Intervju za revijo Jana - 28. marec 2006

Kar čutim, je bes nilskega konja!

Tomo Križnar se je kot posebni odposlanec predsednika RS dr. Janeza Drnovška pred mesecem dni odpravil v Darfur, zahodno regijo Sudana, kjer vladna vojska in arabske milice (džandžavidi), podprte s strani vlade, izvajajo etnično čiščenje.
Potem ko so ga uporniške sile izgnale iz Sudana, Tomo zadnje dneve preživlja v Čadu. Kot pravi, je samo vprašanje časa, kdaj se bo znova vrnil v Darfur, kjer se pred očmi svetovne javnosti izvaja genocid nad nemočnim prebivalstvom.
Kljub težavam z elektriko in internetnimi povezavami nam je uspelo opraviti pogovor s svetovnim popotnikom in borcem za človekove pravice, ki zdaj v Bahai čaka na prihod predsednika Drnovška in njegove delegacije. Tomo Križnar opozarja, da si številne svetovne organizacije, države in posamezniki, ki bi lahko kaj storili, vztrajno zatiskajo oči pred genocidom v Darfurju. In ta se lahko, če ga svetu ne bo uspelo ustaviti, po Tomovem mnenju kaj kmalu zgodi tudi kje čisto blizu nas …

Kako je prišlo do ideje za sodelovanje s predsednikom pri humanitarni akciji za Darfur?

Tik pred novim letom me je predsednik poklical in vprašal kako je z Nubami. Povedal sem, da je genocid zaradi široko zastavljene kampanje, v kateri smo sodelovali tudi Slovenci, ustavljen. Čeprav podobno kot drugod v Sudanu politično ni še nič rešeno, afriških žensk, otrok in starcev Arabci s severa Sudana vendarle ne lovijo in ne pobijajo več. Se pa zdaj dogaja genocid nad afriškim prebivalstvom v Darfurju.

Pred leti ste reševali Nube, in vaš trud je bil učinkovit. Problem Darfurja je najbrž bistveno bolj zapleten?

Problem Darfurja je za celo generacijo daljši od tistega v nubskih gorah. Genocid v Darfurju se dogaja po istem osnovnem vzorcu: napadi plačanih jezdecev na konjih in kamelah ob zori, lovljenje dečkov za janičarje in deklic za priležnice, posiljevanje žena, pobijanje mož in starcev in dojenčkov in vseh nekoristnih, vlačenje živine in pridelkov in požiganje in uničevanje vsega, kar se ne da odpeljati. To je vzhodnjaški vzorec iztrebljanja prvotnega prebivalstva in uničevanja celih pokrajin z namenom osvajanja le teh. Enak kot v Nubskih gorah je tudi vzorec brezbrižnosti in počasno odzivanje mednarodnih institucij. Enaka je vsesplošna otopelost širokih množic na najbolj nagnusna kršenja človeških pravic. Enako pa je tudi prizadevanje nič dosti več kot peščice zahodnih aktivistov, ki mimo svojih vlad, mimo papeža in tudi mimo Varnostnega sveta Združenih narodov, delajo za zaščito šestih milijonov ogroženih na svojo pest.

V Darfurju ne gre samo za surove arabske apetite po mehki sredici Afrike, niti samo za bitko med vzhodom in zahodom, med Kitajsko in Združenimi državami in Evropsko unijo za nadzor nad strateškimi surovinami kot so nafta in voda, ampak za nov testni primer, na katerem se preizkušajo velika etična in moralna vprašanja nove generacije človeštva. Darfur je skupaj s Kongom in drugimi conami konfliktov na Zemlji tehtnica, ki bo odločala o tem, kakšno prihodnost si bo zapisala v zvezde naša vrsta. Če bomo v dobi orožja za množično uničevanje in hkrati najbolj razvitih komunikacijskih sredstev dovolili preganjanje in pobijanje milijonov nedolžnih ljudi, potem utegnemo jutri biti na vrsti mi sami. In še slabše – tudi naši otroci.

Nekatere uporniške enote z lastnimi interesi in vlada, ki podpira enote, ki morijo in posiljujejo ženske ter ugrabljajo otroke - kako v takšnih razmerah sploh izbrati prave sogovornike? Kdo je tisti, ki lahko zagotovi mir v Sudanu - in kaj lahko pri tem storijo tuje pobude, humanitarne organizacije?

Ljudje smo ljudje, popolnih sogovornikov ni. So pa na planetu ljudje, ki vendarle manj podlegajo preprostim strastem, ki dojemajo širše, ki se vedejo manj arogantno in ignorantsko. Upam si reči, da so bolj občutljivi od drugih ljudi. In bolj obzirni. Srečal sem jih med kolesarjenjem okoli planeta, v kampanjah za zaščito gozdov, voda in zraka, izginjajočih vrst živali, a tudi marginaliziranih človeških sort kot so Tibetanci, Aboridžini, Maori, Indijanci, Nube in drugi staroselci, ki jih je glavni tok človeštva prepustil krutemu koncu. Tudi zdaj, tu med begunci in uporniki se mi zdi, da jih srečujem. Prepoznavam jih po tem, da me ob srečanju z delavci humanitarnih organizacij in vodji upornikov, ki so zamenjali udobje in varnost za žrtvovanje za svoje ljudi, postane sram svojega nihilizma in razumskih izgovorov. To so tisti lokalni in globalni ljudje, ki lahko zagotovijo mir v Sudanu, Afriki in celemu planetu. Če jih bomo prepoznali in podprli mi, večina.

Videti je, da nekaterim uporniškim skupinam, pa tudi vladi, v resnici sploh ni do miru. Zakaj?

V zadnjih tridesetih letih sem osebno srečal kar nekaj tako imenovanih "lords of war". Skupno afriškim in drugim gospodarjem vojn je prepričanje, da so vojne vedno bile in vedno bodo, da o njih poročata tudi Koran in Sveto pismo. In da celo svete knjige Prosvetljenstva zagovarjajo pravico bolj sposobnih, da prevladajo nad šibkejšimi. To so prepričanja, ki niso rodila le evgenike, ampak tudi fašizem in vodijo v nove holokavste.

Kakšna natančno je vaša naloga v Afriki? Menite, da je vaša "misija" uspešna?

V Darfur sem šel kot prostovoljec, da bi analiziral vpliv naše zahodne, humanitarne pomoči na civilno prebivalstvo. Da torej ne bi ponavljali napak, ki smo jih storili na jugu Sudana, ko smo v dobri želji, da bi rešili nomadske pastirje in kmete pred umiranjem zaradi lakote, le te naredili odvisne od naše pomoči in s tem skupaj z Arabci pripomogli, da so družine pozabile svoje tradicionalne načine preživetja in zdaj ne čakajo več oblakov z dežjem, ampak naša letala s hrano. V Darfur sem šel tudi zato, da bi navezal stike z uporniki. Na zahodu poznamo tiste vodje upornikov, ki so navedeni na listi ekspertov OZN predani Mednarodnemu sodišču za zločine proti človeštvu. Na tej listi sta tudi Minni Minnawi, ki se je novembra lani oklical za predsednika najmočnejše skupine darfurskih upornikov SLA (Sudan Liberation Army) in njegov tekmec Abdel Wahid el Nur. V spopadih za vodstvo med tema dvema vodjema SLA je v zadnjih desetih dneh umrlo 52 upornikov.

Ne zanimajo me ti, ampak manj znani in slavni vodje upornikov, tiste, ki se res žrtvujejo za svoje ljudi, tisti, ki imajo zato zaupanje civilnega prebivalstva in bi jim civilna družba lahko dala mandat za pogajanja z arabsko vlado v Kartumu. Vojne ne bo konec, milijoni beguncev se ne bodo vrnili domov, če jih bodo zastopali morilci in diktatorji, ki niso dosti boljši od tistih, ki izvajajo genocid.

Malce fantastično se sliši, da ti v državi, kjer človeško življenje ni vredno prebite pare, življenje (in telefon in kamero) reši navaden - kondom?

No, v konfliktu s čadskimi varnostnikom v Tini ni šlo za življenje, šlo pa je za satelitski telefon, ki je v Čadu prepovedan, ker se pogovorov prek njega ne da nadzorovati in ga tudi sicer uporabljajo predvsem uporniki. Da sem imel s seboj kondome, ni bilo naključje. Za gumarsko industrijo delam reklamo že vse, odkar se je pojavil AIDS. Gentelman – nežen, občutljiv, sočuten moški, mora nositi z seboj marelo in penis. Če imaš penis, moraš imeti tudi kondom. Marelo lahko pozabiš takoj, ko je konec dežja, tudi mobitel lahko pozabiš, nikoli se pa ne smeš toliko zanemariti, da nimaš s seboj kondomov. V to sem prepričal tudi čadske sile.

Kako so vas izgnali v Čad? Ste se bali?

Razen projekcije strahu, da me bodo odpeljali nekam, kjer bom stopil na mino, kot se je dejansko že večkrat zgodilo nasprotnikom diktatorjev v vrstah darfurskih upornikov, se ni zgodilo nič posebno hudega. Omar Suleiman Tahir me je dokaj gentelmensko predal v roke lokalnega poveljnika žandrmarije v Bahaii, ta pa naprej vodji misije Visokega komisariata za begunce Angeli iz Kameruna. Ta se me je ustrašila še bolj kot vsi drugi prej. Od več kot meseca spanja pod zvezdami, sem najbrž res izgledal precej divji. Ko so me pred tremi leti zaprli v Etiopiji, so me imeli nekateri za ameriškega vohuna, drugi za člana Bin ladnove celice. Zdaj me imajo večkrat za slovenskega vohuna; to pomeni, da tudi Slovenci naposled postajamo prepoznavni.

Se še poskušate vrniti v Darfur, ali ste misel na to opustili?

Seveda se bom vrnil v Darfur. Mislim, da bi se že lahko, a čakam, da humanistična smer SLA na miren način prepriča militantno, da je skrajni čas, da politično demokratično gibanje dohiti diktatorno vojaško. Vojne ne bo mogoče dobiti z orožjem. Močnejša od moči orožja je v dobi komunikacij moč informacij. Ko je bil dva tedna, preden so me izgnali, ujet Suleiman Jammous, smo ga rešili z sporočilom Janu Pronku, posebnemu odposlancu Kofija Annana, ki je Minniju po satelitski zvezi zagrozil, da se ne bo smel nikoli več peljati na nobenem letalu OZN. Verjamem v moč medijev. Verjamem v sočutje, ki ga lahko navdahnejo mediji. Verjamem v instinkte preživetja širokih množic, ki se lahko prebudijo, ko začutijo, da ne gre samo za posameznika, ampak za preživetje vrste. Verjamem, da lahko vsi začutimo, da kadar zvoni - zvoni vsem nam. Ne verjamem toliko v boga kot verjamem v človeka.

Dr. Drnovška ste pozvali, naj čimprej pride "tja dol". Kaj lahko slovenski predsednik v resnici stori za rešitev krize, kdo bodo njegovi sogovorniki?

Delegacija bo, upam, pristala z letalom Združenih narodov na vojaškem letališču tu, v Bahai, od koder je do taborišča samo petnajst kilometrov s terenskimi vozili čez saharske sipine. Lokalna čadska vojska je vajena visokih obiskov, zato se ni bati, da ne bi znali zagotoviti varnosti. Sogovorniki Drnovškove delegacije bodo neposredne žrtve genocida. Delegati se bodo imeli priložnost srečati s 35 000 begunci v taborišču Ore Kasouni, ki bodo za razliko od beguncev v taboriščih na ozemljih - ki jih nadzoruje sudanska vlada - upali govoriti in pričati. Šampioni človekovih pravic iz vsega sveta - pridite zraven!

Trenutno sva na področju, velikem za pol Evrope z najmanj šest milijoni ljudi, samo dva tuja novinarja; Američanka Alissa Ewerett je prispela pred petimi dnevi. Izkoristite čas letnega dopusta tukaj. Skupaj z dr. Drnovškom boste potem lahko zares odločno nastopili v svetovnih forumih in zahtevali konec tega mučenja!

Ali zares verjamete, da lahko v Sudanu kaj na bolje spremeni pobuda predsednika naše majhne države? Zakaj prav Slovenija?

Velike države imajo kravave roke zaradi preteklosti, ki ni bila dosti boljša od sedanjosti, ki jo vodijo številne države v Arabski ligi in Afriški uniji. Vsi vemo, da se problemi sveta sploh ne rešujejo v koreninah, vsi se strinjamo, da so masovna sestankovanja najbolj razvitih samo pesek v oči. Od tod naša apatija in kolektivna depresija. »Vaš predsednik je vrgel kamen v mlako," pravijo Darfurci, ki spremljajo odzive sveta na akcije našega predsednika prek tranzistorjev. »Valovi se zdaj širijo in bodo dosegli tudi nerodne in betežne."

Kako resno jemati poziv Afriške Unije (AU) dr. Drnovšku, naj se Slovenija ne vmešava v krizo v Sudanu?

V interesu vseh Afričanov in vsega človeštva bi moral biti vsak prispevek, ki vodi v smeri končanja krize. Naš predsednik si ni prizadeval za slavo in prestiž tistega, ki bo pomiril sprte strani, ampak je želel samo dati svoj prispevek k temu. Učitelji v našem taborišču komentirajo poziv AU kot jasen znak omejenosti in nesposobnosti pogajalcev na strani AU. Očitajo jim pa tudi sodelovanje z arabsko vlado v Kartumu in podleganje pritiskom lobijev v nekdanjih kolonialnih silah, se pravi v Britaniji, Franciji… če že ne tudi v neokolonialnih močeh.

Nad vami visi huda obtožba, povezana s hčerko, kar vas je močno prizadelo. Je Afrika tudi način pozabljanja?

Afričani ne verjamejo kaj dosti v žrtvovanje za druge. Romantičnega idealističnega belca hitro spregledajo. Zato tistim, ki se mi zdijo vredni zaupanja, kar naravnost povem svoj največji problem in jih vprašam za nasvet. Agenda, ki jo skrivam sam, ni toliko pozabljenje, niti beg pred najbolj nagnusno obtožbo, saj se suma spolne zlorabe lastne hčerke na noben način ne da pozabiti, ampak je sredstvo s katerim premagujem depresijo, ki me je zadnje leto in pol v Sloveniji - potem ko so se vso moji poskusi, da bi uredil razmere, izjalovili - skoraj požrla. Če bi bil tudi paranoiden, bi verjel v zaroto, ampak ker to očitno nisem, se mi prej zdi, da gre za čisto navadno omejenost, za podzavestne strahove, zavrtost, ozkosrčnost, pa tudi nekaj zlobe skoraj vseh avtoritet v praktično vseh institucijah v Sloveniji, ki naj bi skrbele za zaščito otrok.

Ker se zavzemam za malo drugačne vrednote, zato ker živim malo drugače kot večina Slovencev, ker sem multikulturen, naj ne bi mogel biti dober oče lastnemu otroku. V nasprotju z razmerami v Afriki, kjer vlada doktrina, da otrok v primeru razveze na vsak način sodi v vzgojo k očetu in njegovi liniji, v Sloveniji prevladuje prepričanje, da mora otroka vzgajati mati. Potegoval sem se za skupno skrbništvo, kar utemeljuje novi Zakon o družinskih razmerjih, od avtoritet pa sem bil posvarjen, da niso za to in da "bodo ukrepale proti". In so res. Šlo je tako daleč, da zdaj že pet let starega otroka brez nadzora matere ali socialnih delavk sploh ne morem več videti.

To, kar čutim, je isti bes, ki nilskega konja, kadar se pojavijo med njim in malim nilskim konjem lovci, požene, da potepta vse okoli sebe. Tudi zato je prav, da sem tukaj. Iščem puščavske modrece v vrstah darfurskih upornikov in beguncev, ki jezo in frustracije prenašajo dosti bolje kot jo sam, in jih prosim za nasvet. Odgovori so presenetljivo podobni: če je res, kar praviš, te obtožujejo zlorabe tisti, ki otroka v resnici zlorabljajo. Tako kot mi, ki nas kriminalci v vladi obtožujejo, da smo uporniki samo navadni banditi. Tako tvoj problem kot problem nas Darfurcev ni samo problem tebe in nas, ampak problem družbe, v kateri živiš in vsega človeštva. Tako kot mi ne moremo rešiti svojih problemov sami in morajo sesti pod drevo ne samo Arabci in Kitajci, ampak tudi Američani, Evropejci in Rusi, morajo tudi za tvojega otroka, da bo imel pravico imeti očeta, sesti skupaj vsi, ki odločajo o tem v tvoji deželi. Mediji naj posredujejo, skupnost naj odloča!

Kaj bi rekli tistim, ki menijo, da bi "bilo bolje, če bi slovenski predsednik pomagal slovenskim revežem"… ?

A jim ne pomaga?

Tekst: ALMA M. SEDLAR

 






Ustanova Toma Križnarja
Turistična 4
4202 Naklo

Za zaščito domorodnih ljudi v Nubskih gorah so zdaj najbolj pomembne "leteče kamere". Prosim donirajte za postprodukcijo novega dokumentarnega filma o letečih kamerah, ki ga od januarja 2013 snemamo v Nubskih gorah.

Leteča kamera

Ustanova, ki jo je ustanovil Tomo Križnar s podporniki, producira dokumentarne filme in knjige, ki imajo cilj pridobiti zavest človeštva o pomenu video nadzora področij v konfliktih. Še posebej pa osveščajo o nasilju nad staroselskimi ljudstvi.

TRR:
SI56 0510 0801 3175 987
BIC:
ABANSI2X

Sredstva lahko prispevate tudi tako, da kupite
KOLEDAR 2017




Humanitarna ustanova H.O.P.E.

Letališka cesta 29
1000 Ljubljana

Donacije za kamere in internet
TRR:
SI56 6100 0000 1966 537
BIC:
HDELSI22
Koda namena: CHAR
Namen: Internet in kamere

Donacije za vrtalno napravo
TRR:
SI56 6100 0000 1846 742
BIC:
HDELSI22
Koda namena: CHAR
Namen: Vrtalna naprava

Ustanovo je po vrnitvi iz Darfurja ustanovil Klemen Mihelič s podporniki. Namen ustanove je zbiranje prispevkov za nakup in dostavo mobilne vrtalne naprave za vodo v Darfur ter prispevkov za video nadzor konfliktnih območij v obliki miniaturnih video kamer, mini prenosnikov in satelitskih anten za internet.

Obe ustanovi tesno sodelujeta.


Klemen Mihelič predstavlja miniaturne kamere ženskam v taborišču na čadsko-sudanski meji


Celoten film
Eyes and Ears of God
na YouTube




sponzorji: