DARFUR, DARFUR

 

     Osli, konji, kamele. Vozovi, dolge vprege, kratke vprege. Človeški iztrebki, živalski izrebki, velike luže postane gnojnice. Iz šibja pletena s plastiko in kartonom pokrita zasilna bivališča, gola debla dreves brez vsake sence. Komarji, podgane, ščurki. In vmes otroci, matere, žene, bolniki, starci. Maskara. Kamp IDP. Taborišče s sto šestdeset tisoč Internali Displaced People. Gereda. Južni Darfur. Konec maja letos. Tri tedne po podpisanem miru med sudansko vlado in eno od frakcij upornikov.
     To ni noben mir!« mračno odkimava trgovec. »Nič nismo dobili zaradi česar smo se uprli! Nekaj denarja ha! Minawija so kupili!«
     Predal se je za palačo ob Nilu. In avto. In sedež v vladi.« sikne pastir brez živali.
     »Izdal nas je!« stisne zobe kmet brez zemlje. »Naši sinovi, očetje, bratje in prijatelji so se žrtvovali za arašide.«
     Neskončne vrste beguncev v zdelanih belih dželabijah in strganih pisanih fostanih, tokrat niso pozdravljale dostojanstveno, kot je običaj v Sudanu. Seganja v dlani, trepljanja po ramah, objemi in spraševanja po sorodnikih so bila kratka, odrezana. V očeh se ni bliskalo veselje. V zenicah se je zrcalila ista motna blatna brozga kot po razmočenih tleh.
     »Deževna doba je tu. Po mesecih hude suše bo zdaj napadla plesen, trohnoba in bolezen. Ne, nimamo dovolj plaht za vse. Preveč jih prihaja.« odgovori bela mlada delavka Rdečega križa. »Malarija je, a nimamo mrež proti komarjem. Vladni nam jih ne dovolijo spraviti sem. In zadnji konvoj z pomočjo je spet obtičal v blatu. Spet bo lakota.«      
     »Ne, že zdaj ni dovolj.« odkimava koščena žena med mešanjem kaše v aluminijastem loncu pred svojim zasilnim domom. »To kar dobimo od organizacij nas sam samo ščiti pred smrtjo.« Zamišljeno poravna par gorečih okleščkov med tremi kamni, ki služijo za ognjišče in doda: »In lesa ni več. Zdaj hodimo po dračje že cel dan daleč. Tam pa je nevarno! Džandžavidi!«
     Vsak večer ko taborišče utihne, slišimo oddaljeno streljanje. Kratke rafale, dolge rafale, vmes močne detonacije. Nihče od komandantov ne ve točno kaj se dogaja. Povedati vedo le, da so vse poti iz Gerede proti severu blokirane z džandžavidi. Miru ni!
     »Ne, Minawi nas ne brani. Njegovi SLA komandanti trdijo, da nas morajo varovati vojaki Afriške Unije. A ti samo pijejo, plešejo in …« utihne ostareli mož.
     »In seksajo. « trpko dokonča moj vodič, ko greva naprej. »Proti članom baze AU v Geredi je vloženih enaindvajset prijav spolnih zlorab.«
     »Torej ne samo vladni in džandžavidi?«
     »Zadevo raziskuje agencija OZN. Vojaki AU se pripeljejo v taborišče v belih terencih, v novih uniformah in zloščenih škornjih in rečejo: pridi ti bomo nekaj lepega pokazali.«
     »In žene gredo?«
     »Ne žene, deklice, stare šestnajst, štirinajst, dvanajst let stare.«
     »Muslimanke?«
     »Tu smo vsi muslimani. Zato se o tem dolgo ni govorilo. Vse je prišlo na dan, ker so se deklice vračale z nekam preveč bombonov.     
     »Prostim ne objavi, da smo se srečali. Če vladni zvedo, da smo govorili s tujim poročevalcem, nam bodo prepovedali delovanje na tej strani.« je prosil predstavnik ene od zahodnih humanitarnih organizacij. »Tu smo lahko samo zato, ker se delamo majhne.«
     Posvaril me je, da bo Gereda očitno v kratkem padla in povedal, da selijo svoje bolnike globlje na osvobojeno ozemlje. Ena od njihovih skupin bo skušala doseči Muhajerio. Lahko grem z njimi.

* * *

     Vozilo že na prvi pogled ni vzbujalo zaupanja. V kolonialnih časih narejen, vladnim silam zaplenjen Jeap, je puščal olje in vodo, smradil in šklepetal. Odpeljali smo se po opoldanski molitvi, naravnost proti severu, tja koder je zadnjo noč najbolj pokalo. Dva ranjena vojaka, dva bolna otroka, dve prestrašeni materi in ena teta, šofer, vodič in dva krepka fanta z kalašniki, ki naj bi nas čuvala. Onkraj zadnje postojanke upornikov na robu Gerede, se je pred nami odprla prazna, gluha, s trnastim grmovjem poraščena valovita ravan z daleč vsak sebi prepuščenimi kruhovci.
     Vsake toliko s peskom zasuta vas. Prazna vas. Očitno požgana vas. Med ožganimi tramovi datljevih palm so ostali samo razbiti lončevinasti lonci. Iz tal je zrasel pastirček z piščalko in majhno čredo koz za seboj. Pokazal nam je jamo z zaudarjajočo vodo. Slabo mi je bilo, še preden je dosegla želodec.
     Pol ure po tem zadnjem srečanju je počilo. Ni bila mina, kot smo se ustrašili. Odletela nam je glavna pogonska os.
     Peš nazaj v Geredo se je zdelo predaleč. Prek satelitskega telefona sem klical na pomoč prijatelje v vrstah Minawijeve SLA. Preden sem dobil komandanta Čorbo in mi je ta dopovedal, da so trenutno vsa vozila potrebna na južnih položajih, sem izpraznil baterijo. Trije fantje, ki so vstali iz krajine kot prej pastirček, so povedali, da smo blizu vasi Berti in da ima trgovec tam generator. Šofer Abdala je odločil, da jim lahko zaupamo in jih z mojim telefonom poslal napolniti baterijo; sami pa smo se pred soncem skrili pod pokvarjeno vozilo. Čakali smo jih ves dan in celo noč. Zjutraj sem prosil Abdala, če gre pogledati, kje je telefon. Vrnil se je hitro in preplašen, trdeč, da so tik pred Bertijem nanj streljali iz zasede. Naša vojaka sta šla takoj v izvidnico in prišla nazaj prepričana, da se s hriba v vasi lepo vidijo uniforme sudanske vojske - skupaj z raztrganimi džandžavidi. Iz tiste smeri so se v nebo vili trije stebri dima. To smo vzeli za slabo znamenje. Zapustili smo vozilo in peš kolikor smo mogli hiteli nazaj proti Geredi.
     Kmalu smo dohiteli smo skupino beguncev, ki so prevezovali tovore na živalih in s tesnobo opozarjali na dim na obzorju. Jezdeci na kamelah in konjih se lahko pojavijo iz peska kjerkoli in kadarkoli. Džandžavidi se rekrutirajo največkrat iz arabskih nomadskih plemen, ki so stoletja nazaj prečkala Rdeče morje in doline Nila in so z afriškimi kmeti in pastirji v zelenem Darfurju že vso zgodovino v nekakšnem naravnem konfliktu. Afriški kmetje gradijo ograje, da zavarujejo svoje pridelke - arabski pastirji jih podirajo, da peljejo čeznje svoje črede. Na prelomu prejšnjega stoletja so fuski sultani, ki so v času pred prihodom Britancev uspevali s trgovino sužnji med Saharo in tropsko Afriko in vladali največjemu cesarstvu na ozemlju današnjega Sudana, arabskim plemenom, ki so pasli krave v savanah na jugu Darfurja podelili nekakšne pravice za uporabo zemljišč. Tistim, ki so pasli kamele v polpuščavah na severu pa ne. Ti, ki so ostali brez pravic in brez resursov, so se obrnili za podporo na svoje ljudi v Kartumu. Alex de Waal, direktor African Rights v Londonu, ki je preučeval razmere v Darfurju že v sedemdesetih letih, poroča kako so afriški domačini in arabski prišleki konflikte tedaj še znali reševati na tradicionalnih plemenskih poravnavah, določanjem posebnih tranzitnih poti in celo s porokami, zato je danes težko ločiti na zunaj kdo je Arabec in kdo Afričan. Velika večina je značilnih afriških odtenkov, a jih vprašanje za koga se imajo, danes pogosto zmede. Na sultanovem dvoru so se baje enakopravno srečevali, govorili so tako fursko kot arabsko, Furi so spoštovali Arabce zaradi vere, ki so jo prinesli po naročilu edinega preroka Mohameda. Ta odnos je kljub preganjanju prisoten še danes. Iskal sem animiste podobne onim v Nubskih gorah, a razen nekaj sinkretizma pri lokalnih zdravilcih, nisem našel dosti sledi. Afričani v Darfurju so povzeli islam skupaj z balami bombaža za značilne moške arabske halje, čajem, sladkorjem in … in identiteto. Tista plemena, ki verjamejo, da so Arabci, so z svojimi ljudmi v dolini Nila v osemdesetih letih pripravila poseben načrt, imenovan Arabsko zbiranje, ki ima po dokumentih, ki jih navaja Julie Flint v knjigi Darfur, a short history of a long war, za cilj izriniti in pregnati Afričane iz Darfurja. Načrt imenovan Arabsko zbiranje, se jim je s pomočjo sosednjih arabskih držav, ki imajo prav tako interese v z vodo bogatem delu Darfurju, skoraj posrečil. Arabizacija Darfurja se dogaja po podobnih vzorcih kot na drugih marginaliziranih področjih v Sudanu, novo je, da v napadih na črno prebivalstvo sodelujejo tudi plačanci iz vsega sahelskega področja, od Libije do Mavretanije, Čada, Nigra in Nigerije. Ameriška vlada trdi, da gre za genocid, OZN primerjajo razmere z tistimi pred masovnimi pokoli v Rwandi in govore o največji humanitarni krizi na planetu, Sudanci na severu pa govore zgolj o nujnosti sudanizaciji in o politiki »Ein Land, ein Folk, ein Fuhrer «, brez katere se ne morejo ubraniti globalizacije in nove kolonizacije. Za krizo v Darfurji ni odgovorna samo narava, napredovanje Sahare proti jugu, vse nižji voda v arteških vodnjakih, vse manj zelene paše, umirajoča drevesa, ampak tudi ljudje, ki se niso prilagodili na novo nastajajoče razmere. Predvsem pa tisti, ki so konflikte izkoristili v svoje interese po pravilu divide et impera. Tujci, ki nas Sudan privlači zaradi raznolikosti kultur, ki so jih zaklenili v dane meje kolonialni Britanci, nenavadnega dostojanstva, ponosa, gostoljublja in splošnega šarma arabskih ljudi na severu in naravnosti, sožitja z okoljem in splošnega ekološkega vedenja na jugu ohranjenih staroselcev, ki so se nam skupaj zdeli alternativa naši zahodni kulturi, jih spremljamo že iz sedemdesetih let. S prstom lahko pokažemo na vse arabske vlade po pridobitvi neodvisnosti in tri plemena ob Nilu na severu, iz katerih prihajajo vsi najbolj pomembni sudanski politiki. Pokažemo lahko rasizem tistih, ki imajo v Koranu zapisano »Ustvaril sem vas različne zato, da se boste učili drug od drugega«     
     »Alah je zadovoljen z dejanji moža, ki ščiti ženske in jim pomaga« je recitiral četrto suro Abdala. »Ostani z nami. Ti si nam edina priča.«
     Pred večerom smo skupaj dosegli zadnjo vas. Tam se je medtem nabralo še več beguncev. Nihče od nadrejenih ni imel satelitskega telefona in nobene druge komunikacije s štabom, vedeli pa so povedati, da so džandžavidi že zavzeli stezo proti Geredi in, da je umik torej odrezan. Ker ne moremo pričakovati nobene okrepitve, se lahko upremo samo na svoje sile.
     Tisti in naslednji dan smo kopali jarke, gradili okope in postavljali nizka zaklonišča. Sredi tabora se je kadilo iz velikega lonca: žene in dekleta so prala, kuhala in stregla. Čutiti je bilo solidarnost in složnost. Nihče ni kadil sam, svitek lokalnega tobaka je potoval od ust do ust, dokler ga ni zmanjkalo. Prek tranzistorja na dinamo smo lovili BBC poročila v arabščini in ponoči tudi Radio Monte Carlo. A na radijskih valovih ni bilo ni slišati o streljanju, ki nas je vznemirjalo okrog nas. V sedmih mesecih sem srečal samo eno novinarko. Z dovoljenjem vladnih in upornih, ji je takoj po podpisu miru uspelo prestopiti z vladne strani in ostati en cel dan na upornem ozemlju. Še pred temo je skupaj s spremljevalci morala nazaj.
     »Ostani z nami. Če boš z nami ti tujec, si ne bodo upali napasti« je vpričo vseh po večerji ponovila prošnjo ena od žena. V naročju ji je sedela drobcena punčka.

* * *

Zakritega obraza, od vrh glave do peta povita v pisano togo, zgarana in zdelana od elementov, ni delovala nič bolj erotično kot večina darfurskih žena, ki svoj čas preživljajo na prostem. Hrapava črna koža, dolgi elegantni udi, veliki močni členki, dostojanstven pogled.. Nič na njej ni pričalo o tradicionalni islamski ženski pokornosti. Kretnje, mimika so dali vedeti, da gre za človeka, ki se ne boji več ne boga ne hudiča.
     Rojena je bila v pesek na severu Darfurja v veliki nomadski družini plemena Bediat Zaghawa. Ni bilo bolnic, ni bilo šol, za vse so bili odvisni od narave. Zdravo in radostno je živela v harmoniji z živalmi in ljudmi in redkimi rastlinami, srečno se je poročila, rodila je šest otrok, potem se je začel sodni dan. Njen mož je bil ubit ob zračnem napadu na vas Musbath maja 2004. To je bilo takrat ko so bombardirali celo drevesa. Tam pod ostanki orjaških dreves, ki so dajala senco, vlago in hlad, je našla tudi dva od svojih otrok. Najmlajšega fantka in najstarejšo punčko. Vse tri je pokopala še isti dan malo višje iz wadija, tam koder so za vse določili starešine. Večina vaščanov je nato pobegnila v Čad. Ker so bile kamele v lasti družine pobite in so ostali samo osli, z otroci ni mogla na tako dolgo pot. Verjela je, da ji bodo pomagali v taborišču na vladni strani, v enem od tistih, ki jih nadzirajo tujci.
     Posiljena je bila še preden je dosegla Abu Showk v Fasherju. Najprej so jo zlorabili sudanski vojaki, potem obveščevalna služba, nato neka nomadska milica. Ko je isto storil z njo tudi eden od vodij taborišča, se je odločila. Ponoči je z otroci zbežala nazaj v divjino. Imela je srečo. Preden so jih našle hijene, je naletela na skupino petih mater, ki so tako kot sama, izgubile zaupanje v človeške instalacije un same skušale rešiti svojih skupaj dvaintrideset otrok. Izogibajoč se vseh vojska in vsega človeškega, stalno na lovu za hrano, so gnale osle naprej. Jedli so divje plodove, sladke koreninice, kuščarje, kače. Dosegli so večno zelena pobočja ugaslega vulkana Džebel Mara, a so se zaradi novih spopadov med Furi in Zaghawami morali obrniti. Vrnili so se na sever, a so morali, zaradi nove vojne med uporniki, ki so podpisali mir in tistimi, ki ga niso, spet nazaj. Tako blodijo že več kot dve leti. Zdaj so tu.
     Podobne zgodbe sem v Darfurju poslušal kar naprej. Začelo se je že v Čadu. V Čad sem prispel kot odposlanec slovenskega predsednika, da bi srečal vodje upornikov, predstavil mirovni predlog, preveril kako učinkuje že obstoječa pomoč in posnel resnične razmere. Vodja za humanitarne zadeve SLA Suleiman Jamous me je povabil, naj si sam ogledam zakaj on in njegovi zavračajo pogajanja z arabsko vlado pod okriljem AU v Abuji. Zaman sem čakal vizo na sudanski ambasadi na Dunaju, Kartum ne mara aktivistov, vedel sem kaj tvegam, a mi je bilo obljubljeno, da ne bom srečal vladnih predstavnikov. Ampak tudi Minawijevih ni bilo lahko srečati. Na srečanje s vrhom SLA na terenu sem uspel šele po mnogih zapletih. Spustili so me samo šestdeset kilometrov čez mejo, da sem posnel propagandni spot, kako se izpod neba v bleščečem helikopterju AU spušča k podložnikom njih novi sultan, potem so se me želeli znebiti. Da bom šel proti volji vseh akterjev globje v Darfur, sem se odločil po epidemiji mingitisa, ki sem jo našel v enem od stranskih wadijev v Farawyi. Triindvajset otrok je pomrlo preden sem uspel priklicati na pomoč edino humanitarno organizacijo v Čadu, ki si je upala ilegalno, brez dovoljenja sudanske vlade, čez mejo. Takrat sem se odločil, da ne bom šel nazaj, kot me je klical Urad mojega predsednika, ampak da bom šel naprej.
     Od aprila do sredine julija sem dokumentiral in zbiral gradivo s katerim sem upal pritegniti množice, kot pred leti k Nubam v osrednjem Sudanu. Vsaj v bolj demokratičnem svetu, politiki vendarle morajo upoštevati javno mnenje; če ne, niso izvoljeni. Kadar se ujamejo mediji in glas javnosti, nastane sila, ki jo niti veliki lobiji ne morejo ignorirati.
     V Boldongu v Džebel Mari, sem v enem dnevu posnel enaindvajset izpovedi žena in deklet, ki so posiljevalce opisovale kot dolgonose, sokoljih oči in bradate. Afganistanskim možem podobni džandžavidi, naj bi jih več tednov zadrževali ujete v taborih v gorah Kargo nasproti. Pričale so, da so posilstva na terenu bolj učinkovito sredstvo za spreminjanje domačinov v begunce, kot nalet letal z potniki v simbole moči ZDA. Skupaj z amputacijami, izrezovanji dojenčkov in onečaščanji trupel, je to najbolj temeljit način, kako se izsuši močvirje in ujema krapa. Po takih grozodejstvih zbežijo tudi najbolj SLA vdane družine in uporni fantje ostanejo brez naravne podpore.
     Od vseh afriških plemen v Darfurju sem našel najbolj ogrožene Fure iz frakcije SLA v gorah Džebel Mara, ki jo vodi Abdel Wahid. Njih poleg džandžavidov in vladne vojske napadajo, posiljujejo in pobijajo tudi Zaghawe iz Minawijeve frakcije SLA. Od 5.maja letos, ko je Minawi z arabsko vlado podpisal mir, njegova vojska bolj ali manj odkrito sodeluje z prej skupnimi sovražniki. Po Abuji se je zgodila najslabša opcija. Afričane so spet uspeli ločiti in naščuvati drug proti drugemu.
     Največji problem upora Furov, Zaghaw, Mesalitov in drugih afriških plemen proti Arabcem v Darfurju je problem vodenja.
     Furi v Džebel Mari imajo srečo, da je svet pod 3.100m visokim ugaslim vulkanom z dvema čudovitima jezeroma v kraterju in termalnimi vrelci okoli, tako razbrzdan kot v turški Kapadokiji in nudi možnost dolgotrajnega gverilskega vojskovanja in obrambe. Wahidovi Furi imajo srečo tudi zato, ker so gore ponekod raj na zemlji. Raj, kot si ga predstavljajo okoliška plemena spodaj v žejni vreli puščavi okoli gora in ga vidiš včasih narisanega na stenah lokalnih slaščičarn. To je raj v katerem vode ni treba vleči iz jam ampak kar tako v rekah teče jo reke in padajo slapovio katerem sanjajo okoliška plemena Višje v gorah sem videl rasti vse tropsko sadje in zelenjavo. Furi so kmetje, Furi niso kavboji. Njih inačico islama se zdi bolj človeške potenciale zatirajoča, kot tista ki nadzira zaghawske kravje in kamelje pastirje. Furi se ne znajdejo kot Zaghawe. Furi so tisti, ki navadno zgubijo kadar se pričkajo. Po desetletjih obupne obrambe so zdaj obkoljeni z vseh strani.
     »Ne moremo v Čad tako kot Zaghawe. Nikamor ne moremo pobegniti.« mi je dejal vodja preskrbe Wahidove SLA. »Mi lahko samo še umremo.«
     V Jebel Mari ni nobene baze AU in razen prvega zametka MSF France in Spain nobenih humanitarnih organizacij. Unicef in Rdeči Križ sta prišla pogledati, a sta se umaknila, ker Furi baje niso bili zmožni zagotoviti varnosti. Devedeset odstotkov od vseh pomoči sveta Darfurju gre v taborišča beguncev na vladni strani, deset odstotkov v taborišča, ki jih nadzira Minnawijeva SLA, sem gor ne doseže praktično nič. V Jebel Maro bi v sodelovanju z Unicefom in Rdečim Križem lahko usmerili človekoljubno pomoč darovano od čutečih src v slovenski iniciativi za Darfur. Tu bi tisto kar so Slovenci namenili v želji in veri, da bo doseglo do tega najbolj upravičene žrtve, lahko naredilo največ dobrega. Lahko bi pregnali amebe iz vode, ki jemljejo moč domačinom (kako slab in onemogel si drskast sem občutil tudi sam). Lahko bi pomagali preganjati vraževernost z opremo šol (obstojajo samo koranske šole v katerih otroci uporabljajo za učenje prstke in pesek). Lahko bi družinam v gorah pomagali nadzirati napadalce z moderno mobilno tehnologijo po geslu: mobitel v vsako vas... Lahko bi poskusili zbrati mobilne telefone, ki jih v Evropi ne rabimo več in jih v veliki akciji prostovoljcev poslali v Darfur.
     Razmere v Džebel Mari so nam še bolj kot drugod v Darfurju slabo poznane, zato, ker so gore globje v notranjosti in dalj od meje s Čadom preko katere so v Darfur že od začetka vojne ilegalno uhajali zahodni opazovalci. In zato, ker jih Minawijevi niso pustili k Wahidovim, ampak so jih zamotili z pričevanji o genocidu na svojih tleh. Na ta način so preprečili, da bi svet zvedel za resnične odnose med plemeni. Zaradi teh gora, ki drže vodo tudi v sušni dobi, se je začelo obleganje dežele Furov. Tu se je začela vojna – tu bi se moral tudi najprej začeti delati mir.
     Ampak ali se lahko vojna konča preden domačini začutijo, da je čas zrel za to?
     »Džandžavidi se boje tvojih kamer. Verjamejo, da s sodobno tehnologijo lahko njihove obraze takoj objaviš na internetu in bodo še nocoj na BBC. Vsak bo lahko videl, kaj počnejo. Tega se najbolj bojijo. Ostani z nami.«
     Šesti dan navsezgodaj me je zbudila črna roka in mi nekaj molila. Bil je moj satelitski telefon. »Na, mister.« je rekel fant in se ritenski kot je navada pri Furih začel umikati. Ekran je bil osvetljen, baterije so bile polne, a za klic je bila zahtevana Puk koda, ne Pin koda. Le te pa ne vem. Še preden sem dvignil oči od bleščeče stvari, je fant izginil za ogradami.
     Prvi satelitski telefon, s katerega sem se lahko oglasil, sem našel šele v Muhajeriji, deset dni pozneje, potem ko nas je dosegel konvoj Minnawijeve SLA na enem od svojih pogromov nad džandžavidi in nas varoval do tja. Moj sin Jan je poslal puk kodo in skrinjica se je odprla. Prvi klic je bil od Valentine Flander, ki je povedala, da je bil Urad v skrbeh, ker se toliko časa nisem javil. »Zdaj boš več lahko storil doma. Vrni se!« Isto je vztrajal tudi dr Vajgel, predsednikov svetovalec. »Razmere postajajo prenevarne.« Vrnitev v Čad po isti poti čez sever Darfur ni več mogoča zaradi nove vojne med samimi Zaghawami, med podpisniki miru in zagovorniki nove alianse upornikov NRF. »Javi se v prvo bazo AU. Dogovarjamo se za transfer v Čad…«

* * *

Agent sudanske vojaške obveščevalne službe me je aretiral v pisarni komandanta štaba AU v El Fasherju 19 julija ob približno pol petih popoldne. Komandant in nekateri drugi najvišji predstavniki AU v Darfurju so bili prisotni in so sodelovali na večini nočnih zaslišanj. Najbolj me je bremenila digitalna fotografija vojaškega dokumenta, ki naroča podrejenim usmrtitev vseh, ki bi morebiti brskali v masovna grobišča – tudi če so člani OZN. Dva tedna kasneje sem bil spoznan za krivega špijonaže, lažnega poročanja o Sudanu in vstopa brez vize. Obsojen sem bil na dve leti zapora, zaplembo vsa oprema in posnetkov. Plačal naj bi tudi dva miliona in pol sudanskih funtov kazni.

* * *

Mesec in pol dni, ki sem jih preživel v treh različnih zaporih v Fasherju, preden me je sudanski predsednik Beshir na prošnjo slovenskega predsednika dr.Drnovška pomilostil in sem bil izgnan v domovino, so bili priložnost za srečanje tudi z akterji drame v Darfurju, ki jih sicer ne bi srečal.     
     »Podpisali smo mir v Abudži, zakaj zdaj tujci ne greste domov?« so me zasliševali preiskovalci, tožilci, sodniki, advokati, novinarji, stražniki, vojaki, obveščevalci prepričani, da smo vsi tuji humanitarci po vrsti zgolj brezverni internacionalisti, plačanci, agenti tujih interesov, ki že ves čas od kar so se rešili Angležev oprezajo za njihovimi bogastvi.
     »Prej ne bo miru na svetu, dokler islam ne bo zavladal vsepovsod. Ves svet mora postati muslimanski.«
     Ko sem pripomnil, da Darfur že je ves muslimanski, pa kljub temu ni miru, sem slišal, da miru ni, ker islam v Darfurju ni pravi islam. To je ničvredni in škodljivi poganski islam. Pravi islam je ta islam, ki ga žive z dejanji in akcijami Bin Laden in njegovi.
     Prvih pet dni v prvem zaporu vojaške obveščevalne službe, sem imel občutek, da sem v rokah džandžavidov z očitnimi simpatijami do terorizma. Spomnil sem se grožnje sudanskega predsednika Beshirja, da bo v primeru vpada OZN v Darfur prišla nadnje El Kaida.
     Naslednjih pet dni v zaporu na Centralni policiji sem med policaji srečal več študentov, ki bi vsi po vrsti radi migrirali na zahod, hkrati pa so izražali prepričanje o veliki zaroti, ki se dogaja Sudanu. »Nihče od sosedov noče, da bi bil Sudan močan. Vsi so proti nam. Z nami so le Kitajci. To je vojna za našo nafto med Ameriko, ki podpira upornike in Kitajsko, ki podpira našo vlado.«
     Med petstošestdeset zaporniki v zaporu Shalah sem srečal predstavnike najbrž vseh darfurskih plemen in vseh političnih skupin. »Med nami se ti ne bo nič zgodilo. Ne maramo pa da nas kdo poriva.« je pomenljivo govoril direktor zapora. Po treh tednih novic in komentarjev na tv o napadih na Libanon za katerimi da je Amerika in nenadnih napovedih, da bodo v Darfur vdrle sile OZN brez dovoljenja sudanske vlade in da tudi za njimi prihaja Amerika, je veliko zapornikov zahtevalo orožje in izpustitev v boj proti svetovnemu zlu. Vsak dan sem bil priča izrazom večjega sovraštva. »OZN so plačanci Satana! OZN so neverniki! To bo sveta vojna!«
     Nasilno reševanje krize bo usmrtilo preveč nedolžnih indoktriniranih ljudi na obeh straneh. Ob rožljanju z orožjem predlagam namestitev radijske postaje in oddajnikov na mejo z Čadom in program, ki bi domačinom v Darfurju omogočil razumevanje teh, ki jim želijo na pomoč. In akcijo zbiranja odvečnih mobilnih telefonov in razdelitev le teh po darfurskih vaseh. Domačini bi lahko ob vsakem sumljivem premikanju v pokrajini obvestili helikopterske enote, ki bi morale najkasneje v pol ure doseči kateri koli kraj v provinci. O tem ali bodo to enote Afriške unije, Ozn ali kake druge sile, bi morali odločiti na mednarodni konferenci, ki jo je treba takoj organizirati za vse akterje v darfurski drami, ne samo za tiste, ki so že sedeli na poganjanjih, ki jih je v Abudji vodila Afriška unija. Vseeno ali je konferenca v Evropi ali v Afriki, važno je, da na pogajanjih ne bo takega arabskega vpliva kot je bil v Abudji. Kolikšen je ta vpliv sem skusil tudi sam na svoji koži. Kot tudi dva druga ameriška novinarja, ki ju je v istem času prav tako vladnim silam izročila Afriška unija.
     »Ostani z nami. Če boš z nami ti, si ne bodo upali napasti.« se spominjam besed žena in mož vsepovsod po Darfurju.
     Tiste žene, tisti otroci, tisti starci so še vedno tam. Brez pozornosti sveta bodo afriški kmetje in pastirji iztrebljeni in pregnani iz Darfurja. Darfur je testni primer za vse nas. Če bomo dovolili, da se razmere nadaljujejo, bomo uzakonili svet, v katerem utegnemo tudi mi sami priti na vrsto.

 

(objavljeno v Le Mond Diplomatique)

 






Ustanova Toma Križnarja
Turistična 4
4202 Naklo

Za zaščito domorodnih ljudi v Nubskih gorah so zdaj najbolj pomembne "leteče kamere". Prosim donirajte za postprodukcijo novega dokumentarnega filma o letečih kamerah, ki ga od januarja 2013 snemamo v Nubskih gorah.

Leteča kamera

Ustanova, ki jo je ustanovil Tomo Križnar s podporniki, producira dokumentarne filme in knjige, ki imajo cilj pridobiti zavest človeštva o pomenu video nadzora področij v konfliktih. Še posebej pa osveščajo o nasilju nad staroselskimi ljudstvi.

TRR:
SI56 0510 0801 3175 987
BIC:
ABANSI2X

Sredstva lahko prispevate tudi tako, da kupite
KOLEDAR 2017




Humanitarna ustanova H.O.P.E.

Letališka cesta 29
1000 Ljubljana

Donacije za kamere in internet
TRR:
SI56 6100 0000 1966 537
BIC:
HDELSI22
Koda namena: CHAR
Namen: Internet in kamere

Donacije za vrtalno napravo
TRR:
SI56 6100 0000 1846 742
BIC:
HDELSI22
Koda namena: CHAR
Namen: Vrtalna naprava

Ustanovo je po vrnitvi iz Darfurja ustanovil Klemen Mihelič s podporniki. Namen ustanove je zbiranje prispevkov za nakup in dostavo mobilne vrtalne naprave za vodo v Darfur ter prispevkov za video nadzor konfliktnih območij v obliki miniaturnih video kamer, mini prenosnikov in satelitskih anten za internet.

Obe ustanovi tesno sodelujeta.


Klemen Mihelič predstavlja miniaturne kamere ženskam v taborišču na čadsko-sudanski meji


Celoten film
Eyes and Ears of God
na YouTube




sponzorji: