Pismo predsedniku Dr Janezu Drnovšku

N'Djamena, Čad, 15. 2. 2006

Spoštovani predsednik

Sedim na strehi Shogurjeve hiše v N'Djameni, gledam polno luno, ta isto kot jo gledate v Sloveniji, vendar precej bolj debelo zaradi prahu, ki ga nosi veter od Čadskega jezera sem. Šele pozno ponoči se toliko shladi, da se da misliti. Mirno je. Vse spi, samo afriške žabe klepajo svojo kose in vsake toliko poči strel: za enkrat hvala bogu še daleč.

Nekaj se pripravlja. Imam nos za take stvari. Norce začutim na vodi, tako kot tudi zdrave in ozdravljene.

Hitim pisati, ker imam samo še 17% baterije. V glavnem mestu Čada imamo elektriko samo zgodaj zjutraj. Solarni sistem so mi razbili na letalu. Računalnik še vedno fantazira kot se mu zdi. Tudi Thuraya ima svoje popadke: iz mobitela so mi prestrašeni sporočili, da je v štirih dneh račun narasel na več kot šesto dolarjev. Ne, niso mi ga ukradli, samo toliko smo telefonirali vsi skupaj, da bi organizirali transport do meje in čez na vse konce in kraje. Ob vsem še vedno ne vem, kako bomo šli in če sploh. Jaz sem za, Adam je za, pamet pa pravi, da najprej moramo poskrbeti za varnost glede na moje tri otroke in tudi glede same misije, na katero sem ponosen, ne smemo preveč tvegati.

Ste vedeli, da je Čad četrta najbolj revna dežela na svetu?

Jaz nisem.

O Čadu pravzaprav nisem nič vedel.

N'Djamena je vas. Francosko grajena, z veliko seksi arhitekture in še bolj seksi ženami in dekleti v najbolj pisanih haljah in divjimi bradači iz puščave na severu, ki so takoj naslednji dan po mojem prihodu noreli po tržnici proti deželam, ki so objavile tiste hujskaške stripe, da me moji novi prijatelji niso pustili na cesto v strahu, da me bodo linčali. Povsod je polno vojske, policije, sumljivih tipov. Črna blindirana vozila šibajo po razkopanih zasmetenih ulicah med berači, pohabljenci in množicam brez dela in jela. To so Debyjevi ljudje. V nedeljo sem plačal sto dolarjev podkupnine, ker sta me policaja na mopedu zapazila snemati z miniaturno kamero s srednjega zadnjega sedeža Adamovega avtomobila. Nisem še imel dovoljenja za fotografiranje … Na letališču so mi skoraj vzeli thurajo, ker nisem hotel plačati: nisem vedel, da so thuraje prepovedane. Ampak so res. A ne verjamete?

Danes smo se lepše oblekli, kot za na grad Strmol, in šli k Ministru za notranje zadeve, da bi dobil dovoljenje za potovanje na vzhod. Pa ni nič pomagalo: ušel je, čeprav se z Adamom Shogurjem poznata in ima precej podpore v teh državi. Jutri bomo spet poskusili.

Ne bomo odnehali. Adamu vsak dan bolj zaupam. In zdi se mi, da tudi on meni. Tako, kot je v Sudanu navada, jemo iz iste velike sklede in z body guards spimo skupaj pred verando na tleh, samo Adam izgine z novo ženo (prva je v Kartumu, štiri otroke pokliče vsako nedeljo). Hiša in begunci in invalidi te preklete vojne je nekakšen štab, kjer kar naprej nekdo prihaja, cele skupine molijo in polagajo desnice na srce. Adama nadvse cenijo. Je videti človek na mestu. Ni morilec. Prav zato nasprotuje Minniju. Samo vsake toliko pogleda grobo in surovo, da se ustrašim. Nič čudnega – v vojni je vendar že več kot dvajset let. Pisal sem že, da je pustil dobro službo predavatelja prava na univerzi v Kanu. Par let je starejši od mene. Kot otrok je pasel družinsko živino v plemenu Zagawa na severu Darfurja. Utrjen je, brihten, sposoben, ve za ideale, delal je z Julie Flint iz Human Rights Watch, tako kot njegov somišljenik Suleiman Jammus, ki je pomagal napisati poročilo za UN in ki so ga prejšni dan ujeli Minnijevi na terenu potem, ko so ubili enega in ranili dva njegova človeka – kar sem že poročal tudi zato, ker je bilo s Suleimanom dogovorjeno, da nas počaka na meji (Ivo Vajgel je po telefonu predvčerajšnjim obljubil, da bo klical Minnija; do sedaj še nisem dobil odgovora, kaj je uspel – kličem pa ne, ker nočem težiti. Obvestil pa sem zjutraj tudi Alexa de Waala in Julie Flint, ki imata tudi nekaj možnosti ukrepati).

Torej Čad je na poti v vojno ali vsaj puč. Vojaki na veliko zapuščajo čadsko armado, ki se po vseh poročilih koncentrira na meji v krajih Abeche in Adre in se priključujejo upornikom proti predsedniku Idrisu Debyju, ki pa niso organizirani v konstituirani, ampak očitno predvsem razbojniki, ki se jim gre predvsem za preživetje in malo ekstaze. Od več kot tisoč kilometrov oddaljene meje beže sem na zahod civilisti. Humanitarci ne upajo iz kampov sudanskih in vedno bolj tudi čadskih beguncev, banditi jim kradejo toyote in thuraye, pred kratkim so dva maltetirali, še vedno se ne ve, kje so sudanski in čadski sodelavci, ki so jih ugrabili; če bi bili naši, bi že zdavnaj zavladala panika, kaj šele, če bi bili Amaričani.

40% čadskega proračuna preskrbe mednarodni donatorji.

Svetovna banka je ustavila svojo radodarnost, ker Deby baje večino prihodkov od nafte porabi za ohranjanje na položaju.

Deby je vedno bolj osamljen.

Ampak tudi puč ne bo prinesel miru in blaginje.

Predsedniške volitve so bile napovedane za prvo polovico tega leta.

Osem skupin izraža, da so ustanovile vojaško zvezo, ki bo Čad rešila zadnjega diktatorja. To so: Platform for Change, National Unity and Democracy (SCUD) ustanovljena od vojaških deserterjev, ki jih vodi Yaya Dillo Djerou, in Rally for Democracy and Liberty (RDL), ki naj bi napadli pred novim letom Adre na sami meji (vodi jih Mahamat Nour)

Deby je prišel na oblast z vojaškim udarom proti Hisseneju Habreju leta 1990 s komaj tisoč možmi. Organizirali pa so se – zanimivo – prav z Darfurju, koder je Deby hodil v šolo, in zasedli prvi večji kraj Abeche, nakar je Habre že pobegnil. Nekaj podobnega poznavalci zdaj napovedujejo, da bo zdaj petnajst let kasneje naredil tudi Deby. Značilno za Afriko je, da za razliko od nas v Evropi, ne zaslužijo take liderje kot jih kar naprej dobivajo. Ampak ti, ki prihajajo - znajo biti še slabši. Še enkrat, slišati ni o nobeni ideologiji, nič vrednot, kar tako malo nagajajo in sramotijo te, ki še kradejo dokler morejo, predno bodo oni na vrsti. Narod pa nastrada. To gledam, ko hodim po mestu brez ene same asfaltirane ulice in ceste. Ampak to sploh ni problem, da nimajo asfalta: ti čvrsti in krepki sahelci se odlično znajdejo brez katrana tudi v svojem srednjem veku … hujše bo, če pride do vojne s Sudanom in še večjega kaosa.

Gadafi je prejšno sredo obljubil sto bojnih letal in kot najbrž veste tisoč tankov in sto tisoč vojakov. Vse zato, da se ne bi vmešale zahodne sile.

Kakšen bo odziv svetovne skupnosti na to, kaj pravite?

Da treba je ukrapati.

Vse to je samo za povrh napadom džandžavidom, sudanske vojske in drugih paravojaških skupin.

Tole lahko zdaj zdaj eksplodira.

Minni je včeraj sestrelil vladni helikopter. Razen glavnega so bili vsi mrtvi. Sudan ima še vedno pravico letati nad terenom, čeprav ne na vojaških misijah.

Kot vem Irin (agencija UN) ni poročala, da so aretirali Suleimana Jammusa.

No bom pa sam.

Pozitivno je to, da ne čutim več toliko strahu. Niti ne do tega, da bi vas nekaj prosil predno gremo. Prosim predsednik dr. Janez Drnovšek pokličite Božo Plut, predsednico slovenskega društva za pravice otrok Ostržek in se dobite z njo za eno uro, da vam pove, kaj se dogaja s pravicami otrok do obeh staršev v naši prosvetljeni deželi. Samo eno uro. Boža Plut največ ve, kaj se dogaja po centrih za socialno delo, sodiščih, posvetovalnicah, kaj delajo izvedenci, tako imenovani strokovnjaki za otroke na Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve. Že od kar smo se prvič srečali, sem vas želel to prositi pa si vse do sedaj nisem upal. Osebne izkušnje imam, ki niso samo osebne, ampak problem slovenske družbe in kulture – a Boža Plut bo znala bolje razložiti, ker je ženska in mati – kaj se dogaja otrokom in očetom v tem vmesnem času in kaj je najbrž zadaj. Božo Plut poznam leto in pol in je baba in pol in se ne vda kot se ni moj oče v Dachau niti potem, ko je o tem napisal knjigo "Ne vdaj se fant".

Boža je sposobna zrihtati vso sceno, če jo imenujete za Varuhinjo za pravice otrok, namesto onih kur, ki se na vse načine grebejo za to!

Prosim naredite to za naše slovenske otroke.

Božin telefon: XXX XXXXXX.

Hvala.

Se slišimo in mejlamo in gremo naprej.

Tomo Križnar

 






Ustanova Toma Križnarja
Turistična 4
4202 Naklo

Za zaščito domorodnih ljudi v Nubskih gorah so zdaj najbolj pomembne "leteče kamere". Prosim donirajte za postprodukcijo novega dokumentarnega filma o letečih kamerah, ki ga od januarja 2013 snemamo v Nubskih gorah.

Leteča kamera

Ustanova, ki jo je ustanovil Tomo Križnar s podporniki, producira dokumentarne filme in knjige, ki imajo cilj pridobiti zavest človeštva o pomenu video nadzora področij v konfliktih. Še posebej pa osveščajo o nasilju nad staroselskimi ljudstvi.

TRR:
SI56 0510 0801 3175 987
BIC:
ABANSI2X

Sredstva lahko prispevate tudi tako, da kupite
KOLEDAR 2017




Humanitarna ustanova H.O.P.E.

Letališka cesta 29
1000 Ljubljana

Donacije za kamere in internet
TRR:
SI56 6100 0000 1966 537
BIC:
HDELSI22
Koda namena: CHAR
Namen: Internet in kamere

Donacije za vrtalno napravo
TRR:
SI56 6100 0000 1846 742
BIC:
HDELSI22
Koda namena: CHAR
Namen: Vrtalna naprava

Ustanovo je po vrnitvi iz Darfurja ustanovil Klemen Mihelič s podporniki. Namen ustanove je zbiranje prispevkov za nakup in dostavo mobilne vrtalne naprave za vodo v Darfur ter prispevkov za video nadzor konfliktnih območij v obliki miniaturnih video kamer, mini prenosnikov in satelitskih anten za internet.

Obe ustanovi tesno sodelujeta.


Klemen Mihelič predstavlja miniaturne kamere ženskam v taborišču na čadsko-sudanski meji


Celoten film
Eyes and Ears of God
na YouTube




sponzorji: