Tiho etnično čiščenje

Miniaturne kamere - božje oči in ušesa

»Situacija je zelo, zelo slaba!« je ponavljal humanitarni koordinator Hashim Orta po satelitskem telefonu dan za dnem v koncu avgusta. »Sudanska vojska kopiči v Plavi Nil nove sile in dovaža tudi težko vojaško mehanizacijo. Napadli bodo takoj, ko bo odnehala deževna doba! Mi rabimo kamere! Mi vemo, da bo vojna!«

Tudi tuji opazovalci razmer v Sudanu smo vedeli, da bo vojna. Že od leta 2005, ko se je z mirovnim sporazumom, ki politično ni rešil nič in ni zadovoljil nikogar, razen tujih interesov, ki že od razglasitve neodvisnosti od kolonialne Britanije leta 1956 prežijo na naravna bogastva največje afriške države, končala najdaljša in najbolj surova afriška vojna, smo vsi po vrsti svarili, da bo vojna v tej najbolj nesrečni deželi ponovno izbruhnila. Česa vsega v Evropi in Ameriki tisti, ki nam je Sudan na naključnih potovanjih v študentskih letih prirasel k srcu - nismo vse počeli, da bi preprečili že tretjo vojno v tej največji in najbolj ogroženi afriški državi. Lobirali smo v centrih moči na vseh kontinentih, poskušali pridobiti najširšo svetovno skupnost prek medijev, snemali smo dokumentarne filme, pisali knjige. Zakaj bo zagotovo prišlo do novega neskončnega trpljenja milijonov, če ne zmigamo množic, sem zadnjo zimo skušal pojasniti v knjigi »Nafta in voda«. S prispevki mnogih bralcev sva s Klemnom Miheličem, ki je po vrnitvi iz Darfurja lani ustanovil novo človekoljubno organizacijo H.O.P.E., v kateri nihče ne služi, niti si ne pokriva stroškov potovanj, štirikrat tihotapila kamere, prenosne računalnike in satelitske modeme za dostop na medmrežje v Darfur, Abyei, Nubske gore, Modri Nil, na praktično celi meji tega, kar so tujci pustili Arabcem na severu po odcepitvi Južnega Sudana. Omar Hassan al Bashir, vodja vojaške hunte, ki je pred dvaindvajsetimi leti prevzela oblast z državnim udarom, da bi »zaščitila ozemeljsko nedotakljivost Sudana« je še pred referendumom 9. januarja letos, na katerem so se Afričani na jugu s podporo ameriških in evropskih misionarjev in humanitarnih organizacij z 98 odstotki odločili za »samostojnost«, jasno zagrozil, da v tem kar bo ostalo ne bodo prenašali nobenih etičnih in religioznih manjšin, ki bi jih tradicionalni tekmeci v trgovini s sužnji lahko nahujskali za nadaljno razkosavanje torte. Arabizacija, sudanizacija in šariatsko pravo bo uvedeno z uporabo sile. To pa je točno to, proti čemur so se uprla afriška ljudstva v prvih dveh sudanskih vojnah, ne samo južno od meje med severnim in južnim Sudanom, ki so jo zarisali kolonialni Britanci in so jo sprejeli tudi Američani (botri mirovnega sporazuma CPA leta 2005), ampak tudi Afričani, ki se borijo za pravico čutiti kot Afričani in so zaradi te meje ostali onkraj na severu Sudana. Ingassane, Udjuki, Bartiji, Komo, Ganze in druga afriška plemena v Modrem Nilu, Dinka Ngok v Abyei, in več kot petdeset nubskih plemen v Južnem Kordofanu, so kljub dejstvu, da so se borili z ramo ob rami s prevladujočimi Dinkami, Nuer in drugimi v SPLA (Sudan People Liberation Army), skupaj s Furi, Mesaliti, Zaghawami in drugimi Afričani v Darfurju, katerih osnovne pravice je CPA podpisan v Naiwashi leta 2005 spregledal, kot da sploh niso sudanski državljani - niso dosegli nič od tega, kar so zahtevali in proti čemur so se v resnici uprli in za kar so se žrtvovali že njihovi predniki v prejšnjih vstajah proti lovcem na sužnje, ki slede Mohamedov nasvet v Koranu, naj se selijo iz puščav Arabskega polotoka čez Rdeče morje v Bilad el Sud – deželo črnih, koder je veliko dežja in zelene trave in so domačini pohlevni ...





1. septembra ponoči je prišel SMS: »Z napadom SAF na štab SPLA se je nocoj začela vojna v Plavem Nilu!«

3. septembra je Klemen poslal v Jubo, prestolnico nove države 170 različnih kamer, ki naj bi jih naša zveza v eni od humanitarnih organizacij s simpatijami do staroselcev na meji preposlala v Kaudo, Nubske gore in Kurmuk, Modri Nil. Posnetki iz Nubskih gora so redno prihajali že od 12. junija, ko smo v Nubskih gorah ustanovili »Oči in ušesa boga«, kot so projekt imenovali domačini zato, ker bog nekam slabo vidi in sliši in mu je treba nekoliko pomagati, ne samo na najine maile, ampak po celem planetu, tudi naravnost na Obamovo mizo … Nič pa ni prišlo iz Plavega Nila, Hashim se ni več oglašal, v glavnih svetonih medijih ni bilo nobenih poročil, celo aktivisti kot je Julie Flint in Alex de Waal so utihnili, le neutrudni profesor Eric Reeves, ki boluje za levkemijo, je pošiljal svoje dolge tekste, ki so potrjevali sum, da bodo hard line generali v SAF (Sudan Army Forces), katerih ponos in dostojanstvo se ne more sprijazniti z izgubo skoraj polovice vojnega plena, opravili podobno kot so maja z SPLA v Abyei in skušajo z napadi na Nube in Abdel Azizovo SPLA v Južnem Kordofanu, koder so jim ostala edina naftna polja. Malik Agarjeva SPLA v Modrem Nilu ogroža hidroelektrarno na istoimenski reki, ki dobavlja električno energijo v Kartum.

S Klemnom se nama je trgal film vse do 20. oktobra, ko sva zapustila Majo Weiss in Svetlano Dramlič sredi montaže filma »Oči in ušesa boga – video nadzor Sudan«, in s Suleimanom Jamousom odpotovala v Jubo. Jamous kot humanitarni koordinator darfurskih upornikov JEM na misiji povezati vse uporniške skupine v Sudanu, midva z nalogo spraviti v Modri Nil poleg kamer tudi računalnike in satelitske modeme, ki bodo omogočili pošiljanje posnetkov, ne da bi jih nasprotniki lahko prestregli.

Ampak najina zveza v Jubi je takoj povedal, da v Modri Nil ne leti nobeno letalo več, uporniki SPLA baje izgubljajo ozemlja in tudi vojno, SAF vsak hip lahko prevzame vse pozicije, nobena organizacija si ne upa tvegati v Kurmuk, nihče več noče investirati v primer, ki je najbrž izgubljen. Samo SPLA leti, najbrž vozi orožje, slej ko prej jih bodo sestrelili, če naju ujamejo živa, bova obtožena trgovine z orožjem.

To pa je bilo zadnje, kar sem si želel po pomilostitvi, ki mi jo je poklonil leta 2006 sudanski diktator potem, ko so me po petih mesecih med uporniki, opazovalci Afriške Unije izdali in predali sudanski vojaški obveščevalni … In komaj tri mesece potem, ko sem se temu istemu sudanskemu predsedniku, za katerim je Mednarodno sodišče v Haagu izdalo tiralico z obtožbo, da je kriv največjih zločinov proti človeštvu, takoj zatem, ko je povil sudansko zastavo na svečani tribuni ob razglasitvi neodvisnosti Južnega Sudana, osebno zahvalil za pomilostitev in mu v pojasnilo, zakaj sem se ravnokar spet ponovno vrnil iz krajev največje sramote v Južnem Kordofanu, izročil šest fotografij z razsekanimi trupli otrok, ki smo jih »Oči in ušesa« posneli po napadih njegovih bombnikov.





Meje sem se bal podobno kot vsi beli pa tudi črni humanitarni delavci v Jubi. Vsem izkušnjam z mediji, ki pogosto pretiravajo glede nevarnosti in dostikrat namenoma odvračajo posameznike s področij, koder naši gospodarji vojn bijejo bitke svojih gospodarskih interesov, sem tudi sam pričakoval, da mora biti meja za katero se govori, da bodo vsak hip vdrle mehanizirane enote sudanske vojske in plačanci arabskih nomadskih milic na konjih in ponovno združile oba Sudana, ena sama frontna linija. Zato sem se meji skušal približati s tiste strani, od koder me sudanske vladne obveščevalne sile najmanj pričakujejo. Ne naravnost po zraku iz juga, ampak po tleh skozi močvirja in z vzhoda. Ampak po treh tednih pogrezanja v največja mokrišča na Zemlji in napornih marširanjih z lokalnimi vojaki SPLA čez gore ob meji z Etiopijo, sem zaradi novih spopadov med plemenoma Murle in Nuer (julija je bilo po poročilih misionarjev samo v Piborju ubitih 1.500 Murle civilistov, ki so jih Nueri obtožili kraje otrok) in zato, ker so Nueri, da so odrezali Murle od vsake pomoči - blokirali vse kar vozi, pluje in leta naprej proti severu, moral odnehati. Šele s pomočjo komandanta SPLA v Bumi, ki je v prejšni vojni preživel obleganje na gori Tulishi v Nubskih gorah in razume, da so bili Nube in vsi, ki so ostali onkraj žrtovani, ne samo od tujih botrov, ampak tudi od njegovih v SPLA in jim moramo spraviti na pomoč vsaj kamere in satelitske modeme in poskrbel, da je letalo, ki vsak mesec vozi plače za njegove vojake priletelo dva tedna prej, sem se uspel vrniti nazaj v Jubo. V nubskem konzorciju, ki se je razvil v enem od hotelov s pomočjo nekdanjih ameriških humanitarnih delavcev v Nubskih gorah zdaj skoraj vsak dan prepošilja posnetke žrtev vojne na vse najbolj pomembne naslove in išče vse možne načine kako pritegniti pozornost sveta, sem našel Hashima Orto, ki je po zadnjih klicih na pomoč v Slovenijo pobegnil iz vojne v Modrem Nilu podobno kot večina SPLA po zavzetju Kurmuka 1. novembra. Pri njem doma v slumu, kamor se naseljujejo begunci, sem našel enega od petih prenosnih računalnikov, ki jih je poslal Klemen in zvedel, da ima drugega vrhovni komandant SPLA Malik Agar v Kampali. Dejstvo, da naša oprema ni dosegla Modrega Nila in zato v medijih še ni praktično nobenih posnetkov, je pomagalo, da sem prepričal eno od humanitarnih organizacij, da moramo tvegati in leteti, ne v Modri Nil, ampak v kraj Bunj še na naši strani meje, kamor se stekajo reke beguncev.





Vrste, dolge kolone. Otroci, največ otrok. Žene, matere, stare mame. S košarami na glavah, natovorjene s tistega malo vsega, kar so imeli doma na skromnih kmetijah. Deset tisoči hodijo, stotisoči hodijo že dneve in dneve, tedne in tedne hodijo. Nekateri so začeli hoditi takoj po prvem bombnem napadu na dvorišče demokratično izvoljenega guvernerja in vrhovnega komandanta Malika Agarja 1. septembra. Drugi po množičnih aretacijah učiteljev, študentov in izobraženih v glavnem mestu province Modri Nil El Demazin. Nihče ne ve še točno koliko jih je bilo ubitih, niti se ne ve, koliko jih čaka v zaporih na sojenje. Ampak najhujša so bombardiranja, bombardiranja iz ruskih Antonovov. Tako visoko letijo, da jih skoraj ni mogoče videti. Jih je pa mogoče neprestano slišati. Zato ne upajo na polja. Ne upajo pobrati pridelkov. V Nubskih gorah junija in maja sredi deževne dobe niso upali orati in posejati – zato je tam že zdaj lakota. Tukaj v Modrem Nilu lakota šele prihaja. V gričevju Ingassana so bombardirali čisto vsako vas. Kar naprej, vsak dan in vsako noč. Ne morejo se sprostiti, ne morejo se pomiriti. Uboj posameznikov v plemenskih družbah doživljajo še bolj dramtično kot v naših bolj individualiziranih. Najprej bombe iz zraka, nato katjuše s terencev, nakar napadajo in požigajo in posiljujejo s konj. Za najgrše posle oborožujejo nomadska pastirska plemena Felata. Felata niso Arabci, so afriško pleme, ki migrira iz Severne Nigerije, in so tudi sami marginalizirani, tako zelo so revni, da jih je zelo lahko kupiti, podobno kot plačance, ki jim v Darfurju pravijo džandžavidi. Največje valove beguncev niso sprožili tanki in oklepna vozila in bombniki, ampak ... posilstva, množična posilstva. Posilstva prizadanejo žene in dekleta v muslimanskih družinah še bolj kot v krščanskih. Posilstva so najhujše orodje in orožje etničnega zastraševanja in preganjanja, podobno kot v Darfurju in še prej v Nuba in Abeyei, in na celi nedorečeni meji med državama. Največji beg vojakov SPLA pa je sporožila osvojitev Kurmruka, največje trdnjave SPLA v Južnem Modrem Nilu. Bashir je izjavil, da želi na 1. november moliti v kumruški mošeji - in je 1. novembra molil v kumruški mošeji. SPLA so se, po lastnih besedah predstavnikov za javnost, taktično umaknili. Ne ve se kam. V Modrem Nilu SPLA uniform skoraj ni več. Civilisti so prepuščeni sami sebi.

Grmovje ob stezi, ki se iz Bunja, prašnega administrativnega središča pokrajine Maban v južnosudanski provinci Upper Nile nabreklo z 40.000 begunci, ki so jim prileteli na pomoč poleg zapisnikarjev UNHCR in WFP od vseh nevladnih organizacij, ki uradnikujejo v Jubi, samo Medicins sans frontieres iz Belgije in Samarithan Purse iz Amerike, je polno počivajočih otrok, žena in starcev. Vse do Goffe, kaotične vasi, nabite z možmi, fanti, dečki - vojaki SPLA z obeh strani na sami meji med Sudanoma, ki jo predstavlja usahla reka, smo s predsednikom lokalne skupnosti El Rosario iz severnega Modrega Nila, zdaj prav tako beguncem Atahirjem Abubakarjem, ki me je vzel v Toyoto, pridobitev iz mirovnega sporazuma CPA iz nekega drugega časa, zdaj zapacano z ilovico, da svetleče površine ne odbijajo sončnih žarkov nazaj v nebo bombnikom in skrbel zame cel teden, snemala na poti rojene otroke. Počepnejo, prijateljice jih zakrijejo, starejše svetujejo, starci prisluškujejo v nebo … Novorojenčki zaprti v kovčkih na glavah so videti zadovoljni. Ne jokajo kot naši. Samo trije baje so umrli. Mamicam ni videti, da bi žalovale; izgledajo zdrave, žilave, nepričakovano energične. Rojevale bodo naprej, po deset, po petnajst otrok. Ne samo ljudje, tudi živali in rastline tod naravnost žarijo, nič depresivnega se očitno ne ohrani. Pokažejo mi od šrapnelov sveže krvavo zabrazgotinjena drevesa v premeru tristo metrov od kraterja v črni puhlici ob slamnati bolnici, kamor je teden nazaj treščila kasetna bomba. Povedo da prašiči, če pijejo vodo iz teh jam pocrkajo. Fant potegne majico in pokaže neke vrste opekline, ki so nastale potem, ko je pobiral ostanke bomb in se popraskal po rebrih. Iz ene od jam dež še ni izpral belega praška, s paličico ga previdno nastrgamo v plastenko zdelane Pepsi. Pretihotapil ga bom domov za analizo. Že leta dobivamo poročila o uporabi kemičnega orožja za množično ubijanje.

Tla bolnice so nastlana z zavitki zdravil. Nihče se ni vrnil ponje. Bolnica je prazna, cela vas slamnatih koč, ki se razprostira čez ravan s tri metre visoko travo do kamor nesejo oči, je prazna.

Atahir ne upa naprej. Razloži, da tod mrgoli vohunov. Če vladni v Kurmuku zvedo koga vozi, bodo prišli po nas.





Mejo v Modri Nil in Sudan smo prečkali dan vožnje proti vzhodu, na stezi skozi vas Bela Toma, kjer je bomba 7. novembra padla na tržnico in ubila enajst ljudi. Ostanke domačinov, ki so v velikih loncih vreli proseno pivo, so svojci postrgali v skupno jamo, naložili na gomilo skale in jih prekrili s trnjem, da hijene ne bi razvlekle kosti.

Ko se je podoben vojni zločin zgodil julija v vasi Kurchi v Nubskih gorah smo s posnetki »Oči in ušes Boga« priklicali fotografe in novinarje vseh glavnih oblikovalcev javnega mnenja na planetu. Noben urednik ni objavil slike na pol presekane deklice, ki se oklepa svoje mrtve mlade mamice, so pa na žrtvenik poslali svoje profesionalce in objavili zgodbe punčk in fantkov, ki se skrivajo pred bombniki med kačami v votlinah v gorah, medtem ko v Jubi cel svet občuduje vodomet in ognjemet iz pravljice. Pol leta po razglasitvi neodvisnosti Južnega Sudana je priklicati pozornost medijev podobno nemogoče, kot priklicati človekoljube z hrano in zdravili, kot se je mimogrede posrečilo med obleganjem Nubskih gora v koncu prejšnjega tisočletja. Birokratski avtomati so vse močnejši, ljudska občutljivost vse šibkejša. Administratorji v UNHCR in WFP se izgovarjajo, da Omar Hassan al Bashir pač ne dovoli nikomur v Modri Nil in Nubske gore in hkrati zagovarjajo svoja pravila, po katerih ne smejo priti na pomoč beguncem bliže kot petdeset kilometrov do meje z državo v vojni. Uredništva trdijo, da so se njihovi konzumenti naveličali Sudana in da jim je zdaj nemogoče prodati karkoli v zvezi s Sudanom.

V Beli hiši in Kuli lopovov pozivajo sprte strani na pogajanja. Medtem ko nas nekaj, ki nam je mar, histerično vpije v ušesa odgovornih v katedralah ignorance, sudanski generali, obtoženi štirih največjih zločinov proti človeštvu, v posmeh vsem še čutečim nemoteno koljejo in mesarijo naprej.





V Jabousu ob istoimenski reki na jugu Modrega Nila sem srečal poležavati le v bele arabske dželabije oblečene upornike, ki so se v to zadnje oporišče SPLA umaknili s severnih krajev province. Nič več močeradastih uniform s tribarvno zastavo in zvezdo SPLA in skoraj nobenega orožja. Trgovci, ki so med zadnjim obiskom februarja, nabiti z beljakovinami ocvrtih rib, optimistično izražali zaupanje, da jih bodo rešila tako imenovana »Ljudska posvetovanja«, na katerih so imeli po CPA, podobno kot Nube, pravico izpovedati kakšne vrste avtonomije želijo uživati v Sudanu, ne pa pravice do samoodločbe, kot na področjih pod SPLA v Južnem Sudanu, so s svojimi družinami pobegnili nekaj ur hoje daleč v gozdove velikih dreves, ki se širijo ob reki navzgor v Etiopijo. Pod gostimi krošnjami skozi katere verjamejo, da se jih iz zraka težko vidi, so pretovorili zaloge hrane. Zavedajo se, da jim sem ne bo prihitela na pomoč nobena humanitarna organizacija. Zdaj vedo, da so bila »Ljudska posvetovanja« le trik, s katerim so jih prevarali tuji mešetarji z mirom, da se niso pripravili na vojno, kot so se v Nubskih gorah. Američanom in Evropejcem je šlo na CPA poganjanjih 2005 predvsem za jug in z nafto podobno najbolj prepojeni Abyei - Modri Nil in Nubske gore so zabarantali za Abyei in na koncu z napadom SAF na Abyei maja letos izgubili tudi to provinco. Zakaj je NATO napadel Gadafija, ki Bashirju ni niti do kolen? Zato, ker so Kitajci v Sudanu že premočni! Kitajci so vsak dan močnejši, Američani vse šibkejši! EU pa samo impotentno čaka kaj jih bo doletelo in špekulira kako se izogniti vojni ...

Vsi po vrsti so trdili, da nočejo v Etiopijo, ker se še dobro spomnijo, da je življenje v tamkajšnjih taboriščih UNHCR že v prejšnji vojni načelo njihovo kulturo z AIDSOM in drogami. Nočejo niti v Upper Nile v Južni Sudan, ker so zvedeli, da ima WFP v svojem praznem šotoru v Bunju hrane samo za 3.000 beguncev, čeprav jih je pribežalo tja že zdaj več kot 45.000. Spraševali so, zakaj Varnostni svet ne doseže od sudanske vlade humanitarnih koridorjev v Modri Nil. In zakaj agencije OZN niso učinkovite niti v Upper Nilu; ko pa bodo, če bodo, pa jim bodo ustanovili šotorišča notranje razseljenih nič bliže kot petdeset kilometrov znotraj Južnega Sudan in jih na ta način ločili od žena in otrok, ki so jim v danih razmerah, ko svet gleda proč, edina uteha in motivacija za boj do zadnjega moža. In če OZN ne sodelujejo s sudanskimi iztrebljevalci v njihovem velikem načrtu pregnati Afričane, da si bodo domači in tuji tatovi lahko razdelili dobičke od izkoriščanja zemlje, ki jih je rodila?

Okoli polnoči nas je vse, kar je lahko teklo, pognalo v beg med skale v rečnem koritu zlovešče brnenje. Za zajtrk pod drevesi brez mrež proti komarjem smo jedli pitona, ki je skoraj pokončal triletnega dečka. Pokopali smo ženo, ki je umrla zaradi malarije, proti kateri niso imeli nobenega zdravila. Nato smo čakali na sla s sporočilom, če so sile SAF že zapustile tabor v Montesoru, le še 40 km daleč in krenile proti nam. Ker ga ni bilo, se je administrator Jabousa Bayo Jumo Gumbo odločil, da me bo pospremil na drugo stran reke, v Komoganzo. Fantje s puškami so se slekli, Bayo je prečkal reko v debeli bundi.

Provinca Modri Nil ni najbolj izmozgana od vseh provinc nekdanjega Sudana samo zaradi lova na sužnje. Potem, ko so Turki pred dvesto leti pokončali slavni črnski sultanat Funj, ki je bil ob Napolonovem zavzetju Egipta skupaj z Dar Furjem najmočnejša politična sila v Sahelu. Niti zaradi totalnega zanemarjanja osnovnih pravic lokalnih delavcev, ki jih Arabci namesto živali še danes izkoriščajo na mehaniziranih plantažah. Niti zaradi dreves, ki so jih sekali za oglje, dokler se pokrajine ob Modrem Nilu niso spremenile v puščavo, ampak najbrž zato, ker so pragmatiki iz Kartuma z zlorabo islama sistematično indoktrinirali domorodne ljudi v najbolj pohlevne in usodi vdane v celem Sudanu.

Po uradnih podatkih sudanske vlade je nepismenih v Modrem Nilu 74.2%, malarija se ponavlja 45.6%, dostop do pitne vode ima 23.7%, rojstvo otrok registrira le 48.2%. Pričakovana življenska doba za moške je 49 let.

Najmanj pa so bili deležni civilizacije na skrajnem robu Južnega Modrega Nila, ki mu vsi z opaznim posmehom pravijo Komoganza. Ime izhaja iz dveh plemen, Komo in Ganza, ki ju ne odrivajo na rob samo Arabci, ampak tudi ljudstva, ki se imajo za afriška. Komo in Ganza v najbolj odročnih krajih ne nosijo obleke in se ne zbirajo v vaseh. Vztrajajo, da živeti več kot dve družini skupaj v dveh kočah ni zdravo in se še naprej umikajo takoj, ko se pojavi napetost. Ker ne prispevajo svojih otrok niti v SAF niti v SPLA niso deležni nobene podpore in nobene pomoči. V Komoganzi ni zato nobenih šol in nobenih bolnic, nobenih cerkva in mošej in sploh ničesar, na kar so se navlekli v sosednjih plemenih. Komo in Ganze so najbolj nedolžni in zato najbolj ogroženi z vseh strani.





29. novembra sem v edinem zidanem poslopju lokalne uprave v Jabousu, ki so ga lani zgradili s pomočjo US AID, razdelil 21 kamer, dva satelitska modema in dva računalnika. 21 prostovoljcev je s kamerami takoj krenilo v vse smeri Modrega Nila - tudi v Komoganzo.

P.S.: Doktor Evan Atar, pred vojno direktor bolnice v Kurmuku, je danes 14. decembra po satelitski zvezi sporočil, da je SAF zavzel Jabous. V Bunj se še vedno ni približala nobena organizacija. Južni Modri Nil se prazni - le Komo in Ganze vztrajajo.

Tomo Križnar

15.12.2911

Jabous, Plavi Nil

Izročanje kamer in računalnikov v akciji Oči in ušesa, 28.11.2011





 






Ustanova Toma Križnarja
Turistična 4
4202 Naklo

Za zaščito domorodnih ljudi v Nubskih gorah so zdaj najbolj pomembne "leteče kamere". Prosim donirajte za postprodukcijo novega dokumentarnega filma o letečih kamerah, ki ga od januarja 2013 snemamo v Nubskih gorah.

Leteča kamera

Ustanova, ki jo je ustanovil Tomo Križnar s podporniki, producira dokumentarne filme in knjige, ki imajo cilj pridobiti zavest človeštva o pomenu video nadzora področij v konfliktih. Še posebej pa osveščajo o nasilju nad staroselskimi ljudstvi.

TRR:
SI56 0510 0801 3175 987
BIC:
ABANSI2X

Sredstva lahko prispevate tudi tako, da kupite
KOLEDAR 2017




Humanitarna ustanova H.O.P.E.

Letališka cesta 29
1000 Ljubljana

Donacije za kamere in internet
TRR:
SI56 6100 0000 1966 537
BIC:
HDELSI22
Koda namena: CHAR
Namen: Internet in kamere

Donacije za vrtalno napravo
TRR:
SI56 6100 0000 1846 742
BIC:
HDELSI22
Koda namena: CHAR
Namen: Vrtalna naprava

Ustanovo je po vrnitvi iz Darfurja ustanovil Klemen Mihelič s podporniki. Namen ustanove je zbiranje prispevkov za nakup in dostavo mobilne vrtalne naprave za vodo v Darfur ter prispevkov za video nadzor konfliktnih območij v obliki miniaturnih video kamer, mini prenosnikov in satelitskih anten za internet.

Obe ustanovi tesno sodelujeta.


Klemen Mihelič predstavlja miniaturne kamere ženskam v taborišču na čadsko-sudanski meji


Celoten film
Eyes and Ears of God
na YouTube




sponzorji: