4. dnevnik za Sobotno prilogo - 18. marec 2006

Spoštovani predsednik, si lahko predstavljate?

Torek, 7. 3. 2006

Bolan. Onemogel. Zadnja divja vožnja v terencu z razbito prednjo šipo skozi mrzlo noč je storila svoje. Prehladil sem se, sluznice so vnete, pokrite s saharskim prahom pokajo in krvavijo kot pete na nogah. Celo dopoldne smrkam žoltav gnoj in pljuvam strnjeneno kri. Spim, a se kar naprej zbujam. Za mano je Omar Suleiman Tahir. »The Chief of Sudan Liberation Army Intelegency« kot se je predstavil na meji prejšni večer. Koščen, nemiren, zmeden tip, ki kar naprej žlobudra po zaghawsko, arabsko, francosko, angleško … a se ne moreva čisto ničesar zmeniti …

Obraz, ki se mi opoldne prikaže pred očmi deluje čisto drugače. To je umirjen, spokojen, dobrohoten, dobročuden obraz. Smehljajoče se oči, ostro zarezane asketske poteze, intelegenten nastop, vse na njegovi pojavi daje občutek, da gre za obvladanega človeka.

To je Suleiman Jammous. V Farawyi sem, Severni Darfur, južni rob Sahare.

Tujec je zbolelMladim fantom v kaki uniformah naroči, naj mi strežejo s karkade čajem, ki ima veliko vitamina C. Prinesejo mi tudi želode z drevesa ardeb, ki služi kot lokalni naravni antibiotik. Potem miže na tleh koče zaslišim ropot motorja in poslušam, kako se oddalji. Zavlada tišina. Vsake toliko rahlo zašumi v slamnati strehi; ne da se mi pogledati, kaj je. Enkrat popoldne prileti klešman in zaokroži okoli glave. Odprem veke, poiščem njegov pogled. »Spi, havadža, spi.« pravijo majhne temne učke. Poslušam, kako se brenčanje oddaljuje, čutim kako se telo sprošča, prvič po dolgem času se čutim varnega. Spet nastopi popolna, skoraj absolutna tišina.

Proti večeru se Suleiman in njegovi vrnejo. Z njimi pride novica, da me spodaj med edinimi drevesi v pokrajini čaka vrhovni komandant Juma Mohamad Hoggar. To je tisti, ki je zaprl Suleimana, potem ko so Minnijewi dan po odhodu posebnega odposlanca OZN za Sudan Jana Pronka zasliševali civiliste, in se je Suleiman zavzel zanje in so bili on in njegovi zvečer napadeni in je bil ubit eden in ranjeni trije njegovi ljudje …

Sedel sem v vozilo in se kot na paradi dal peljati dol na dno presahle reke. V trenutku, ko smo izstopili, je nasproti zažarelo nekaj ducatov parov oči. Čutil sem energijo, ki so jo ponujale dlani, čutil sem zdravilno moč, čutil sem tako voljo in pogum, tako kot prvič takrat pred četrt stoletja, med prvim obiskom Sudana. To je tisto, kar med Alpami tako pogrešam, to je tisto zaradi česar se kar naprej vračam v to zibelko človeštva.

Nastavil sem videokamero, enega od vojakov na hitro naučil, da nas je fotografiral in sedel na ponujeno preprogo. Juma je izrekel dobrodošlico. Zbrani vojski sem povedal od kod prihajam in zakaj. Rekel sem, da je revež sramota za vso globalno vas, da smo se tudi mi v Sloveniji odzvali na klice na pomoč in da želimo prispevati po svojih močeh, da se iztrebljanje afriškega prebivalstva v Darfurju takoj neha. Na koncu sem rekel »hough«, kot mi je ostalo iz romanov Karla Maya. Potem je govoril Juma. Še predno so se zvrstili ostali, ki so hoteli do besede, sem legel. Saj kamere snemajo same, sem pojasnil. Suleiman me je opravičil, da sem še vedno bolan.

Zvezde so mirno mižikale. Vsaka v drugi čarobni barvi.

Sreda, 8. 3. 2006

Zbudilo me je vekanje koze, ki so ji meni na čast prerezali vrat. Najprej so postregli z osoljenimi surovimi ledvicami z žoltavo čebulo. Nato smo skupaj vsi naenkrat segali v kalabaš s tako vročo proseno kašo, da se je bolečino na koncih prstov komaj še dalo zdržati. Potem smo trgali osmojena rebra. Golaž so postregli čisto na koncu. Nalili smo se sladkega čaja z okusom po poprovi meti. In bili smo nabiti kot katjuše. In bili smo pripravljeni na vse.

»Svojim sovražnikom grem pogledati v obraz.« sem slišal reči Suleimana v satelitski telefon.

Povedal sem, da moram napisati dnevnik za Sobotno prilogo. Danes je zadnji dan.

»Boš potem. Zdaj moramo nazaj na mejo.«

Suleiman Jammous in Tomo med vračanjem na pogovore z MinnijevimiNič nisem spraševal, sedel sem med šoferja in Suleimana, kot mi je bilo odkazano. Ostalih devet oboroženih fantov in mož se je zgnetlo zadaj. Tik predno smo odrinili, je s severa planil veter in nam vrgel pesek v oči. Nismo še dosegli širokih jam ob vznožju gričevja, koder so žene in dekleta vlekle na plan vodo, ko je svet začel izginjati. Koze, kamele, osli, možje v belih dželabijah, žene v pisanih, pirhom podobnih dolgih oblekah, otroci, vse je izginjalo v temi. Preden so vojaki nalili sode na terencu z vodo, se ni videlo več kot deset metrov daleč.

»Habub, Habub!« so kimali vojaki in si obraze povijali z dolgimi povoji. »Peščeni vihar.«

Na razpotju nas je pričakal komandant Juma s svojo vojsko. Fantje in možje na treh terencih so dvignili kalašnikovke in kljub pesku, ki je silil v vse telesne odprtine, vzkliknili v pozdrav. Iz teme so se nam priključevala nova in nova transportna vozila. Nekatera so imela na strehah montirane težke strojnice, druga so se ponašala z ob straneh navezanimi minometalci, na vseh so se šopirile rakete in druge instalacije, ki jim nisem vedel namena. Spravili smo se v konvoj in rohneli čez planoto mimo požganih vasi, zapuščenih polj, podirajočih se dreves, skozi ponekod že meter visoke zasipe s severa prodirajočega peska. Tri ure kasneje smo v divjem tuljenju vetra dosegli šotor, pred katerim so me dva dni nazaj potegnili z vozila.

»To je El Raya Mahmud Djuma, vice president SLA« je Suleiman predstavil moža v umazani halji, ki je sedel v temnem kotu. »In to Mustafa Mohamad Terab Ahmed, secretary general of SLA« me je usmeril k možakarju v močeradasti uniformi.

Oba sta produkta konference v Haskanidi, ki jo je lani novembra Minni Minnawi organiziral s podporo Gadhafija, po njegovih besedah zato, da bi zaščitil gibanje pred razpadom.

Postavil sem kamere, vključil mikrofone, poslušal nagovor, govoril, a tokrat brez howgh na koncu. Moža sta bila neprepričljiva, zadrgnjena, zdelo se je kot da se skrivata drug za drugim. Tudi onadva sta izrekla dobrodošlico, simpatizirala »z mojim trpljenjem čez vse te kontinente v to divjino«, sploh pa, da sem čez Čad potoval z begunci in se na ta način sam prepričal kako se jim godi. Ampak datlji so se zdeli nekam plastični, čaj je bil trpek. Čutil sem olajšanje, ko sta rekla, da me ni treba zraven pri branju mirovnega sporazuma in da se lahko spočijem, saj vsak lahko vidi, da sem bolan. Stopil sem iz šotora, legel med stražarje, dvignil noge na s trni posuto deblo akacije in zaspal.

»Zdaj si sprejet od vseh treh najpomembnejših v SLA,« je rekel Suleiman, ko smo se zakampirali par kilometrov proč pred nizko ogrado, ki je obljubljala nekoliko zavetja za čez noč. Sedaj moramo počakati. Komentarje o mirovnem sporazumu so obljubili med deveto in deseto jutri dopoldne.«

Fantje so po sestanku zgledali dobre volje. V žerjavici so popekli ostanek kozjih kosti, nažgali vodno pipo in v majhnih kozarčkih kar naprej ponujali izvrsten čaj. Suleiman se je med njimi gibal enako elegantno kot v plesu naravnih elementov okoli nas. Sredi svojih šestdesetih let, sivolas, brez trohice odvečne maščobe, je kramljal in se šalil z mlado vojsko kot enak z enakimi. Poslušali so ga, ubogali na vsak migljaj; niti enkrat mi ni bilo treba dvigniti glasu, kaj šele, da bi pokazal nervozo. Jasno je bilo, da ga spoštujejo kot tradicionalnega puščavskega modreca.

Ampak jaz nisem smel spati. Zbasal sem se v kabino, zaprl vsa okna, pripravil za to potrebo skrbno natlačene baterije in začel tipkati dnevnik. Butalo je in rukalo je, zasipavalo in prašilo skozi slabo zatesnjene šipe - sredi druge baterije se je pod tipkami nabralo že toliko peska, da so začele odpovedovati pokorščino. Najprej največkrat pritisnjenena s, nato š, potem z in t … Računalnik sem stresel ven v vihar, da bi ga prepihalo, a je šlo naprej še slabše. Bil sem na robu živčnega zloma, ko je sredi zadnje tretje baterije ob 23.30 poklicala Valentina Flander iz predsednikovega urada. »Kaj misliš, če bi prišli dol 3. aprila.« »Ja, seveda! Bom raziskal! Bom napisal! Bom poslal. Vse bom naredil, samo pridite za božjo voljo. Povej predsedniku, da so vsi Darfurci, ki sem jih do sedaj srečal po vrsti prepričani, da jih pred arabsko vlado v Karthoumu in Arabsko ligo plus Kitajsko, plus Rusijo, plus še kom, lahko zaščiti samo pozornost najširše javnosti. Pripeljite vse novinarje, ki lahko kaj naredijo, vse politike, ki so pripravljeni tvegati …«

Dnevnik sem poslal prek satelita z zadnjimi močmi zadnje, tretje baterije - brez da bi kar koli popravljal, takega kot se je v enem mahu napisal.

Četrtek, 9. 3. 2006

Med peščenim viharjem tudi kamele mižijo»Hej, vrni se nazaj. Od umiranja za ideale imajo koristi drugi.« sem pod peskom na zaslonu satelitskega telefona prebral sms mojega bratranca.

O moj Rafko, vem da mi želiš dobro - ampak …

Nekateri vojaki spijo na desnem boku, drugi spijo na levem boku. Trije spijo na hrbtu. Vsi so na pol zasuti s peskom. Eden spi leže na obrazu, z podlati stegnjenimi vodoravno, kot da je mrtev.

Ležem nazaj mednje, zaprem oči in se tudi sam prepustim pesku.

Morda je res še prezgodaj.

Petek, 10. 3. 2006

Jutro je še bolj mrzlo kot prejšnje. Ker že tretji dan zaradi peska v ozračju sonce ne doseže skorje planeta, se je le ta začela ohlajati. Adamu Shogarju v N'Djameni bi lahko verjel, da me bo zeblo. Tak sem kot vsi, ko mi je vroče, se ne morem vživeti, da mi bo kdaj trda predla zaradi mraza.

A to ne more biti vzrok, da še vedno ni na spregled vodstva SLA. Nekaj je narobe.

Okoli dvanajstih Suleiman ukaže premestiti taborišče pol ure stran v plitvo dolino, koder so tla bolj bogata z črno puhlico in bolj zvezana z koreninami dreves in suhe trave. Najdemo opuščeno jamo, potegnemo iz nje vode, operemo cunje in nato splaknemo še sebe; namiliti se ne da, ker voda v vročem vetru prehitro izhlapi. Nekoliko lažje dihajoč nato posedemo okoli ognja. In tedaj Suleiman končno sam od sebe spregovori.

Sueiman JammousRojen je bil 1945 v plemenu Bideyat, odraščal je v pokrajini Anka, starši so se kasneje preselili v Shigeig Caro. Na kartumski politehnični fakulteti je diplomiral iz strojništva in nadaljeval študij na fakulteti za papir v Aleksandriji. Sodeloval je pri zbiranju podatkov za tako imenovano Črno knjigo, s katero so sudanski nasprotniki arabske hegemonije razkrinkali mafijske vzvode moči v deželi in prvič razložili tudi od kod krivice v Darfurju, kar je pripeljalo do prvih vojaških akcij. Zaradi suma sodelovanja z SLA ga je Sudanska varnostno obveščevalna trikrat internirala, zadnjič leta 2003. Ker je po napadu na letališče v El Fasherju zanj v zaledju postalo prenevarno, se je kot coordinator za humanitarne zadeve priključil vojaškim formacijam SLA na terenu, a ubijal ni nikoli. Tudi zdaj ni oborožen. Na bojiščih se tako kot prej trudi za razvoj demokratičnega političnega gibanja, ki naj bi dohitelo in počasi obvladalo vojaškega, ki ga vodi Minni Minnawi. Prepričan je, da bo vztrajanje zgolj pri vojaških akcijah gibanje pripeljalo tja,kamor si najmanj želi, to je v vladne roke. SLA niso razbojniki, kot po vsaki gverilski akciji arabski vladi uspeva prepričevati svetovno javnost. SLA je samoniklo gibanje, ki je nastalo kot upor afriških kmetov in nomadskih pastirjev v Darfurju proti genocidu, ki so ga splanirala nekatera arabska plemena v Darfurju, vlada v Khartoomu in nekaj sosednjih arabskih dežel v okviru načrta imenovanega Arabsko zbiranje, ki ima za cilj pregnati in iztrebiti Afričane iz najbolj plodne, z vodo in surovinami bogate dežele med Nilom in Nigrom. Zaradi svojih humanističnih načel, sodelovanja z raziskovalci Human Rights Watch in Mednarodnim sodiščem in odkritega nasprotovanja nasilju, ki ga izvaja Minnawi, ga je le ta tako kot več oponentov iz vrst izobraženih in razgledanih, že večkrat naročil odstraniti.

Umolkne, se zastrmi v ogenj in šele čez čas sam od sebe nadaljuje o svoji družini. O ženi in že odraslih otrocih, ki so ostali v Khartoumu. Vladni agentje jih vsake toliko zaslišujejo in na različne načine maltretirajo. A tukaj na osvobojenem ozemlju bi bilo življenje zanje pe bolj tvegano.

"In kako kaj tvoja družina?" dvigne pogled.

Zdaj sem jaz spustil oči. »Suleiman osumljen sem spolne zlorabe lastne hčerke. Pred dvemi leti, ko je bila stara tri leta, naj bi se pred njo nag tuširal in tudi njo nagovarjal v to, jo golo fotografiral na kahlici … ji z roko po lulanju obrisal spolovilo, na koncu podobnih obtožb pa je v utemeljitvi navedeno tudi, da naj bi punčki kazal posnetke, kako si nagi ljudje dajejo lulije v usta in jo potem nagovarjal, naj me prime za ud, kar naj bi ona tudi storila.«

»To zadnje je čista laž, ki si jo je izmislila državna tožilka. V utemeljitvi suma namreč ni nobene navedbe od kod ji to, zapisalo pa se ji je najbrž zato, da je s tem lahko začela preiskava v kazenskem postopku proti meni. Policija je pregledala spomin računalnika in razen nagih sudanskih Nub, Topoz in drugih afriških staroselcev ni odkrila nobenih dokazov, sploh pa ne, da bi si lizali lulije.

»Tega vendar domorodni ljudje ne delajo.«

»Kaj naj storim s svojo jezo, Suleiman? Kako naj se zadržim, da se teh birokratov ne lotim tako kot Minni Minnawi!«

Vprašal je, kako se je začelo.

Povedal sem, da je bil sum prijavljen od hčerkine matere v času razhajanja tri mesece potem, ko je vložila tožbo za dodelitev otroka. V tisti prvi tožbi za dodelitev otroka je poleg drugega navedeno, da sem manj primeren za vzgojo svoje hčere, ker naj bi se vedel na način, ki v našem kulturnem okolju ni sprejemljiv. Ampak tudi če za svoje slovensko okolje nisem sprejemljiv, to še ne pomeni, da ne morem biti dober oče. Ljudje vendar živimo različne kulture. Zlorabe spolnih zlorab pa je nekaj, kar je k nam očitno prišlo z zahoda. Imam zapisnik sestanka sodnikov na našem Ministrstvu v katerem je poročano, da v Sloveniji že pol obravnav za dodelitev otroka vsebuje element spolne zlorabe in da novost ne prijavljajo samo matere, ampak zdaj že tudi očetje. Najhujše v vsem je, da naj obtoženi zaradi zaščite otroka javno o svojem problemu sploh ne bi smel govoriti. To je nova past, v katero lahko zdaj pade kdor koli. To lahko postane način za uničenje kogar koli.

Sprejel sem, da gremo narazen, nisem se šel vojne, da bi bil otrok pri meni, tako kot se zgodi v 99 procentih v Afriki, in samo v dveh do štirih procentih v Sloveniji, želel sem samo skupno skrbništvo. Zagovarjal sem samo pravico otroka do obeh staršev, to, kar imamo od maja 2004 kot država članica EU zapisano v zakonih. A zdaj, že leto in pol od kar je sodišče sprejelo začasno odredbo, po kateri lahko vidim otroka samo tri ure na teden in to pod nadzorom, ne morem ne živeti in ne umreti.

»To očitno ni samo tvoj osebni problem, to je problem družbe v kateri živiš,« je rekel po daljšem premolku. »Skliči vse udeležence, sedite skupaj in govorite, govorite …«

Dvignil se je in rekel, da bo takoj nazaj. Gledal sem ga stopati med grmovje. Z nasprotne smeri se je nekaj minut kasneje zaslišalo drdranje. Med vejami se je pojavil terenec, ki me je pred štirimi dnevi peljal v Farawyo. Na njem so sedeli isti fantje, iz kabine je skočil isti Omar Suleiman Tahir. The Chief of SLA Intelegence!

»O.K. Sedaj pa takoj spakiraj svoje stvari! Sedaj te bomo vrnili nazaj v Čad!«

Najprej sem pomislil, da sem narobe slišal. Vljudno sem prosil, če lahko ponovi. Ponovil je. Mirno sem vprašal zakaj. Skomignil je z rameni in rekel, da je taka komanda. Kakšna komanda, čigava komanda? Komanda vrha SLA! Katerega vrha SLA? Izmaknil je pogled in odvrnil, da mu na to vprašanje ni treba odgovoriti. Spomnil sem ga, da sem se par dni nazaj posnel dobrodošlice vseh treh glavnih v SLA. Odvrnil je, da je bilo to pred par dnevi, danes je drugače. Nemogoče. Je mogoče. Kakšno pa je gibanje, ki vsak dan spreminja svoje odločitve? Spet je skomignil z rameni.

»Ne bom šel!«

»Ti boš šel!«

»Nikamor ne bom šel, dokler se ne vrne Jammous!« sem popolnoma prepričan vase sedel na tla. To je zaleglo. Umaknil se je malo proč in tudi sam sedel. Tudi Suleimanovi fantje, ki sem jih ves čas čutil zaprepadeno stati za menoj, so posedli Vsakega posebej sem skušal pogledati v oči, a so vsi umikali pogled. »Afrika ima tako malo prijateljev, Sudan še posebej, Darfur pa sploh … In glej kaj delate z njimi,« sem poskusil. »A imajo mogoče prav tisti moji kolegi, ki trdijo, da vas je treba pustiti pomreti?« sem pokazal jezo.

Omar je spet skomignil z rameni.

V tistem se je med drevesi pokazal Jammous. V hipu je najbrž dojel za kaj gre, saj je stopil k Omarju, ga prijel za komolec in mirno nekaj rekel. Le ta je vstal in šel ubogljivo za njim. Malo proč sta staknila glave. Omar je razburjeno mahal z rokami, Suleiman je bil vsaj na daleč videti poosebljen mir. Izkoristil sem pridobljeni čas in poslal par sms in prosil kolege, naj me kličejo. Javili so se, a tokrat ni pomagalo. Pomagalo je šele, ko je Suleiman poklical vse glavne akterje na terenu in so vsi za drugim prisegli, da nimajo s to komando nič. Torej je za vsem Minni Minnawi. Če se odloča na taki ravni, potem moram jaz poklicati moje na isti ravni in jim prepustiti, da se zmenijo sami med seboj, sem trdil. Šel bom, če bo treba, a ne prej kot zjutraj.

S tem se je Omar strinjal. Sedel je v vozilo in odpeljal.

Opravičil sem se Suleimanu za vse sitnosti. »Nič,« je rekel, »to me je samo okrepilo v mojem prepričanju. Lahko jih prisilimo, da te pustijo tukaj, ampak to zna biti nevarno zate.« Rekel sem, da nočem nič nevarnega ne zame ne za njih. Nato sem poslal SMS Vajglu in ga prosil, naj me pokliče. Ko se je javil, sem poročal, kaj se je zgodilo. Obljubil je, da bo poklical Minnawija. Čez eno uro je sporočil, da se ne javlja in da nihče ne ve, kje je. Dolgo v noč sem telefoniral po vsem svetu in iskal način, kako priti do njega. Minni Minnawi je izginil. Nihče ni vedel, kam se je dal.

Sobota, 11. 3. 2006

Tomo, tik predno so ga odpeljali z osvobojenega ozemlja nazaj v Čad, blizu Bahaii, sobota, 11. 3. 06Omar in njegovi so se vrnili okoli pol desetih. Tik preden sem moral na vozilo, sem se spomnil na Jana Pronka. Poklical sem Sonjo in jo prosil, da mi najde njegovo številko. Med tem smo pojedli - izkoristil sem tudi to v sudanski tradiciji, da gost ne sme lačen na pot.

»Adijo prijatelj«, me je objel Suleiman. »Ne skrbi, prišli bomo pote.«

Poslovil sem se z vsakim posebej. V trenutku, ko me je Omar izročal v roke čadskemu poveljniku žendermarije v Bahaii, je v moji torbi zazvonilo. Nisem se upal oglasiti. Satelitski telefoni so v Čadu prepovedani, ker pogovorom prek njih menda ni mogoče prisluškovati tako kot navadnim mobilcem. Satelitske telefone imajo samo uporniki. Če zalotijo z njim domačina v Darfurju, ga sudaska vojska baje na mestu ustreli. Kot sem kasneje videl, je bil Vajgl.

Žendarji so me zasliševali vse do poldneva, potem me je glavni zapeljal za veliko ograjo UNHCR. Vodja misije, Angela iz Gabona, je bila na sestanku, zato sem uslužbenca iz Kameruna prosil, če lahko napojim svoje baterije v njihovem sistemu. Prijazno je dovolil. Ko sem priključil vseh pet polnilcev, je prišla nazaj Angela in fanta, vpričo mene nadrla, da tega ne bi smel, ker me ne pozna; lahko sem kdorkoli, lahko sem vohun. V tistem je iz N'Djamene poklical Adam Shogar in povedal, da so Suleimanovi fantje sporočili, da so žendarji na čadski strani meje ustavili Suleimana, ki je od daleč v avtu sam spremljal Omarjevo vozilo, da bi se prepričal, da mi ne bo storil nič žalega. Zaplenili so mu satelitski telefon in ga odpeljali neznano kam. Angelo sem precej iz sebe prosil, da mi najde številko Jana Pronka. Vprašala je, kdo pa je to. Jezno sem vprašal, če ve kdo je to Kofi Anan. To jo je tako raztogotilo, da mi je pokazala vrata. Brez pripomb sem pobral stvari in se nameril ven, a stražarji ob vhodu so me elegantno porinili v čuvajnico in ukazali počakati. Čez pol ure je pome prišel vodja žendarjev in me peljal nazaj na žendermarijo.

Še enkrat so me zasliševali in na vse načine skušali najti nekaj, s čimer bi me lahko zašili. Razen nenehnega zvonjenja v moji prtljagi ni bilo na voljo ničesar takega, a se za satelitski telefon začuda tokrat nihče ni zmenil. V mraku so mi dovolili v šotor na robu Bahaii, koder me je vse zadnje dni čakal Jaffar, moj vodič iz N'Djamene. Na osvobojeno ozemlje si ni upal zaradi zvez z Adamom Shogarjem.

Nedelja, 12. 3. 2006

Na osvobojeno ozemlje smo poslali poizvedovalce, ki naj bi ugotovili, kaj se je zgodilo s Suleimanom. Počitka ni bilo, ker so od vseh strani začeli prihajati darfurski begunci in prosili naj posnamem njihove zgodbe.

Ponedeljek, 13. 3. 2006

V begunskem taborišču Kariari nima niti en otrok šolskih knjigEzedin, tent attendant v petnajst kilometrov oddaljenem taborišču Karikai, koder je nastanjenih več kot 35.000 beguncev iz Severnega Darfura, me je mimo varnostnikov UNHCR spravil noter in skril v svojem šotoru. Sedaj sem begunec med begunci. Pri snemanju so ves sodelovali učitelji, župani, trgovci, kmetje, pastirji … Zvečer kljub neskončni čustveni izčrpanosti sedem k računalniku na tleh in začnem pisati mail:

"Spoštovani predsednik,
Ali si lahko predstavljate, da v našem taborišču niti en šolar nima niti ene knjige? …"

 






Ustanova Toma Križnarja
Turistična 4
4202 Naklo

Za zaščito domorodnih ljudi v Nubskih gorah so zdaj najbolj pomembne "leteče kamere". Prosim donirajte za postprodukcijo novega dokumentarnega filma o letečih kamerah, ki ga od januarja 2013 snemamo v Nubskih gorah.

Leteča kamera

Ustanova, ki jo je ustanovil Tomo Križnar s podporniki, producira dokumentarne filme in knjige, ki imajo cilj pridobiti zavest človeštva o pomenu video nadzora področij v konfliktih. Še posebej pa osveščajo o nasilju nad staroselskimi ljudstvi.

TRR:
SI56 0510 0801 3175 987
BIC:
ABANSI2X

Sredstva lahko prispevate tudi tako, da kupite
KOLEDAR 2017




Humanitarna ustanova H.O.P.E.

Letališka cesta 29
1000 Ljubljana

Donacije za kamere in internet
TRR:
SI56 6100 0000 1966 537
BIC:
HDELSI22
Koda namena: CHAR
Namen: Internet in kamere

Donacije za vrtalno napravo
TRR:
SI56 6100 0000 1846 742
BIC:
HDELSI22
Koda namena: CHAR
Namen: Vrtalna naprava

Ustanovo je po vrnitvi iz Darfurja ustanovil Klemen Mihelič s podporniki. Namen ustanove je zbiranje prispevkov za nakup in dostavo mobilne vrtalne naprave za vodo v Darfur ter prispevkov za video nadzor konfliktnih območij v obliki miniaturnih video kamer, mini prenosnikov in satelitskih anten za internet.

Obe ustanovi tesno sodelujeta.


Klemen Mihelič predstavlja miniaturne kamere ženskam v taborišču na čadsko-sudanski meji


Celoten film
Eyes and Ears of God
na YouTube




sponzorji: