S poti po Čadu, Darfurju, Etiopiji, Keniji, Džibutiju, Somaliji in Jemnu

Po sledeh tretje svetovne vojne

Še ena sipina in še en vzpon… in potem smo jo zagledali. Ležala je na mirnem morju kot prikazen.

“Sindbad?”

“Ajva, Sindbad! Sindbad!” je zarežal nazaj suhi vodja skupine.

Suhi temnopolti možje so se zagnali po pesku navzdol proti plaži, v črne tančice do oči zavite ženske in zmršeni otroci so jim sledili. Nato se je red obrnil. V manj kot meter in pol dolg čoln, ki ga je priveslal s starinske arabske barkače eden od mornarjev svetle polti z dolgim ozkim nosom in krivimi nogami v krilu, so najprej pomagali trem otrokom. Ko se je vrnil, je naložil naše štiri ženske. Predno so butnile ob ograjo, so dvakrat zavpile. Zalila jih je voda, malo je manjkalo, da se niso prevrnile. Puščavske žene redko znajo plavati; ob povodnih v deževnih dobah jih umre več kot od žeje v časih suše. Potem so trije možje zapluli proti barki, ki je pripravljena na odhod nervozno godla. Mene so vkrcali zadnjega.

Vse na barki razen smrdečega stroja v počrneli strojnici, busole in trnkov je bilo leseno. Način, kako so arabski mojstri pred stodesetimi leti z leseni zatiči in zagozdami povezali tramove in deske skupaj z visoko dvignjenim premcem in komandnim mostom na krmi v živi organizem, ki je do danes preživel vse monsunske viharje med Sueškim kanalom in obalami Irana, Pakistana vse dol do Indije, mi je vzbudil podobno spoštovanje kot vzpenjanje na najnovejše Boeingovo letalo. Kadar zmoreš spoštovati, se ti ni treba bati. Če domačini čutijo, da te zares zanima njihovo delo in življenje, ti ne bodo naredili nič hudega. Ampak osem arabskih mornarjev se je še naprej držal bolj zase. Čepeli so okoli vodne pipe na preprogi, pogrnjeni čez razžrte deske komandne ploščadi, in iz fižolovih pločevink srkali čaj. Le kapitan, edini Somalec v posadki, je prišel bliže, se rokoval in objel s svojimi možmi, potem pa brez sentimentalnosti od vsakega od nas pobral po petdeset dolarjev. Otroke in žene je poslal pod špranje med deskami komandnega mostu, može na premec, mene pa na vreče čisto na dnu, na katerih je pisalo Sim sim in Made in Ethiopija.

Zarohnelo je, zasmrdelo je po zažganem olju, da se je zazdelo, da ne bo mogoče vzdržati in bo treba bruhati. Kot na povelje smo vsi dvignili roko v slovo dečku z AK 47, ki je ostal na ravni peščeni obali in vse do zadnjega skrbel za varnost.


Kamere za Darfurce, s somalskimi begunci s staro brkačo v Jemen

Po mesecu dni v Čadu, Sudanu, Keniji, Etiopiji in Džibutiju se je obetalo, da bo noč in dan trajajoča plovba s skupino beguncev iz Somalije čez Adenski zaliv v Jemen prvi počitek.

Prvega decembra sva s Klemenom Miheličem s tovorom, zaradi katerega bi naju mimogrede zaprl vsak afriški diktator, pristala v N'Džameni, glavnem mestu Čada, in od takrat se je dogajalo; ves čas toliko dogajalo, da še ni bilo mogoče vse prebaviti in analizirati. Namesto sumničavih varnostnih organov čadskega predsednika Idrisa Debbyja so naju v letališki stavbi pričakali predstavniki obeh največjih frakcij darfurskih upornikov in mimo vseh običajnih ceramonij skozi VIP-salon, kjer smo ostali le toliko, da smo se do sitega naobjemali, skupaj s tovorom v dveh zakljenjenih petdeset-kilogramskih kovčkih odpeljali v bleščeče opranem terencu za skrbno varovane zidove Organizacije za pomoč darfurskim otrokom Amsed.

Najin tovor je bilo enainosemdeset videokamer, večina tako majhnih, da jih je mogoče skriti v skoraj vsako telesno odprtino. Klemen jih je prek spleta izsledil na Kitajskem, kjer jih s poštnino, davkom in carino dobimo že za 40 evrov. Ideja je bila Klemnova, jaz sem prispeval predvsem izkušnjo iz aprila, ko sem pet kompletov navadnih videokamer, prenosnih računalnikov in satelitskih telefonov, kupljenih s prispevki, zbranimi na koncertu slovenskih in afriških neestradnih glasbenikov prejšno jesen v ljubljanski Festivalni dvorani, spravil do humanitarnega koordinatorja Sudanske osvobodilne armade SLA Suleimana Jamousa, ki je takrat s svojimi pomočniki "kampiral" takoj onstran meje. Čez en mesec je sporočil, da je na območjih, kamor so dospele videokamere, manj napadov, saj se džandžavidi, ki skupaj z sudansko vojsko in milicami poskušajo spremeniti demografsko sliko na največjem naravnem vodnem zbiralniku med Nilom in Nigrom, bojijo, da bodo posneti in razkrinkani prek satelitskih zvez in digitalnih medijev vsemu svetu. Zmanjšalo se je tudi število posilstev žena, deklic in dečkov - to najbolj zahrbtno orožje iztrebljanja darfurskih Afričanov, o katerem se ne spodobi niti sporočati, kaj šele poročati, saj med domačini v Darfurju prevladuje kulturni koncept, po katerem so si žrtve za posilstva v vsakem primeru krive same. Sporočil je tudi, da je drugi največji problem še naprej iskanje vode. Podnebne spremembe, za katere večina Sahelcev verjame, da so posledica arogantnega načina življenja v industrijskih deželah onkraj Sahare in Sredozemskega morja, preprečujejo, da bi oblaki, ki jih prinaša veter iz kotlin ob reki Kongo, zalivali Sahel kot nekoč. V imenu svojih domačinov, ki so se rodili s peskom v očeh in tako želijo tudi umreti, je prosil za vrtalno napravo, s katero si bodo lahko sami iskali vodo, da preživelim ne bo treba s trebuhom za vodo čez libijsko puščavo. Tam jih Gadafijevi vojaki z Berlusconijevim denarjem (beri: denarjem davkoplačevalcev EU) lovijo v posebna taborišča, iz katerih pot v mistično, z vodo še vedno obilno namočeno Evropo, najdejo le tisti, ki si jo plačajo s podkupnino. Tisti, ki tega ne zmorejo, ostajajo internirani, izpostavljeni vsem zlorabam - od prisilnega dela do trpinčenja; vse z argumentom, da jim nikoli več ne bo prišla na misel klimatska migracija.


Klimatski begunci

Na dokumentarni film “Dar Fur - vojna za vodo”, ki sva ga naredila z Majo Weiss v nuji predstaviti glavni vzrok razpadanja socialnega tkiva v celotnem Sahelu in posledice bega milijonov klimatskih beguncev, ki jim UNHCR ne prizna statusa, se je prvo odzvalo Gibanje za pravičnost in razvoj. In galerija Arka v Izoli, ki je povabila k sodelovanju slikarje in kiparje. Osemdeset jih je podarilo več kot sto svojih del za dražbo, oklicano na Ljubljanskem gradu za konec lanskega avgusta. Zbralo naj bi se dovolj za nakup 150.000 dolarjev vrednega mobilnega vrtalnega stroja, ki bi ga v sodelovanju z Amsedom prek pristanišča Duala v Kamerunu in Čada spravili k družinam pod nadzorom darfurskih upornikov. Zaradi spoštovanja do darfurske mirovne pobude pokojnega predsednika države dr. Janeza Drnovška smo vsi skupaj upali, da bo projekt civilne družbe, ki je dala zgled, podprla tudi politika, ki je trenutno na oblasti. A ta kljub medijskim izjavam zunanjega ministra Samuela Žbogarja, da se Slovenija lahko promovira in postane prepoznavna tudi skozi Darfur, ni naredila nič. Slike in skulpture še naprej čakajo kupce.

Klemen je založil denar in kamere povsem legalno uvozil prek partnerskega podjetja. Večina sredstev je bila spet zbrana na koncertu v Festivalni dvorani in ob pomoči številnih prijateljev ter simpatizerjev. Nič od tega si nisva vzela za strošek; tudi letalski vozovnici in zavarovanje je organiziral Klemen.

Največji naslednji problem je bil, kako kamare razdeliti tako, da bodo res dosegle ženske, ki so najbolj izpostavljene posilstvom. Brez sodelovanja z uporniškimi komandanti to ni mogoče. Uporniško gibanje sva že na letališču našla razdeljeno na tiste, ki verjamejo v mirovno misijo posebnega Obamovega odposlanca za Sudan Scotta Grationa, ki jih poskuša vse združiti pod eno marelo in tiste, ki sumijo, da jih hoče Grationna ta način samo poloviti, barantati z njimi s sudansko vlado in končno prodati Arabcem ter tako povsem po ameriško ugoditi lastnim interesom na sudanskih naftnih poljih. Prvi so si dali naziv "tehnični komite" in nimajo nobene vojske, prejemajo po petdeset dolarjev in v hotelu v N'Džameni čakajo na znak, da se vrnejo v Darfur po mandat svojih podpornikov. Drugi so Gibanje za pravičnost in enakost (JEM) z Ibrahimom Khalilom na čelu, ki je v času slovenske inciative za Darfur dvakrat obiskal predsedniško palačo, ne da bi sprejel naš mirovni predlog - kot skupaj z Abdelom Wahidom, vodjo furske SLA, ni niti ameriškega. Mirovni sporazum, ki ga je forsiral ameriški predstavnik Robert Zoelick (trenutni direktor Svetovne banke), je maja 2006 sprejel samo Minni Minawi, predsednik takrat najmočnejše frakcije SLA. To je sudanski vladi omogočilo, da so darfurske upornike razdelili in jim s strategijo "divide et impera" (deli in vladaj) skoraj zavladali. Humanitarni koordinator SLA Jamous me je kot Drnovškovega odposlanca aprila 2006 prepričal, da podpis ameriškega mirovnega predloga pomeni izročitev afriškega Darfurja v roke Arabcem ali vsaj vojno brez konca in kraja. Danes vsak lahko vidi, da je imel Jamous prav.

Vojna se nadaljuje.

S Klemenom sva bila vsako jutro priča bombardiranjem vasi na meji. Najbolj pa naju je pretresel pogled na nove in nove družine beguncev, ki jih v taborišča na čadski strani UNHCR ne sprejema, z izgovorom, da niso apolitični, saj podpirajo borce za svobodo, kar se vidi po tem, da je večina žensk nosečih. To, kar sva videla, je bilo predvsem stotine, tisoče otrok, ki tiho čepijo v skupinah brez očetov, ponavadi s staro mamo ali teto pred zasilnimi bivališči, ki si jih pletejo iz ostankov oblek pod vsakim trnastim drevesom na odprti, mrzlim zimskim vetrovom izpostaljeni planoti okoli taborišča Ore Kosuoni blizu Bahaji. To je nova vrsta beguncev - tako imenovani drugorazredni beguci in še bolj pozabljene žrtve od tistih v taborišču, ki ga UNHCR poskuša z izgovorom, da kraj ni varen, preseliti globje v Čad. Srečala nisva nobenega novinarja, nobenega poročevalca, ki bi se izpostavil za nedolžne in zahteval odgovornost organizacij OZN. Očitno je bolj atraktivno poročati z območij, koder naj bi ogrožala svetovni red Al Kaida.


Pozabljene žrtve novih vojn

Čeprav JEM že od vsega začetka obtožujejo, da ima v svoji agendi poleg pravičnosti in enakopravnosti tudi "fundamentalističen del", se je Jamous 22. aprila pridružil tej skupini in potegnil za seboj tudi veliko komandantov proslule SLA Unity, ki je po Minawijevem prestopu na vladno stran združevala frakcije SLA, ki niso šle z Minawijem. Jamous nama je organiziral srečanje z Ibrahimom Khalilom in celotnim štabom: tam, med pripadniki vseh plemen Darfurja, tudi arabskimi in džandžavidskimi komandanti, ki so prišli posnet svoje izjave kesanja, ker so prej pobijali za sudansko vlado, sva začutila, kako zahtevno vlogo ima ta modri starec, puščavski asket, nekakšen sahelski Nelson Mandela. S karizmo in izredno duhovno močjo drži JEM, ki je zdaj poleg furske SLA, ki jo vodi Abdel Wahid, najmočnejša uporniška sila, in kot nekakšen svetnik preprečuje najhujše ...

Jamousu, ki sem ga imel priložnost spoznavati tudi na dveh obiskih po mesec in dva v Sloveniji, sva zaupala tretjino kamer in prenosnih računalnikov, obamovcem v N'Džameni skoraj tretjino, štiri kamere pa sva pustila v rokah učiteljic v begunskem taborišču Ore Kosuoni. Eno kamero sva zaupala ženi, ki sva jo identificirala kot pretepeno na posnetku v prologu našega filma. Čas bo pokazal, kdo bo najbolj opravičil zaupanje.

Klemen je letel domov, da se dogovori z Gibanjem za pravičnost in razvoj za obljubljeno šolanje treh oziroma petih darfurskih študentov na slovenskih univerzah. Jaz pa sem se poskušal vrniti na območja na južni meji med Sudanom in Etiopijo, kjer so me leta 2003 zaprli, potem ko sem snemal trgovino s sužnji in brez vizuma pritekel prosit etiopske oblasti za pomoč. A razmere niso sedem let kasneje nič bolj varne, območje je še naprej zaprto. Ker sem dal besedo, da ne bom počel nič tveganega, sem se umaknil v Džibuti. In iz te propadajoče nekdanje francoske enklave - ki jo bolj kot pristanišče ohranja tihotapstvo med Arabskim polotokom in afriško celino in je hkrati baza francoska tujske legije in največje oporišče ameriške vojske v regiji - v Somalijo.


Pot v temo

Pluli smo brez ene same luči. Za varnost sta skrbela le po dva moža na vsaki strani palube. Čepe kot čuka sta oprezala za visoko s kontejnerji naloženimi ladjami in nižjimi, a še daljšimi silhuetami tankerjev, ki so se vsake toliko zarisale v polni mesečini. Nobena ni zatrobila v svarilo. Prečkali smo glavno aorto svetovnega gospodarstva. Sueški prekop na severu in ožina Bab el Mandeb, tukaj na jugu Rdečega morja, povezujeta Evropo z Indijo in Kitajsko podobno kot nekoč po kopnem svilena cesta. Te pozimi mirne, poleti divje vode prepluje vsako leto 20.000 ladij, na dan gre tod skozi tri milijone sodčkov nafte.

Kdor kontrolira te obale, je car.

Ali pa največji revež moderne dobe.

Vozila, ki vozijo v Somalijo, so v Džibutiju parkirana na cesti pred hotelom z istim imenom. Od ostalih jih ločiš po še težje prepoznavnih osnovnih barvah, še bolj obuškani pločevini, razbitih šipah in kupih visoko na strehi naloženih kontejnerjev z vodo, zavitih v mokro žakljevino. In ženami in možmi, ki postavajo okoli in te še bolj kot Džibutijci nezaupljivo motrijo izpod čela.

“Če jim pokažeš ljubezen, so najprej nezaupljivi, a potem se odzovejo enako,” me je pomiril eritrejski begunec, s katerim sva postal prijatelja, ko sem prišel v njegovo trgovino barantat za še en zunanji trdi disk, na katerega sem še enkrat za vsak slučaj prekopiral vse svoje premoženje. “Ne bodo te pustili trpeti. Če bodo videli, da si v težavah, ti bodo pomagali prej kot tvoji Evropejci doma.”

“Bossava?” je pomignil bliže eden od šoferjev z veliko bulo kata v licu.

“Varno?”

“Ne stoprocentno!” je odmajal z glavo in zavil z očmi tako, da sem nagonsko čutil, da se mu lahko zaupam. Ni bil videti tak kot “suhci” v ameriškem filmu "Black Hawk Down" (Sestreljeni črni jastreb). Ni bil videti brez osebnosti kot Indijanci v filmih z Johnom Waynom.

Čez pol ure pogajanj o ceni in dani častni besedi, da ne bomo šli skozi nobeno kontrolno točko nobene vojske nobenega somalskega klana, stoprocentno pa ne islamskih fundamentalistov iz gibanja al Shabaab, znanih po ugrabitvah tujcev, sem stekel po nahrbtnik. Srečal bom le njegove ljudi v vasi, kjer je bil rojen. In potem me bo spravil na ladjo, ki redno vozi begunce čez Rdeče morje v Jemen.

Odpeljali smo se takoj po zadnji dnevni molitvi. Tri ženske in dve hčerkici, en starec in polne vreče nečesa, za katere nihče ni hotel odgovoriti, kaj je v njih. Mejo smo prečkali v mraku, z vso hitrostjo in naravnost čez drn in strn čez puščavo. S pomočjo nekaj angleških in arabskih besed, za katere sva s šoferjem ugotovila, da jih oba poznava, sem izvedel, da vozijo čez mejo vsakih par dni in da so džibutijski mejni organi še najmanjši problem. Potem si je usta tako zabasal z katom, da jih je težko uporabljal, na ves glas navil sladko strastno somalsko muziko, mi ukazal, naj se sprostim, sam pa ure do prve molitve ob 4. uri kot jastreb ostro spremljal kolovoz skozi neosvetljeno, z nevarnimi kupi skal in vedno več trnastega grmovja pokrito pokrajino.

“Dve ladji! Ena britanska, ena menda panamska!” je bilo prvo, kar sem slišal navsezgodaj.

” Veličastno! Zdaj bomo pa praznovali? Zdaj bomo jedli!”

Za zajtrk ob devetih je bila na domu - zvezanem skupaj iz odslužene pločevine, kartona in plastičnih rjuh UNHCR na robu presušenega vadija s par obupanimi drevesi in zapuščenimi namakalnimi kanali - vsa vas. Od starih očetov in mam, ki so komaj pridrsali zraven z oguljenimi palicami, do tet in stricev tiste vrste, ki so mi kot otroku vedno nosili čokolado, do brihtnih dečkov in poganjajočih deklic, do najmanjših srmkavih in cmeravih, čim so uzrli tujca … so posedli po preprogah, nameščenih po tleh ali špičastih skalah na dvorišču, in iz velikih lončenih posod s prsti zajemali vročo proseno kašo, polito z omako iz pražene čebule.

“Prišli so ti pokazat, da vsi podpirajo može in fante, ki se na odprtem morju borijo za svobodo vseh nas.”

“Ala li li la lah!” je šlo skozi ušesa ulaliranje žena.

Tole sem strnil iz tega, kar so mi povedali: Somalija je bila zmeraj zelena. V vadijih rek, ki tečejo iz etiopskih gora, sta uspevala tudi krompir in riž. Krave so se pasle vsepovsod. Potem se je vreme začelo spreminjati. Po letih strašne suše v osemdesetih je prišlo obdobje divjih poplav. Takrat so ljudje ponekod v teh vadijih zgubili vse. V največji akciji so prišli na pomoč Združeni narodi. Vmešale so se tudi velike sile, ki pa so razmere poskušale izkoristiti za nastavitev svojih ljudi. Leta 1988 se je začela državljanska vojna. Leta 1991 je pobegnil zadnji predsednik. Od takrat je vsa oblast v rokah šestih družin oziroma klanov, ki sledijo svoje poreklo več stoletij nazaj, davno pred formiranjem kolonialne Somalije. Te družine so se ob pomoči različnih vojska, ki jih podpirajo, zdaj bijejo med seboj za vse, kar prinaša denar: pristanišča, letališča, mesta, trgovino z orožjem, drogami in drugimi luksuznimi izdelki … Gospodarji vojn so v Somaliji poslovneži, ki poleg standardnih trikov uporabljajo tudi tanke, oklepnike in težko topništvo. Običajno imajo tuje potne liste in bančne račune in vodijo operacije iz Londona ali vil na Azurni obali. Po neuspešni mirovni akciji modrih čelad leta 1992 je svet zapustil divjo deželo. Po tistem so tudi najpreprostejši Somalci izgubili zaupanje v mednarodne institucije - vse po vrsti skrbijo predvsem za privilegije kolonialnih sil. Ne verjamejo niti nam, ki se imamo za človekoljube. To pa zato, ker smo tiho in ne dvignemo glasu zanje. Velike tuje ladje jim pred nosom polovijo ribe. Ne morejo več preživeti od dela svojih rok niti kot kmetje, niti kot pastirji, niti kot ribiči. Več milijonov jih je zbežalo in še bežijo. Ostajajo tisti, ki vidijo smisel v okoriščanju s tem, kar jim je ostalo...

“Pirati?”

“Če vidiš, da je nekaj zrelo, imaš moralno pravico to utrgati. Če vidiš, da je nekaj gnilo – in svetovno gospodarstvo je nepravično in gnilo - imaš pravico to razmontirati in pobrati, kar je dobrega in to uporabiti za nekaj perspektivnega, recimo preživetje svojih otrok.” je z muko razložil šofer.

“Glej, kaj se dogaja z luno!” je vzkliknil eden od jemenskih mornarjev.

Luna je izginjala. Manj ko je je bilo, bolj je bilo mogoče čutiti čudno tesnobo. Ko je je bilo komaj še pol, se je pobrala in spet začela debeliti. Takrat se je razpoloženje na stodeset let stari barki popravilo.

Ampak zbližali smo se šele blizu polnoči, ko je začel peti moj satelitski telefon. Bil je namreč silvestrski večer. V Sloveniji so nazdravljali in mi prek SMS sporočil voščili srečno čisto desetko. “Naj se vam zatakne potica, naj vas pijača omami, da bo šla pamet tja, kamor sta že šla srce in duša,” sem odgovarjal, čeprav sem natančno vedel, da nimam prav in ne bi smel...


V novem peskovniku globalne vojne proti terorizmu

Nič takega ne obstoja kot bolj ljudje ali manj ljudje. Vsi smo ljudje. Dlje ko sem z neukročenimi ljudmi, manj se jih bojim. Pogosto se izkaže, da so ravno tisti, ki so videti najbolj divji, v resnici najbolj mili. Divji videzje lahko samo obramba. Gusarji okoli mene in moji sorodniki so bili noč na prelomu desetletja enako človeški kot oni, ki sva jih s Klemnom pustila v Darfurju.

In za take so se pokazali tudi plemeniti Jemeniti.

Pod veličastnimi grebeni ugaslega kraterja, ki zapira vhod v Aden - eno najlepših naravnih pristanišč, iz katerega so kolonialni Angleži še pred petdesetimi leti, dokler tretji svet ni zajel val samozavesti in želje po samostojnosti, nadzirali večino svetovne trgovine -, so nas naslednji večer ustavili pripadniki jemenske obalne straže. Somalske begunce in mene so možje z največjimi bulami kata v šobah naložili v čoln in odglisirali k poslopju lokalne emigracije; tovor je šel na drugo stran. Z vizumom, ki sem si ga pridobil na jemenski ambasadi so me takoj spustili naprej. Begunce pa so zadržali. Želel sem ostati z njimi, da bi videl, kaj se bo zgodilo, kot smo se prej zmenili, a me je šef skoraj na silo spravil čez rampo. Tam sem potem čakal skoraj do polnoči.

“Ni problema. Če plačaš ni problema. Takrat razumejo, da se je potni list izgubil v Somaliji.”

Sam šef emigracije nas je s svojo poltovorno toyoto razvozil po adenskih hotelih. Ženske posebej, somalske moške posebej, mene posebej. Naslednje jutro ob osmih je prišel eden od somalskih mož pome. Predno sva sedla na avtobus proti Sani, je rekel, da gre samo po svojo torbo tja, kjer je prespal. Ampak nazaj ga ni bilo. Še sedaj ne vem, zakaj ne.

“Ampak zakaj so se spet spravili na nas? Nigerijski študent Umar Faruk Abdulmutalab se je rekrutiral v teroristično organizacijo v Londonu - ne v Jemenu. Tako so nam vsaj povedali. Zakaj ne napadejo Londona?” je bil prvi glas ulice, ki me je dosegel v Sani.

“Ker nočejo razsutja na svojih tleh, ampak se pripravljajo, da bodo žrtvovali koleteralno škodo pri nas,” komentira večina tako domačinov kot tujcev, ki še niso pobegnili iz dežele.

“Američni pripravljajo medijsko podlago za napad na Jemen.”

“Ampak tudi šejk Muqtar Robow Abu Mansuur v Somaliji je pozval stotine svojh ravno izurjenih oboroženih simpatizerjev, naj gredo množično pomagat jemenskim bratom v njihovi vojni proti sovražnikom Alaha.”

“Mi nikakor nismo za terorizem. Naš islam je islam miru,” izjavljajo Jemeniti drug za drugim.

“Njihov islam je najbolj čiste, prvinske oblike,” meni Beatrice de Filippis, Italijanka, ki vodi marketing v turistični organizaciji Al Mamoon Intl. Tours.

“Mi nismo za terorizem – ampak če bodo prenesli vojno na naša tla, bomo vsi z Al Kaido,” poslušam.

Tako rekoč vse žene in dekleta v severnem delu Jemna so od peta do oči pokrite s črnimi tančicami, da se vidijo samo globoke temne oči in žametne trepalnice, s katerimi znajo narediti vse tisto, kar ženske v tako imenovanem svobodnem svetu ne zmorejo niti z razgaljenimi prsmi in nastavljenimi rodili. Skoraj vsi moški v Jemnu se ponašajo z velikimi zakrivljenimi noži za pasom, če ne vsak dan, pa zagotovo vsaj ob petkih, ko gredo vsi v mošeje, od katerih so bile nekatere zgrajene za časa življenja preroka Mohameda. Jemen je, podobno kot Darfur in severni Sudan in Somalija ter Afganistan in Pakistan, globoko verna muslimanska dežela. Korenine identitete Jemenitov, kot se sami nazivajo, segajo še dlje, v biblijske čase, ko so v kraljestvu legendarne kraljice iz Šabe, znane po ljubezenskem odnosu z modrim kraljem Salamonom, zgradili jezove in svoje z dežjem dobro namakane gore, spremenili v najbližjo podobo raja. Unikatna arhitektura priča o geniju, ki še danes preseneča s popolno harmonijo bližine z okoliško naravo. Vso zgodovino so morali braniti to podobo raja, tako pred Arabci s suhega polotoka, Perzijci, Grki, Rimljani, kot Turki in končno Britanci. Pričakovati bi bilo, da bodo zato rezervirani kot naši Bohinjci.

“Welcome to Jemen,” poslušam staro in mlado na vsakem koraku v stari Sani.

“Ljudje so tisto,” pravi prijatelj Gregor Erjavec, ki se z Nevo kar naprej vrača v Jemen. “Celo jemenski vojaki, ki stražijo zdaj spet odprto ameriško ambasado. Najprej je človek, šele potem profesionalec.”

Zahodni mediji poročajo o ugrabitvah tujih turistov, ne pa, da se razen šestim Korejcem nikomur ni nič hudega zgodilo. Plemena v odročnih krajih navadno zahtevajo odkupnino od centralne vlade, in ker je tej do tega, da turizem ostane, plačajo. Ugrabljeni so vsi po vrsti doslej zatrdili, da so pridržanje preživeli v največjem udobju in pozornosti. Nemški minister za kulturo, ki so ga baje zadržali, ne da bi vedeli, kdo je - Nemčija financira veliko projektov za ohranitev starodavne kulture - je dejal, da se je šele po tej izkušnji naučil zares spoštovati Jemenite.

Jemeniti spominjajo na nedolžne Sudance na začetku osemdesetih let, tik preden jih je ujela vojna za nafto in vodo. Pa na Patane in Paštune na plemenskih področjih v severnem Pakistanu in afganistanskem Waziristanu. Ni jim toliko za supermarket subkulturo, raje ostajajo zvesti svojem ljudskemu suku. Od kar so po satelitski televiziji v vsaki vasi videli, kaj ponuja zahodna kultura in kako živimo mi, jim ni več toliko do tega, da bi se njihovi otroci vrgli po nas. To je vzrok, zakaj vračajo nazaj v tradicijo.

“Pred dvajsetimi leti je bilo več kavbojk, majic in tenisk kot zdaj,” pravi nemški inženir, ki je prišel pomagat v času osamosvojitve izpod Britancev.

Od druge svetovne vojne, sploh pa zadnjih deset let zahodne globalizacije planeta z vrhuncem v bušizmu, ki se očitno nadaljuje v obamaizem, se je svet zelo spremenil. Zahodne elite ne obvladujejo več tričetrt človeštva kot v časih, ko so jih držale ujete v kolonilnih mejah in tudi potem, ko so jih spravili v matrike vere v komunizem ali demokracijo. Preživelih pozicij ni mogoče histerično ohraniti z močjo najmočnejšega orožja za množično ubijanje. To se je pokazalo tako v Sudanu kot v Somaliji pa tudi Iraku in se kaže zdaj na tromeji med Hindukušem, Karakorumom in Himalajo.

Težko je vedeti kaj je bolj res: ali je Veliki brat samo naiven zaradi zgodovine politike izolacije in predobrega materialnega standarda ali vse skupaj počne zavestno in z načrtom pokončati zadnje divje Indijance po celi Zemlji.

Nevarno je dejstvo, da je zakrivljene nože za pasom, pokrite ženske in gorske trdnjave, v katerih se urijo smrtni nasprotniki zahodne dvoličnosti in sprenavedanja, zlahka mogoče izkoristiti za medijsko zavajanje množic na zahodu, da so to divjaki, ki jih je treba iztrebiti, sicer bodo ustavili vlak vsesplošnega napredka v obljubljeno zlato Kalifornijo.

Kako smo bili potomci mezopotamske mestne civilizacije spretni pri iztrebljanju “divjakov”, ne da bi nas pekla vest, je najbolje analiziral Sven Lindquist v knjigi “Izrebite vse divjake” (Založba Sanje, 2009)

“Jaz, Alah, sem vas ustvaril različne zato, da se boste lahko učili drug od drugega,” pravi Koran.

V Sudanu in Somaliji in zdaj v Jemenu sem priča, kdo in kaj dela domačine skrajno nestrpne. In zato, ker prepoznavam mehanizme, verjamem, da se da izogniti naslednji vojni. Tisti, ki se trudimo stopiti v mokasine drugih (The Other, kot jih v svoji knjigi z istim naslovom imenuje pokojni poljski novinar in pisatelj Ryszard Kapuscinski), imamo dolžnost povedati, kaj smo se naučili. To kar smo se naučili je, da se vojne začenjajo na strahu in umišljenih predsodkih do drugih. Preveč nas stanejo gospodarji vojn na kateri koli strani že, da bi jih še naprej podpirali. Še je čas, da vsi, ki nočemo najti svojih otrok nekoč nekje mrtvih, stopimo skupaj.

Tomo Križnar, Sana, Jemen

 






Ustanova Toma Križnarja
Turistična 4
4202 Naklo

Za zaščito domorodnih ljudi v Nubskih gorah so zdaj najbolj pomembne "leteče kamere". Prosim donirajte za postprodukcijo novega dokumentarnega filma o letečih kamerah, ki ga od januarja 2013 snemamo v Nubskih gorah.

Leteča kamera

Ustanova, ki jo je ustanovil Tomo Križnar s podporniki, producira dokumentarne filme in knjige, ki imajo cilj pridobiti zavest človeštva o pomenu video nadzora področij v konfliktih. Še posebej pa osveščajo o nasilju nad staroselskimi ljudstvi.

TRR:
SI56 0510 0801 3175 987
BIC:
ABANSI2X

Sredstva lahko prispevate tudi tako, da kupite
KOLEDAR 2017




Humanitarna ustanova H.O.P.E.

Letališka cesta 29
1000 Ljubljana

Donacije za kamere in internet
TRR:
SI56 6100 0000 1966 537
BIC:
HDELSI22
Koda namena: CHAR
Namen: Internet in kamere

Donacije za vrtalno napravo
TRR:
SI56 6100 0000 1846 742
BIC:
HDELSI22
Koda namena: CHAR
Namen: Vrtalna naprava

Ustanovo je po vrnitvi iz Darfurja ustanovil Klemen Mihelič s podporniki. Namen ustanove je zbiranje prispevkov za nakup in dostavo mobilne vrtalne naprave za vodo v Darfur ter prispevkov za video nadzor konfliktnih območij v obliki miniaturnih video kamer, mini prenosnikov in satelitskih anten za internet.

Obe ustanovi tesno sodelujeta.


Klemen Mihelič predstavlja miniaturne kamere ženskam v taborišču na čadsko-sudanski meji


Celoten film
Eyes and Ears of God
na YouTube




sponzorji: