Pismo Uradu predsednika

Baza AU v El Fasherju, 19. 7. 2006, ob 15.30

Spoštovani vsi v Uradu predsednika

Lep pozdrav iz štaba AU v El Fasherju. Sem zdrav alhamdulila. Zadnji mesec sem rinil čez hribe z janjawidi v črevesju. A ko sem pogoltnil najmočnejši antibiotik, so amebe preminile ali se vsaj potuhnile. Voda tukaj je klorirana, menza razkužena … Prvič po petih mesecih imam elektrike, kolikor je hočem in tipke na testaturi delajo in windowsi so obnovljeni … In na varnem sem vsaj za silo: skozi kapijo AU na zunanji strani rampe lahko opazujem uniformirane pripadnike GOS patruljirati gor in dol.

Konvoj iz Shangil Tobaye me je včeraj zjutraj pripeljal s toliko hrupa in varnostnih kolobocij, da so špijoni skoraj zagotovo obvestili GOS da sem tukaj (v bazah AU so tako predstavniki upornikov kot vlade).

Ampak naj povem vse od začetka. Sprejem predvčerajšnjim v bazi AU v Shangil Tobayi je bil tak kot sem pričakoval – zato sem prosil, da se jih obvesti o mojem prihodu. Videti je bilo, da ne morejo verjeti očem, da se je iz puščave pred njihovo bodečo žico pojavil bel tujec. Sam in upehan. Ves čas v bazi so me držali na muhi kot najbolj nevarnega sovražnika. Ni ga bilo načina kako jim razložiti kaj počnem v Sudanu brez vize. Če sem prišel ilegalno moram imeti nekaj ilegalnega za bregom, sicer bi vstopil po uradno dovoljeni poti. Njih vprašanja in komentarje ni dobro ponavljati, saj jim tako kot naši prejšni kontakti ne morejo biti v čast. Primer: na stranišče sem bil vsakič spremljan – ko me je med drugim vračanjem sudanski kuhar povabil v kantino, je planil vmes ruandski častnik odogovoren za zaščito in me porinil ven fizično. Trikrat, štirikrat me je pahnil v hrbet, čeprav pol manjši od mene ...

Samega komandanta AU v Shangal Tobayi nisem videl niti toliko, da bi si prepisal njegovo ime z tablice na prsih. Kljub temu, da sem vztrajal naj počaka polkovnika Mayela Mbaya iz AU task forces in Adis Abeba da ga pokliče in mu da komando kaj storiti in ga prosil, da ker ne kliče on, naj ga sam pokliče, je zavrnil vsako inciatiovo od spodaj in me včerja zjutraj v konvoju poslal v HQ El Fasher. Tukaj se je vse ponovilo. Gambijski Ob Mbye, ki je odgovoren za civiliste, me je pri priči odločil predati predstavnikom GOS v AU. Zgodilo bi se natanko tisto, kar se nikakor ne sme. Šele ko sem iztulil da se vedejo do mene podobno neodgovorno kot do sudanskih civilov in še druge stvari ki jih imam proti AU in prognoziral, da se članice afriške unije desetletja ne bodo oprale sramote zaradi ponesrečenega mandata, je vstopil na sceno nigerijski oficir Adelehe in bil pripravljen poklicati Adis Ababo. Mayela Mbaya je potrdil, da je v stiku z svetovalcem slovenskega predsednika in da vse ve. Vojaka sta se potem zmenila, da Mbaya pošlje Mbyu pisen predlog za moj transfer v Čad, ki ga bo sestavil iz pisanja, ki ga je dobil od vas.

Danes zjutraj ob 10.00 pa se je spet pojavil Ob Mbye in ponudil, da me pelje k humanitarnim organizacijam v Fasherju rekoč, da me bodo one najleže spravile čez mejo. Vse ženske v air condition uradu so protestirale rekoč, da bom v takem primeru moral skozi vladno kontrolo in da bodo takoj videli da nimam vize. Vseeno me je komandiral v avto in skozi rampo in mimo mrko motrečih GOS v OCHA (United Nations Office for the Coordination of Humanitarian Afairs ). Njen vodja Turid Laegreid ve da so bila vsa poročila o kršenju človekovih pravic v Sudanu - od tistega, ki ga je objavila Jamire Ron v Human Rights Watch do raziskav haškega sodišča, napisana na, za to vlado v Kartumu ilegalen način, simpatizira z menoj, občuduje pogum, a je rekla, da žal ne sme tvegati. Ko je vlada prejšni mesec odkrila da je agencija UN brez dovoljenja prepeljala iz Minnijeve pasti v Birmazi Suleimana Jamousa, je za nekaj dni uspela prepovedati večino humanitarnega delovanja v Darfurju. Česa takega nočem tvegati niti sam. Turid je tudi omenila sama od sebe, da ve za inciativo slovenskega predsednika in da so vsi pričakovali obisk … in da ne razume zakaj iz vsega skupaj nič ni.

Med vračanjem v štab smo se ustavili v nekakšni verziji darfurskega Mc Donaldsa na glavnem fasherskem trgu: gostje so bili vsi vladni ljudje – nič čudnega da je bil hamburger brez vsakega okusa; lakoto sem okusil šele, ko smo se vrnili nazaj za visoke zidove AU.

Povedati moram, da je šla včeraj še ena tipka v satelitskem telefonu, ena od tistih, ki vtipkajo pin kodo in zato presnete reči ne morem več uporabljati, niti spet pošiljati mailov prek satelita, kar sem se tako veselil. Ker je Fasher opremljen z mobilnimi postajami, pa je spet uporaben moj mali navadni mobilni telefon. Prek njega sem pred eno uro poklical Mayela Mbayea v Adis. Tokrat se jaz nisem mogel ničesar razumeti. Telefon sem dal Ob Mbyu in ta je raztolmačil, da Mbaye pravi, da je res dobil vse potrebno od slovenske strani, da pa so »Avtorities in Adis refused to be part of it.«

Težko še verjamem v komando od nekod z vrha podrejenim tukaj v Fasherju, ki bo vse rešila in da se bom moral slejkoprej znajti sam. Zdaj morda lažje razumete zakaj sem poskušal ven na vsak način brez vznemirjanja kogar koli. Med drugim tudi peš čez Jebel Maro. Šele ko sem na svoji koži izkusil, da moja ambicija ogroža življenja mojih spremljevalcev, sem odnehal. Eksperiment pa je dal tudi nekaj novega: šele v Jebel Mari, ki je bila ves čas moj prvi cilj, a so Minnijevi naredili vse, da so me zadrževali na svoji strani, se mi je pokazalo kdo so največje žrtve vojne za Darfur in začel razumevati globje vzvode. Preverjal sem dovolj, da upam reči, da so zaradi največjega vodnega kontejnerja med Nilom in Nigrom na katerem žive in ki ga hočejo vsi imeti zaradi napredujoče Sahare, Wahidovi Furi v najtežji situaciji, najbolj ogroženi, hkrati pa so deležni najmanj medijske pozornosti in temu primerno najmanjšega deleža humanitarnega cirkusa. Furi so prvotni prebivalci Darfurja, če ne bi sprejeli tako globoko najbolj trde oblike islama, bi jih lahko promovirali kot »indigeniouss« in apelirali na organizacije, ki se zavzemajo za te vrste kultur. Ne zaupajo izobraževanju, ne pošiljajo otrok v šolo čeprav se SLA trudi za to, lahko bi rekli, da so tumasti kot moja gorenjska kmečka žlahta. Ne znajo z tujci, najraje se skrivajo … In niso elegantni in fini kot Zaghawe, večini nam se zdijo grdi, kar je še en smotan vzrok, zakaj so ostali, potem ko Wahid ni podpisal miru, sami, obkoljeni in napadani z vseh strani ne samo od GOS in janjawidov ampak zdaj tudi Zaghaw in drugih plemen..

Malo me je zaneslo, a iz pričujočega najbrž že slutite za kaj se bom prizadeval po vrnitvi.

Da, zaupam, da so občutljiva srca v zbiralni akciji, ki jo je lansiral naš predsednik, namenila svoja sredstva tistim najbolj potrebnim in upravičenim do pomoči. »Če boste dali v taborišče pod nadzorom GOS v Zelinge, bo učinek isti, kot če bi dali janjawidom« je v video intervjuju dal izjavo Wahidov komandant Rokero. Sedajle ni časa niti prostora za sistematično navajanje vseh argumentov, saj je najprej treba rešiti sebe.

Predno se poslovim od AU imam še eno majčkeno upanje: jutri se vrne tukajšni deputy AU. Zanj imam predlog, da me na svojo pest spravi po zraku vsaj do Tine tik ob meji blizu Bahai na severu. Čez mejo grem lahko nato z Shogarjevimi in Jamousovimi, ki trdijo, da zdaj nadzirajo celotni sever. Najbrž zato so mi Minnijevi pred dnevi izjavili, da me ne morejo spraviti ven, saj je nova frakcija SLA, ki se je oblikovala po Abuji v Eritreji, zdaj njih največji problem (Shogar je izjavil, da gredo nad Kartum; če bo Alahova volja taka.) Deputy ne rabi več kot narediti se nekoliko nevednega glede vize, ki je ni in dovoliti da sedem na prvi redni let AU v Tino. Ker se zdi, da je AU prej na strani Kartuma kot upornikov, pa se seveda lahko zgodi, da iz vsega ne bo nič. Enostavnih rešitev res ni a najbolj preprosta bo tedaj ta, da zahtevam od AU da me vrne kjer so me prejeli, torej v Shingel Tobayo. Tam pa Minnijeve SLA pononovno prosim, da me spravijo ven, če so me že spravili noter.

Če boste tole pisanje dobili pomeni, da mi je AU dovolila uporabiti svoja komunikacijska sredstva – kar bo kar lep prispevek k jačanju zaupanja.

La luta continua. Love and strugel. Tomo

 






Ustanova Toma Križnarja
Turistična 4
4202 Naklo

Za zaščito domorodnih ljudi v Nubskih gorah so zdaj najbolj pomembne "leteče kamere". Prosim donirajte za postprodukcijo novega dokumentarnega filma o letečih kamerah, ki ga od januarja 2013 snemamo v Nubskih gorah.

Leteča kamera

Ustanova, ki jo je ustanovil Tomo Križnar s podporniki, producira dokumentarne filme in knjige, ki imajo cilj pridobiti zavest človeštva o pomenu video nadzora področij v konfliktih. Še posebej pa osveščajo o nasilju nad staroselskimi ljudstvi.

TRR:
SI56 0510 0801 3175 987
BIC:
ABANSI2X

Sredstva lahko prispevate tudi tako, da kupite
KOLEDAR 2017




Humanitarna ustanova H.O.P.E.

Letališka cesta 29
1000 Ljubljana

Donacije za kamere in internet
TRR:
SI56 6100 0000 1966 537
BIC:
HDELSI22
Koda namena: CHAR
Namen: Internet in kamere

Donacije za vrtalno napravo
TRR:
SI56 6100 0000 1846 742
BIC:
HDELSI22
Koda namena: CHAR
Namen: Vrtalna naprava

Ustanovo je po vrnitvi iz Darfurja ustanovil Klemen Mihelič s podporniki. Namen ustanove je zbiranje prispevkov za nakup in dostavo mobilne vrtalne naprave za vodo v Darfur ter prispevkov za video nadzor konfliktnih območij v obliki miniaturnih video kamer, mini prenosnikov in satelitskih anten za internet.

Obe ustanovi tesno sodelujeta.


Klemen Mihelič predstavlja miniaturne kamere ženskam v taborišču na čadsko-sudanski meji


Celoten film
Eyes and Ears of God
na YouTube




sponzorji: