2. dnevnik za Sobotno prilogo - 4. marec 2006

Danes ne bi smel pisati dnevnika

Ponedeljek, 20. 2. 2006

Sahara se definitivno širi. Računalnik, kamere, zapiske, tudi mene samega počasi zasipava pesek. Škriplje v navojih in zaklepih, pušča praske na lečah, nagaja med kontakti, nobena reč več ne dela kot je treba. Tudi jaz ne. Vsako jutro bolj prazen se zbujam, čutim kako me srka, kako to okolje razžira voljo, me spreminja v apatičnega, sprijaznjenega, takega kot so vsi okoli mene. »Afrika je grob belega človeka« že vso zgodovino odnosov ponavljajo ekspatrioti - večina belih tujcev zboli, pomre ali enostavno znori. Afrika se ne da. Afrika vse kar pride, sprejme vase, malo počaka, nato pa prebavi in vrne nazaj v čisto drugi obliki kot nadejano. Afriška natura je enostavno premočna, da bi nanjo lahko kaj dosti vplivali misionarji, nekakšni predstavniki prosvetljenstva, odposlanci humanizma, administratorji, špijoni, agentje. To je Afrika, to ni Avstralija ali Amerika. Tudi v Avstraliji in Ameriki je ponekod vroče in suho, pa so se beli tujci vendarle prijeli.

Cel dan sem čakal na CNARju, čadski organizaciji, ki nadzira delovanje tujih humanitarnih organizacij na svojem ozemlju in prosil za dovoljenje za potovanje na mejo in snemanje v begunskih taboriščih. Adam pravi, da papir rabim za vsak slučaj, če nas na poti proti meji vprašajo kam gremo. Rekli bomo, da gremo samo v taborišča na čadski strani. Čadske in sudanske varnostne sile sodelujejo in izmenjavajo podatke. Klanjal sem se po pisarnah, razlagal, molil priporočilna pisma - uradniki in uradnice pa so trebili nosove, se praskali po ritih in čakali kdaj bom že dal tisti bakšiš na katerega so vajeni, da ga dobe od vsakega tujca, ki si tako olajša pot. Ampak sam nisem take vrste. Nobenemu nič nisem dal in zato moram jutri nazaj in še enkrat skozi vse.

Danes ne bi smel pisati dnevnika.

Torek, 21. 2. 2006

Tajnica ministra za notranje zadeve je umrla v prometni nesreči. Zato danes nihče na ministrstvu ne dela. Na dovoljenje moram počakati do jutri. Bukra. Bukra, nsha allah.

»Poganjanja v Abudji se ne premaknejo nikamor. Po istem vzorcu se dogajajo kot prej tista med jugom in severom. Deset let so vlekli. Zakaj? Zato ker je obema stranema tako čisto ustrezalo. V resnici nikomur ni bilo do tega, da bi se vojna nehala. Oboji tako vladni kot SLMA so se zdeli sami sebi sila preimenitni. Veš kaj pomeni Afričanu stanovati v velikem hotelu, se nositi po konferenčnih salah, se senčiti kot nekoč visoki komisarji britanske kolonialne uprave.« je protestiral Adam Shogar sede med svojimi vojaki v civilu. »Svoje ljudi pa so oboji uporabljali za sužnje, za talce, zato da so lahko po vsem svetu fehtali pomoč. Ni jim bilo treba delati. Zaredili so se kot uši. Kar poglej kako so vsi debeli. Vsako žensko si lahko pokličejo.«

Ravbarje in žendarje se gredo.

»Ampak mojim, ki sodelujejo na pogajanjih, ni do tega. Dosti imajo! In meni je tudi dosti! Ljudje umirajo naprej! Ta mesec smo registrirali tristo enajst smrti civilistov! Ubili so jih džandžavidi, bolezni, lakota. Da še vedno lakota! V veliko krajih pod vladnim nadzorom nihče ne ve, kaj se dogaja. Slišimo pa, da vladni vojaki pobirajo kosti in jih sežigajo, da bi skrili dokaze o masovnih pomorih. To je treba ustaviti, presekati. Zdaj in tukaj! Zato nas zanimajo možnosti vašega predsednika.«

Kar naprej kličejo Adama. Ko telefonira sam, uporablja mojo thurayo. Ker njegova ni na naročniško razmerje; plačuje z karticami, ki jih njegova žena vsak dan sproti hodi kupovat k prekupčevalcem na market. Baje jih tihotapijo iz Saudske Arabije. Da, satelitski telefon je v Čadu res prepovedan. Baje zaradi varnosti. Kakšne varnosti.

Po številkah v registru vidim, da kliče ene in iste ljudi na terenu in v Abudji.

Ko sem najbolj onemogel, enkrat popoldne ko samo še zevam in sanjam o jezeru, ki je izhlapelo in ga skoraj ni več, me posadi ob zid in reče. »Poslušaj, naši ljudje so se odločili. Zapustili bodo Abudjo, prileteli bodo sem v N'Djameno, organizirali bomo konvoj, skupaj bomo šli v Darfur in se usedli z Adamom Bahidom, Abdalom Yahyjem, Osmanom Bushero in Suleimanom Jammusom in drugimi, ki nasprotujejo Minniju Minnawiju. Osman je diplomiral iz političnih ved, Suleiman je inženir, Abdala je pravnik tako kot jaz … To so ljudje, ki nekaj vedo, imajo izkušnje, imajo vsak svojo vizije kako naprej.«

Kaj pa zdaj? A se ne vmešavam preveč neobčutljivo v delo tistih, ki se trudijo spraviti rogate in kosmate rogovileže v kot skozi Afriško unijo. Z Alexom de Waalom, svetovalcem chairmana Afriške unije in enim glavnih iniciatorjev pogajanj v Abudji sodelujem že od 1998, ko sem prebral njegovo knjigo »Facing genocide – the Nuba of Sudan«. Ker nisem mogel verjeti, da ni zadaj nobenih drugih interesov, sem pol leta na vladni in uporniški strani preverjal, če je dokumentirano res. Vsako ime, vsaka številka je bila na mestu. Alex se je v Nubske gore spustil leta 1995 skupaj z Julie Flint, samostojno novinarko, aktivistko, specializirano za človekove pravice - v najetem letalu, ki ga je plačal BBC. S seboj preverjeno nista pripeljala orožja, ampak samo Yousifa Kuwo, legendarnega komandanta, ki ni mogel k svojim vse od 1990, ker so bile gore zaradi spora med Riakom Machiarom, vodjo Nuerov in Johnom Garangom, despotskim vodjo SPLA, in potem prestopa Nuerov na vladno stran, odrezane tudi z juga. V nekaj dneh sta izbrala domače opazovalce in jih strenirala, da so nato poročal o vladnih grozodejstvih African Rights v Londonu. Julie je takrat posnela in zmontirala prvi dokumentarec »Sudan secret war«. Alex je bil tisti, ki sem mu najbolj hvaležen, da so me 2003 spustili iz etiopskih zaporov. Vse od tedaj svetuje, spodbuja sodelovanje z afriškimi nevladnimi organizacijami, svetuje katerim je moč zaupati … Zadnje mesece obvešča, zakaj se pogajanja v Abudji nikamor ne premikajo, jaz pa njega o pobudah slovenskega predsednika. Ves čas se strinjava, da naj vsak dela to, kar more, v dobro onih, ki si sami ne morejo pomagati. V tem primeru cilj opravičuje skoraj vsa sredstva. Ampak kaj bo pa zdaj? Bo zdaj tudi on čutil pritisk?

»Minni je mlad, ni izobražen, samo vojak je, svoje fante je rekrutiral celo iz vrst razbojnikov, ti ne bodo počeli nič drugega, kot še naprej streljali. Abdel Wahid tudi ni nedolžen, veliko furskih intelektualcev je izginilo v Jebel Mari, ker so mislili s svojo glavo. Oba trdita da počneta vse samo zaradi zaščite enotnosti gibanja. Ampak to je samo pretveza za samovoljo. Najbolj šibka točka gibanja je naša primitivnost. Mi moramo noter, tvegati moramo in skupaj nastopiti in se potem odločiti, kdo bo dobil mandat za pogajanja naše skupine z vlado v Kartumu ob posredovanju vašega predsednika.« razburjeno ponavlja Adam Ali Shogar. »Če bom to jaz, bom sodeloval z veseljem. Če bo kdo drug, ga bom podprl še z večjim veseljem.«

Krepki prsni koš se mu hitro dviga in spušča. Na čelu se mu nabirajo debele kaplje. Kar naprej si z robom dlani utira znoj in ga frca ob tla. »Ne želim si vladati. Rad bi samo naredil, kar samo hoče iz mene. Potem se bom umaknil. Na stara leta hočem živeti s svojimi ljudmi. In s svojimi živalmi. Nočem v Kartum …«

»Kdaj pridejo?«

»Jutri!«

Sreda, 22. 2. 2006

SMS: »Tukaj sneži. Danes sva z Majo spekli kruh. Maja je v redu. Govori, da boš pripeljal štiri črnce.«

Četrtek, 23. 2. 2006

»Ti si naš gost – ničesar ne moremo vzeti od tebe.« je odgovoril Adam, ko sem ponudil dva tisoč dolarjev za gorivo za vsa vozila v konvoju. Ve, da nimam več kot petsto evrov v centralnoafriških frankih. Ve, da sem tvegal vse in ponudil denar slovenskih davkoplačevalcev.

»Pusti ti to. Nočemo vašega denarja. Bom videl, kaj lahko naredim.«

Sram me je, da si nisem sposodil več denarja. Vnaprej sem vedel, da se bo slej ali prej pojavil konvoj brez bencina. Havadžo te v Sudanu spravijo kamor hočeš, spremljali te bodo čisto povsod, dali ti bodo kar imajo, a na koncu moraš tudi ti v projekt vložiti tisto, kar imaš. In ti imaš vedno več kot oni.

Sinoči sem mu razložil, zakaj že dve leti zamujam z novo knjigo. Vse sem mu zaupal. Ni mogel verjeti. Da se kaj takega lahko pripeti moškemu. Da je Evropa v taki krizi. Rekel je: »Man – človek – moški po čem takem ne more več živeti.«

On, upornik, ki ga spoštujem, je to rekel.

Rekel je tudi: »Zdaj razumem, zakaj si tako živčen. Ti si ves čas nervozen. Ampak to ne more prinesti nič dobrega.«

»Tak sem kakršen sem. To kar vidiš, to je. Zadaj ni nič več. Nobene skrite agende.«

Morda mi pa prav zato, ker nisem diplomat, lažje zaupa.

»Zakaj ni onih iz Abudje?«

Ne odgovori. Zmakne pogled. Zdaj zašvicam jaz. »Kaj se dogaja? A bomo šli ali ne?«

»Novice z meje spet niso dobre. Samo varnost nas skrbi. Naši ljudje v Abudji so preložili sestanek.«

»Pa pejmo sami.«

»Ti si naš gost - če se ti kaj zgodi … Mi v naši tradiciji verjamemo, da je gost božji sel. Če se božjemu slu kaj zgodi, lahko zato propade cela družina, morda cel klan, trpi lahko celo pleme.«

Ampak saj sem vam že povedal svoje zgodbe, saj veste, da sem vsega vajen.

»Ti si zdaj v takem stanju, da si nevaren samemu sebi. Zaščititi te moramo tudi pred samim seboj.«

»Ampak …«

»Ti si khavadža. Ti si gost. Mi te spoštujemo.« je rekel spet enkrat s tistim črnim pogledom.

Kaj pa če je le razbojnik. Kaj pa če samo fantaziram, ker tako rabim videti. Eden od njegovih me je v nedeljo vprašal, če bomo Slovenci poslali vojaško opremo. Takoj sem razčistil s tem. Zdaj se zdi, da so do mene manj pozorni. Nič več se ne ponujajo, da bi me vozili okoli z mopedi. Pa dobro, saj to je naravno. Probajo - če gre, gre. Niso me pa zapustili. Sploh pa ne Adam. Nimam pravice tvegati njihovih življenj, zato ker se mi zdi moje tako malo vredno. Res sem tujec. Povsod sem doma in povsod sem tujec.

Zvečer na strehi sam od sebe nadaljuje s pripovedjo o svojem otroštvu na vetrovnem, prašnem južnem robu Sahare. Nobenega razvajanja kot na Gorenskem, nič crkljanja. Kdor se je prijel, je preživel kdor ne, ni. Trdo je bilo in surovo, a sožitja z živalmi se spominja z najlepšo nostalgijo. Vsak konec deževne dobe so potovali za kamelami in kozami več kot petsto kilometrov na jug do večno zelenih pobočij gora Džebel Mara, ki jim Zaghawe pripisujejo naravnost mistične kvalitete. Tam v osrednjem delu Darfurja so se vsako leto srečevali z naseljenimi furskimi in mesalitskimi kmeti in delili mleko v zameno za sadje in zelenjavo, preden so, ko je njihovo Darzaghawo zmočilo prvo rosenje, spet krenili nazaj. Darfur pomeni Dom Furov in Darzaghawa pomeni Dom Zaghaw. Tako po starodavnem sistemu zemljiških pravic imenovanem hakura, ki je uspešno reševal spore med plemeni z dodelitvijo pravic do uporabe in koriščenja dela pokrajine vsakemu staroselskemu plemenu, ne glede na to ali je živelo naseljeno ali se je stalno gibalo. Svoj prostor pod soncem so njegovi dobili od furskega sultana v začetku osemnajstega stoletja. Njihova hakura je zapisana na velikih lesenih ploščah, ki jih še danes skrbno hranijo.

Spomnja pa se, da so starci že takrat, ko je bil majhen, večkrat svarili pred arabskimi plemeni, ki so pasla na zahodnih in južnih mejah njihove hakure. Le ti so med štirinajstim in osemnajstim stoletjem prihajali z vzhoda in zahoda kot islamski učenjaki in trgovci. In o Juhayna arabskih beduinih, ki so pripasli za travo in vodo od nekod onkraj Rdečega morja. Juhayna Arabci sledijo svoje poreklo iz plemena Qoreish in samega preroka Mohameda in so prepričani, da je njihov islam edini pravi. Prvi so nomadili južno od gora Džebel Mara, se navadili na krave in postali znani kot Baggara ali kravji ljudje, medtem ko so ti drugi ostali na severu Darfurja in postali znani kot Abbala ali kamelji ljudje. Kravji ljudje na slabo obljudenem jugu Darfurja Taaisha, Beni Halba, Habbaniya in Rizeigat so dobili hakure in še danes pasejo tam, njihovi kamelji bratranci na bolj naseljenem severu jih pa niso.

»To so tisti Arabci, ki so začeli v sedemdesetih letih hujskati arabsko vlado v Kartumu naj prežene nas zurge - črnce. Začelo se je zaradi dvesto petdesetletnega iskanja zemljiških pravic.«

Stari ljudje se spomnijo, da so bili spopadi prej zelo redki. Spori med kmeti in nomadi, so se urejali na rednih srečanjih starešin. Za vsak uboj so poznali določeno odškodnino, ki so ji rekli »krvavi denar« in ki je pomenila povračilo za izgubo reproduktivnih sposobnosti družine, klana, plemena. Ta način je preprečeval krvna maščevanja. Mir so krepili tudi s porokami, zato je večina Darfurjanov danes temne kože, ki ne pove, kdo se ima za Arabca in kdo za Afričana. Surovi pa so bili oboji in vsi skupaj do Afričanov na južnih mejah sultanata. Do tistih, ki se niso dovolili pomuslimaniti in so še naprej vsako polno luno rajali in peli ne meneč se, da se to ne spodobi. Divjake v savanah, ki povezujejo Saharo in deževne pragozdove Centralne Afrike so tradicionalno lovili za sužnje in jih po znani karavanski poti »Štirideset dni«, izvažali v Egipt in naprej v arabski svet. Krutosti, ki smo jim priče danes v Darfurju, se da lažje razumeti tudi s poznavanjem tega dela zgodovine.

Britanci so lov na sužnje sicer preganjali in na več načinov skušali vpeljati svojo varianto suženskega sistema, za razvoj province na zahodni meji svojega gospostva, ki so ga skušali vzpostaviti od Kaira do Johanesburga, pa niso storili nič dosti več kot to, da so Darfur zaščitili, da jim ga ne bi izpleli Francozi, ki so gojili podobne ambicije z zahoda proti vzhodu afriškega kontinenta. Vodnjake, bolnice in druge projekte so gradili Arabcem ob Nilu, s katerimi jim je bilo lažje sodelovati kot z Afričani. Darfur, s katerim niso vedeli kaj početi, so podobno kot Nubske gore enostavno zapečatili. Na jug Sudana so spuščali vsaj misionarje, Darfur je bil preveč ortodoksno muslimanski. In tako je Darfur 20. stoletja iz nekdaj cvetočega sultanata postal sinonim za zaostalost, vsesplošno zanemarjenost, revščino in bedo.

V zadnjem stoletju se je življenje poslabšalo tudi s širjenjem Sahare proti jugu, pritiskom bežečih arabskih pastirjev na afriške nomade in kmete in prepričanjem, da je stari sistem plemenskega lastništva zemlje zastarel in da ga je treba razpustiti in dovoliti vsem pasti povsod. Kamelji Arabci so dobili podporo v Kartumu, nato pa tudi pri libijskem Gaddafiju v okviru njegovega plana Velikega sahelskega imperija, oziroma koridorja v Centralno Afriko, ki je v sedemdesetih letih podpiral vse Arabce onkraj Sahare od Mavretanije do Sudana. Zavzel se je tudi lokalni sudanski vodja v Egiptu ustanovljenih Muslimanskih bratov Hassan Turabi, pretkani intelekualec, ki je ob študiju, kako je islamski reformator Veliki Mahdi na koncu devetnajstega stoletja nagnal Britance, prepoznal, kako se vera najširših množic da zlorabiti in uporabiti proti tehnološko mnogo močnejšemu zahodu v večni vojni z njegovimi imperialističnimi tendencami, sploh pa zdaj, ko je v igri nadzor nad nafto. Nakar se je iz Afganistana prek svoje Saudske Arabije v Sudan v začetku devedesetih let naselil še Bin Laden in v Sudanu ustanovil prve celice El Kaide, se vklučil v vojno proti afriškim domačinom s cesto, ki jo je zgradil k ljudstvu Ingassana v provinci Gornji plavi Nil in financiranjem koncentracijskih taborišč v Nubskih gorah v osrednjem delu Sudana. V severnem Sudanu so bila ustanovljena prva taborišča za treniranje borcev za Sveto vojno. Njihova ost je bila obrnjena tako proti Afričanom na jugu, kot proti ciljem na severu in zahodu planeta.

Za Darfurjane džandžavid pomeni razbojnika, ki napade iz zasede na cesti onkraj meje v Čadu. Oborožen je s puško in se običajno giblje na konju ali kameli. Vlada v Kartumu džandžavide ni rekrutirala le iz kameljih ljudi v Darfurju, ampak je obljubila konja in puško in ves plen, ki se ga da odvleči tudi banditom v Čadu, Nigru, Maliju, Kamerunu, Nigeriji, vse do Somalije in Centralno afriške republike.

Prvi oddelki džandavidov, ki so v začetku osemdesetih let začeli ob zori napadati nezaščitene vasi domorodnih Furov, Mesalitov, Zaghaw in drugih afriških ljudstev po skrivnem načrtu »spremenite demografsko sliko Darfurja in jo izpraznite zurgov«, so bili vodeni od sudanskih Varnostnih sil. Sudanska Popular defence forces se je držala ob strani in bila pripravljena posredovati, če bi šlo kaj narobe. Veliko iztrebljanje z mitraljiranjem iz helikopterjev in taktiko »ubij sužnja s sužnjem« z uporabo džandžavidov se je nadaljevalo po istem kulturnem vzorcu kot na naftnih poljih na jugu Sudana in Nubskih gorah. Najhujša grozodejstva in masovni pokoli so povzročili vsesplošen preplah, afriško prebivalstvo je bežalo v taborišča, koder so bili najlaže pod nadzorom, hkrati pa so tistim, ki so se želeli upreti, na ta način odrezali podporo svojih ljudi. Naše zahodne humanitarne organizacije so seveda pri tem sodelovale po podobnem vzorcu kot prej v Nubskih gorah. To je eden od vzrokov, zakaj hočem na drugo stran, da bom preveril učinke naše pomoči na prebivalstvo, ki podpira afriške partizane, in se prepričal, koliko sodelujemo v genocidu tudi sami. Torej zato, da ne bomo ponavljali starih napak.

Znano je, da je do organiziranega upora prišlo razmeroma pozno, tako kot do politične reakcije bivših in novih kolonialnih metropol, ki so končno le spoznale, da je treba zaščititi naše interese v tem delu sveta, preden bo to uspelo Egiptu, Libiji, prevsem pa … Kitajski, Kitajski.

Zvečer Boža sporoči, da je bilo pri poročilih objavljeno, da je bil Vajgl pri Beshirju in da gre naprej v Abudžo. Zadnič sva se slišala v soboto, ko sem poročal, da je Suleiman rešen. Povedal mi je, da gre najprej v Egipt. Bravo, Egipt je najbolj pravi naslov. Egipt je že vso zgodovino včasih najboljši prijatelj, drugič največji sovražnik Sudana. Iz Egipta so od nekdaj prihajali lovci na sužnje in še danes prihajajo. Zdaj baje obstoja skriven načrt, da bi v Sudan po Nilu navzgor porinili več milijonov svojih ljudi …

Na TV Čad pri poročilih vidimo kozavo Beshirjevo podobo. Fantje prevedejo, da je izjavil, da se bo Darfur v primeru posredovanja OZN spremenil v grob zahodnjakov.

Petek, 24. 2. 2006

»Kamal bo organiziral konvoj in priskrbel denar,« priteče z mojo thurayo v roki Adam.

Kamal je uspešen Zaghawa bankir, ki me je pričakal na letališču in prejšnji dan rekel: »Takoj ko sem te videl, sem vedel, da si eden od nas.»

Jutri gremo. Adam ne gre z nami. Šel bo v Abujo. Želi se srečati z Vajglom in mu predstaviti svoje ljudi. Upa, da bodo dobili letalo OZN in prileteli na osvobojeno ozemljo po zraku. Morda bi tako lahko spravili v Darfur celo našega predsednika.

V taksiju mi na šipi pred nosom poskakuje Bin Ladnova podoba. Navadil sem se že, da so vsepovsod. Ampak a nimajo prepoved upodabljati preroke?

Med prispelo pošto najdem pismo s priponko strogo confidential in prošnjo, naj ne povem, od kod sem dobil. S Suleimanom sprintava poročilo skupine ekspertov OZN z imeni posameznikov, ki utegnejo biti podvrženi sankcijam Varnostnega sveta zaradi svojih zločinov v Darfurju. Med njimi so predsednik, minister za notranje zadeve, obrambni minister, direktor varnostne službe in čadski predsednik. Našteti utegnejo najti zamrznjena svoja osebna sredstva in prepoved potovanj, piše spodaj, o vsem bo odločal Varnostni svet. Nič ne bo odločal. Rusija in Kitajska bosta zagotovo proti, za ZDA pa itak vemo, kakšen odnos ima do ICC. Julie pravi, da je vse skupaj čisto brez veze.

Sobota, 25. 2. 2006

Vse lepo spakiram in čakam. Nato ugotovim, da ni nikjer nikogar. Še Adamova žena je izginila in Samye, Adamove posvojenke, ki mi vsako jutro prinese na streho čaj in skrivnosten nasmeh, ni na spregled. V utrjeni hiši sem prvič čisto sam. Vse je odprto, nič ni zaklenjeno.

Prvi se pojavi Jaffar, mlad fant, Adamov telesni stražar. Ne zna angleško, brez besed mi zaprepadeno poda svojega mobilca. »Sorry, so sorry – ampak nikamor ne morete. Dva generala čadske vojske sta skupaj s svojimi četami prebegnila na stran upornikov proti Debyju. Situacija se je spet spremenila.« Zdaj je spet prenevarno. Darfur je divji kraj, kamor se umikajo pred zakoni vsi prevratniki. Tako čadski, kot sudanski in celo libijski pučisti se organizirajo tam, preden krenejo na prestolnice. Tudi Deby je primarširal od tam.

Nedelja, 26. 2. 2006

»Kamal je padel v finančne probleme. Nikamor ne more. Zato ga ni več k nam. Očitno ga ne bo več,« je spet skrivnosten Adam.

Ne vrtam, kaj se je zgodilo tokrat. Slišim se samo reči: »Bom šel pa sem! Adam, jutri grem sam na pot!«

Dosti je tega. Vse sem premislil: kupil bom star kitajski motor in se odpeljal in nihče več me ne bo ustavil. Tako sem že večkrat naredil in vedno se je kasneje izkazalo, da je bilo tako najbolj prav.«

»O.K.,« je mirno pokimal, kot da je prišel k sebi tudi on. »Jutri, v ponedeljek odpelje tovornjak do Abeche. Jaffar te bo vodil. V Abeche vaju bo počakal Abdala, moj prijatelj, in poskrbel za naprej.«

Ponedeljek, 27. 2. 2006

Ko si obuvam opanke, opazujem vojsko mravelj, kako mimogrede razkosajo veščo, ki jim kot mana pade z neba, in jo začno odnašati proti luknji v tleh. Začutim strah, da bo vsemogočna afriška narava, še preden bom uspel uiti nazaj v hladno mrtvašnico na severu, to isto storila tudi z menoj. Pomislim na Majo, mislim na Jana, spomnim se Melitine obljube, da bo poleti prišla na obisk. Ampak Jaffarjevi novi visoki plastični črni čevlji, ki sem mu jih kupil, da ga bodo punce na osvobojenem ozemlju bolj porajtale, so že zavezani.

»Darfur. Darfur kvejs!« zažari.

Čutim, da si tudi on iz vsega srca želi tja. In to je vse, kar zares rabim. Nsha Allah! Če bog tako hoče!

 






Ustanova Toma Križnarja
Turistična 4
4202 Naklo

Za zaščito domorodnih ljudi v Nubskih gorah so zdaj najbolj pomembne "leteče kamere". Prosim donirajte za postprodukcijo novega dokumentarnega filma o letečih kamerah, ki ga od januarja 2013 snemamo v Nubskih gorah.

Leteča kamera

Ustanova, ki jo je ustanovil Tomo Križnar s podporniki, producira dokumentarne filme in knjige, ki imajo cilj pridobiti zavest človeštva o pomenu video nadzora področij v konfliktih. Še posebej pa osveščajo o nasilju nad staroselskimi ljudstvi.

TRR:
SI56 0510 0801 3175 987
BIC:
ABANSI2X

Sredstva lahko prispevate tudi tako, da kupite
KOLEDAR 2017




Humanitarna ustanova H.O.P.E.

Letališka cesta 29
1000 Ljubljana

Donacije za kamere in internet
TRR:
SI56 6100 0000 1966 537
BIC:
HDELSI22
Koda namena: CHAR
Namen: Internet in kamere

Donacije za vrtalno napravo
TRR:
SI56 6100 0000 1846 742
BIC:
HDELSI22
Koda namena: CHAR
Namen: Vrtalna naprava

Ustanovo je po vrnitvi iz Darfurja ustanovil Klemen Mihelič s podporniki. Namen ustanove je zbiranje prispevkov za nakup in dostavo mobilne vrtalne naprave za vodo v Darfur ter prispevkov za video nadzor konfliktnih območij v obliki miniaturnih video kamer, mini prenosnikov in satelitskih anten za internet.

Obe ustanovi tesno sodelujeta.


Klemen Mihelič predstavlja miniaturne kamere ženskam v taborišču na čadsko-sudanski meji


Celoten film
Eyes and Ears of God
na YouTube




sponzorji: