Suleiman Jammous o razmerah v Sudanu

"Vojna med Ameriko in Kitajsko se bo začela v južnem Sudanu"

Suleiman Jammous, koordinator humanitarne pomoči znotraj uporniške darfurske skupine JEM, se je po enem letu znova vrnil v Slovenijo. Medtem ko bo bival pri svojem velikem prijatelju in sorodni duši Tomu Križnarju, ga bodo med drugim sprejeli tudi zunanji minister Samuel Žbogar, kulturna ministrica Majda Širca ter evropski poslanec Ivo Vajgl. Jammousov obisk je priložnost, da slovenska (ne le) zunanja politika po oportunističnem ignoriranju tibetanskega voditelja dalajlame vsaj malce popravi svoj etični dosje.

Še posebej v trenutku, ko zahod hiti priznavati rezultate sudanskih predsedniških volitev, na katerih je po številnih prevarah - in predvsem po vsesplošnem onemogočanju svojih političnih nasprotnikov - slavil "večni" oligarh Omar al Bašir. Jammous pravi, da mednarodna skupnost s priznavanjem sudanskih volilnih izidov legitimizira genocid v Darfurju, najvišjo ceno takšne politike pa bodo znova plačali - Darfurci. "Zahod se je odločil omiliti svojo politiko do Darfurja. Američanom in Britancem se zdi, da je to edina možnost, da bo Bašir priznal izide referenduma o neodvisnosti južnega Sudana, ki bodo 11. januarja prihodnje leto. Zahod želi, da južni Sudan postane neodvisna država, saj bo tako lahko nadziral njegovo naftno bogastvo in se hkrati uprl dominantnemu vplivu Kitajske v regiji. V južnem Sudanu se bo v bližnji prihodnosti začela vojna med Združenimi državami in Kitajsko, največje žrtve tega globalnega strateškega spopada pa bomo Darfurci, saj se je v zadnjem letu naša tragična zgodba, genocid, pometla pod preprogo. To je storila administracija ameriškega predsednika Baracka Obame, od katerega smo v Darfurju veliko pričakovali," nam pove Suleiman Jammous.

Oči tega modrega moža, sudanskega Nelsona Mandele, so bile tokrat še bolj otožne kot med našim zadnjim srečanjem. Tedaj je slokega in lucidnega možakarja prevevalo upanje, da se bo razpršenim darfurskim upornikom vendarle uspelo združiti pod enotno "zastavo" - zastavo boja proti vojaški diktaturi vojnega zločinca Omarja al Baširja. "Zdaj nimam več veliko upanja. Prebivalci Darfurja smo med čakanjem na mednarodno skupnost ogromno pretrpeli. Po dolgih letih tihega genocida nas šestdeset odstotkov živi v begunskih taboriščih v Sudanu in Čadu. Vladne sile so ubile več kot 400.000 ljudi. Ravno pred nekaj urami sem dobil klic, da so vladna letala ponoči bombardirala vodnjak v neki majhni vasici Gidži Gidži in pri tem ubila osem ljudi. To je nova taktika - bombardiranje vodnih virov." Ali kot bi dejal Križnar: Darfur je vojna za vodo. In prvi genocid 21. stoletja.

"Vode je vse manj. Vodnjaki se sušijo. Prav tako rečni izviri. Vse huje je. Tudi zaradi podnebnih sprememb, ki so nastale zaradi globalnega segrevanja, ki je veliko prispevalo k trenutnim političnim in varnostnim razmeram v Darfurju. Le še huje bo," pravi darfurski intelektualec, ki je zaradi nezlomljivega in svobodomiselnega duha dolga leta kot nasprotnik totalitarnega režima preživel v zaporu.

Suleiman Jammous se je rodil v severnem Darfurju, na kartumski politehnični univerzi pa je končal študij tehnologije papirja. Politično je aktiven vse od študentskih let. Nekaj časa je bil poslovnež; delal in živel je v Egiptu in Saudski Arabiji. Po vrnitvi v Sudan je skupaj s somišljeniki leta 2000 izdal Črno knjigo (Black Book), v kateri je natančno predstavljena in dokumentirana arabizacija Sudana in marginalizacija domorodnih afriških plemen po vsej državi. Baširjev režim, ki je bil nanj pozoren že prej, ga je med letoma 2000 in 2003 štirikrat zaprl. Ko so ga izpustili na prostost, se je v severnem Darfurju pridružil novoustanovljeni Sudanski osvobodilni vojski (Sudan Liberation Army). Ta, tedaj še enotna, je ravno v tistem času skupaj se še nekaterimi darfurskimi uporniškimi skupinami začenjala prvi zares organizirani upor proti genocidni politiki Kartuma.

Jammous nikoli ni prijel za orožje ali si nadel vojaške uniforme. Njegov boj je skrb za sto tisoče preganjanih, posiljenih, ranjenih, razžaljenih in razseljenih prebivalcev Darfurja, žrtve genocidne politike Darfurja, klimatskih sprememb in impotentne mednarodne skupnosti. Elegantni gospod je ves ta čas pomagal tudi mednarodnim humanitarnim organizacijam in številnim novinarjem, ki so jim sudanske oblasti onemogočile dostop do krvavečega Darfurja. Suleiman Jammous in njegovi možje so vedno storili prav vse, kar je bilo v njihovi moči, da so tako humanitarni delavci kakor novinarji varno delali in potovali po delih Darfurja, ki jih nadzirajo uporniki.

Vemo, da so bile sudanske predsedniške volitve farsa v režiji diktatorja Omarja al Baširja. A mednarodna skupnost hiti priznavati izide ...

Svet bi moral vedeti le eno reč: volilne škatle, kamor so sudanski volivci odlagali svoje glasove, niso bile tiste škatle, iz katerih so stresli glasove in jih prešteli. To je bilo narejeno vnaprej - režim je natisnil mnogo glasovalnih lističev, jih izpolnil, jih dal v neke druge škatle; tiste, iz katerih so potem šteli glasove. Ne povsod, seveda, vendar vseeno množično. Kaj več je o teh "volitvah" težko povedati - to je bila natančno načrtovana zarota. Prevara.

To je bilo mogoče pričakovati, vendar je zahod zelo tvorno sodeloval pri uspešnem trženju Baširjeve zgodbo o "poštenih in svobodnih" volitvah, te vseprisotne metodologije posilstva tradicionalnih družbenih in političnih sistemov, ki vse bolj učinkuje kot - bumerang?

Drži. In zahod je s priznanjem volilnih izidov in Baširja kot izvoljenega predsednika legitimiziral tudi genocid v Darfurju in vse njegove vojne zločine. Zakaj? Zato, ker je bila zunanja legitimnost teh volitev nujno potrebna za izvedbo referenduma o samostojnosti južnega Sudana, ki bo 11. januarja prihodnje leto. Zahod si želi, da bi bil referendum uspešen. Da bi južni Sudan postal samostojna država. To si še posebej močno želijo Američani, ki želijo razdeliti državo. Trenutno je njihov cilj "utišati" konflikt v Darfurju, saj je po njihovem mnenju pozornost treba preusmeriti proti južnemu Sudanu. Vsaj do referenduma - šele potem bodo mogoče začeli razmišljati o rešitvi našega problema ... Morda bo Sudan medtem razpadel na štiri šibke države in sploh ne bo več obstajal kot država; prav vse je možno. Zato je nekdanji ameriški predsednik Jimmy Carter še pred volitvami dejal, da volitve v Sudanu sicer ne bodo izpeljane po "primernih standardih", a bo morala mednarodna skupnost vseeno priznati izide. To pove vse. Za Američane je povsem dovolj, da se nečemu reče - volitve. Zanje šteje le beseda in ne vsebina.

Kakšno je bilo med volitvami razpoloženje med ljudmi? Kaj pravijo vaši sodelavci in ulica?

Vsi ljudje, ki jih poznam in sem z njimi v stiku, govorijo o volilni prevari. Vnaprej so vedeli, kaj se bo zgodilo z njihovimi glasovi, vendar so, če so le mogli, vseeno odšli na volišča in oddali svoj glas. Glas, ki jim ga je režim potem ukradel. Moj znanec je skupaj s svojimi petimi sinovi, ki so bili dovolj stari, da so lahko volili, odšel na volišče. Oddali so glasove, med štetjem se je pet njihovih glasovnic izgubilo, ena pa je bila razglašena za neveljavno.

To je "demokracija", ki jo mednarodna skupnost sprejema zaradi svojih interesov.

Kaj se bo v naslednjih mesecih dogajalo v odnosih med Kartumom in južnim Sudanom? Kako bo predsednik Bašir sprejel odločitev prebivalcev južnega Sudana za samostojno državo?

Vse, kar si želi Omar al Bašir, je ostati na oblasti. Ta cilj vodi vso njegovo politiko. Zato mislim, da bo sprejel morebitno izglasovanje samostojne države.

Kaj pa nafta, ki je je na jugu države na pretek? In vpliv Kitajske, ki v Sudanu nadzira večino velikih poslov in je v zadnjem desetletju tako rekoč vzpostavila "vzporedno državo" in ob tem neomajno - tako finančno kot z veti na sankcije v varnostnem svetu ZN - podpirala Baširja? Kaj se bo zgodilo z državnimi koncesijami?

Še enkrat: Bašir bo naredil vse, da bo skupaj s svojo kliko ostal v sedlu. Zato je podpisal vse te mirovne sporazume in izpeljal volitve. Ob tem se zaveda, da se bo po tem, kar je storil, vseeno - ali ravno zato - ohranil na oblasti. Mednarodna skupnost je "tolerirala" vse njegove odločitve.

Po mojem mnenju bo samostojnost južnega Sudana pripeljala do vojne med Ameriko in Kitajsko - južni Sudan bo prvo bojišče te vojne. Američani se na jugu ne bodo zmogli znebiti "kitajskega faktorja". Ko bo vojna izbruhnila, bo Bašir sodeloval z obema stranema. Kot do zdaj. Povsem vseeno mu bo, kdo bo v tej vojni zmagal. Le da bo on vladal.

Vi odločno zatrjujete, da je samostojnost južnega Sudana tako rekoč iztočnica za veliki globalni spopad?

Ta spopad se začenja, ni dvoma. Vojna ne bo potekala le v južnem Sudanu. To bo ločena ameriško-kitajska vojna, na različnih frontah.

Podobno bi lahko rekli za Afganistan, kjer zahod panično - in neuspešno - zida branike pred vzhodom?

In za Irak, Iran ... Celo za Jemen in Somalijo.

Milijoni prebivalcev Darfurja so zaradi konflikta na jugu Sudanu, v katerem sta bila ubita dva milijona ljudi, plačali ogromno ceno. In zdaj, ko "južna vojna" vstopa v drugi krog, se bo tragična zgodba nedvomno ponovila. Zakaj je Darfur vedno žrtev odnosov med Kartumom in Jubo?

Cena, ki jo bomo zaradi odnosov Kartuma in Jube plačevali v Darfurju, bo samo še naraščala. Skokovito.

Tudi zaradi tega je večina ljudi v Darfurju, vključujoč vodilne intelektualce, izgubila skoraj vse upanje. Le redki so še sposobni kakršne koli iniciative. Med nami vlada mentalna in fizična paraliza. Večina ljudi ne ve, kako bi reagirali. Nikomur ne morejo zaupati, ne Baširju, ne Ameriki, ne Kitajski. Niti sebi ne več. Uporniške skupine so razpršene. Polja so uničena, živina pobita, vodnjaki uničeni. Vrstijo se posilstva. Napadi vladnih sil ne jenjajo. Humanitarne pomoči je vedno manj, potrebe po njej pa so čedalje večje. Vedno več ljudi je brez strehe nad glavo. Le še huje bo - postopoma bomo vsi Darfurci v begunskih taboriščih ali mrtvi. Vladni načrt bo dokončno uspel. Genocid bo uspešno zaključen.

Jaz poskušam združiti tiste, ki še imajo upanje. Nujno potrebujemo skupen politični cilj, skupno agendo. Zaradi svoje prihodnosti, zaradi preživetja moramo oblikovati "darfursko stališče" in biti pri tem odločni. Ne smemo pasti pod tuji vpliv - tujci so pri nas le zaradi naravnih bogastev. Nihče drug ne sme odločati namesto nas. A za zdaj je to žal utopija.

Medtem se v Darfurju nadaljuje tihi genocid. Tihi zato, ker se o njem zelo malo sliši.

Notranja darfurska nasprotja trajajo tako dolgo kot sam darfurski konflikt. Zakaj se različnim uporniškim skupinam nikoli ni uspelo združiti? Zakaj so nekateri uporniški "junaki" tako zlahka prestopili na vladno stran? Zakaj prav vsaka skupna iniciativa klavrno propade?

Imate prav, a na koncu predora vendarle vidim svetlobo ...

Gotovo - nasproti prihaja vlak.

(smeh) Potrebujemo čas, veliko časa. Naša družba je popolnoma razbita. Enako velja za tradicionalen način življenja, za vrednote, za odnose v družini.

Ne, nikakor še nisem izgubil upanja. A hkrati niti približno nisem optimist.

Bili ste v Dohi, kjer je trenutno največje darfursko uporniško gibanje JEM (Gibanje za pravičnost in enakopravnost), ki ga vodi Ibrahim Halil, pred nekaj tedni podpisalo mirovni sporazum s predsednikom Baširjem.

V Dohi se v resnici ni zgodilo nič. Tudi tam so glavno vlogo igrali Američani in njihov posebni odposlanec za Sudan, generalmajor Scott Gration, ki je s seboj, da bi deloval bolj kompetentno, pripeljal še nekoga iz Združenih narodov. Kot sem že dejal, želijo Američani darfurski problem pomesti pod preprogo. Kot prah. Darfur mora zaradi njihovega interesa, povezanega z referendumom, izginiti z naslovnic, zato jim ustreza razpršenost med darfurski uporniki. Ker nas to dela šibke in se zato ne moremo resno upreti Kartumu.

Američani so nas preprosto zaprli v hladilnik. Za nedoločen čas. Zaradi volitev in referenduma je zdaj zamrznjen tudi mirovni proces.

Ko sem slišal novico o podpisu mirovnega sporazuma, sem se nemudoma spomnil na propadli - in vsiljeni - mirovni sporazum iz nigerijske Abudže iz leta 2006, ki je Darfurju prinesel veliko zla.

To je povsem ista reč, le da je v vlogi Minija Minavija ['odpadni' vodja ene izmed frakcij SLA, ki je leta 2006 podpisala sporazum z vlado, in Jammousov nečak] zdaj vodja JEM Ibrahim Halil. Kartumu spori med uporniškimi skupinami neskončno koristijo, saj želijo spopad med Darfurci.

Mi ne bomo podpisali ničesar, kar ne bo koristilo prebivalcem Darfurja, in svojih zahtev ne bomo zmanjševali.

Mar ni ironično, da je bil nekdanji ameriški predsednik George W. Bush glede Darfurja bolj "aktiven" kot Barack Obama, ki je kot senator večkrat dejal, da bi morale Združene države ukrepati? Kolumnist New York Timesa Nicholas D. Kristoff je pred dnevi predsednika Obamo med vrsticami celo obtožil, da z Baširjem pleše valček.

Darfurci smo upali, da nam bo Obama pomagal. V njem smo videli upanje. Kot senator je nekoč izjavil, da ne verjame v hudiča, ampak v zlo, in to vlada v Darfurju, zato ga je treba ustaviti.

Potem je postal predsednik. Naša morala je poskočila zelo visoko. Bili smo prepričani, da gre za človeka z vizijo. Verjeli smo mu, zlasti ko je obiskal begunce v Čadu. Zdaj o Darfurju ne govori več. Vse je prepustil svojemu posebnemu odposlancu, ki pa ima osebno agendo. Z referendumom na jugu se želi promovirati. Zato smo izgubili upanje, da nam bo Obama pomagal. Razočarani smo in jezni. Američanom ne verjamemo več, vedno so nas pustili na cedilu.

Kaj pa, če na jugu res znova izbruhne vojna? Zdi se, da do širšega regionalnega konflikta ni daleč. V Keniji vrvi, ugandska stabilnost je lažna. Eritreja, Somalija ...

To je zelo možno. Zelo! Vojna bi se najprej hitro razširila po vsem Sudanu, država hodi po robu. Udarili bi se tudi med seboj na jugu, potem bi počilo navzven. Ogromno je različnih interesov. Kaos. Bojim se, da bo Sudan razpadel najmanj na tri ali štiri države.

Vse to je spodbujeno od zunaj, zaradi naših naravnih bogastev, zaradi spopada med Ameriko in Kitajsko.

Kako razumete nenadno prijateljstvo, ki je nastalo med starima sovražnikoma - čadskim predsednikom Idrissem Débyjem in sudanskim voditeljem Omarjem al Baširjem? Je tudi tu v ozadju zloglasni referendum?

To je del iste zgodbe. Je le eden izmed dejavnikov mehčanja odnosov, pometanja darfurskega prahu pod preprogo in ustvarjanja razmer za referendum. Američani so močno pritisnili tako na Kartum kot na N'Džameno. In nato se je zgodilo - prijateljstvo.

Toda kar se tiče nas, upornikov, predsedniški dogovor ni imel veliko vpliva. Proti vladi v Kartumu se borimo že od leta 2002 in še naprej bo tako. Do zdaj so nam čadske oblasti zaradi svojih interesov stale ob strani. Po državi smo se lahko prosto gibali, v Čadu je več sto tisoč darfurskih beguncev, oblasti so nam celo pomagale. Zdaj je naše gibanje omejeno, uradno nismo dobrodošli, a še vedno so odprte poti, po katerih se lahko prebijemo v Sudan. To so etnične povezave. Še posebej močne so med pripadniki etnične skupine Zagawa na obeh straneh meje. Ta za nas pač nikoli ni zares obstajala.

Zdaj je na čadski strani meje dokaj stabilno, na sudanski strani Darfurja, kamor smo se umaknili, pa je povsem drugače. Spopadi so vsakodnevni. Vladna letala napadajo vodne vire in pobijajo civiliste. Nekaznovano.

V Darfurju je okrog 20.000 pripadnikov mešane misije Združenih narodov in Afriške unije, ki pa ne počnejo ničesar koristnega za prebivalstvo Darfurja. Mednarodna skupnost s to misijo meče denar skozi okno. Ena sama takšna majhna kamera je za prebivalce naredila več dobrega kot vsi mirovniki skupaj, saj se morilci in posiljevalci bojijo, da bodo posneti (Jammous pokaže eno izmed kamer, ki sta jih pozimi v Darfur prinesla Tomo Križnar in Klemen Mihelič, podjetnik in ustanovitelj nevladne organizacije Hope). Hvala Tomu in Klemnu. Hvala Sloveniji.



Avtor članka: Boštjan Videmšek






Ustanova Toma Križnarja
Turistična 4
4202 Naklo

Za zaščito domorodnih ljudi v Nubskih gorah so zdaj najbolj pomembne "leteče kamere". Prosim donirajte za postprodukcijo novega dokumentarnega filma o letečih kamerah, ki ga od januarja 2013 snemamo v Nubskih gorah.

Leteča kamera

Ustanova, ki jo je ustanovil Tomo Križnar s podporniki, producira dokumentarne filme in knjige, ki imajo cilj pridobiti zavest človeštva o pomenu video nadzora področij v konfliktih. Še posebej pa osveščajo o nasilju nad staroselskimi ljudstvi.

TRR:
SI56 0510 0801 3175 987
BIC:
ABANSI2X

Sredstva lahko prispevate tudi tako, da kupite
KOLEDAR 2017




Humanitarna ustanova H.O.P.E.

Letališka cesta 29
1000 Ljubljana

Donacije za kamere in internet
TRR:
SI56 6100 0000 1966 537
BIC:
HDELSI22
Koda namena: CHAR
Namen: Internet in kamere

Donacije za vrtalno napravo
TRR:
SI56 6100 0000 1846 742
BIC:
HDELSI22
Koda namena: CHAR
Namen: Vrtalna naprava

Ustanovo je po vrnitvi iz Darfurja ustanovil Klemen Mihelič s podporniki. Namen ustanove je zbiranje prispevkov za nakup in dostavo mobilne vrtalne naprave za vodo v Darfur ter prispevkov za video nadzor konfliktnih območij v obliki miniaturnih video kamer, mini prenosnikov in satelitskih anten za internet.

Obe ustanovi tesno sodelujeta.


Klemen Mihelič predstavlja miniaturne kamere ženskam v taborišču na čadsko-sudanski meji


Celoten film
Eyes and Ears of God
na YouTube




sponzorji: