Prispevek, objavljen v Mladini - 28. avgust 2003

Iz Etiopije z ljubeznijo

Dežela je bila prazna. Do komor so nesle oči je bilo videti samo bodeče akacije, trnasto grmovje, šope ostrih suličastih trav. Nobenih sledi vasi, polj, cest, nič človeškega. Z pisanimi kamenčki pokrite kamnite livade so se v polni luni svetlikale kot bi bile posute z dragulji.

Mudilo se je. Hodili smo od prve do zadnje svetlobe. Marširali smo čez drn in strn, skozi grmovje in grušč naravnost proti vzhodu. Le včasih smo se držali ozkih stezah, ki so jih od enega do drugega vodnega vira utrle divje živali. Mlake z gosto vodo polno iztrebkov, ki se ni posušila po zadnjem dežju pred pol leta. Ali presušena rečna korita, koder smo v pesek kopali meter in več globoke luknje, si nalivali trebuhe, se polivali in od užitka krulili kot prašiči.

Gola, sloka, jedra, telesa mladih fantov z plemenskimi potezami Ngatomov so vrtela avtomatske AK47 z isto naravno eleganco kot svoje penise.

To je moja vojska. V teh krajih brez svoje vojske ne moreš nikamor. Sploh pa ne če si privezan na petdeset kil snemalne opreme, solarni panel, filme, kasete. Tri bojevnike, ki so bili istočasno tudi nosači in vodiči sem najel teden dni nazaj v Lotimorju. Potem ko me je eden od njih, lokalni predstavnik Sudan people liberation army, aretiral v sumu, da hočem v Etiopijo. Čez mejo ki je uradno zaprta že od leta 1991, ko so Tigrajci s pomočjo zahodnih interesov vrgli Mengistujev komunistični derg in pod vodstvom premiera Zenaiuya pregnali vsa vežbališča sudanskih upornikov s svojih tal in se namesto s SPLA začeli povezovati z arabsko vlado v Kartumu. Rešil sem se tako, da sem prijateljico v Sloveniji prosil, naj mi na prikazovalnik satelitskega telefona pošlje sms: »Immediately relise Mr Tomo Križnar and help him go his way! Thank you.« in podpiše Philipa Aguerja. Philip Aguer je vodja uporniške organizacije za samopomoč SRRA, ki ima sedež v Lockichockiju onkraj meje v Keniji. SPLA komande ni mogla preveriti po radiu ker se je le ta pravkar pokvaril, vzpostavitev komunikacije peš pa bi to trajalo v eno smer vsaj deset dni. Lotimor ni nič več kot železobetonska koča, v kateri je klinika, ki jo je pred tremi leti na skrajnem vzhodu svoje župnije Torit ustanovil škof Parid Taban, koder lokalni nomadski pastirji lahko dobe tri vrste tablet, ki zdravijo vse od elefantiaze in rumene mrzlice do kala azar in embole. To je edino zdravstveno skrbstvo na področju velikem za eno staro Jugoslavijo. Njen vodja James Lochor je bil edini Ngatom, ki je znal nekaj angleško.

»Tam so Turkane« je z najvišje planine pokazal James pašnike proti jugu. »In tam so Surme« se je obrnil proti dimu, ki se je vlekel iz gozdov na severu. »Mi Ngatomi pasemo tu okrog Mt Naite. Če se srečamo z Turkanami in Surmami se takoj pobijemo. Ngatom pomeni tisti, ki nosi orožje.«

Ngatomi so se v kolonialnih časih imenovali Njanganjangatom – lovci na slone. Ni mi uspelo ugotoviti zakaj in kdaj so se preimenovali, zadostoval mi je občutek, da sem se z Ngatomi varen. Ne zaradi pet tisoč kenijskih šilingov (deset tisoč naših tolarjev), ki sem jih obljubil vsakemu od spremljevalcev, če me v desetih dneh spravijo čez obmejna ozemlja tradicionalnih sovražnikov v Maji, prvo etiopsko naselje, ampak zato ker sem v divjakih okoli sebe čutil može ponosa in dostojanstva.

Srečali nismo nobenega vladnega uradnika, predstavnika oblasti, policaja, vojaka, nobenih od urbanih institucij, ki smo jih vajeni v civiliziranem svetu.

Visoko v planinah smo se pačili opicam in afnam. V prostornih savanah okoli reke Kibish smo bežali pred čredo bivolov.Od daleč smo videli več slonov in opazili sledi nosoroga. Prenočevali smo na živalskih kožah v zaribah, kot se reče po arabsko nomadskim taboriščem, kjer se ljudje in udomačene živali zaščitijo pred napadi zveri in ljudi z trnastimi ogradami. Plemenski sorodniki mojih Ngatomov so klali koze in nam jih servirali na hitro zažgane v ognju, s posmojenimi kocinami kot glavno začimbo, ki naj bi nadomestila sol. Le redko smo se morali zadovoljili samo z krvjo, ki so jo iz vratnih žil puščali kravam in kozam. Dež je tudi letos zamujal, vimena so bila prazna, vendar se je ob jutrih vedno našlo mleko sesirjeno z kravjim urinom. Dve stvari sta mi dali vsako jutro moč da sem se pobral: mleko z kravjim scanjem in pesem. Pesem pastirjev, ki so gnali krave na pašo. Joseph je prevedel, da pozdravljajo prve bele oblačke ki so najavljali deževno dobo in črede divjih živali ki bodo z ozelenimi travami. prišle z juga. Ko so se zvečer vračali so peli kako srečni so, da se nobena krava ni zgubila, kako ponosni so na svoje bike, kako se veselijo, da bodo kmalu legli z svojimi ženami in otroci ...

»Ni ga življenja kot je nomadsko je trdil Holandec, ki sem ga našel priseljenega k Topozam na reki Kuron v Sudanu. »Nobenih mentalnih problemov nimajo.«

»Dokler ne pridemo mi.« je začel kar sam od sebe govoriti irski katoliški misonar v nekem drugem kraju v Sudanu, v Njanganjangachoru. »Hočeš ali nočeš z nami pride alkohol. Čim se pojavi denar je tu tudi nekdo ki začne variti alkohol. In potem se jim zmeša.

Pred zadnjo veliko svetovno vojno so tod tekmovali za premoč Italiani in Angleži, a o tem niti v najboljših evropskih knjižnicah ni mogoče najti dosti podatkov. Ni misionarskih pisem. Ni starih, niti novih zemljevidov. V družinskih atlasih je področje zarisano z belo liso. Vsak šolar ve, da je etiopska cesarska vojska vso kolonialno zgodovino tujce spretno držala proč, ni pa jasno zakaj tega dela sveta niso kolonizirali sami. Morda zato ker se Amharci na visoki planoti nimajo za Afričane in z črno Afriko nočejo imeti nič. Večina Etiopijcev ponosno trdi da so potomci ljubezni kraljice iz Šabe in kralja Salamona.

Svet na tromeji Sudana, Etiopije in Kenije so tudi Afričani začeli odkrivati šele v tem stoletju. Nomadski pastirji Jie, Murle, Topoza, Ngatomi, prodirajo iz močvirij ob Nilu, Turkane z jezera Turkana, Surme in Mursiji z porečja Omo. Tako različna ljudstva se med seboj težko razumejo. Plemenske meje še niso jasno določene. Konflikti med plemeni so krvavi, vanje si ne upa poseči nobena vojska. Celotno področje je izven nadzora katere koli vlade ali uporniškega gibanja. V diplomatskih analih se svet okoli trikotnika Ilemi omenja kot cona stalna civilne vojne med divjaki, sem se ne vodi političnih atašejev in ne vabi novinarjev.

Da smo že onkraj meje sem vedel po napisu Thuraya Ethiopia ki je na displeju mojega satelitskega telefona zamenjal napis Thuraya Sudan.

»Ste Sudanci ali Etiopijci?« sem vprašal Ngatome v Nakapelu, kraju na sotočju dveh rek.

Trudili so se razumeti vprašanje, skušali so odgovoriti, a z Jamesovo pomočjo je postalo jasno, da jim je vseeno. Kar jih skrbi je voda, voda, voda. Prosili so me če jim lahko preskrbim plastične kante, ki so jih videli v Keniji. Eden od mlajših je omenil črpalko. Deset metrov pod zemljo je dovolj vode, da bi lahko namakali celo dolino.

Ponoči nas je vrglo s kož streljanje. Ko smo pritekli v sosednjo zaribo, so nam povedali, da je leopard prodrl skozi ograjo in odvlekel kravo. Proti jutri se je streljanje ponovilo. Tokrat je imelo pokanje funkcijo navčka. V koči poleg je umrl bolnik, ki je bolehal za malarijo. Star je bil dvaindvajset let.

Maji je tista črna gora tam, tam kjer gre ves čas dež.« je deseti dan marša oznanil James. »Naprej boš šel sam. Za nas je prenevarno. Surme se lahko pojavijo vsak trenutek«.

Prvi dan v samoti je bilo kljub dvema nahrbtnikoma in dvema kantama z vodo in vso ostalo prtljago, ki sem jo po novem moral vlačiti sam, eno samo olajšanje. Na nikogar se mi ni bilo treba ozirati, nobenih skrbi nisem imel več da bom s svojim obnašanjem prelomil kak tabu. Govoril sem sam s seboj, se kregal, zmerjal, norel kot mi je pač prihajalo. Potem mi je sredi noči zaledenela kri. Nekaj mi je soplo za ovratnik. Nekaj ogromnega. A če sem še tako z stativom v rokah bolščal v noč nisem videl drugega kot najbolj črno noč. Ovohavanje se je do jutra ponovilo še trikrat. Ker zaradi preveč adrenalina v žilah nisem mogel mirno ležati, sem poslal par SMS.

»Naj te ovohava božji duh in vodi po savani gvava naklanska« je odgovoril Ivko.

Sledil sem nasvet vse do večera, ko sem zabeležil, da mi je od osmih litrov ostal samo še liter.

»Upam, da boš našel kak baobab« je odpisal Igor. »Obrali smo ti višnje, ko se vrneš dobiš marmelado.«

»Tukaj pada dež« je javila Irena. Kako naj ti ga spravim dol?«

Poslal sem GPS koordinate in prosil za informacijo koliko imam še do Majija.

»150 km od meje si in hodiš po izsušeni strugi reke.« je prek Irene sporočil Jang. »Zakaj ne spiš?«

Kakšna reka? Kako naj spim? V taki suhi vročini pri petdesetih stopinjah v senci spijem po sedem litrov vode na dan. Že zjutraj bom žejen. Popoldne bo sledil delirij. V štirinajstih urah sem lahko že mrtev.

Strah mi je pomagal oprtati kramo. S prazno baterijo, ki je komaj še osvetljevala sled vozila v več kot dva metra visoki travi sem grizel naprej.

Dokler ni siknilo pod nogami.

Čutil sem kako se je telo brez mojega nadzora napelo. Čakal sem udarec. Spomnil sem se svaril Ngatomov o kačah klopotačah.

Ko je šok popustil so me zapustile tudi zadnje moči. Uspelo mi je samo še par metrov naprej. Spustil sem se na tla. Daleč proti jugu se je videl sij dveh ognjev. Daleč daleč in v nasprotni smeri moje poti.

Tih pred zoro me je zbudil dež.

To je bil prvi dež po petih mesecih sušne dobe.

Razprostrl sem plastične vreče za smeti in pil.

»Irena, ti si čarovnica.« sem poslal.

Tri dni kasneje in tisoč petsto metrov više v hribih sem spet obupal. Koče, o katerih so mi govorili Ngatomi da bom našel na 57 km stare italijanske mulatere so bile prazne. Nekaj je bilo požganih. Po razbitih glinenih loncih sem sodil, da so bili vaščani napadeni in pregnani, morda odvlečeni v sužnost. Kraj je deloval zlovešče kot zapuščene vasi Katčipov onkraj meje v Sudanu. Tam od koder prihajam. In zaradi česar prihajam.

»Ukradejo jih običajno med napadom na vas. Med bežanjem, streljanjem, požiganjem, v vsesplošni paniki. Zvezane vlačijo iz gozdov v težko dostopnih gorah ob meji in na kamelah tovorijo čez savane in močvirja v oporišča vladne vojske. Pa tudi globje, dalje k Nilu, koder jih prodajajo družinam upornikov, ki zaradi 20 letne vojne in z njo povezanega sifilisa ne morejo imeti otrok. Najraje imajo dečke od štirih do šestih let. Lovijo pa tudi deklice. Te za posebne namene.

Kraj: Planota Boma, Južni Sudan, tik ob meji Etiopije.

Žrtve: Otroci plemena Katčipo. Katčipo so po rodu iz etiopskega plemena Surma, ki je v 60 letih pribežalo pred etničnimi spopadi blizu reke Katčipo v Etiopiji in ne morejo ne nazaj ne ostati v Sudanu.

Lovci: Sudanska nomadska plemena Murle in Jie, Nilotski pastirji v uniformah SPLA, ki so bili pred kratkim sami žrtve trgovine z sužnji. SPLA je uporniško gibanje, ne civilna družba ali demokratično izvoljena vlada in nima avtoritete in ne moči zagotoviti mir.

Čas: Od začetka junija letos. Lov na otroke se je razmahnil, odkar vojna med severom in jugom za nafto prehaja vse bolj pod nadzor ZDA. Južna afriška plemena izgubljajo istega sovražnika in se vse pogosteje obračajo sama proti sebi. Najprej napadajo najbolj izčrpane in šibke.«

To je sporočilo, ki sem ga začetku junija pripravil za Johna Gospela, ameriškega protestantskega pastorja, je s Katčipi v Gornji Bumi živel pet let dokler ga leta 1985 ni izgnal SPLA pod obtožbo, da se okorišča z izvažanjem lokalnega zlata. Od tedaj naj bi deloval med Surmami v Majiju na etiopski strani meje. Ker so Surme Katčipom sovražni si sami ne upajo čez mejo. Katčipski starešine so me prosili naj ga poiščem in prosim za pomoč. John Gospel najbolje pozna Katčipe. John ima baje denar in zveze... K njemu hočem, da bi začela kampanjo, ki bo zaščitila Katčipe.

Po štirih dneh samote in kakih dva tisoč metrih višinske razlike se je vegetacija nepričakovano hitro dramatično spremenila. Namesto akacij so se pojavila visoka drevesa z mesnatimi listi, bananovci in papaje in nešteto drugih tropskih vrst. V megli sem našel prve ljudi, ki pa niso bili pastirji iz plemena Surma ampak kmetje iz plemena Dizi. Pomagali so mi naprej v Maji, zanemarjeno, propadajoče upravno naselje province Benj Maji. Tam sem zvedel, da se je John Gospel preselil globje v džunglo in ustanovil novo misojon z imenom Tulgit.

Po dnevu na muli in še enem dnevu z vodičem peš čez mokre gore, sem končno prispel v naselje, ki je bilo na prvi videz zelo podobno ameriškim protestantskim postajam v Amazoniji. Pristajalna pista za lahka letala, okoli nje razvrščene zidane zgradbe s streho iz valovite pločevine: cerkev, šola, klinika in domovi domačinov, ki so se že spreobrnili ... To po čemer so se Surme razlikovali od brazilskih Indijancev je bila nagota in sulice in kalašniki v rokah.

Ko so mi povedali, da Johna ni, da je odpotoval pred štirinajstimi dnevi v ZDA in da se ne vrne prej kot v dveh mesecih in da v naselju ni nobenega drugega belca, me je stisnil strah. Surme niso delovali kot Ngatomi, Topoze, Turkane. Zgledali so neprijazni, nepredvidljivi, divji, divji bolj kot katerikoli ljudstvo ki sem ga srečal. Edina dobra novica se mi je zdela ta, da je v naselju tudi en policaj. Etiopski policaj.

»Kje je viza?« je bilo prvo vprašanje, ko si je utrujeni mož postave ogledal moj potni list.

Mirno sem pojasnil zakaj sem prišel.

»Viza! Kje je viza?«

Opravičil sem se, da prvotno nisem imel namena obiskati Etiopijo in da bi potovanje po vizo iz Bome v Južnem Sudanu na ambasado v Nairobi v deževni dobi in nato prek Adis Abebe sem dol trajalo več mesecev. »Mudi se. To je tako, kot bi naletel na ponesrečence na cesti: avto gori, potniki ne morejo ven, šofer je na pol nezavesten, otroci se dušijo ...«

»Zakaj ni vize?« je vztrajal predstavnik oblasti v zdelani uniformi.

Ko je rekel, da me bo naslednji dan spravil k nadrejenim v Kibish, mi je za silo odleglo. Tam bom morda naletel na več razumevanja..

»Ponoči streljajo v našo novo policijsko zgradbo. Ubili so več naših. To niso ljudje. To so živali« je prek prevajalca iz plemena Hamer izjavil načelnik v Kibishu.

Takrat sem se prvič zavedel da o Etiopiji ne vem nič.

Dva dni kasneje so me z vso mojo kramo vred naložili na zmahan landrover. Komaj nekaj kilometrov poti proti prvemu večjemu kraju Dima je strahovito počilo. Hip zatem se je začel sodni dan. Med vsesplošnim streljanjem je šofer nekako obrnil vozilo nazaj v Kibish. Šele na varnem sem razumel, da smo padli v zasedo.

»In takimle divjakom bi ti rad pomagal?« se je posmehoval načelnik.

V Dimo in naprej v Mizan Tefari smo z dodatnimi okrepitvami dosegli šele naslednji večer. Dovoljeno mi je bilo prespati v edinem hotelu, naslednje jutro so me pospremili v prvo resno policijsko poslopje.

»Vito, če se čez tri ure ne javim, kliči Janeza Premožeta na Ministrstvo za zunanje zadeve naj kliče avstrijsko ambasado v Adis Abebi«, sem z stranišča na skrivaj poslal zadnji sms prijatelju v Slovenijo.

Uro kasneje so bile vse moje stvari popisane in odvzete. Z prevaro sem uspel dobiti nazaj samo satelitski telefon.

»Janez krenil v akcijo« je pisalo na prikazovalniku, ko sem s stranišča skušal poslati še kraj aretacije. Tedaj je moje početje opazil stražar. Tisti, ki se je izdajal za šefa mi je zvil roko na hrbet, ta ki je trdil da je glavni preiskovalec a sem ga kasneje videl usmerjati promet na glavni ulici, mi je izpulil telefon. Med ruvanjem je priletela tudi klofuta.

Celica je bila gnusno umazana, smrdelo je, manjkalo je zraka, v otepu gnile slame na tleh so gomazeli ščurki.

Tri dni kasneje so me v spremstvu policaja z avtobusom poslali v Adis Abebo. 14.julija so se za mano zaprla vrata Central Investigation Prison Makalawi.

»To so taka vrata da zelo lahko prideš noter in zelo težko ven.« me je sprejel inženir Tedla.

»Ne skrbi, še nocoj boš plesal« je skušal tolažiti partizan iz upornega ljudstva Oromo.

Od petinšestdesetih zapornikov jih je bila večina političnih. Očitno so bili izobraženi. Delovali so pošteno. Med njimi sem se čutil precej bolj doma kot med stražarji in preiskovalci.

»Kdo te je poslal? Za koga delaš?« je začel šef preiskovalcev Muni. »Koliko vas je? Kakšne so tvoje zveze z arabskimi teroristi? Kakšne so tvoje zveze z ameriško vlado? Kakšne so tvoje zveze z slovensko vlado? Kaj iščete med Surmami? Kakšne vloge se nadejaš, če vam bo uspelo Surme odcepiti? Koliko ti plačujejo? Ujeli smo tudi druge, eden je že spregovoril. Govori, če hočeš še kdaj videti svoje otroke..«

Od kakih trideset članov federalne policije, ki sem jih imel priložnost srečati v mesecu dni v zaporu se je samo en vedel profesionalno.

»Svet je poln teroristov. Teroristi naskakujejo Etiopijo z vseh koncev. Tako kot Amerikanci in Evropejci moramo tudi mi preiskovati z vso resnostjo. Zamisli si da si v Guantanamu« je pojasnil olikan starejši uradnik zakaj mi ne dovolijo priti v stik z mojimi v domovini. »Če bi jaz prišel v Slovenijo brez vize bi me tudi zaprli.«

»Seveda, vendar bi vam najkasneje v 24 urah dovolili poklicati svojo ambasado.«

Stegnil je roko in dvignil telefonsko slušalko. Tri ure kasneje so me privedli v majhno sobo, kjer sta me čakala dva belca in en domačin. Konzul Ungar in ataše Radostish z avstrijske ambasade, ki v Etiopiji zastopa Slovenijo. In Dr.Zenna, pravnik. Takoj ko sem začel o Katčipih, me je preiskovalec prekinil.

»Zvočnik. Velik zvočnik da bom izkričal kaj sem videl pri Katčipih. sem zavpil na vprašanje Avstrijcev kaj potrebujem, kako mi lahko pomagajo, ali želim posebno hrano, več obleke ...

»Gut, gut aber nicht jetzt. Sedaj moraš najprej priti ven.« je Ungar zavil oči proti stropu. »Ne govori nobenih političnih stvari.« je zahteval Radostiha.

»Dajte mi računalnik in vrnite satelitski telefon, sem prosil. Edini sem ki vem kaj se dogaja v Bumi. O sedaj tudi vi veste. Sedaj ste mi dolžni pomagati ...«

Par dni po tistem so mediji v Sloveniji v intervjuju z našim Ministrstvom za zunanje zadeve objavili, da nimam nobenih posebih zahtev in težav, ki bi kazale, da se z mano ravna nečloveško, da sem zavrnil konzularno pomoč, izrazil pa naj bi željo da bi rad dobil možnost elektronske povezave z svetom.

Peti dan v Federalnem zaporu sem prvič videl sodnico. Ošvrknila me je z očmi, ukazala naj utihnem, zavrnila advokatovo prošnjo da se mi dovoli komunicirati z družino in ugodila federalni policiji nadaljnjih štirinajst dni za nadaljno preiskavo. Dogodek je potrdil prepričanje mojih sojetnikov, da ima največjo moč v Etiopiji federalna policija in da so etiopska sodišča nič več kot samo njeno orodje. V Etiopiji je vsaj 65.000 političnih zapornikov. Amnesty Internationalu dostop do njih ni dovoljen.

»Pravice ki si jih vajen uživamo samo na zahodu« je rekla predstavnica Rdečega križa, med obiskom na svojem mesečnem obhodu. »Sedaj si v afriški ječi. S teboj bodo delali kot delajo z Afričani.«

»Torej naj me puste pri miru tako kot puste pri miru nomadske Afričane vsak dan masovno prečkati etiopske meje. Tudi jaz sem nomad sem. A nisem?«

Na poseben obrazec z glavo Rdečega križa sem smel napisati samo kratko sporočilo svojemu sinu, v angleščini in brez vsake politične vsebine. Rekla je da bo pismo potovalo zelo zelo dolgo, saj je Rdeči križ zelo velika in komplicirana organizacija.

»Kako dolgo?«

»Najmanj šest mesecev!«

Naslednji dan sem v zadnjici odpuščenega sojetnika poslal na avstrijsko ambasado pismo in prosil če ga faxirajo na slovensko Ministrstvo za zunanje zadeve. Na isti način so sledila pisma na STA, domov, prijateljem. Kot vem od šestih pisem ni prispelo niti eno. Prvo ki je doseglo cilj je odnesel Dr Zenna za Staneta Kerina v Karitasu, a šele teden dni potem ko je obljubil, da ga bo odtihotapil. Obvestil pa me je, da prijatelji kar naprej kličejo in sporočajo, da delajo vse kar je v njihovi moči da me spravijo ven in da bo, če me ne spuste v roku enega meseca, v Adis Abebo prišla posebna delegacija.

Prijatelji, delegacija, to so lahko samo Irena, Vito, Samo, Igor ... Ampak, jebemti, kaj je z Janezom?

Po treh tednih sem dobil prvi obisk. Tipičnega britanskega intelektualca, ki je stal onkraj dveh ograj med sto ostalimi obiskovalci, ki so se tisto soboto zgrnili na dvorišče Federalne policije, najprej sploh nisem spoznal. »Alex, Alex, jaz sem Alex« je vpil.

Alex de Vaal! Eden najboljših poznavalcev Afrike, ki je leta 1997 prvi izdal izčrpno poročilo o genocidu v Nubskih gorah in najbolj spreten in učinkovit aktivist kar jih poznam. Tale me bo spravil ven. Hvala Barbara, hvala Sonja, hvala Suleiman, hvala ker ste ga obvestili.

Že navsezgodaj v ponedeljek me je sprejel sam šef Federalne policije Tedesa. Tigrajec tako kot vsi v etiopskem policijskem aparatu in že na prvi pogled trd in neobčutljiv. Takoj ko sem omenil Katčipe in dejstvo da gre za etiopsko manjšino, ki živi na sudanskem ozemlju, me je prekinil podobno kot vsi pred njim. Z ničemer kar sem odgovoril si nisem pridobil simpatij. Tedaj naju je zmotil telefon. Ko je dvignil slušalko se je v trenutku spremenil. Prijazno je kimal in nekaj vneto zagotavljal. Prvi klic je bil z italijanske ambasade, drugi z španske. Kot sem zvedel kasneje so se diplomati potegnili zame na prošnjo Franko Jurija. To je isti Franko Juri, ki se je leta 1998 kot državni sekretar na našem Ministrstvu za zunanje zadeve prvi uradno zavzel za Nube in pri komisiji OZN za človekove pravice v Ženevi sprožil akcijo za dostop uradnih opazovalcev. Hvala Franko.

Tretji klic je bil od samega zunanjega ministra Mesfena.

»Če kdo potem on mora razumeti kako delujemo aktivisti.« je kasneje pojasnil Alex in opisal kako sta z Mesfenom med vojno za odcepitev province Tigrai leta 1988 skupaj in brez vize prečkala mejo iz Sudana v Eritrejo«.

Popolne istega dne me je obiskala gospa Nansenet, druga po rangu na Ministrstvu za informiranje. Že na prvi pogled ženska in pol, ki je pol življenja preživela v gverili, znana da se ne pomišlja postaviti po robu tudi sedanji oblasti, razgledana, napotovana, med drugim je delala za Deutche Welle, neporočena in pri petdesetih seksi. Če s kom v tej deželi se bom razumel z ženo večjo od življenja samega.

A tudi nje in njene tri spremljevalce niso zanimali Katčipi in Surme ampak jaz. Kdo sem, da se za mojo izpustitev poteguje toliko ljudi. Po treh urah pogovora v Tadesejevi pisarni sem končno začel razumeti zakaj imam v Etiopiji same probleme.

Najboljši Indijanec je v Etiopiji še vedno mrtev Indijanec. Lov na sužnje ni domena samo zahodnih in vzhodnih podjetnikov, ampak je od nekdaj prisoten tudi v afriških kulturah. Odnos do staroselskih kultur med afriškimi darwinisti ni nič boljši kot v pop kulturi razvitega sveta. V resnici je slabši, ker v deželah v razvoju ni na voljo novih antropoloških študij, ki v naši kolektivni zavesti vendarle počasi ukinjajo stare kolonialne zablode.

To kar se mi dogaja je najbrž isto kar bi se mi dogajalo, če bi leta 1941 pritekel poročati Hitlerju kaj dela s slovenskimi domorodci v zasedenih pokrajinah Musolini.

V torek je priletel še en obisk. Naravnost iz Egipta. Nisem si mogel pomagati, da ga ne bi objel.

»Na MZZ so mi naročili, da ne smem proč dokler te ne spravim ven« se je smejal Igor Pogačar, naš odpravnik poslov v Egiptu.

V sredo 6. avgusta sem stal na sodišču. V petek sem bil izgnan v Evropo. V soboto, v nedeljo sem si obljubil, da se vrnem. Z vizo ali brez!

 






Ustanova Toma Križnarja
Turistična 4
4202 Naklo

Za zaščito domorodnih ljudi v Nubskih gorah so zdaj najbolj pomembne "leteče kamere". Prosim donirajte za postprodukcijo novega dokumentarnega filma o letečih kamerah, ki ga od januarja 2013 snemamo v Nubskih gorah.

Leteča kamera

Ustanova, ki jo je ustanovil Tomo Križnar s podporniki, producira dokumentarne filme in knjige, ki imajo cilj pridobiti zavest človeštva o pomenu video nadzora področij v konfliktih. Še posebej pa osveščajo o nasilju nad staroselskimi ljudstvi.

TRR:
SI56 0510 0801 3175 987
BIC:
ABANSI2X

Sredstva lahko prispevate tudi tako, da kupite
KOLEDAR 2017




Humanitarna ustanova H.O.P.E.

Letališka cesta 29
1000 Ljubljana

Donacije za kamere in internet
TRR:
SI56 6100 0000 1966 537
BIC:
HDELSI22
Koda namena: CHAR
Namen: Internet in kamere

Donacije za vrtalno napravo
TRR:
SI56 6100 0000 1846 742
BIC:
HDELSI22
Koda namena: CHAR
Namen: Vrtalna naprava

Ustanovo je po vrnitvi iz Darfurja ustanovil Klemen Mihelič s podporniki. Namen ustanove je zbiranje prispevkov za nakup in dostavo mobilne vrtalne naprave za vodo v Darfur ter prispevkov za video nadzor konfliktnih območij v obliki miniaturnih video kamer, mini prenosnikov in satelitskih anten za internet.

Obe ustanovi tesno sodelujeta.


Klemen Mihelič predstavlja miniaturne kamere ženskam v taborišču na čadsko-sudanski meji


Celoten film
Eyes and Ears of God
na YouTube




sponzorji: