Intervju, 17. marec 2003

Popotnik Tomo Križnar o tem, kako National Geographic izbira svoje teme.

Kaj nam pripoveduje National Geographic

V Nubskih gorah sredi Sudana je januarja lani nenadoma zavladal mir. Grmenje bombnikov in tankov je utihnilo, koncentracijska taborišča v katera je sveta arabska vojska lovila nedolžne družine in jih daleč od pozornosti svetovnih medijev preobražala v janičarje in sužnje, so razpuščena. Na pomoč dvestopetdeset tisoč od nekoč dveh milijonov avtohtonih domačinov so prvič po petnajstih letih obleganja tvegale velike zahodne humanitarne organizacije. Nubske mame in očetje, otroci in starci sadijo in pasejo, pojejo in plešejo v zahvalo in prosijo samo to, da bi tako tudi ostalo.
Za lokalne čarovnike se je zgodil čudež, ki ga niso napovedovali.

Kaj se je v resnici zgodilo?

Ameriški glasbenik Daniel Lupinski v zadnji številki glasila Nuba Vision poroča, kako je po ogledu našega filma "Nuba, čisti ljudje" maja 2001 na filmskem festivalu v Telluride v Koloradu, s prijatelji začel kopirati kasete in jih sistematično pošiljati medijem in šampionom za človekove pravice po vsej Ameriki. Takoj po napadu teroristov na ZDA koncu septembra je "zadel" tudi Davida Raada, ki se v State Departmentu ukvarja s politiko do Sudana. Mesec kasneje je Nubske gore obiskal prvi Američan, senator Jack Danforth, posebni Bushev odposlanec. Po vrnitvi je v Kongresu izjavil, da gre za istega sovražnika in nemudoma zahteval ukrepe, ki bodo naredili konec sramotni trgovini z sužnji, sam Sudan pa se je začel omenjati kot zibelka bin Ladnove Kaide in naslednja potencialni tarča po Afganistanu v vojni proti terorizmu. S podporo vlad in posameznikov v ZDA in Europi je Danforthu januarja lani v Švici uspelo organizirati konferenco na kateri so sudansko islamsko fundamentalistično vlado prisilili, da je z uporniki v Nubskih gorah podpisala šestmesečno premirje. Na presenečenje vseh dotedanjih reševalcev sudanske državljanske vojne so bila vse do tedaj spregledana nubska plemena na frontni liniji med arabskim islamskim severom in afriškim poganskim jugom, razglašena za testni primer in ključ do miru v celem Sudanu. Če bo sudanska vlada nehala napadati Nubske gore, se bo premirje na podoben način razširilo tudi na naftna polja južno od gora in drugod po Sudanu. V področje Nubskih gora je bilo prvič dovoljeno zahodnim vojaškim opazovalcem. Stodvajset profesionalcev iz Amerike, Kanade in Evrope pod vodstvom norveškega generala Knutsena že več kot eno leto čuva mir. In naftovod, ki teče naravnost skozi Nubske gore proti Rdečemu morju.

Ste takrat verjeli v podpisano premirje?

Ne. Niti Nube, niti July Flint, Peter Moszynski, Alex de Vaal in drugi redki tujci, ki smo bili pri Nubah pred vojno in se vračali tudi v časih genocida, si nismo mogli predstavljati, da bi se iztrebljanje staroselcev okoli naftovoda, od katerega je odvisno preživetje sudanske fundamentalistične vlade, lahko kar tako nehalo. Danforthu je v nadaljevanju prizadevanj dejansko uspelo spraviti v pogajanja večino afriških ljudstev na jugu. Podpisana je pogodba o avtonomiji za ves južni afriški Sudan, z možnostjo, da se po šesetih letih razpiše referendum o morebitni odcepitvi. Da premirje res drži sem se sam prepričal poleti. Ameriški general Giddens, novi zamurski kralj, ki za pojavo norveškega Knutsena v resnici vodi vojaške opazovalce v Nubskih gorah, mi je zaupal, da bo Pentagon isti način uporabil tudi v Kongu koder divja vojna za nadzor nad coltanom, v Siera Leone koder se bijejo za diamante in sploh povsod koder se dogajajo krivice in vladajo lakote in bolezni.

Kaj je razlog?

Razmah islamskega fundamentalizma razumem kot posledico brezobzirnega vmešavanja zahodnih ekonomij v naftna bogastva arabskega sveta, ki v novih križarskih vojnah Zahodu že dolgo ne more več konkurirati niti gospodarsko kaj šele vojaško. Arabski svet se lahko brani predvsem z vero ljudskih množic, z kolektivno silo, ki jo spretno zlorablja in manipulira v povsem pragmatične cilje. A po 11.septembru arabska vlada v Sudanu popušča, saj se očitno boji, da se ji bo zgodilo to kar se je talibom v Afganistanu in Sadamu v Iraku. V Sudanu se uporablja mehka varianta boja proti terorizmu, oziroma mehka varianta osvajanja naravnih virov in strateških surovin. Izsiljevanja z cenami, ki si jo je privoščil OPEC v osemdesetih letih, se ne sme nikoli več ponoviti.

Besedilo v National Geographic ne omenja, da so v Sudanu največje svetovne naftne korporacije

Tega od National Geographica ni pričakovati. National Geographic Magazin ne objavlja družbeno angažiranih prispevkov, ampak bralce prej omamlja z vizulano estetiko in hkrati poneumlja s stereotipi značilnimi za omejeni in poenostavljeni ameriški pogled na svet. Magazin vsak mesec prejema petinpetdeset milijonov naročnikov po vsem planetu. V tretjem svetu so naročniki predvsem tisti po naravi bolj podjetni, tisti, ki utegnejo nekoč zasesti vodilne položaje.
A kakor koli že, Nube potrebujejo pozornost svetovne javnosti. Zato sem tekst, ko so mi ga pred objavo poslali v pregled, ocenil kot v redu.

Čestital sem uredništvu, da so se poleg kitov, morskih psov in krokodilov končno odločili podpreti tudi ljudi. O tem, da so za iztebljanje Nub in drugih staroselcev v Sudanu odgovorne tudi zahodne naftne družbe, recimo ameriški Chevron, ki je leta 1979 prvi odkril nahajališča nafte na plemenskih ozemljih Dink in Nuerov pod Nubskimi gorami, pa sem itak izkusil, da se z Američani ne da razpravljati decembra 2001, ko smo v National Geographic Television v Washingtonu montirali dokumentarni film.

Kaj točno se je zgodilo?

Margareth Burrnett, izvršna producentka programa Explorer me je poklicala, ko je naš film v Koloradu prejel nagrado za najboljši dokumentarec. Prepričala me je da bo zgodba o skritem genocidu, če bo narejena bolj po ameriško, torej komercialno, lažje distribuirati po njihovih TV kanalih po vsem svetu. Ker so se v Nubskih gorah ravno tedaj vrstile ofenzive za ofenzivo in je Nubam zelo zelo slabo kazalo in ker sem prej več ali manj zaman poskušal že na toliko drugih naslovih od evropskih humanistov, do agencij OZN, kot tudi pri papežu in celo pri slavni nacistki Leni Riefensthall, sem ponudbo sprejel. Obljubljena je bila fantastična kampanja, ki bo presegla vse kar so pri National Geographicu kdaj naredili za divje zveri. Vključili naj bi se vsi oddelki: Adventure magazin naj bi objavil intervju, založniška služba naj bi izdala luksuzen prevod moje knjige, na glavni promenadi v Washingtonu naj bi obesili desetmetrske nubske portrete, na galo premiero pa so z svojim vplivom obljubljali pritegniti ves washingtonski diplomatski korpus, vključno z Jimijem Carterjem in samo Hilary Clinton ...

Novembra istega leta je v Slovenijo priletela snemalna ekipa. Intervjuje smo posneli na izbranih lokacijah in tako poskrbeli tudi za promocijo dežele. Nato so presneli vse moje posnetke, nakar je režiserka Leslie Schwerin sama začela pisati scenarij.

Ampak ko so mi decembra, mesec kasneje v Washingtonu pokazala prvih dvajset zmontiranih minut, me je skoraj kap. Portretirali so me kot nekakšnega slovenskega Rambota. Trdili so, da me takega kot sem ne bo nihče gledal, gledalci bodo preklopili na mehiške nadaljevanke. Čeprav še danes verjamem, da sem prišel skozi vse tiste vojske na kolesu zato, ker sem znal poslušati in ker sem poskušal razumeti prej, kot pa zato ker sem napihoval mišice in se mi je to zdelo vredno povedati, se niso dali premakniti. No, tudi to bi še nekako šlo - za Nube bi pokazal nago rit če bi bi bilo treba - če ne bi popačili tudi sudanskih Arabcev. Iz mojih posnetkov so izbrali same manj privlačne arabske obraze, vsak je moral zgledati kot terorist, verski fanatik, fundamentalist. Med arhivske so vključili rakete ki jih Sudan zanesljivo ne premore. Krivdo za izginjanje Nub je novi film na vsak način poskušal naprtiti izključno arabskemu islamskemu ekspanzionizmu. Vloga zahodnih naftnih družb z sedeži v Ameriki, Kanadi, Švedski, Avstriji, Franciji, ki skupaj z tistimi iz Malezije, Kitajske, Pakistana, Irana, s dobički sudanski vladi omogočajo nakup modernega orožja in s tem posredno sodelujejo v sistematičnem odstranjevanju sudanskih staroselcev s širšega področja naftnih polj, je bila zamolčana: Podobno kot je bila pred leti zamolčana vloga agencije OZN zadolžena za otroke, ki je zbrano pomoč razdeljevala vladnim silam, le te pa so jo v pogojih vsesplošne lakote ko hrana pomeni orožje, uporabljale za vabo in past obkoljenim upornim družinam.

Ste jim to povedali?

Seveda. Naravnost. Ko delaš dokumentarec moraš biti s sodelavci čim bolj odkrit, če ne ne boš naredil kaj prida. Vsaj tako sem se naučil med montažo prvega filma o Nubah z Majo Weiss in Zvonetom Judežem na TV Sloveniji.

Kako ste se potem razšli?

Producentka Margareth Burrnette je izjavila, da mi ne more več zaupati.
Sudan spremljam 25 let, poznam njegovo zgodovino, ljudi in tudi rasne in etične predsodke, ki jih spretno manipulirajo tujci po stari taktiki divide et empera. Vladni rokomavhi iz varnostne službe, vojske in različnih milic so me petkrat zaprli, večkrat na smrt ustrašili, grozili da bodo z mano opravili kot gre špijonu, pa vendar so me vsakič spustili in bili na svoj način fer. Zdeli so se mi prestrašeni in zmedeni podobno kot Američani, ki vsak hip pričakujejo napad z orožjem za masovno uničevanje. Brez kritike britanske kolonialne politike, ki je izkoriščala etična trenja v Sudanu nekdaj in kritike trenutne ameriške administracije, zahodnih naftnih in orožarskih lobijev, ki financirajo izčrpavanje dežele danes, je nemogoče narediti resno in pošteno študijo kaj in zakaj se dogaja Nubam in drugim staroselcem v Sudanu. Pravzaprav sem tak film že naredil. Zakaj se sploh še dajem. Samo zato, da bi pobral obljubljenih petinosemdeset tisoč dolarjev?

Je National Geographic res neprofitno združenje?

Ko sem predlagal, da bi 10 odstotkov od prodaje filma namenili nubski organizaciji samopomoči (podobno kot se je to obvezala TV Slovenija), je nekje z vrha prišla zavrnitev, rekoč, da National Geographic ne ustvarja nikakršnega dobička in da gre vse kar pride denarja v nove raziskovalne projekte.

Poznate avtorje članka v NG?

Pisca ne, pač pa fotografinjo Meredith Davenporth. To je neodvisna novinarka, ki se je tako kot številni ameriški umetniki, pisatelji, filmarji, javila ko ji je Daniel Lupinski poslal naš dokumentarec. Kar ni uspelo pri National Geographic Televison je poskusila pri National Geographic Magazin. Spomnila jih je, da so Nube prvič predstavili prav na njihovih straneh v reportaži Georga Rogerja pred petdesetimi leti in da bralce zanima kaj se jim dogaja danes. Pomagal sem ji v gore, ona pa me je prek Human Rights Watch spravila do Jerrya Fowlerja v washingtonskem Muzeju Holocausta. Predstavnik enega najmočnejših lobijev v ZDA se je strinjal, da ni več dovolj samo tožiti kaj so Židom naredili nacisti pred pol stoletja, ampak je treba preganjati holocaust tudi tam koder se pojavlja danes.

Na vprašanje kaj bi naredil če bi imel ameriško moč, sem rekel, da bi izkoristil strah in sudansko vlado pritisnil da bo sprejela dostop tujih opazovalcev, novinarjev in humanitarcev v Nubske gore. V tem istem trojanskem konju bi tako dosegli tudi naftovod. In s tem nadzor nad sudansko nafto. Takrat so gospodje zastrigli z ušesi ...

Slovensko Ministrstvo za zunanje zadeve je leta 1999 od Komisije OZN za človekove pravice v Ženevi prvo uradno zahtevalo, da je treba od arabske vlade doseči dostop k obleganim Nubam. Med prvim srečanjem Busha in Putina v Sloveniji 2001 je trideset uglednih Slovencev podpisalo in jima izročilo peticijo v kateri so zahtevali, da se lotita tudi problema Nub. Zakaj med zahodnimi opazovalci, ki danes nadzorujejo premirje ni našega vojaškega opazovalca?

Ne vem. Vem, da je Eva Tomič, ki se na Ministrstvu ukvarja z človekovimi pravicami večkrat poskušala, pa baje ni dobila nobenega odgovora. Morda nam ne zaupajo. Morda nas nočejo pri delitvi plena. Morda nočejo prič.

 






Ustanova Toma Križnarja
Turistična 4
4202 Naklo

Za zaščito domorodnih ljudi v Nubskih gorah so zdaj najbolj pomembne "leteče kamere". Prosim donirajte za postprodukcijo novega dokumentarnega filma o letečih kamerah, ki ga od januarja 2013 snemamo v Nubskih gorah.

Leteča kamera

Ustanova, ki jo je ustanovil Tomo Križnar s podporniki, producira dokumentarne filme in knjige, ki imajo cilj pridobiti zavest človeštva o pomenu video nadzora področij v konfliktih. Še posebej pa osveščajo o nasilju nad staroselskimi ljudstvi.

TRR:
SI56 0510 0801 3175 987
BIC:
ABANSI2X

Sredstva lahko prispevate tudi tako, da kupite
KOLEDAR 2017




Humanitarna ustanova H.O.P.E.

Letališka cesta 29
1000 Ljubljana

Donacije za kamere in internet
TRR:
SI56 6100 0000 1966 537
BIC:
HDELSI22
Koda namena: CHAR
Namen: Internet in kamere

Donacije za vrtalno napravo
TRR:
SI56 6100 0000 1846 742
BIC:
HDELSI22
Koda namena: CHAR
Namen: Vrtalna naprava

Ustanovo je po vrnitvi iz Darfurja ustanovil Klemen Mihelič s podporniki. Namen ustanove je zbiranje prispevkov za nakup in dostavo mobilne vrtalne naprave za vodo v Darfur ter prispevkov za video nadzor konfliktnih območij v obliki miniaturnih video kamer, mini prenosnikov in satelitskih anten za internet.

Obe ustanovi tesno sodelujeta.


Klemen Mihelič predstavlja miniaturne kamere ženskam v taborišču na čadsko-sudanski meji


Celoten film
Eyes and Ears of God
na YouTube




sponzorji: