POROČILO IZ NUBSKIH GORA - četrtek, 13.januar 2011

Dober mesec po izidu moje zadnje knjige Nafta in voda sem točno tam kjer se knjiga začne. Med Nubami v Nubskih gorah sredi Sudana. Med črnimi ljudmi več kot petdeset afriških plemen, ki naseljujejo granitne gore med največjo puščavo na zemlji in največjimi močvirji na Nilu - tristo kilometrov severno nad mejo, ki so jo na zemljevidu zarisali kolonialni Britanci. Mejo med tako imenovanim »arabskim muslimanskim severom Sudana« in takoimenovanim »afriškim animističnim in krščanskim jugom Sudana«. Sem torej na arabski strani meje med afriškimi plemeni, ki so jih mednarodni mešetarji z mirom v mirovnem sporazumu CPA (Comprehensive peace agreement)v Neiwashi po enaidvajsetletni vojni, ki je vzela dva milijona žrtev in prepodila z najbolj skromnih domov nadaljnih pet milijonov, po odcepitvi in osamosvojitvi in pridobitvi neodvisnosti na referendumu, ki poteka te dni na Jugu, prepustili Arabcem v zameno za nafto v provinci Abyei na sami meji in vodo najdaljše reke na planetu onkraj v največjih močvirjih na Zemlji.

Ponoči sem se s svojimi nubskimi pomočniki vrnil z prvega marša čez gore in zdaj si po enem tednu poslušanja ljudi s katerimi se začne Nafta in voda - sedem let po zadnjem obisku leta v 2003 in nadaljuje z izbruhom vojne in največje humanitarne katastrofe na zahodu v provinci Darfur – že upam reči, da se vsi moji najhujši strahovi uresničujejo.

Mednarodnim naftnim korporacijam s sedeži v ZDA, Evropi in Kitajski je po desetletjih hujskanja, vojn in vsiljenega miru končno uspelo Arabcem v Sudanu in Arabski ligi ukrasti pol z nafto prepojenega Sudana. Po porazih v Iraku, Afganistanu in Pakistanu, je to prva zmaga, ki našim gospodarjem z naravnimi viri na zahodu obljublja vrnitev optimizma, konec apatije naših množic in nadaljevanje gospostva z drugačnimi sredstvi kot neposredna vojaška konfrontacija z tako imenovanim terorizmom. Napake za napako, ki so jih počeli bušisti, so pozabljene. Pred nami je nova era v kateri ne bodo igrali glavne vloge vojaški lobiji ampak varnostnoobveščevalne službe. Zgodovina, ki se te dni dogaja na voliščih dokazuje, da so za dosego istih ciljev bolj kot neposredna vojaška mašinerija – učinkovito investiranje v »perception menagement« dotičnih množic ki žive na geostrateških lokacijah.

Čuti se boljše kot občutki krivde ob posnetkih tisočev, stotisočev pobitih otrok, mater, nedolžnih in ostale koleteralne škode na drugih krizni žariščih koder se lomijo tektonske plošče interesov.

Ampak tako se čuti dokler se ne zaveš da koleteralna škoda ostaja tudi v novi eri.

Da kolateralna škoda ostaja se zavedam zato ker živim med njo.

Tile Nube po jaslicah nad ločnico med svetom, ki smo ga uspeli iztrgati nazaj Arabcem z onkraj Rdečega morja in tem svetom, ki smo ga prepustili maščevanju zdaj popolnoma razbesnjenih sudanskih gospodarjev sužnjev, so novi mrliči nove kolateralne škode. Skupaj z afriškimi plemeni v Ingassana gričevju na meji z Etiopijo. In seveda dvesto afriških plemen na planotah in gorah Darfurja.

Pa tudi arabska nomadska pastirska plemena na približno isti geografski višini točno na meji v provinci Abyei. Torej sploh ni važno etično poreklo žrtev. Važen je plen in izplen.

Tile skromni kmetje in pastirji, ki jim niti krščanska niti muslimanska niti animistična vera ne dovoljuje graditi Babilonske stolpe, leteti na luno in razvijati orožje za masovno ubijanje, in že stoletja in tisočletja iščejo sožitje z rastlinskim, živalskim in človeškim svetom Kreacije, so ljudje proti katerim se zdaj obrača vsa desetletja delovanja ameriških in evropskih tajnih služb na jugu Sudana, kopičen neskončni bes arabskih plemen, ki administrirajo v Kartumu in par kilometrskemu pasu zelenja ob doljnem toku Nila.

Poglejte si slike.

Kaj niso isti, kot so tisti na slikah iz leta 2003 v knjigi Nafta in voda, ko sem jih zapustil ker so transaminaze istega raka dosegle Darfur.

Ne niso isti. Leta 2002 in 2003, ko smo aktivisti kot po nekem čudežu v Nubske gore uspeli spraviti mirovnike iz Amerike, Evrope, Avstralije, Kanade in Nove Zelandije, ki so bili za razliko od nas neprofesionalcev dobro plačani, je bilo v zraku tako upanje. Prestavnik ameriške voske v okviru JMC (Joint military commsion) nam je ob vsakem obisku govoril, da je John Danforth, posebni bušev odposlanec za Sudan, vrli protestanski pastor z juga ZDA, uspel prepričati Kongres in tudi Pentagon, da je»problem Sudana« mogoče rešiti«. Ne samo s podpiranjem afriških upornikov SPLA (Sudan people liberation army) na jugu Sudana in metanjem iz letal pomoči civilnemu prebivalstvu na jugu, ampak z mirom, ki ga je mogoče doseči v osrednjem Sudanu, v Nubskih gorah, in nato razširiti s prisotnostjo opazovalcev miru in hkratno skrbno izbrano razvojno pomočjo, od katere bodo imeli nekaj vsi domačini, na jug Sudana in tudi naprej po celi Afriki in celem tretjem svetu.

Mir, ki so ga pripravljeni skleniti uporniki SPLA v Nubskih gorahsredi Sudana. Mir, ki ga je bil pripravljen sprejeti, da bi ohranil Sudan skupaj za Sudance tudi legendarni komandant SPLA John Garang.

Mir, ki ga je podpisal takratni komandant SPLA Abdel Azis s sudanskimi arabskimi oblastmi na Nilu je obveljal in veljal vsa ta leta in velja še tudi ta trenutek.

»Delam vse da bi ohranil mir. In hkrati se pripravljam na vojno.« mi je zaupal v soboto.

Nihče na jugu Sudana in v Nubskih gorah, ki sem ga vprašal kaj se je zgodilo Johnu Garangu ni odgovoril, da je umrl v nesreči letala v Ugandi. Vsi so takoj ustrelili, da ga je ubila Amerika. »Ni ubogal!« Na začetku upora leta 1983 v Boru na jugu, ko je odpeljal v grmovje prve somišljenike je karizmatični lider upora sužnjev proti nekdanjim lovcem z ameriškim doktoratom ubogal, ko pa se je opil moči, ki jo je bil nenadoma deležen v vojaški pomoči in množicah, ki so jih v cerkvah iz slame rekrutirali krščanski misionarji, pa se ni več boril za odcepitev Juga, ampak za to da bi ves Sudan ne upravljal nihče drug kot Sudanci. Sudan v katerem nihče ne bo suženj. Sudan, ki bo spoštoval človekove pravice in demkratična načela. Sudan kot si ga je zamišljaj tudi Yousif Kuwa, najbolj spoštovani in podobno kot Tomas Sankara ali Patric Lumumba od nubskih množic ljubljeni komandant SPLA, ki je leta 1988 začel v Nubskih gorah z uporom proti Arabcem v Kartumu kot reakcijo na njihov poskus poenotiti Sudan z razglasitvijo šariatskega prava po celi deželi in arabizacijo po načelu Ein Land, ein Folk, ein Fuhrer.

Na obrazih domačinov po tržnicah s cenenimi kitajskimi izdelki, na edini cesti, ki jo je zgradilo kitajsko podjetje, pod edinim elektičnim vodom, ki so ga potegnili Kiajci, je nesigurnost in strah pred maščevanjem, ki ga zdaj kujejo ponižani Arabci Nubam, Ingassanom, Darfurcem in tistim na nedoločeni meji v Abyei. In grenkoba ker so jih Dinke, Šiluki, Nueri in drugi soborci SPLA iz drugih afriških plemen na afriških plemen na jugu Sudana pozabili podobno kot Američani in Evropejci prepustili skupnemu sovražniku.

Bo kitajski pragmatizem uspel preprečiti vojno?

Se bodo kitajski inženirji in ekonomisti v kavbojkah in majicah in teniskah zavzeli za poslednje črne Indijance na obrobju hitro rastočega Osrednjega cesarstva?

Pobiti miličniki v provinci Abyei so rodom iz Nubskih gora in komaj končali milićniško šolo v Kartumu.

Navsezgodaj zjutraj nas je nenavadno nizko preletel vladni bombnik. Ruski Antonov. Brez prižganih luči ...

Pravkar so mi ljudje prišli povedati, da so opazili, da se v Kadugli, največji kraj in tudi sem v Kaudo zliva nenavadno veliko Arabcev. Način kako se gibljejo in nastopajo jim sploh ni všeč.

Tomo Križnar, Nubske gore, 13. januar 2011

 

 

  na referendumski procesiji v Južnem Sudanu:

 

 






Ustanova Toma Križnarja
Turistična 4
4202 Naklo

Za zaščito domorodnih ljudi v Nubskih gorah so zdaj najbolj pomembne "leteče kamere". Prosim donirajte za postprodukcijo novega dokumentarnega filma o letečih kamerah, ki ga od januarja 2013 snemamo v Nubskih gorah.

Leteča kamera

Ustanova, ki jo je ustanovil Tomo Križnar s podporniki, producira dokumentarne filme in knjige, ki imajo cilj pridobiti zavest človeštva o pomenu video nadzora področij v konfliktih. Še posebej pa osveščajo o nasilju nad staroselskimi ljudstvi.

TRR:
SI56 0510 0801 3175 987
BIC:
ABANSI2X

Sredstva lahko prispevate tudi tako, da kupite
KOLEDAR 2017




Humanitarna ustanova H.O.P.E.

Letališka cesta 29
1000 Ljubljana

Donacije za kamere in internet
TRR:
SI56 6100 0000 1966 537
BIC:
HDELSI22
Koda namena: CHAR
Namen: Internet in kamere

Donacije za vrtalno napravo
TRR:
SI56 6100 0000 1846 742
BIC:
HDELSI22
Koda namena: CHAR
Namen: Vrtalna naprava

Ustanovo je po vrnitvi iz Darfurja ustanovil Klemen Mihelič s podporniki. Namen ustanove je zbiranje prispevkov za nakup in dostavo mobilne vrtalne naprave za vodo v Darfur ter prispevkov za video nadzor konfliktnih območij v obliki miniaturnih video kamer, mini prenosnikov in satelitskih anten za internet.

Obe ustanovi tesno sodelujeta.


Klemen Mihelič predstavlja miniaturne kamere ženskam v taborišču na čadsko-sudanski meji


Celoten film
Eyes and Ears of God
na YouTube




sponzorji: