SAMO UPAMO LAHKO, DA POSNETKOV NE BO!

Držim pesti, da posnetkov od kamer, ki smo jih razdelili na meji med novim Sudanom in ostankom starega Sudana, nikoli ne bomo dobili. Če jih bomo dobili, jih bomo dobili zato, ker se bo zgodilo tisto, kar se najbolj bojimo, da se bo zgodilo.

To kar se tisti, ki v živo spremljamo dogajanja ob najdaljši reki na svetu in velikimi zalogami nafte in najbolj plodne zemlje pod nogami najbolj staroselsko še vedno živečih ljudi na planetu najbolj bojimo, je agresivna reakcija Arabcev, ki so jim mednarodne združbe s sedeži v zahodnem svetu, preteklega januarja z referendumom o odcepitvi dokončno uplenile polovico najbolj bogate afriške kolonije. To kar se najbolj bojimo je maščevanje Arabcev nad staroselskimi afriškimi plemeni, ki so jih naši mirovni posredniki pozabili ali namerno zabarantali v zameno za svoje koristi na jugu Sudana. Aktivisti, ki so nam mar pravice najbolj nedolžnih staroselskih ljudi, se bojimo, da z vsemi kampanjami vred zadnjih dvajset let nismo čisto nič dosegli.

Domačini v Darfurju na zahodu ob meji s Čadom, v provinci Abyeji in Nubskih gorah sredi Sudana in provinci Modri Nil na vzhodni meji z Etiopijo, so mi med obiski minula dva meseca drug za drugim izražali podobne občutke nesigurnosti. Domorodnih ljudi v teh enklavah z večino afriškega življa, ki so ostali nad kolonialno demarkacijsko črto med severnim in južnim Sudanom iz leta 1956, potrjeno tudi z mirovnim sporazumom po najdaljši afriški vojni leta 2005, torej na arabski strani in v stari državi Sudan, je strah nove vojne.

Njihovi soborci iz afriških plemen na jugu Sudana, s katerimi so se desetletja borili z ramo ob rami proti nekdanjim lovcem na sužnje, izkoriščanju, marginalizaciji in iztrebljanju - so jih zdaj, ko so dosegli svoje - pustili same na cedilu. Njihovi nekdanji pokrovitelji pod krinko najbolj znanih imen svetovne humanitarne industrije, ki se zdaj zmagoslavno zbirajo v novi metropoli nove afriške države, kjer se cedita voda in nafta – in od skorumpiranih voditeljev upora, ki so uniforme zamenjali za poslovne obleke, prevzemajo najboljše posle, pa prav tako. Od vseh velikih medijskih kartografov in najmočnejših oblikovalcev svetovnega javnega mnenja, je samo Al Jazera pripravila prispevek, v katerem je nekoliko predstavila razmere v katerih so se brez soborcev in potem, ko jih je zapustila večina humanitarnih organizacij znašli Nube v Južnem Kordofanu.

Svetovni mediji svojim zavajanim konzumentom ne poročajo, da je sudanska vladna vojska tudi v referendumskem času januarja redno bombardirala pozicije upornikov v Južnem Darfurju, izganjala nove begunce čez tromejo s Centralno afriško republiko in Čadom in da je ta v rokah ugandskih upornikov LRA (Lord's Resistence Army) znanih po največjih grozodejstvih. Niti, da vojaška in varnostna »intelegenca« najhujših zločinov proti človeštvu obtoženih arabskih oblasti v Kartumu v Nubske gore naseljuje vse več Arabcev in jim ponovno razdeljuje orožje. Niti o množičnih protestnih shodih na katerih Nube zahtevajo registracijo za volitve guvernerja province in ljudski posvet, ki jim gre po mirovni pogodbi CPA na katerem naj bi se slišal njihov glas. Niti o ljudskem posvetu, ki se je po isti mirovni pogodbi v provinci Modri Nil prejšni teden končno res zgodil, niti da je večina Ingassan, Udukov in drugih domorodnih zahtevala od Arabcev avtonomijo. Niti, da avtonomije itak ne bo, ker je tudi ljudski posvet samo pesek v oči domačinom, saj so svetovni špekulanti tudi provinco Modri Nil že zdavnaj zabarantali in prodali Arabcem, v zameno za z nafto najbolj bogato provinco Abyei, kjer je bilo v času referenduma največ žrtev, ker so Arabci zakuhali vojno s ščuvanjem prav tako marganaliziranih arabskih nomadskih pastirjev plemena Myseria, da jih afriški Dinke v deževni dobi ne bodo več pustili pasti svojih čred po tradicionalnih poteh na zelene pašnike južno prek demarkacijske črte.

Sudanski diktator Omar al Bashir, v svojih nastopih prisega, da bo po odcepitvi juga spremenil ustavo in uzakonil šariatsko pravo po vsem ostanku nekoč največje afriške države. “Nobenega časa ne bo za govorjenje o kulturnih in etničnih različnostih ... shari’a in Islam bo glavni vir ustave, islam uradna religija in arabščina edini uradni jezik.« Nobene milosti ne bo do etničnih manjšin in drugače verujočih.

»Ein Land, Ein Volk, Ein Fuhrer!«

To je politika, ki se je bojijo staroselska afriška plemena, ki so ostala na milost in nemilost izpostavljena Arabcem onkraj demarkacijske črte.

Priča sem, da med uporniki v Darfurju, ki so najbolj računali na podporo juga, in južno vojsko SPLA/M v resnici sploh ni toliko zvez, da bi me spravili v gore Jebel Marra v osrednjem Darfurju, kjer sem leta 2006 - tik preden so me vojaki Afriške unije izdali in izročili sudanski vojaški varnostno-obveščevalni službi - zapustil Fure pod nadzorom komandanta SLA (Sudan liberation army) Abdel Wahida, ki so od vseh v Sudanu najbolj oblegani od največ različnih vojska in zato najbolj odrezani od sveta in praktično nedosegljivi za vse poročevalce. Priča sem, da v Nubskih gorah SPLA ne plačuje niti učiteljev. Priča sem, da komandant SPLA/M v Nubskih gorah in namestnik guvernerja Južnega Kordofana Abdel Aziz zato hitro izgublja moč v primerjavi s svojim nadrejenim, guvernerjem in zloglasnim Mohamedom Harunom, znanim po največjih zločinih v Darfurju. Priča sem, da se komandant SPLA in guverner v provinci Plavi Nil Malik Agar Ero, te dni na vse načine brani, da bi njegovo vojsko Arabci ne pregnali iz province, čeprav bi po mirovnem sporazumu CPA ravno nasprotno - sudanska vladna vojska morala zapustiti provinco Modri Nil.

Zadnja dva meseca na meji Darfurja, v Abyeji, v Nubskih gorah in Modrem Nilu, nisem samo preverjal, če sem prav zaključil svojo knjigo »Nafta in voda«, ki sem jo izdal decembra, niti samo snemal nov dokumentarni film o istih žrtvah na novem žrtvenem oltarju na meji med novo afriško državo in tem kar je ostalo Sudana, ampak sem v sodelovanju z novo nevladno organizacijo HOPE, ki jo je po vrnitvi iz Darfurja lani s somišljeniki ustanovil Klemen Mihelič - ne zato, da bi si naredili službe in se okoriščali s prispevki (stroške si vsi krijemo sami), ampak, da bi telesu človeštva pomagali videti in slišati in čutiti bolečino in preprečiti najhujše trpljenje - tudi iskal komu in kako zaupati miniaturne video kamere in naprave za dostop na svetovni splet.

Ideja ni nova. Porodila se je tik preden me je leta 2006, takratni predsednik Drnovšek poslal kot svojega odposlanca med upornike v Darfur. Izkušnje v kampanji za preprečitev genocida nad Nubami, so potrdile nove v genocidu nad afriškimi staroselci v Darfurju. Arabski iztrebljevalci in plačani posiljevalci se najbolj bojijo, da bodo pri svojem početju posneti in razkrinkani javnosti. Drnovšku sem zato predlagal sistem opazovanja iz neba in po zemlji, ki bo preprečeval zlo v srcu teme z lučjo, ki jo ne mara noben kriminalec, hkrati pa tudi pomagal zločince obsoditi na Mednarodnem kazenskem sodišču. Drnovšek je med obiskom v Washingtonu januarja 2006 prosil za pomoč ameriško administracijo, vendar je zaradi prisotnosti med inavguracijo prvega demokratično izvoljenega Indijanca po petsto letih konkviste, Eva Moralesa v Boliviji, že padel v nemilost …

Zato sem kljub sumom staroselcev na občutljivi meji med severnim in južnim Sudanom - da gre hoolywodskemu igralcu in soustanovitelju »Not on our watch« Georgu Clooneyu in drugim aktivističnim organizacijam, ki so januarja tik pred referendumom začeli s 750.000 dolarjev vredno akcijo satelitskega nadzora Sudana, zgolj za nov trik, kako nadzirati sudanska naftna polja - za tveganje. Morda bodo ameriški aktivisti v navezi z najbolj razvitimi varnostnimi službami res predvsem vohunili za premiki arabskih in drugih azijskih vojaških sil in to izkoriščali za dobrobiti mednarodnih korporacij. Čeprav bodo šele rezultati in analize pokazali vpliv satelitskega nadzora - tako na politiko vladajoče hunte, katere ponos in dostojanstvo je že tako do konca prizadet, kot na staroselce, ki jim je s sateliti zdaj vzeta še zadnja pravica do zasebnosti - sem že zdaj za.

Pred dvema tednoma so nas dosegle novice, da so noseči ženi na južni meji Nubskih gora živi izrezali otroka in se nato igrali z njim, tako da so ga metali po zraku in uporabljali za tarčo …

Materi, ki je morala gledati tako smrt svojega otroka kot zadnji prizor svojega življenja, najbrž ni čisto nič do zasebnosti, če bi še imela to možnost.

Satelitski nadzor torej ni dovolj. Treba je spremljati kaj se dogaja na žrtveniku sveta tudi iz krtinove luknje. Treba je postaviti oči tudi med ljudi v zaprtih prostorih. Tja, kjer se dogajajo izsiljevanja, korupcija, posilstva, konflikti, ki ščuvajo v vojno …

Taka grozodejstva lahko preprečijo video kamere na zemlji.

Zato nastavljamo majhne, najmanjše video kamere na svetu, ki jih je mogoče skriti in ne ogrožajo tistih, ki jih vzamejo v preventivo in dokumentiranje dogajanja.

Prvič v zgodovini imamo to priložnost. Še nikoli prej niso imeli naši predniki takšne tehnike, ki bi omogočala, da žrtve zdaj lahko same tulijo na pomoč in upajo, da jih bomo še občutljivi soljudje po planetu slišali in videli.

To je najboljši način uporabe kamer. Nikjer drugje in na noben drug način kamere ne morejo biti bolj upravičeno uporabljene. Na noben drug način ne morejo biti kamere bolj človeško koristne. Namesto, da služijo zavajanju in poneumljanju množic, zdaj kamere lahko služijo kot miniaturne tajne oči in skrita ušesa javnosti.

Ni nam več treba čakati na rezultate analiz. Nekaj povratnih informacij že imamo. Prve izkušnje imamo iz leta 2006, ko so me žene na področjih, ki so jih nadzirali darfurski uporniki prosile, naj ostanem z njimi, kajti tam, kjer džandžavidi vedo, da so moje kamere – ni napadov. Ko sem leta 2008 osebno dostavil prve kamere, računalnike in satelitske telefone - za katere so zbrali prispevke na Dobrodelnem koncertu slovenski in afriški neestradni glasbeniki v Ljubljanski Festivalni dvorani - je humanitarni koordinator Suleiman Jammous mesec kasneje sporočil, da ni več poročil o posilstvih v krajih koder so njegovi ljudje razširili glas, da smo razdelili kamere.

Domačini nam zaupajo. V Darfurju, v Abyeji, v Nubskih gorah, v Modrem Nilu so sprejeli kamere tako vodje upornikov, kot ljudje, ki so do njih najbolj upravičeni. Komandant SPLA/M in pomočnik guvernerja Nubskih gora Abdel Aziz in komandant SPLA/M in guverner Modrega Nila Malik sta vzela vsak po eno. Tisti, ki so neposredno ogroženi najbolj razumejo in vsemu navkljub, kar se njim in nam ostalim dogaja, še naprej zaupajo, da jih tokrat ne bomo pustili umreti same z njihovimi otroci.

Da, seveda obstoja strah, da bodo tudi nas in naše kamere in satelitske povezave zlorabili isti, ki zlorabljajo resnico in manipulirajo človekoljubne pobude v svojo korist. V resnici se bojim, da nas bodo entuziaste v Ustanovi HOPE in Fundaciji Tomo Križnar, uporabili za svoje bolj sebične interese na tleh Sudana. Afriko so uspeli v preteklosti kolonizirati prav preko dobro želečih Livingstonov, ki so jih po pridobitvi zaupanja in simpatij med domačini - zamenjali praktiki in pragmatiki …

Ampak kljub temu sem za tveganje!

Kaj pa ti?

Tomo Križnar, Juba, južni Sudan, 7. februarja 2011

P.s.: Če te zanima več - preberi knjigo »Nafta in voda.«

 






Ustanova Toma Križnarja
Turistična 4
4202 Naklo

Za zaščito domorodnih ljudi v Nubskih gorah so zdaj najbolj pomembne "leteče kamere". Prosim donirajte za postprodukcijo novega dokumentarnega filma o letečih kamerah, ki ga od januarja 2013 snemamo v Nubskih gorah.

Leteča kamera

Ustanova, ki jo je ustanovil Tomo Križnar s podporniki, producira dokumentarne filme in knjige, ki imajo cilj pridobiti zavest človeštva o pomenu video nadzora področij v konfliktih. Še posebej pa osveščajo o nasilju nad staroselskimi ljudstvi.

TRR:
SI56 0510 0801 3175 987
BIC:
ABANSI2X

Sredstva lahko prispevate tudi tako, da kupite
KOLEDAR 2017




Humanitarna ustanova H.O.P.E.

Letališka cesta 29
1000 Ljubljana

Donacije za kamere in internet
TRR:
SI56 6100 0000 1966 537
BIC:
HDELSI22
Koda namena: CHAR
Namen: Internet in kamere

Donacije za vrtalno napravo
TRR:
SI56 6100 0000 1846 742
BIC:
HDELSI22
Koda namena: CHAR
Namen: Vrtalna naprava

Ustanovo je po vrnitvi iz Darfurja ustanovil Klemen Mihelič s podporniki. Namen ustanove je zbiranje prispevkov za nakup in dostavo mobilne vrtalne naprave za vodo v Darfur ter prispevkov za video nadzor konfliktnih območij v obliki miniaturnih video kamer, mini prenosnikov in satelitskih anten za internet.

Obe ustanovi tesno sodelujeta.


Klemen Mihelič predstavlja miniaturne kamere ženskam v taborišču na čadsko-sudanski meji


Celoten film
Eyes and Ears of God
na YouTube




sponzorji: