Intervju v NeDelu, januar 2006

Rubrika: Še vedno odklopljeni

Vsem nam zvoni

Leta 1980 se prvič vrne iz Nubskih gora v Sudanu. Novo odkritje samega sebe, soočenje z do tedaj neznanim Tomom, ki je zaživel med z naravo še vedno tesno povezanimi ljudmi, ga vedno znova vabi nazaj. Notranji klic je hkrati klic na pomoč nemočnih Nub, ki jih je 20 letna državljanska vojna skoraj iztrebila. Nihče ne ve koliko mrtvih teles, a živih duš, skupaj s Tomovo na Zemlji čaka, kaj bo prinesla prihodnost. Kaže dobro. Tudi s pomočjo Slovenije.

Pripeljala sem se nekaj minut pred peto in ga počakala na dvorišču domače hiše v Naklem, kjer živi v sožitju s psico Medo in avstralskim ptičkom Tičijem, ki svobodno leta po stanovanju. Razstavljeni predmeti, ki jih je Tomo prinašal iz svojih nenavadnih potovanj, so Tičijevo igrišče, kjer počenja domiselne vragolije, nenavadne za druge tiče in skorajda nelogične za domet človeških možganov. Zdi se mi srečen v svojem svetu, tako kot njegov sostanovalec, malo bolj dodelana verzija dolge živalske verige, njen končni člen tako imenovani Homo Sapiens Tomo. Ne konkurirajo si, živijo v sožitju. »Narava kar naprej dokazuje, da tisti, ki skrbijo samo za svojo rit, težje preživijo. Tako kot mravlje v Braziliji, ki se ob požaru sprimejo v velikansko kroglo in se skotalijo v najbližjo reko. Zgornji sloj potone, jedro preživi. Rastline v deževnem pragozdu živijo v simbiozi, tako tudi živali na koralnih grebenih. Čeprav nas darwinisti še naprej prepričujejo, da bodo obstali samo najmočnejši, bo za preživetje vrste bolj pomembno sožitje«. Tomo verjame, da je majhno prav tako pomembno in ima lahko velikansko moč. Tudi zato se mu zdi smiselno, da se Slovenija vključuje pri globalni pomoči v svetu, ne samo za svojimi ograjami. Na vprašanje, če si prizadeva tudi za človekove pravice doma v Sloveniji, takoj odgovori, da je aktiven v društvu Ostržek, ki se zavzema za pravico otrok do obeh staršev. »Samo 2-3% slovenskih otrok je dodeljenih očetom, skupno skrbništvo, ki se je razvilo v skandinavskih deželah, Avstaliji in ZDA, pa pri nas ne zaživi in ostaja povsem nepromovirano, čeprav ga je že maja 2004 prinesla novela zakona o družinskih razmerjih. Družba, v kateri smo se znašli, postaja tako komplicirana, da bodo uspešni otroci potrebovali vzgojo in kapacitete tako matere kot očeta. Otrok se običajno rodi dvema staršema; potrebuje ju tako kot oba očesa, ki sicer res vidita vsak malo drugače, vendar omogočata globinsko ostrino, ki jo eno samo oko ne more.« je prepričan. Premakniti slovenske Centre za socialno delo, sodišča, Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, vse mogoče izvedence in strokovnjake, ki vztrajajo pri starem, izgleda prav tako obupno nemogoče, kot spopadati se s slovenskim rasizmom in ksenofobijo. Če se zavzemaš za bolj napreden odnos do otrok v Sloveniji se ti lahko zgodijo najbolj neverjetne stvari … In za povrh ne smeš o tem niti govoriti, ker naj bi s tem izpostavljal otroka. »Hej reforme so nujne. Uredili smo supermarkete, banke, zavarovalnice, kaj pa odnos do otrok? Kaj pa nova percepcija kaj otroci sploh so?«. Najin pogovor beleži tudi sam. Vseskozi ima prižgan diktafon.

Dokazno gradivo za stara leta

Nekoč, ko bo v domu upokojencev, bo poslušal posneti material. Vedel bo, ali ga je početje pripeljalo do norosti ali srečne starosti.
Ko ga vprašam kakšen je njegov osebnostni profil, mi ironično reče, da bo mogoče najbolje, da mi da za prebrati mnenje psihologa dr. Rojška, sodnega izvedenca. Le ta pravi, da je narcis, obseden z neko idejo svojega velikega poslanstva. Opisuje ga kot človeka, ki bi pod isto streho dobro shajal z več ženami. Potem se izgubi v smehu, mene pa zanima, če bi res? »Tukaj je to nenavadno. Že ko pridem na letališče, začutim kulturno pokrovko in si nadenem masko, ki jo tukajšnje okolje pričakuje. Ne zagovarjam mnogoženstva, da ne bo kakšne pomote, razumem pa, da v krajih, kjer je veliko več žensk kot mož – te raje živijo kot del širše skupnosti, kot pa same.« Potem izgine v kuhinji in se vrne s čokoladno torto in češnjevim štrudljem, ki ga je spekla ena od sosed. Spet prižge diktafon. Pravi, da je zato več razlogov: nekoč bo na ta način lahko analiziral razvoj svoje zavesti, domet razmišljanja, ideje, ki se tudi med snemanjem razvijajo, kristalizirajo, predvsem pa na ta način ureja misli. Čuti potrebo po dokumentiranju časa, tudi svojih izjav. »Če se nekoč izkaže, da je bila moja pot napačna, jo želim na ta način, da jo snemam, prihraniti naslednikom. Morda se bodo pripravljeni učiti iz mojih napak.« Zapisano na trak je na nek način že materializirano, potem ideje lahko tudi zaživijo. Ena ključnih je dolgo čakala na svoj trenutek. Kaže, da se bo zdaj zdaj rodila. Zaradi njenega rojstva je Tomo kar malce živčen.

Tomovo dolgoletno iskanje dobiva svoj epilog

»Se sami sebi zdite pametni?« ga vprašam kar tako, da iz pričakovanih vprašanj političnega priokusa, zavijem v nepričakovano smer. Dolga tišina nato pa sramežljivi, na momente skorajda norčavi smeh, ki ga v nadaljevanju vse skozi spremlja. »Najprej morava razčistit, kaj pomeni biti pameten. Če to pomeni racionalen, potem nisem kaj prida pameten. Po drugi strani pa se mi zdi, da na nek način vendarle sem, da sem našel vse tiste kraje.« Ni čisto prepričan ali je to pamet, ali klic narave, intuicija, ali le hrepeneče iskanje odgovorov na vprašanja: Kdo smo, od kod prihajamo? Poklicalo ga je prav tja, v vzhodno Afriko, kjer naj bi bili doma naši prvi predniki. Tam že od leta 1998 nomadi in išče. Malo pred novim letom, so ga poklicali iz urada predsednika republike, dr. Drnovška. »Sam predsednik je dal pobudo za izgradnjo begunskega taborišča v Darfurju, to je fantastično. Če si majhen upa reči NE ta velikim, potem po celem svetu požanje simpatije«, je prepričan Tomo.
»S tem, ko se potegujemo za druge, ki so ogroženi danes, se vzporedno borimo zase, ki bomo morda ogroženi jutri. Bolje je pretrgati zlo, ki je še daleč, kot dopustiti, da pride do nas. To, kar se tam daleč dogaja zaradi nafte, lahko jutri že čaka na nas zaradi naše vode, gozdov in dobre lege,« našteva argumente, kot da bi vedel, da ga želim vprašati, zakaj ne bi energije vložili v reševanje domačih problematik, v katerih tonemo. »Toda mi nismo na tem, da bomo umrli od lakote, za nami ne mitraljirajo iz helikopterjev, ne natikajo nas na kole, za enkrat nas še ne iztrebljajo tako odkrito kot v Sudanu.« Z Drnovškom sta se očitno preklopila na isto frekvenco, ki jo najverjetneje mnogi ne bodo znali razumeti, in bo morda bolj jasna istim, ki so že kdaj smrti zrli v oči. Pomislim, da imata morda oba: tako Tomo kot dr. Janez za sabo soočenje, ki ju je osvobodilo sebe. Vrednostne lestvice ljudi, ki se znajdejo na robu, se spremenijo, življenje dobiva nove dimenzije, občutenje drugih postane intenzivnejše, zatajeni glasovi zakričijo, veliki jaz postane majcen in daje prednost drugim. Tomo je res vesel. Spet ga napade mešanica sramežljivega hihitanja. Nerodno mu je pred zvezdami, ki mižikajo skozi okno. »Ta svet je tako fantastičen, to vesolje je taka skrivnost, vse skupaj se mi vidi tak čudež, da mi je kar nerodno …«

Štirje klobuki iz nubskih gora, štiri srečne vrnitve

Na pisalni mizi zagledam mini kolektor na sončne celice. »Ta mi je pomagal, da sem lahko na eni od zadnjih poti napajal satelitski telefon in si priklical pomoč. Sicer bi lahko mimogrede izginil v etiopskih zaporih.« Nad pisalno mizo na steni se nad plakati, ki vabijo Slovence na dobrodelne koncerte, šopirijo pleteni klobuki. »To so štirje klobuki, iz zadnjih, štirih potovanj in simbolizirajo srečne čase in srečne vrnitve.« Slike, plakati, fotografije, polepljene na stenah stanovanja, ga vsak dan sproti spominjajo na misijo »nemogoče je mogoče«, na Afriko in tudi druge staroselke kulture. In sebe kot domorodca, animista, pogana. Med bivanjem z staroselci v Avstraliji je spregledal svojo masko in se soočil s tistim Tomom, ki v deželi »od koder so še Židje pobegnili«, ni mogel povsem zaživeti.
Metaforično si predstavlja majhno smreko pod velikansko skalo, ki se, zato da preživi in zraste, močno ukrivi. Skalo sam razume kot zahodno civilizacijo, tudi našo omejeno slovensko družbo, ki zahteva, da se določene občutljivosti morajo zatreti, če želimo preživeti. Kaj pa najožja celica, njegova primarna družina, ga je znala podpreti v njegovih nenavadnostih? Znajdeva se v nekaj sekundni tišini, nakar Tomo vstane in odide. Vrne se s knjigo, avtorja Franceta Križnarja, njegovega očeta. »Moj oče je bil partizan, deportiran v Dachau, kjer je preživel in si najbrž obljubil, da sam nikoli ne bo počel svinjarij … Po vrnitvi iz taborišča smrti je napisal knjigo: "Ne vdaj se, fant". Naslov pove veliko. Oče je bil internacionalist. Učil me je, da so Poljaki, Židje, Slovani, Cigani in Nemci samo ljudje.« Na očeta je ponosen, psihološki izvedenec mu je zapisal, da ga poveličuje. »Potem ga poveličujejo tudi sorodniki, sosedje, praktično vsi, ki so ga poznali.« »Pa mama?« previdno vprašam. Težje najde besede, s katero bi jo opisal, naposled reče, da je bila slejkoprej žena in mati tistega časa. »Bila je sodobna žena, spomnim se, da je redno brala Našo Ženo.« Rahlo norčavi izraz, ki ga vseskozi nosi na obrazu, izgine. Ton v glasu se ohladi. vendar hoče nadaljevati. Zmoti naju telefon. Ta večer že četrtič. Toda Tomo prijazno ustreže vsem, saj ga kar razganja od ponujene priložnosti. »O Miha, pozdravljen moj Miha… Sploh ne vem, kako bo… Taborišče za 10.000 beguncev, med tremi, štirimi milijoni prizadetih… Drnovšek je dal pobudo za begunski center…« Medtem ko navdušeno kramlja, na balkonskih vratih zapraska. Meda hoče noter. Odprem ji vrata, zmuzne se pod pisalno mizo in zasmrči. Tomo se hitro vrne k meni. Ne pozabi, o čem sva govorila. Spomni se traku iz grobega vojaškega platna, ki mu ga je mati kot otroku poveznila okrog ušes, preden je šel spat. »Da mi ne bodo štrlela, kot oslu, je rekla.« Obroč je razumel kot omejitev. »Beli obroč. Beli tok.« Že takrat je čutil, da je svet veliko širši od tistega pasu.
Zahodni civilizaciji, omejeni družbi in nerazumevajoči mami se izogne. Poišče si nova zatočišča. Ves svet postane njegov dom. Toda korenine pod skalo ostajajo, najbrž se zato vedno znova vrača domov.
14. februarja bo šlo zares. Tokrat ne bo potoval sam. Niti peš, niti z biciklom. Po tolikih letih prizadevanj za novo Afriko, se je začalo na veliko dogajati. »Nekaj lepega se rojeva!« pravi. »Naj živijo novi politiki.« Naj bo narava in usoda z njim in njimi še naprej prizanesljiva. Nekaj prostora na steni za klobuke srečne vrnitve je še ostalo.
Malo pred osmo zazvoni še v moji torbici in ugotoviva, da nam vsem po vrsti zvoni.

Avtor teksta: Urška Krišelj Grubar