družine zaradi širjenja Sahare lahko pomagale ostati na najbolj skromnih domovanjih.«






Ustanova Toma Križnarja
Turistična 4
4202 Naklo

Za zaščito domorodnih ljudi v Nubskih gorah so zdaj najbolj pomembne "leteče kamere". Prosim donirajte za postprodukcijo novega dokumentarnega filma o letečih kamerah, ki ga od januarja 2013 snemamo v Nubskih gorah.

Leteča kamera

Ustanova, ki jo je ustanovil Tomo Križnar s podporniki, producira dokumentarne filme in knjige, ki imajo cilj pridobiti zavest človeštva o pomenu video nadzora področij v konfliktih. Še posebej pa osveščajo o nasilju nad staroselskimi ljudstvi.

TRR:
SI56 0510 0801 3175 987
BIC:
ABANSI2X

Sredstva lahko prispevate tudi tako, da kupite
KOLEDAR 2017




Humanitarna ustanova H.O.P.E.

Letališka cesta 29
1000 Ljubljana

Donacije za kamere in internet
TRR:
SI56 6100 0000 1966 537
BIC:
HDELSI22
Koda namena: CHAR
Namen: Internet in kamere

Donacije za vrtalno napravo
TRR:
SI56 6100 0000 1846 742
BIC:
HDELSI22
Koda namena: CHAR
Namen: Vrtalna naprava

Ustanovo je po vrnitvi iz Darfurja ustanovil Klemen Mihelič s podporniki. Namen ustanove je zbiranje prispevkov za nakup in dostavo mobilne vrtalne naprave za vodo v Darfur ter prispevkov za video nadzor konfliktnih območij v obliki miniaturnih video kamer, mini prenosnikov in satelitskih anten za internet.

Obe ustanovi tesno sodelujeta.


Klemen Mihelič predstavlja miniaturne kamere ženskam v taborišču na čadsko-sudanski meji


Celoten film
Eyes and Ears of God
na YouTube




sponzorji: