1. pismo iz zapora v El Fasherju
"Vstanite!"
Vstanemo.
"Sedite!" zavpije ponovno adjutant.
Sedemo.
Vrh ograje iz železnih palic v višini oči moti. Dvignem se toliko da vidim čez: obraz sodnika za veliko mizo na levi je resen, smrtno resen. Izrazi na licih najvišjih predstavnikov vojske in policije so preteči, grozeči. Večina je svetlejše kože kot so moje po petih mesecih na soncu potemne roke. Nekateri se ponašajo s plemenskimi brazgotinami. Tistimi z severa Sudana. Publika je mešana, vseh odtenkov rdeče barve, ni pa črne, afriške. Vsi so brkati, le čisto zadaj milo pogleduje nekaj parov dekliških oči zavite v rute. To so najbrž študentke prava.
Sodna dvorana v El Fasherju, Darfur, 3. avgust 2006.
Vroče in zatohlo je. Vrsta ventilatorjev na stropu ne uspeva odgnati težkega zraka iz nabite dvorane. Niti tesnobe. Niti strahu.
Oficir iz Military Intelegency vključi digitalni projektor priključen na moj laptop postavljen na mizo skupaj z mojimi foto in video kamerami, magnetofonom, satelitskim telefonom in drugo opremo. Na steni nasproti se pojavi nekaj metrov velika slika mladih upornikov SLA. Vsi imajo glave povite v šale. Samo oči se vidijo. V rokah drže kalašnikovke. Edini odkritega obraza med njimi se navdušeno režim jaz.
"To je dokaz!" se namrščeno obrne proti sodniku tožilec. Sodnik pomigne z kazalcem. Slika za sliko pada na steno. Vse pričajo o moji poti skozi ozemlja različnih frakcij Toro Boro, kot kličejo na vladni strani pripadnike Sudan Liberation Army. Toro Boro pomeni razbojnik, upornik brez razloga. V Furskem jeziku pa revolucionar, borec za pravice zatiranih in preganjanih. Z njimi sem slikan pred z minometalci naloženimi terenci, z roko v isti skledi, stiskajoč se pod isto odejo v peščenem viharju na severu, med rajanjem na jugu ko je prišla novica iz Abudje, da je Minni Arku Minnavi podpisal mirovni sporazum, pa tista iz Lebada nekaj dni kasneje, ko so spet napadli Janjavidi in so jih pobesneli fantje SLA gnali dokler niso pobili vse do enega edinega ujetega, ki so ga likvidirali še isti večer: skupaj 149 slik. Vse slike so ilustracija obiska, ki se je začel v Bahai na severu in končal v gorah Jebel Mara na zahodu. Od tam je tudi moj edini prtret brez Toro Boro: nag sedim v termalnem vrelcu z paro med nogami da se komaj kaj vidi. Tudi to je za generale in birokrate očitno dokaz o moji kriminalni dejavnosti.
Obrazi v dvorani so še bolj napeti. Samo učke deklic zadaj sramežljivo strme v tla. A je bil poblisk v enih od njih hudomušen ali ne? O dekleta in žene, kako vas imam rad, čeprav vem da ste vse po vrsti obrezane. Rešite me pred temi dedci, v vseh kampanjah do zdaj ste mi prav ve največ pomagale. Koliko dobrega sem skusil z vami. V Sloveniji, v Angliji, v ZDA, v Avstraliji, ...
Tedaj po kakšnih stotih fotografijah se prikaže tista, ki se je edine bojim od vseh več kot pet tisočih. To je digitalni posnetek pisma z uradno glavo in podpisom in žigom sudanske oblasti, ki podrejenim nalaga strogo zaupno nalogo naj likvidirajo vsakogar, ki bi utegnil odkopavati masovna grobišča žrtev vojne v Darfurju; z poudarkom: tudi delavce OZN. Brkač z kapo in tremi zlatimi zvezdicami na ramah poveča sliko da se vidi vsaka arabska pismenka. Ne da bi umaknil pogleda s stene čutim, da so se oči vseh prisotnih izbuljile, sodnik pa začel pogrezati vase. To fotokopijo mi je pokazal komandant Rokiro iz Abdel-Wahidove frakcije SLA v vasi Qveila v Jebel Mari. Papir je pritisnil ob steno koče in rekel naj fotografiram; v kotih se vidijo njegovi prsti. Da vladni zdaj izkopavajo z buldožerji trupla vaščanov na severu Darfurja in jih pokopavajo v druga bolj tajna masovna grobišča, sem slišal od več sodelavcev humanitarnih organizacij, ki so si izborile pravico delovati na takoimenovanem osvobojenem ozemlju. Masovna grobišča naj bi bila za zahodne aktiviste eden od dokazov, da gre v Darfurju za genocid arabskega severa nad afriškimi prebivalci.
Z temi raziskavami se ukvarjajo tako ugledne organizacije kot je Human Rights Watch in International Crisis Group. Vem da je na podoben način kot jaz brez vize in dovoljenja sudanske vlade iz Čada "osvobojeno področje" obiskalo več specialistov za zločine proti človeštvu iz Haaškega sodišča. Sam v štirih mesecih nisem videl nič temu sličnega. Za tem nisem brskal, moja misija je bila predstaviti predlog mirovnega sporazuma slovenskega predsednika komandantom različnih uporniških skupin, predvsem tistim ki niso bile zastopane v Abuji, ugotoviti če je obstoječi sistem pomoči odgovoren in kam in kako se vključiti vanj, da bo v Sloveniji zbrana pomoč res dosegla tiste, ki so do nje najbolj upravičeni - torej zadnje v vrsti, ne pa tako kot se je izkazalo v nubskih gorah da pita najbolj debele in mastne, ter vse to dokumentirati z knjigo in filmom in na ta način predstaviti kdo so v resnici Toro Boro: samo morilci in teroristi, ki so v svetovno zavest stopili februarja 2003 z napadom na letališče v El Fasheju in uničili 8 letal in pobili več kot sto vladnih policajev in vojakov. Ali so to predvse družine, navadni nič krivi ljudje.
Ko se slika zamenja prvič upam pogledati mojega advokata mr. Mahyuba, ki ga je na prošnjo svetovalca našega predsednika priskrbela nemška ambasada v Kartumi, katera zastopa interese EU v Sudanu. Videti je zelo shizofren, zgubljen v nalogi, ki ji morda ne bo kos; če se bo boril zame odkrito mu vladni lahko očitajo sodelovanje z špijonom, ki je prišel napasti državo, kot se je zgodilo z menagerjem organizacije Germen Argo Action potem, ko se mi je zareklo in sam povedal, da so me pripeljali v svojem vozilu 40 km med razdeljevanjem hrane WFP v Musbathu in Birmazi: Odpuščen je! Slika kaže krotkega fantka z še bolj krotkim kozličkom v naročju. Nato pride stara žena z vrečo soli na oslu, pa možje na kamelah ki zaradi krepostnih lic ne morejo biti Janjavidi, zdelane mladenke na poljih prosa, med vleko vode iz 30m globokih arteških vodnjakov, trgovci na skromnih trgih, starci z otroci v naročjih... Vsi s soncem veselja na sebi, da vidijo tujca, ki očitno ni arabec, saj arabci tako z severa Sudana kot z bogatega polotoka na vzhodu, ne prihajajo pomagat ampak bolj kot evropski rasisti sovražijo vse afriško magari afriške muslimane. Oficir nervozno išče naprej: Te foto civilistov so edine, ki sem jih uspel poslati takoj ob prečkanju meje in jih lahko najdete na moji "www.tomokriznar.com" mora biti še kaj. Ampak ni. Gledamo obraze Bermjev na vzhodu, Malijev na jugu, nato Furov v Jebel Mari. Furi so korenina tragedije v Darfrurju. Njih gore so raj na zemlji, tu uspeva vse kar je ustvaril Alah. Za njih vodo in plodno vulkansko zemljo se tepejo tako arabska kot afriška plemena. Furski sultani so pred stoletjem podelili zemljiške pravice samo afriškim nomadom, ne pa arabskim - iz njih so se razvili tako imenovani Janjavidi, ki v sodelovanju z Sudansko vlado najbrž vidijo možnost pridobitve tega kar gre po njihovem vsemu kar je rojeno med nebom in zemljo, vodo in travo. Alex de Waal in Julie Flint v knjigi Darfur - "A short history of a long war" pišeta o skrivnem planu imenovanem arabsko zbiranje, ki ima za cilj pregnati afriške kmete iz Darfurja. Furi v Jebel Mari niso, razen ene postaje MSF, deležni nobene pomoči (Unicef je prišel enkrat pogledat, tako tudi Rdeči Križ in nato jih ni bilo več, baje zaradi nevarnosti). V Jebel Mari ni nobene baze Afriške Unije. Ko sem po satelit. telefonu zahteval posredovanje zaradi napada Janja. na Boldong so prišli po treh dneh... Furi so zato ker Wahid ni podpisal miru zdaj absolutno najbolj ogroženi, saj jih poleg vladnin in Janja. in Čadskih upornikov zdaj iztrebljajo tudi Minijevi Zaghawe, s katerimi so v začetku desetletja skupaj ustanovili SLA. »Nekaj je treba storiti«, sem prejšnji dan med zasliševanjem na sodišču prosil publiko. Potem ko sem v dveh urah povedal vse, priznal vse in opisal kako sem se sploh znašel envoy slovenskega predsednika, brez vize v rokah sudanske vojaške inteligence, ki zdaj izvaja najbolj nenavadno projekcijo pred najbolj nenavadno publiko v 30 letih mojih predanj. Rekel sem da sem veliko potoval na najbolj preproste načine in se naučil spoštovati vse kulture, vsa plemena, v vsakem človeku vidim priložnost nekaj se naučiti. Meje med nacijami so najprej v naših glavah - Z 10.000 metrov visoko letečega reaktivca ni videti nobenih meja. Dalaj Lama je v meni zbudil univerzalno odgovornost: če ustanove ne delujejo prav - moramo tisti, ki se zavedamo, poseči v dobro trpečega človeštva sami. Zelo žal mi je ker sem ranil vašo suverenost, vendar v Sudan prihajam od leta 1979 in vem kako ste skrivali lakoto, ki je leta 1985 ubijala v Severnem Kordofanu podobno kot v Etiopiji. Razumem vaš strah da se skozi humanitarne organizacije v Sudan priplazijo vaši bivši kolonizatorji in novi, ki zdaj harajo vse okoli vas v Iraku, Afganistanu, Somaliji, Libanonu. Ko so NATO letala letela čez Slovenijo ne da bi vprašali za dovoljenje bombardirat Srbijo, sem najbrž čutil nekaj kar vi zdaj, ampak prosim: ne pozabite da sem jaz prišel golorok, bos in nag kot lahko vidite na tisti sliki. Razumem, da se bojite UN. UN res nadzirajo Američani a nič bolj kot vi Afriško Unijo, ki me je izročila v vaše roke namesto da bi me po zraku spravila v Čad, kot je bilo dogovorjeno na najvišjih nivojih, med uradom slov. predsednika in polkovnikom Myunom Mboyem, komandantom AU Task Forces v HQ v Adis Abebi več kot mesec prej predno sem se pojavil, iz puščave pred bodečo žico AU baze v Shingel Tobayi 40 km pred El Fasherjem. Zato ker je vrnitev po isti poti čez mejo v Čad prek severa blokirana z tamponsko cono med Minijevo SLA in SLA Adama Shogarja, oziroma novo alianso Minnijevih nasprotnikov, ki niso podpisali miru v Abuyi in so zdaj prevzeli nadzor severnega Darfurja in zaklinjajo da gredo nad Kartum. V mojih dnevnikih objavljenih v slovenskem Delu in SMS sporočilih, ki sem jih pošiljal vseh šest mesecev na mojo spletno stran najdete lahko, da je Adam Shogar deloma pristal na mirovni sporazum slovenske inciative, in bil pripravljen priti na pogajanja v EU. Žal se v Abuyi AU obrnila proti takemu posredovanju, slov. predsednik ni uspel prepričati Shogarjevih sobojevnikov naj podpišejo med obiskom v Slo Abuyski mir... In zdaj imate novo vojno. Ves svet ve da Slovenci nismo krvavih rok v Afriki, nikogar nismo kolonizirali razen sami sebe, naša namera ni prestižna ampak samo dati prispevek k miru in stabilnosti v svetu, ki nas spravlja v depresijo in apatijo. V bazo AU sem prišel ker zaupam Afričanom in imam rad Afriko. K vam vladnim sem se pustil dati ker zaupam in imam rad cel Sudan, ta varianta se je zdela manj tvegana kot sam laziti čez puščavo izgleda. Z vsemi posnetimi materiali ni izgledalo varno tudi naprej čez mejo do čadskega glavnega mesta od koder imam sicer karto in let k mojim trem otrokom. Nisem špijon, saj je bilo moje početje transparentno. Na moji spletni strani in na 5000 posnetkih v laptopu... (manjkajoč tekst)... Prvič se zares ustrašim, da mi bodo nekaj naredili. Ampak ne: ustavimo se pred velikim Britanskim zaporom Shaalah na robu Fasherja. "Poznam tvoj kriminal" me s stisnjenimi pestmi in zobmi pozdravi komandant zapora. Tomo Kriznar, celica št. 7. imenovana Turabijeva.
P.S. Zadnja novica 5.8. 2006: Izvedel da me Minister of Justice of Sudan sam obtožuje špijonaže. Mediji tukaj so polni (besed) proti meni. Vse bolj se komplicira. Utegnem biti kriv za vse kar zahod počne proti Sudanu in žrtveno jagnje za strah vsem, ki bi utegnili poizkušati priti na pomoč nedolžnim na podoben način: z porivanjem meja človeške solidarnosti. Bremeni me tudi pomoči Nubam. Če najvišji nivoji ne povedo resnice bo težko.