Tomo Križnar iz Afrike za Sobotno prilogo - 18. februar 2006

Naša pot v Darfur

Torek, 7. 2. 2006

Še zmeraj ni vize. Sudanski ambasador na Dunaju je obljubil, da bo izdana v enem dnevu, čeprav se običajno čaka mesec in več. Nisem povsem verjel, a sem vseeno poskusil. Upanje sem gojil zato, ker je tokrat za moje dovoljenje za potovanje v Sudan zanjo zaprosil Urad predsednika republike. Z arabsko vlado v Kartumu so bili navezani stiki na najvišji ravni, Beshir je obveščen o pobudi dr. Drnovška o humanitani pomoči, ki jo bodo zbrale za Darfur naše vse naše največje humanitarne organizacije Rdeči križ, Karitas, Unicef, Skupaj. In seveda tudi o politični akciji, ki naj bi končala nesmiselno trpljenje nedolžnega civilnega prebivalstva v Darfurju. Predsednika sta predvidela prvo srečanje že 14. januarja, ko naj bi Kartum iz Slovenije obiskala velika delegacija, a je sudanska stran potem preložila obisk na 14. februar. Naši diplomati na Dunaju so dan za dnem odgovarjali, da še nimajo odgovora. V petek je baje ambasador Borut Petrič zahteval končno odločitev: a se je njegov sudanski kolega umaknil na molitev, s katere ga je zastonj čakal. »Mene so pustili čakati tri tedne - predno so mi povedali, da vize sploh ne bom dobil.« je svaril Peter Moszynski. »Poročal si o genocidu v Nubskih gorah, vedo za tvojo knjigo, filme, spremljajo tvoje lobiranje …«

»Počakaj samo še do jutri.« je materinsko moledovala Melita Gabrič, predsednikova svetovalka. »V Darfur ne moreš brez dovoljenja.«

Spomnil sem se zaporov v Etiopiji, koder so me pred dvemi leti in pol držali več kot mesec ker nisem upošteval meje in čakal.

Pravzaprav je zamuda prišla kar prav, saj je bilo treba priskrbeti še toliko malenkosti. Od Sony sem si zadnji trenutek sposodil miniaturno videokamero za snemanje, kadar bo ta velika preveč motila. IBM mi je za par tednov posodil prenosni računalnik. Canon še en teleobjektiv za vsak slučaj. V puščavskih krajih se digitalna tehnika kvari prej kot običajno. Moj stari sponzor Peter Kogovšek je pri IMP izposloval 1000 Eurov, ravno toliko, da si bom lahko plačeval poceni hrano in kakšen čaj. Ne bom podkupoval tistih, ki jih bom srečal: rajši se bom skušal pogovoriti, razložiti, da jim bom v korist, da je moja misija namenjena v dobro njihovih najbolj marginaliziranih in preganjanih. V resnici nikoli ne potujem z veliko denarja. Veliko denarja privlači drugačne ljudi, kot če si pravzaprav potreben pomoči. Prvo leto na kolesu na poti okoli sveta sem se prebijal z enim dolarjem na dan; tako kot večina ljudi, ki sem jih srečal. Na ta način sem srečal najbolj zaupanja vredne ljudi, take ki so jih zanimale izkušnje, človeške stvari, pa čeprav sem drugačne kože, fizionomije, pameti, a vendar istega živčnega sistema, ki si ga mi v vrsti homo sapiens sapiens delimo ne glede kje vse smo se razširili od tiste prve fantastične mutacije nekje v Vzhodni Afriki, kot je slutil Darwin in ga tako potrjujejo zadnje raziskave genoma.

Presneto čudno sem se počutil včeraj v ponedeljek, ko sem Petra Moszynskega, ki ga je predsednik povabil na posvet kot svetovalca britanske vlade in več človekoljubnih organizacij, aktivista in svobodnega novinarja, da bi predstavil svoje poglede na možnost rešitve sudanskega klopčiča, peljal na grad Strmol. Malo preden sva zavila proti protokolarnemu objektu pod Krvavcem, okoli vratu privezal svojo rezervno kravato in nadel svoj jopič. Odebeljene žile na vratu, vajene svobodnega pretoka krvi, so mi pri priči zatekle kot takrat začetku osemdesetih, ko sem moral kravato nositi za srečanja s poslovnimi partnerji. Nisem mogel dihati, nisem mogel misliti, medtem ko smo jedli regrat, sem se vedel kot povprečen belec v Afriki …

Zvečer me je čudno stiskalo, poklical sem sin Jana in obe hčerki Majo in Melito, nato pa povabil prve prijatelje, ki so mi prišli na pamet, Mojco in Ivkota, Samota in Mirčo, kar tako, da povem da bom šel najbrž spet brez vize in da se jim priporočam, če bo šlo spet kaj narobe. Verjamem, da mora človek dati bogu kar je božjega in cesarju kar je cesarjevega, ampak če pa ne deluje, potem imaš pa kot človek iti pravico po vsem planetu, ki te je rodil. Sploh pa, če te kličejo ogroženi otroci, žene in starci, tisti, ki se sami ne morejo braniti, »tisti ki računajo na nas«. Celo pragmatik se lahko strinja, da je modro preganjati zlo, še predno nas doseže. Meje so vendar samo v glavah.

Veliko smo se smejali, Samo se je potem z avtom tako zadrgrnil v Paplerjevo škarpo, da smo avto osvobodili šele zjutraj. Govorili pa smo seveda o našem predsedniku in njegovih akcijah. Motili so nas tisti štirje vojaki za Irak, pa zadeva Kovačič, potem je Ivko vse utihnil z izjavo: »Ne sprašujmo se vendar toliko zakaj je predsednik kaj naredil - raje se vprašajmo kaj mi nismo naredili.«

Sreda, 8. 2. 2006

Preden sem Petra popoldne zložil na letališče, mi je še zadnjič odsvetoval ilegalno pot v Darfur skozi Vzhodni Čad. Okoli te meje se preganja najmanj pet različnih vojska plus vse sorte banditi, odpadniki iz sudanske in čadske armije in različnih frakcij upornikov. Nihče te ne more pripraviti kdo vse in kaj te čaka, ker se razmere kar naprej spreminjajo. Tisto kar je poročala Samantha Fox najbrž ni več res. Čadski predsednik je sudanskemu pod obtožbo, da podpira čadske upornike, ki da ga skušajo spraviti proč z udarom, napovedal vojno. Gadafi sicer mediira med obema predsednikoma, vendar ni pričakovati, da bosta dva zrela za mednarodno sodišče za zločine proti človeštvu kar tako nehala. Darfur je bliže N'Djameni kot Kartumu, Darfurske gore so naravna trdnjava, ki jo je uporabil že največji sudanski upornik Mahdi, tisti ki je koncu devetnajstega stoletja prvi pregnal Angleže, kot sedanji čadski predsednik Deby, preden je od tod vrgel prejšnega tirana.

Točno ob pol devetih zvečer je, kot je bilo obljubljeno, sel z Urada prinesel letalsko karto in potni list. Brez sudanske vize! Šel sem k Gašperju, mojemu staremu prijatelju, ki me s svojo trezno glavo vedno spravi v red. Na TV sva gledala posnetke demonstracij v arabskih deželah, Stane Kerin s katerim sva sodelovala v Nubskih gorah in delava skupaj tudi v zadnji predsednikovi pobudi, je sporočil, da se zaradi nasilnega vedenja demonstrantov nekatere nevladne organizacije umikajo iz Darfurja,... Čutil sem rahlo tresenje, ko je Gašper rekel, da bodo globalizatorje tile ta kosmati v spalnih srajcah ugnali z navadnimi vžigalniki. Skušal sem razlagati, da se vse skupaj dogaja zaradi nepoznavanja, vse splošne splošne ignorance na obeh straneh, da je to norost, da ne bi smeli podpirati Huntingtonovega mita o neizogibnem spopadu civilizacij, da imajo od vsega korist zgolj taki kot je Bin Laden, Bush, pa še ti bodo na koncu kaznovani … pa nekako nisem zmogel biti prepričljiv …

Četrtek, 9. 2. 2006

Ob polnoči sem začel pakirati. Malo čez peto sem šel po Jana, da me je peljal na letališče. Zadnjih pet minut mi je pokazal, kako se kopira na cd z novim programom, potem sva se nerodno objela, k sreči so me že klicali. Ampak takoj ko smo se zagnali pod nebo sem bil spet pri sebi. Tako pri sebi kot že dolgo ne. Že od poletja, ko sva z mojo Majo veslala z kanujem po kvarnerskih otokih …

V center Pariza sem se prebil z vlakom in podzemno. Iskal sem čadsko ambasado, koder so Uradu prav tako kot na sudanski obljubili vizo pri priči. Vlekel sem svojo kramo skozi množico, ko sem zagledal znano zastavo, ki ni bila francoska. Pritisnil sem na zvonec, kar tako, da bi vprašal po slovensko kako naprej do Čadcev in presenečen naletel na najlepši sprejem na katerikoli naši ali nekdaj jugoslovanski ambasadi do zdaj. Čadski konzul, je bil vljuden, v manj kot petih minutah sem si oddahnil. Lahko bi obvisel na pol poti. Ne, ne bo me na razpravo za dodelitev moje Maje na kranjsko sodišče v ponedeljek. Če ne morem pomagati svojemu otroku bom pa drugim – saj so vsi naši otroci, a mar niso? Vsaj v kulturah, ki so ohranile prvinske instinkte dojemajo na podoben način. Našim socialnim delavcem in izvedencem se je drug za drugim zapisalo, da sem manj sprejemljiv za našo kulturo in okolje, da odstopam od pravil vedenja, ki veljajo pri nas, da nisem primeren za vzgajanje lastnega otroka… Ko smo se peljali skozi Slavolok zmage, me je zgrabila taka jeza, da bi lahko raztolkel to materialistično zgradurino plus Eiflov stolp povrhu. Prokleti Napoleon! Prokleti Lacan!

Nazaj na ambasadi smo skupaj južinali: všeč mi je bila skoraj študentska scena v tesni obednici. Najbolj sem si zapomnil izjavo, da je Charles de Goule na koncu življenja zaključil: »Takrat ko sem bil najbolj sam, sem imel najbolj prav.«

Ko sem sredi modrine spodaj končno zagledal znane drage obrise afriškega kontinenta, nisem mogel kaj, da ne bi zbudil vse okoli sebe. Z levim sosedom, ki je povedal, da živi med Francijo in Čadom kot menager literarnega festivala, ki je imel lani že več kot pet tisoč obiskovalce in se financira z denarjem čadskega Ministrstva za kulturo, sva bila takoj dogovorjena, da me vzame v oskrbo, če me ne bodo čakali moji uporniki, kot dogovorjeno. Možje v obrabljenih belih haljah, ki so se izdajali za nekakšne sanitarne tehnike so kot na vseh letališčih v Afriki zahtevali nekakšen prispevek. Tudi carinska kontrola je tako kot vedno in povsod v tretjem svetu moledovala za le cadeau, grozeč, da je satelitski telefon v Čadu prepovedan. Nadrl sem vse po vrsti, takoj zatem sem zagledal na kartonu zapisano moje ime in širok sijoč obraz. »Welcome, Welcome mister enenvoy! Jaz sem Kamal! In to je Adam Ali Shogar, generalni koordinator Sudan liberation Army.«

ADAM ALI SHOGAR je glavni koordinator SLA in veliko upanje za civilno družbo v Darfurju Adam je deloval pomirjajoče, stabilno, kot nekdo, ki ve kaj dela. Kontakt mi je priskrbela Julie Flint, britanska borka za človekove pravice. S pomočjo Adama je za ameriško Human Rights Watch napisala prvo poročilo o novem genocidu, potem ko so uporniki februarja 1994 napadli letališče v El Fasherju in stolkli osem letal in s tem pravzaprav začela kampanjo za Darfur. Z Alexom de Waallom, najbrž najboljšim poznavalcem Darfurja, ki smo ga v Sloveniji imeli priliko spoznati lani med Mesecem afriške kulture v Cankarjevem domu, sta pravkar napisala »A short history of a long war«, ki mi jo je tik pred odhodom poslala Sonja Porle. Sonja je tista pravzaprav, ki bedi nad mojo duševno hrano in me z nenehnim nemirom ohranja v akciji. Ti trije so me leta 1998 poslali v Nubske gore, tako se je začelo …

Pozdravili smo se kot se pozdravljajo Sudanci: z veliko vprašanj kako je družina in prijatelji in večkratnim polaganjem desne roke na srce. Zadišalo je po čudovitih spominih prvih obiskov Sudana pred sudansko državljansko vojno. »I am so happy to be back!« nisem skrival veselja. »Ne morete si misliti kaj vse sem moral prestati tam gor. Prasice kaj so mi naredili! Pa ne meni – otroku, mojemu otroku! Vse vam bom povedal, vsem bom vse povedal! To se mora spremeniti. To se ne sme več dogajati.«

Želel sem v najcenejši hotel, pa sta rekla, da ni varno in me spravila v takega za 65 dolarjev. OK za prvo noč, potem bomo našli kaj cenejšega. Sedli smo v malomarno prepleskano sobo, prižgal sem računalnik in prosil za komentarje predsednikovega mirovnega predloga vsem stranem v darfurskem konfliktu, ki sem ga poslal že po meilu. Zapisali smo samo okvirne sugestije, ker je Adam rekel, da se mora prej uskladiti z svojimi na terenu. Vklopil sem satelitski telefon in ga priključil na prenosnik in odgovor takoj skušal takoj posredovati Uradu, a ni šlo in ni šlo. Šele ko sta odšla sem prebral navodila za uporabo in se spomnil, da mora antena imeti prost dostop do zvezd. Ampak ven na ulico, si nisem upal, okna pa so bila zavarjena.

Petek, 10. 2. 2006

Prvi občutek zjutraj je bil kot pri nas ko zapade nov sneg. Ropoti so bili pridušani z peskom, ki pokriva praktično vse ulice prestolnice Čada. N'Djamena po arabsko pomeni kraj koder se spočiješ. In res je ta velika vas med Saharo na severu in savanami na jugu delovala spokojno. Žene v najbolj živopisnih haljah so šle kot ladje, možje in fantje v snežno belih dželabijah se niso zdeli čisto nič mestni tudi zato, ker jih je imelo kar nekaj zakrite brade z šali in turbani in vse povsod so bili otroci, toliko veselo pozdravljajočih otrok. Sahelski ljudje so lepi, tako zelo elegantni, tako nobel, kot so jih lahko ustvarile le surove naravne razmere. Takih oči, tako sijočih nenašminkanih lic ni v Hollywoodu in nikjer na planetu. Hiške so skromne, trgovinice in stojnice na ulicah so vse vegaste, krive, nekako človeške. Človek se počuti doma bolj kot na Manhattanu, v Gizi ali Sidney harborju. Prijazno je kot v pravljici. Čarobno je. Magično. Spomnil sem se na Herat v Afganistanu predno so ga uničili. Pa na vasice visoko v bolivijskih Andih.

Kamal in Adam sta me skozi migotanje prahu peljala v zeleno oazo, park v centru mesta, na zajtrk. Ribe z čadskega jezera, fasulj sudani, mešana solata, vse sveže in organskio in bio, saj si v Afriki le redko lahko privoščijo gnojila in konzervanse. Prisedelo je še več mož mojih in mlajših let, vsi člani SLA iz njih pisarne v N'Djameni in začeli smo s pogovori zakaj slovenska pobuda, v čem je drugačna od drugih, zakaj upamo da lahko majhni naredimo več kot ta veliki. Nimamo krvavih rok, nihče nam ne more očitati tako kot Američanom in nekdanjim evropskim silam vključno z Rusi in Kitajci, naj bomo tiho - kar poglejte kaj delate v Iraku, Kongu, Čečeniji, Xinjangu. Naš predsednik pozna svet, povsod ima zveze, bil je predsednik neuvrščenih in veliko ve o zadnji balkanski vojni. Z njegovim mirovnim predlogom se strinjajo v UN, USA, EU in Rusiji. In ne vnaša v slovensko in svetovno politiko samo nove etične vrednote, niti ni samo novi politik nove dobe, čut ima tudi za staroselske kulture, kar pa je najbolj redko. Neko drugo zavest ima, energijo, voljo. Brezbrižno in vzvišeno bi lahko prebil ostanek življenja izoliran v svojem dvoru, pa je najbolj aktiven, najbolj zagnan. In tako hiter, da ga tudi jaz komaj dohajam: že to soboto ali nedeljo vas želi v Ljubljani. Organizirano bo posebno letalo UN… Dajmo to porabiti v korist nedolžnih žrtev. Nekaj malega vem o komliciranosti razmer v Darfurju, vem da niste enotni, znano je, da se frakcije tepete tudi med seboj. Vem da ste vi Adam Shogar aktivni že od osemdesetih let in da se protivite Miniju Minaviju in Abdelwahidu, ki sta znana kot morilca ne dosti boljše vrste kot tisti v Kartumu.

Pozorno so poslušali.

Ne nasprotujemo nobeni inciativi, z vsemi sodelujemo, a pogajanja, ki jih vodi Afriška unija v Abudji ne gredo nikamor, želimo pospešiti, presekati klobčič paralize, apatije, kolektivne depresije. Razmere se zaostrujejo. Na voljo je toliko pozitivne energije, treba jo je le povezati in usmeriti. To pričakujejo od nas tisti, ki si sami ne morejo pomagati. Vsi to pričakujo. Zgodovina to pričakuje.

Adam se je prikimal, rekel, da sta Minni Minawi in Abdelwahid neizkušena, da njuna vizija o Darfurju ne sega dosti dalje kot je vojevanje, da želita očitno predvsem pozornost, ki gre tolikim gospodarjem vojne na Jugu Sudana in da je, če hočemo mir na obeh straneh, treba okrepiti civilno družbo in njene institucije. Čez čas je dodal, da njegova skupina sicer sodeluje na pogajanjih v Abudji in že od samega začetka tudi na drugih poskusih mirovnih procesov, vendar je trenutno situacija taka, da nima mandata svojih ljudi. Zato mora v Darfur, sklicati skupaj vse zainteresirane da se odločijo kdo jih bo zastopal. Če bo to on, je takoj pripravljen priti v Slovenijo. Predlaga pa, da se pogajanj udeležijo tudi predstavniki arabskih nomadskih plemen, ki jih vlada ščuva nad afriške kmete in pastirje.Tudi oni so marganizirani, indoktrinirani, izkoriščani skozi divide et empera – to najbolj učinkovito tehniko kako ločiš maso in dele naščuvaš drug proti drugemu, da se izniči njena moč in lahko zavojuješ in vladaš. Če sporazum ne bo zaobjel vseh strani v konfliktu, tudi arabskih nomadov, če ne bo podpore čim več Darfurjanov, ne bo uspel tako kot ni še noben do sedaj. Samo podpis še nič ne pomeni …

Razumel sem, čim je povedal, da je Zagawa, torej iz plemena afriških nomadov. Zato ker je sam nomad lažje razume, zakaj se nomadi nočejo naseliti. Tudi sam se imam za nomada. Že sedem let skušam napisati knjigo o nomadih s katerimi sem potoval in živel. Na svojih živcih sem izkusil, da ga ni lepšega življenja kot je nomadsko, tudi če te stiska Sahara, tudi če ne uživaš ničesar od udobja cilivizacije, tudi če te nihče več ne razume. Svoboden je tisti ki gre po naravnih vzgibih. Ljudstvo Beja z Rdečih gričev na vzhodu pravijo, da naseljeni ljudje živimo v grobnicah.Stalno v stiku z naravnim elementi si bliže transcedentni resnici, kot omejeni z deli človeških rok. Civilizirani smo v resnici bolj ogroženi kot tisti, ki niso. Večina nas čuti, da tako ne bo šlo več dolgo, bojimo se da se nam bo nekaj katastrofalnega zgodilo.

Povedal je, da je predaval pravo na Univerzi v Kanu, Nigerija, ko je začel »jokati« ne samo za svojo družino, klanom in plemenom, ampak za vsemi Darfurci. Že v osemdesetih letih je pustil udobno življenje in začel z organiziranjem upora proti arabizaciji. Ima se za muslimana – ni pa Arabec. Njegovi vzgibi so izključno humanistični. Spominja me na Suleimana Rahhala, Nuba, ki je prosperiral kot zdravnik v St Marys hospitalu v Londonu in pustil vse, da se je dal za svoje ljudi v Nubskih gorah. Tako Rahhal kot Shogar nimata kaj dosti besede med vsemi temi vojaki…

Ko me je povabil, da se iz hotela preselim k njemu, sem bil takoj za to. Če bom živel z njim, bom lažje ocenil koliko sanjam ker tako potrebujem in koliko je res, da je ta pravi. Spal bom z njim, jedel bom z njim, opazoval ga bom v več prilikah. Po moje je treba pripeljati na pogajanja tiste, ki so se že izkazali za svoje, ki so že dokazali, da so se sposobni žrtovati za svoje ljudi.

Sobota, 11. 2. 2006

Adamova hiša stoji v bolje organiziranem delu mesta blizu glavne mošeje. Skromna je, a pravi spomenik saharske arhitekture. Okrog nje boža oči zelenje, na vrhu pa je en sam prostran balkon z odličnim razgledom na okolico. Čez dan se ljudje, v glavnem gosti kot jaz, darfurski begunci, eni brez nog, drugi rok, hladijo v senci ob zidovi, pozno popoldne pa se umikajo na streho, koder prijetno piha. Tam gor sem se namestil in že od jutra poskušal posredovati odgovore v Slovenijo. Ampak kaj je narobe z satelitsko povezavo nisem in nisem mogel ugotoviti. Potem je kar naenkrat brez da bi vedel kako v prvem mraku ratalo. Na ekran se je usulo štiriinšesdeset mailov naenkrat. Med vsem mogočim je najprej padlo v oči tisto poslano z naslovom jdrnovsek. »Jutri ob osmih zjutraj odleti iz mednarodnega letališča Bahai v Vzhodnem Čadu letalo za Slovenijo. Na njem bodo Mini Minawi, Abdelwahid in drugi. Prosim storite vse da bo tudi Adam Ali Shogar. Prihajajo tudi vladni prestavniki in pogajalci iz Abudje.

Vprašal sem kje je Bahai, Adam je rekel da dve uri daleč. Oddahnil sem se in vprašal, če je pripravljen. Ne, je rekel, najprej moramo v Darfur. Organizirati moramo konvoj, zaradi varnosti rabimo vsaj šest terencev z oboroženim spremstvom. Potoval bomo vsaj tri dni. Kje bomo dobili denar za toliko bencina?

Nedelja, 12. 2. 2006

Zjutraj po zajtrku sem v hiši začutil novo atmosfero. Obrazi so se zadrgnili, kratnje postale mrzlične. Ljudje okoli mene so naenkrat govorili samo še arabsko. Adam je nervozno z thurayo v roki letal sem in tja po dvorišču. Premalo znam arabsko, da bi razumel kaj se je zgodilo.

Šele ponoči so mi povedali, da so Minijevi ujeli Suleimana Jammusa, koordinatorja za humanitarne zadeve SLA, tistega s katerim je bilo že iz Slovenije dogovorjeno, da me bo počakal na meji in spravil na »osvobojeno ozemlje«.

Zgodilo se je potem, ko je prejšni teden na podoben ilegelen način kot nameravam sam obiskal uporniško stran Jan Prunk, posebni odposlanec za Sudan, Jan Prunk in se pogovarjal z civilnim prebivalstvom. Po njegovem odhodu so uporniki iz Minnijeve frakcije zasliševali civile, jih baje tudi maltretirali. Shogarjevi so se vmešali, da bi jih zaščitili. Minijevi so pripravili zasedo. Ubili so enega in hudo ranili dva, Suleiman je izginil; ne javlja na svoj Thurayo. Nihče kontaktiran po satelitskih telefonih ne ve kje je in če je še živ.

Ponedeljek, 13. 2. 2006

Ob meni sedi lepa mlada žena z tri leta starim fantkom v naročju. Hčerka Suleimana Jammusa. »Prosim, a lahko kako pomagaš mojemu očetu?« je počasi in skrbno zlogovala. Tako, da se je dalo čutiti, da se je dolgo pripravljala na ta stavek.

Do poldneva sem pokuril vse baterije. Te na mobilniku in te na računalniku. Popoldne je sam poklical Ivo Vajgl, svetovalec našega predsednika za mednarodno politko. »A si v zvezi z Minnijem?« »Ne!« »Imam številko. Verjetno bo najbolje da ga pokličem in vidim kaj se da storiti.« »Verjetno bo to res najbolje.«

Popoldne klic z TV Slovenija za oddajo Odmevi. »Za koliko časa so preložena pogajanja? Ali veste, da jutri prihaja v Abudjo britanski zunanji minister Jack Straw in namerava že čez vikend prisiliti strani, da podpišejo mir? Kje ste in kaj delate? Kdaj greste v Darfur in kako? Kdaj se vračate?

Časa imate dve minuti in pol!«

 






Ustanova Toma Križnarja
Turistična 4
4202 Naklo

Za zaščito domorodnih ljudi v Nubskih gorah so zdaj najbolj pomembne "leteče kamere". Prosim donirajte za postprodukcijo novega dokumentarnega filma o letečih kamerah, ki ga od januarja 2013 snemamo v Nubskih gorah.

Leteča kamera

Ustanova, ki jo je ustanovil Tomo Križnar s podporniki, producira dokumentarne filme in knjige, ki imajo cilj pridobiti zavest človeštva o pomenu video nadzora področij v konfliktih. Še posebej pa osveščajo o nasilju nad staroselskimi ljudstvi.

TRR:
SI56 0510 0801 3175 987
BIC:
ABANSI2X

Sredstva lahko prispevate tudi tako, da kupite
KOLEDAR 2017




Humanitarna ustanova H.O.P.E.

Letališka cesta 29
1000 Ljubljana

Donacije za kamere in internet
TRR:
SI56 6100 0000 1966 537
BIC:
HDELSI22
Koda namena: CHAR
Namen: Internet in kamere

Donacije za vrtalno napravo
TRR:
SI56 6100 0000 1846 742
BIC:
HDELSI22
Koda namena: CHAR
Namen: Vrtalna naprava

Ustanovo je po vrnitvi iz Darfurja ustanovil Klemen Mihelič s podporniki. Namen ustanove je zbiranje prispevkov za nakup in dostavo mobilne vrtalne naprave za vodo v Darfur ter prispevkov za video nadzor konfliktnih območij v obliki miniaturnih video kamer, mini prenosnikov in satelitskih anten za internet.

Obe ustanovi tesno sodelujeta.


Klemen Mihelič predstavlja miniaturne kamere ženskam v taborišču na čadsko-sudanski meji


Celoten film
Eyes and Ears of God
na YouTube




sponzorji: