Intervju za Delo - 12. september 2003

Po reševalni akciji ste se iz etiopskih zaporov sredi avgusta srečno vrnili domov. Slovenci smo po vsakodnevnem poročanju medijev o dogajanju v Etiopiji seveda takoj pričakovali novice iz prve roke…

»Tudi sam sem si zelo želel Slovenije in Slovencev, a sem dal prednost svoji triletni hčeri Maji. Poskušala sva nadoknaditi štiri mesece, ko sva bila narazen. Podila sva se po bohinjskih vodah in gozdovih. Hkrati pa v medijih ne želim biti glasen zato, ker dajem čas etiopski vladi, da ukrepa, da poskrbi za svoje ljudi v Sudanu in naredi konec trgovini z otroci, ki sem ji bil priča v maju in juniju. Verjamem, da je mogoče s pritiskom oblasti na tamkajšnja plemena doseči, da se trgovina s sužnji neha. Če v mesecu, dveh ne bodo naredili nič, se lahko zgodi, da se bom vrnil nazaj. S pomočjo medijev bomo pritisnili na vlade, naj vendarle poskrbijo za svoje ljudi.«

Na kakšen način na vaših poteh v Afriko odkrivate vedno nove probleme, nekakšne črne luknje človeštva? Kako ste izvedeli za ljudstvo Katčipo in lovce, ki kradejo njihove otroke?

»Zanje mi je povedal pastir iz ljudstva Turkana. Tam gor v džunglah ob reki Omo živijo ljudje, ki se posipajo s pepelom in potem stoje na glavi, da izgledajo kot termitnjaki, mi je dejal. Ženske si v spodnje ustnice dajo ogromne obroče. O ljudstvu, ki je v Sudan prišlo iz Etiopije in ne izhaja iz rodu Anilotov, ljudstvu, ki si v ustnice vstavlja diske in se tako zaznamuje, da jih ne bi mogli prodajati kot sužnje, mi je na poti pripovedoval tudi italijanski misijonar, ki pomaga Nubam. Zanimala so me ta plemena kot taka, kako živijo, kako pojmujejo svet… O tem bom posnel dokumentarni film in napisal knjigo.«

Torej pred odhodom še niste točno vedeli, kje in kako bo tokrat potekala vaša pot?

»V prvi vrsti sem šel pogledat slovensko šolo, imenovano po dr. Janiju Kokalju, ki smo jo pred tremi leti ustanovili v eni od vasi sredi nubskih gora. S seboj sem peljal 100 kilogramov zvezkov, ki jih je podarilo Alternativno kulturno društvo Izbruh oziroma Tiskarna Šulc iz Kranja, nekaj denarja za šolo pa je namenil tudi Pikin festival v Velenju. Nube sem našel zadovoljne, srečne in v primerjavi z drugimi ljudstvi kar dobro preskrbljene. Potem sem izvedel za ljudožerce na meji med Ugando in Kongom, pa sem se s škofom Tabanijem in predstavnikom švicarskega Karitasa odpravil naprej…. Učenci neke srednje šole so bili prisiljeni ubiti ravnatelja, ga skuhat in pojest, sicer bi bili s strani tamkajšnjih upornikov sami ubiti. Uporniki se sicer imenujejo Lord Resistance Army (Gospodova odporniška vojska). Le kaj ima to z Bogom?

Še bolj sem se zgrozil, ko sem se blizu mesta Buma na jugu Sudana ob meji z Etiopijo srečal s trgovino z otroci. Gre za področje, kamor belci redko zaidejo. Področje, ki je v deževni dobri tudi po šest mesecev odrezano od sveta, je pribežališče ljudstva Katčipo. Pri njih je do leta 1985, ko je bil izgnan iz Sudana, živel ameriški misijonar John Gospel. Anilotska uporniška gibanja v Sudanu ob umiritvi situacije nimajo več skupnega sovražnika in se tako obračajo proti šibkejšim plemenom, kot so Katčipi, in kradejo njihove otroke. Potrebujejo jih za svoje družine, ki zaradi večletnih vojn stalnih preseljevanj, begunstva in sifilisa ne morejo imeti otrok, imajo pa velik interes po ohranitvi skupnosti.«

Genocid.

»Ja. Rasizem in fašizem sta tako ali tako univerzalna svetovna problema, trgovina s sužnji ne obstaja le v Afriki. Pa vendar, način, kako se to dogaja Katčipom, je nekaj novega. O tem je potrebno poročati javnosti, saj žal človekoljubne organizacije še ne segajo do teh predelov.«

Vaše razmišljanje o teh stvareh, še posebej pa pristop k problemom, se pogosto razlikuje od stališč in delovanja človekoljubnih organizacij…

»Sem samo nekdo, ki gre na teren in na lastne oči vidi, kaj se dogaja. Nimam pisarne, nisem uradna oseba. Sem popotnik, ki vidi katastrofo in takoj priskoči na pomoč. V to me sili človeška odgovornost. Če jaz in meni podobni odkrivamo, morajo potem organizacije poskrbeti, da se te ljudi rešuje. Ob tem pa sami podobno grešimo. Mislimo, da moramo narediti te ljudi po sebi. Njim je to tuje in zato ne sodelujejo, hkrati pa jim na ta način tudi ne zbujamo zaupanja.«

In tako ta ljudstva čakajo na letala s pomočjo, namesto, da bi si sami znali pomagati?

»Namesto da bi čakali na dež. Nube so se odločili, da si bodo sami pomagali ohraniti svojo kulturo in ostati neodvisni. Čakajo dež, da bo raslo, kar so posejali. Mnogi drugi čakajo letala. V naši civilizaciji smo rekli, lakota ni naravna stvar in smo jo preprečili. V Etiopiji oblastniki verjamejo, da je lakota zmeraj bila in zmeraj bo, in takrat pač pomre toliko in toliko ljudi.«

So vas Katčipi sprejeli z zaupanjem?

»Skriti živijo v deževnem gozdu, sredi savan. V vasi, kjer sem bil je kakih 4000 ljudi, mogoče je vseh Katčipov skupaj okrog 10.000. V gozdu živijo zato, da se skrijejo na drevesa, ko pridejo lovci na sužnje. Ko sem šel k njim, sem na poti srečeval požgane in uničene vasi. Pokazali so mi svoje plese, se pogovarjali z mano, dvomim pa, da so mi ob vseh teh slabih izkušnjah s tujimi ljudmi, ki med njih prinašajo le slabo, povsem zaupali. Posnel sem izjave prič in staršev o krajah otrok, pa izjave plemenskih starešin. Prosijo nas, če jim pomagamo priti do šole, da se bodo naučili jezika in bodo lahko komunicirali s svetom. Naj grem po ameriškega protestantskega misijonarja Gospela, ki je pred dvajsetimi leti živel z njimi. Šel sem po misijonarja, ki naj bi po izgonu iz Sudana živel v Etiopiji. Odporniška vojska SPLA me ni hotela spustiti čez mejo, ker očitno niso želeli, da se vse to izve. Tako sem odšel v oddaljen južni del , da bi tam prečkal mejo. V neki etiopski vasi sem misijonarja zgrešil za dva tedna, kar pa so bili tamkajšnji ljudje nasilni, sem šel k vaškemu policaju po varnost. Hkrati sem želel povedati, kaj se dogaja z njihovimi ljudmi v sosednji državi. Naj reagirajo.

Kar vas je tudi pripeljalo v zapor?

»Ja. Bilo je kot če bi Hitlerju poročal kaj dela Mussolini. Ker sem očitno dregnil v njihovo politiko, so me proglasili za državnega sovražnika, terorista, spraševali so me po kaj sem prišel in za koga delam. Ne, po svetu ni več tako varno hoditi kot nekoč.«

Tudi sam sem ob vašem telefonskem javljanju iz Etiopije v televizijske informativne oddaje, iz vašega glasu začutil, da vam gre tokrat res za nohte, da vas je strah. Čeprav je vaš prag za strah najbrž precej višji kot pri nas navadnih ljudeh…

»Zvilo me je že, ko sem videl, kako neobčutljiv je tamkajšnji svet na ta lov na otroke. Kako jim je vseeno. No, nekaj pozitivnega se je v tem času le zgodilo. Zaprli so poglavarja plemena Murle, ki dominira na tem področju. Kar se tiče zapora pa imam že »bogate izkušnje«. Bil sem dva meseca zaprt v Braziliji, tri tedne v Teksasu, v Kongu, samo v Sudanu šestkrat… Paniko sem zagnal šele, ko sem videl, da po dveh tednih, odkar sem bil zaprt, še ni bilo nobene razsodbe…, ko sem spoznal, da mi hočejo nalepit terorizem, da sem prišel z destruktivnimi nameni… Nekateri sojetniki so bili tako brez razsodbe v zaporu že več let. Poleg tega je bila ječa v Adis Abebi res srednjeveška, na golih tleh in poscani slami, v deževni dobi na 2800 metrov nadmorske višine, ko je revma »grizla iz vseh kotov…«

Akcija vašega reševanja iz zapora se je na koncu le dobro iztekla…

»V federalnem zaporu v etiopskem glavnem mestu so me prvi obiskali predstavniki z Avstrijske ambasade, ki v Etiopiji zastopa Slovenijo, kasneje je iz Kaira prišel tudi odpravnik poslov iz ambasade v Egiptu, Igor Pogačar, v nadaljevanju so mi veliko pomagali tudi mnogi prijatelji, ki so vse skupaj posredovali v medije… Pomembno je bilo, da so se v akcijo vključili tujci, Franco Juri je obvestil špansko in italijansko ambasado, ki sta reagirali na etiopskem zunanjem ministrstvu. Pomagal je britanski aktivist Alex De Vaal, ki je zame reagiral pri svojem prijatelju, etiopskem zunanjem ministru Mesfenu. Tudi sam sem se javno opravičil, da sem prekršil njihovo suverenost in v državo prišel brez vizuma.

Sojenja ni bilo. Mislim, da so na koncu želeli le nekaj denarja, a zaradi prevelike svetovne pozornosti niso mogli zaračunati več kot 1000 dolarjev kot garancijo. Izgnali so me direktno v Evropo ne v Kenijo, saj so vedeli, da bi prišel nazaj. Skupaj z nakupom nove letalske vozovnice Ministrstvu za zunanje zadeve tako dolgujem skoraj 3000 dolarjev.

Tudi satelitski telefon, računalnik in druga oprema so ostali v Etiopiji…

»Vse. Trenutno sem tako ostal brez vsakršnih sredstev, zato pozivam morebitne donatorje, da mi pomagajo (številka Tomovega gsm: 041/936-935). Vse gre za kampanijo. Nisem obogatel na Nubah, tudi na Katčipih ne bom.«

Kako bo s filmom in knjigo?

»Knjigo že pišem, prav tako pa bom kmalu začel delati na dokumentarcu, da le dobim ves posneti material. Na srečo so mi vzeli le zadnje posnetke, saj sem jih s poti sproti pošiljal v Sudan in Kenijo. Film bo govoril o nomadih, kakšno je njihovo življenje, čeprav surovo žejno, lačno in bolno, ti ljudje nimajo nobenih družbenih in psihičnih težav. Vsak večer plešejo in pojejo ter se veselijo življenja.«

Vrniti se ne morete, saj so vas izgnali iz Etiopije,…

»Šef emigracijskega urada na to vprašanje ni vedel natančno odgovoriti.Sam vem. Če vlada ne bo storila nič, bom vse skupaj internacionaliziral, film posredoval medijem, in se vrnil. To mi nalaga odgovornost do teh ljudi.«

 






Ustanova Toma Križnarja
Turistična 4
4202 Naklo

Za zaščito domorodnih ljudi v Nubskih gorah so zdaj najbolj pomembne "leteče kamere". Prosim donirajte za postprodukcijo novega dokumentarnega filma o letečih kamerah, ki ga od januarja 2013 snemamo v Nubskih gorah.

Leteča kamera

Ustanova, ki jo je ustanovil Tomo Križnar s podporniki, producira dokumentarne filme in knjige, ki imajo cilj pridobiti zavest človeštva o pomenu video nadzora področij v konfliktih. Še posebej pa osveščajo o nasilju nad staroselskimi ljudstvi.

TRR:
SI56 0510 0801 3175 987
BIC:
ABANSI2X

Sredstva lahko prispevate tudi tako, da kupite
KOLEDAR 2017




Humanitarna ustanova H.O.P.E.

Letališka cesta 29
1000 Ljubljana

Donacije za kamere in internet
TRR:
SI56 6100 0000 1966 537
BIC:
HDELSI22
Koda namena: CHAR
Namen: Internet in kamere

Donacije za vrtalno napravo
TRR:
SI56 6100 0000 1846 742
BIC:
HDELSI22
Koda namena: CHAR
Namen: Vrtalna naprava

Ustanovo je po vrnitvi iz Darfurja ustanovil Klemen Mihelič s podporniki. Namen ustanove je zbiranje prispevkov za nakup in dostavo mobilne vrtalne naprave za vodo v Darfur ter prispevkov za video nadzor konfliktnih območij v obliki miniaturnih video kamer, mini prenosnikov in satelitskih anten za internet.

Obe ustanovi tesno sodelujeta.


Klemen Mihelič predstavlja miniaturne kamere ženskam v taborišču na čadsko-sudanski meji


Celoten film
Eyes and Ears of God
na YouTube




sponzorji: