Jezik / Language


Tomo Križnar Foundation
Turistična 4
4202 Naklo

PLEASE DONATE AND HELP US TO FINISH THE PRODUCTION OF DOCUMETARY FILM AND STOP SPREADING LEPROSY.

IBAN:

SI56 0400 1004 8620 172

SWIFT / BIC: KBMASI2X

 

 

Humanitarian Foundation H.O.P.E.
Letališka cesta 29
1000 Ljubljana

http://hope.si/en/home/

 

Donations for cameras and drones
IBAN:
SI56 6100 0000 1846 742

SWIFT / BIC: HDELSI22
Purpose: Drones and cameras



 

Rotting 2022 - Trailer

 

2. pismo iz zapora v El Fasherju

EN NAVADEN DAN V JEBEL MARI

Bilo je čudovito jutro. Ni bilo vroče niti mokro. Dišalo je po pomarančah in mangih. Ptice so radostno pele, otroci so vriskajoč brcali žogo iz zvezanih starih cunj na edini ravnini med bazaltnimi bloki, žene in dekleta so čepele ob ognjih in mešale v ilovnatih loncih asido, možje so posedali, pestovali puške. Nekateri fantje so mirno vlekli prve zvitke lokalne trave. Sam sem ležal v mlaki na robu vasi, opazoval osle in kamele, ki so se primajali spokojno napajat ter premišljeval, da zagotovo nisem mazohist. Ko se je naenkrat vse spremenilo.

Čisto blizu, manj kot streljaj daleč spodaj v savani so zadrdrale kalašnikovke. Nenakratko, značilno za upornike, ki štedijo naboje-rafali so usekali dolgi in več hkrati in tako da je bilo jasno, da ne bodo odnehali.

Moji vojaki so drveli dol, žene in otroci in jaz smo preskakovali ovire gor. Gor, čim hitreje gor, v breg, na varno!

Vas Buldong na zahodni strani pod ugaslim vulkanom Jebel Mara je nekaj minutah ostala prazna. Muslimanski kulturi navkljub mi ni bilo mar nagote, bežal sem z hlačami v rokah; prvič brez kamer-oziral sem se le za starimi, ki so se zapletali v korenine in padali, stegovali roke in hropli. Upil, klical na pomoč ni nihče. Groza je kričala molče.

"Ne! Ne!" je prival naprej Rokiro. "Preveč jih je! Dvajset terencev jih je."

Zagrmeli so minometi. Spodaj za nami je bobnelo, da se ni dalo več vedeti čigavi so stroji smrti.

Treščilo je tudi od zgoraj. Takoj zatem se je ulilo. Slapovi vode so mladili od silnega napora razgreta telesa ko smo končno puščali za sabo zadne skrbno obdelane terase prosa in dosegli gozd evkaliptov in se zatekli v skromno kočo na jasi malo naprej. Zavdarjalo je po kislem, komaj se je dalo dihati, skozi paro puhtečo iz kakih dvasetih teles so strmele vame oči. Temne, čudovite oči afriških staroselcev, Furov. Poskusil sem se nasmehniti. Košate svilene šobe so se druga za drugo milo sprostile. A oči so ostale iste: trde od strahu, svareče, oprezne.

Rokiro, komandant Rokiro, je stegnil anteno satelitskega telefona, pritisnil na par tipk in v kratkih stavkih poročal o novem napadu janjavidov Abdel Wahidu, tistemu, ki v Abuji ni podpisal mirovnega sporazuma 5.5., in "Daleč nekje pije hladno vodo in v hotelski sobi gleda televizijo". "Prišli so iz Nertete, navsezgodaj so bili manj kot kilometer in pol daleč od vasi. Moji odbijajo napad, a najbrž se bodo vrnili..."

"Naš predsednik je ukazal naj te pod nobenim pogojem ne spustim dol" je odločno rekel ko je končal. "Če se ti kaj zgodi bo velik problem. Ti nisi vojaški navinar."

Uprašal sem zakaj ne kliče v bazo Afriške Unije v manj kot trideset km oddaljeno Nertete. Nasmehnil se je: "Ti dobro veš zakaj. Brez veze. Prišli bodo čez tri dni. Z vlado so. Če kličejo janjavidi prilete takoj!

"Daj številko. Bom jaz klical z mojega aparata."

Glas predstavnika Wahidove frakcije na drugi strani je bil šibak, da sem ga težko razumel. Ni znal angleško. Z mojo polomljeno arabščino sem trikrat ponovil kaj se dogaja in zahteval helikopter, vse helikopterje. Trikrat je obljubil da bo poročal naprej. Ne more zagotoviti kdaj bodo prišli a prišli bodo. Z helikopterjem zagotovo ne.

Odnehal sem ker je bobnenje spodaj med tem naenkrat odnehalo. Družine so ostale, midva sva tekla nazaj v vas po kamere in k vojakom na zadnji grič pred savano.

***

Mirno so prižigali džointe, se hahljali in kar naprej znova in znova podajali roke. "Kawadja, kawadja!"

Čutil sem svoje srce plahutati kot kadar se dobimo po dolgem času z mojimi najboljšimi prijatelji.

"Samo po okrepitev so šli," je dvignil prst Rokiro.

Sedli smo in čakali.

Opazoval sem kako se komandant za vsakim od ducata zna ujeti v kratek topel pomenek. Sredi tridestetih, z dolgimi fuzi vuzi lasmi, nadvse flegma, nekje med Bob Marlyem in Che Guevaro, bi v Evropi zagotovo osvojil ženska srca. Med potovanjem z njim po vaseh pod Jebel Maro so se kar naprej zbirale množice preprostih kmetov in ga očitno z vsem zaupanjem poslušale. Priča sem bil kako zna povezovati in združevati. Tega nisem zaznal na Minniju Arku Minaviju, ki vodi največjo frakcijo SLA. Nikoli mi ni bilo dano srečati Abdel Wahida, saj živi v Keniji, Evropi in Ameriki, z svojo frakcijo SLA komunicira prek Rokira in drugih komandantov višjih činov. Dva tedna sem bil gost Adama Shogaraja v N-Djameni, ki zdaj vodi najbrž novo alianso vseh, ki niso podpisali miru v Abuji in govori da gredo nad Kartum. Potoval sem z Suleimanom Jamousom, ki prav tako nasprotuje Miniju in mu očita od ubojev nasprotnikov do izdaje osnovnih zahtev zaradi katerih so ustanovili SLA. Za nikogar ne morem reči, da je vsaj približno tak kot je bil legendarni komandant Yousif Maki Kuwa v Nubskih gorah. Ta vodja SPLM Johna Garanga ni bil samo dober vojskovodja ki ga je vse živo imelo rado, ampak tudi vizionar in duhovni prenovitelj. Darfur niso Nubske gore in Darfurci niso Nube. Razmere v Nubskih gorah leta 1998 so bile drugačne, rodile so drugačne vodje, tam še ni bilo vpletenih toliko velikih zunanjih sil kot po 11.9., šlo je za unikat, ki se v Darfuju seveda ne ponavlja. Največji problem upora afričanov proti arabcem v Darfurju je problem vodenja. In to vlada seveda zna spretno izkoriščati v svojo korist po stari strategiji 'divide et empera'.

V Darfurju ni povsem tako kot sem pričakoval da bo doma potem ko sem prebral poročila v ameriških, angleških, nemških ali skandinavskih medijih in se spominjal razmer v Nubskih gorah. Darfur je eno generacijo konfliktov med rdečimi in črnimi v Sudanu bolj kompliciran. Vzorec preganjanja je tistemu v Nubskih gorah najbolj podoben v gorah Jebel Mara. Samo tukaj sem našel slično ogroženost z vseh strani. Vladnim silam in Janjavidom, Arabskim nomadskim pastrijem, ki jih oborožuje sudanska vojska, so se potem ko vodja Furov v SLA ni podpisal miru pridružili afriški Zaghawe iz Minnijevega dela SLA tako kot so se proti Kuwovim Nubam obrnili afriški Nueri, ki jih je vodil Riek Machar potem ko je iz Garangove SPLM prestopil na vladno stran. Furi imajo hrano, saj so gore vodni tank, ki drži vodo tudi v sušni dobi. Te gore so raj na zemlji, kot si ga predsatavljajo okoliška plemena in ga vidiš pogosto na slikah v cukrarnah. Vsa okoliška arabska kot afriška priseljena plemena stegujejo roke z kalašniki v ta nekdanji furski sultanat bolj kot opažajo nižanje vode v svojih arteških vodnjakih. Sahara se širi proti jugu. Bolj strah jih je in bolj nasilni so.

Furi niso kavboji. Furi so kmetje. Njih inačico islama sem našel bolj človeške potenciale nadzirajoč kot je tista ki vodi kravje in kamelje pastirje. Morda jih rajska narava bogata z vsem sadjem in zelenjavo ni silila, morda so si predstavljali da raj po smrti ne bo nič dosti drugačen in da so že zdaj v njem, ne vem, teško se je pogovarjati saj tradicionalni Furi ne znajo arabsko... Dejstvo je, da nikjer nisem našel manj cest, klinik in šol. Furi so jo zafurali - mislim kadar sem frustriran.

Srečo pa imajo Furi zato, ker je svet pod 2100m visokim ugaslim vulkanom z dvema čudovitima jezeroma v kraterju in termalnimi vrelci v savani okoli njih tako razbrzdan kot naprimer v Kapadokiji in zato omogoča najboljšo obrambo in gverilsko vojskovanje brez konca in kraja. Njih motivacija braniti zadnji dom nekdaj velikega sultanata, ki je uspeval na trgovini z sužnji, je močnejša od volje napadalcev.

V Jebel Mari ni nobene baze AU. In razen MSF France in Spain nobene humanitarne organizacije (Unicef in Rdeči Križ sta prišla pogledati, a sta se umaknila, ker Furi baje niso bili pripravljeni zagotoviti varnosti). Največ pomoči svetovne skupnosti (90%) gre v taborišče beguncev na vladni strani, ostalo v taborišča ki jih nadzira Minijeva SLA, sem gor ne doseže praktično nič. Sem bi v sodelovanju z Unicefom in Rdečim Križem lahko usmerili človekoljubno pomoč darovano od čutečih src v slovenski iniciativi za Darfur. Tu bi tisto kar so slovenci namenili, prepričan sem, v želji in veri, da bo doseglo najbolj ogrožene in upravičene žrtve te vojne malih in velikih sil, naredilo največ dobrega. Lahko bi pregnali amebe iz vode, ki jemljejom moč domačinom (kako slab in onemogel si drskast čutim tudi sam). Lahko bi pomagali preganjati vraževernost z opremo šol (obstojajo samo koranske šole v katerih otroci uporabljajo za učenje prstke in pesek). Lahko bi družinam v gorah pomagali nadzirati napadalce z moderno mobilno tehnologijo z geslom: mobitel v vsako vas...

O vsem tem sva z Rokirom veliko govorila.

Ampak a lahko zaupamo tem afriškim Bohinjcem?

Rokiro me je že uro po srečanju v vasi Kveila skušal prepričati, da se v gorah Kargo nasproti skriva Bin Laden. 19 žena in deklet, ki so jih posiljevali in zadrževali v svojih vaseh spodaj Janjavidi, je v video kamero dalo izjave, da so bili posiljevalci kljukastih nosov in svetlejše kože ter dolgih črnih brad. In tisti papir, tisti dokument v arabščini - po njegovem prevodu - ukaz visokega komandanta sudanske vojske - zaupna naloga poverjena vojaški inteligenci - naj ubijejo vsakogar, ki bi si drznil brskati v masovna grobišča civilnih žrtev - tudi če so delavci OZN. Ta dokument, ki ga je pritisnil ob steno koče in rekel naj ga slikam. Ta. Dokument, ki me bo spravil v neslutene težave, samo rahlo slutene težave...

"Sem rekel da se bodo vrnili" je rekel Rokiro ko so se fantje vznemirili in drug za drugim zapustili skupno skledo iz katere smo jedli v vodo namočeno proso.

Šele čez nekaj minut ko so se vojaki SLA že vsi namestili na obrambni črti med granitnimi skladi, sem tudi sam zaznal oddaljeno rohnenje. Še malo in lahko smo videli oblake prahu ki so se dvigali za vozili. Hitro sem pofotografiral portrete borcev. En mi je stisnil v roko pest datljev. Vztrajal je, da jih moram takoj pojesti da bom močan. Tako kot večina je bil dolgolas, žvižgal je Bob Marleyevo Africa uniteunited, na glavi je imel nekakšno titovko. Oblečen je bil v rdečo majico brez rokavov in dolge hlače zaradi ponošenosti nedoločljive prvotne barve. Bil je bos. Tudi ostalih sto ali stopetdeset se ni ponašalo z novimi uniformami na Minijevi strani. So se pa z odločnostjo v divjih očeh.

"Ne, tokrat bom ostal" sem trdo rekel Rokiru.

"Ne!" je dvignil kopito komandant Rokiro.

Tisti ki mi je dal datlje se je ponudil da me bo ves čas čuval. A me je Rokiro tako sunil pod rebra, da sem vedel da ne bo popustil. Sam me je gnal kot nekakšnega ujetnika nazaj v vas.

Potem se je začelo. Z bazukami in minometi so prvi začeli na moji strani. Izza skal koder mi je bilo dovoljeno opazovati bitko, sem videl ko so terenci Janjavidov izginili v kritje med Wadiji. Takoj zatem je začelo grmeti nazaj. Nad pokrajino so se dvignili stebri črnega dima. Vojake je bilo moč videti le vsake toliko.

Pritisnil sem tipko 1 na telefonu, prej kot v minuti se je oglasil moj sin.

"Jan, vsi so mlajši od tebe. A slišiš?"

"Nekaj sišim ja."

***

Trajalo je manj kot dve uri. Koliko je bilo žrtev na oni strani ni nihče znal povedati, ker so jih pobrali in odpeljali z seboj. Mi smo še pred poldnevom pokopali dva. Tistega, ki mi je dal datlje da bom močan in njegovega kolega. Prišel je lokalni čarovnik in ju položil v dišečo toplo rdečo zemljo. Skupaj. Vrh gomile so naložili težke skale, da jih ne bodo hijene. Nikogar nisem videl jokati.

Imeli smo tudi dva ranjenca. Eden je bil zadet v vrat in roko in ni mogel govoriti. Drugi, ki je dobil kroglo v stegno, je zvečer, ko smo ga pripeljali v preprosto kliniko povedal, da je vse štiri ustrelil ostrostrelec skrit v drevo. V vrat ustreljeni naj bi jo skupil prvi, potem ko je ustal iz kritja in Janjam 50m onkraj zavpil: "Ustanite pridite - če ste možje!"

***

 

Vojaki AU so res prišli. Pripeljali so se v 5 belih Toyotah dva dni kasneje 21.7.06.

Popisali so podatke. Potem so se bolj zanimali zame kot za Fure. Uprašali so me če se lahko skupaj slikamo. Slikali smo se.

Tomo Kriznar - Abakarhory, Fasher, Darfur. 18dan.

       

Icons by wpzoom.com
Copyright © 2011. All Rights Reserved.