Intervju za Gorenjski Glas, 18. januar 2005

Spomenike v Abu Simbiju je premaknila majhna deklica. Ko je začel Nil zaradi gradnje Asuanskega jezu naraščati in je ogrozil veličastne kipe egiptovskih faraonov, je pisala vsem svetovnim voditeljem in organizacijam, naj jih rešijo. In res je dosegla, da so spomenike prestavili in jih je UNESCO zaščitil. Podobnost s tem dogodkom Tomo Križnar vidi v početju slovenskega predsednika Janeza Drnovška.

Majhni lažje razumemo druge majhne

Tomo Križnar, svetovni popotnik in dober poznavalec dogajanj v Afriki

Kako ocenjuješ potezo predsednika Janeza Drnovška, da s svojim vplivom spodbudi humanitarno akcijo v Sudanu?

»Razumem, da je naš predsednik nekaj doživel, kar ga je očistilo in mu dalo posebno energijo, to lahko v stiku z njim čutiš. Sicer pa je bil predsednik Janez Drnovšek že ves čas v stiku s svetovnimi problemi, kot predsednik nekdanje Jugoslavije, kot vodja neuvrščenih, že takrat je o njih več videl, kot mi v Naklem, Kranju ali Bohinju. Pri njem sem najprej opazil misel, da svetovni politiki sploh ne rešujejo svetovnih problemov v koreninah, pač pa v vseh forumih, kjer se srečujejo, delajo nekaj, kar naj bi ščitilo le naš zahodni svet. Imel sem srečo, da sem živel tudi z drugimi ljudmi na planetu in se ne čutim več samo Gorenjca, Slovenca ali nekoga iz kulture Zahoda, pač pa čutim tudi z drugimi ljudmi. Saj so zgolj drugače »zapakirani«, sicer pa vsi skupaj pripadamo istemu homo sapiensu in bi morali paziti drug na drugega, ne pa se pobiti med seboj.«

Kakšne so danes razmere v Afriki, ki jih poznaš s svojih pogostih potovanj?

»Vse je še veliko slabše, kot je bilo. Ves kontinent,vsa podsaharska Afrika je v vojnah, tako je, kot pred dvesto leti v obeh Amerikah, ko je ekspanzija evropskega človeka in njegov pohlep po tamkajšnjih ozemljih in naravnih bogastvih iztrebljala Indijance. V severovzhodni Afriki poznamo podoben vzorec. Na eni strani imamo črne Indijance, na drugi njihove tradicionalne sovražnike, nomadske pastirje arabskih plemen, nekakšne kavbojce. Arabska vlada je med njima pospeševala konflikt, skrivaj oboroževala arabska plemena in jih pošiljala, da so pobijala črna plemena, med temi pa tudi rekrutirala mlade ženske za priležnice in moške za janičarje in slednje pošiljala nad lastno pleme. To se je dogajalo, dokler v Nubske gore nismo prišli nepričakovani obiskovalci, ki smo svetu razkrili, kaj se dogaja. Sedaj se ve, da je arabsko vlado podpirala arabska unija, v njenem interesu je nadzor sudanske nafte, da bi je ne dobil zahod ali Kitajska, domorodci so jim bili v napoto, ker je šel naftovod čez njihove gore in tako jih je bilo treba iztrebiti. Tudi v V Darfurju, ki mu je namenjena pozornost našega predsednika (sedaj bo obiskal Sudan, Kartum in morda Čad), se je vse pripravljajo po enakem vzorcu. Na eni strani so preprosti kmetje, črni Indijanci, na drugi arabska plemena (Džandžavidi), vlada je najela nomadske milice, da so zanjo opravljali umazan posel. Arabski nomadi v teh zgodbah so bili tudi sami izkoriščani in manipulirani. Ker smo razkrinkali, kako se je dogajalo v Nubskih gorah in tudi, kako so zahod, Združeni narodi in humanitarne organizacije ignorirali, kaj se dogaja, je mednarodna skupnost sedaj do Darfurja drugače pristopila.«

Si tudi oster kritik mednarodnih humanitarnih organizacij, ki tu niso odigrale prave vloge?

»V Nubskih gorah so s svojo humanitarno pomočjo skoraj vse zahodne človekoljubne organizacije sodelovale pri genocidu, ko so pomoč dajali v napačne roke. Namenjali so jo vladni strani, Arabci so z njo zalagali koncentracijska taborišča, ta pa so bila vaba za domačine, ki jih je tja privabila možnost, da bodo njihovi otroci preživeli. Arabci so jih vzgojili v islamske fundamentaliste in jih poslali nad lastne ljudi. V Afriki, Aziji, centralni Ameriki sem videl, da je humanitarna politika v rokah ekonomskih strateških interesov. To pa se dogaja zato, ker do domorodcev nimamo spoštovanja, ker se, izhajajoč iz krščanske tradicije, imamo za nekaj več, ker smo zapisani v naših svetih skriptah. Tisti, ki v njih niso omenjeni, niso božjega porekla in jih potemtakem ni škoda.«

V projekt, ki ga sedaj spodbuja naš predsednik, pa imaš zaupanje. Zakaj?

»Čutim resnični žar, s katerim se je lotil zadeve.«

Kakšen je namen pomoči, ki jo Slovenija ponuja Darfurju?

»Prva predsednikova ideja je bila, da bi v Sudanu ustanovili taborišče za 10 tisoč beguncev. To idejo smo šli preverjat vsi sodelujoči, ki nas je predsednik vključil v projekt (Unicef, Karitas, Rdeči križ, organizacija Skupaj, zdravniki tropske medicine). Jaz sem kontaktiral glavne kritike humanitarne pomoči, ki so napisali knjige in se danes njihovo mnenje upošteva pri oblikovanju zahodne pomoči, to so Alex de Waal, Peter Verney, Jamira Ron, July Flint. OZN in vsi jih upoštevajo, ker so na nubskem primeru pokazali, kako je bila mednarodna pomoč zgrešena. Ko se je leta 2003 začelo v Darfurju, so ti ljudje prebili medijsko blokado. Medtem je zahodna javnost postala tako ozaveščena, da je v primeru Darfurja ubrala drugačno pot. Kofi Anan je javno priznal, da gre za največjo katastrofo na planetu, State Department je priznal, da gre za genocid, Evropska unija, da gre za iztrebljanje.

Prepoznali so zadeve, kaj pa je mogoče storiti?

»Danes vemo, da nočemo ljudi spravljati proč od njihovih domov, polj, pašnikov razen če so zares življensko ogroženi. V taboriščih ljudje postanejo odvisni od pomoči. Ne čakajo več oblakov z dežjem, pač pa letala s pomočjo. Ko postanejo odvisni od nas, je tako kot z odvisnostjo od heroina: pade jim naravna odpornost, zapadejo v apatijo in depresijo, izgubijo osebno spoštovanje in dostojanstvo. Moja misel je, da bi morali humanitarne organizacije voditi antropologi in ne birokrati, ker slednji nimajo občutka in želijo te ljudi narediti po sebi, kar je narobe. Afričani živijo drugače kot mi, po naravnih in prvinskih načelih in le sodoben antropolog bo vedel, kako jim ponuditi pomoč, da jim ne bo škodila.«

Kakšno bo v primeru Darfurja ponudila Slovenija?

»Zadnje tedne se ves čas posvetujemo, ali je taborišče res največ, kar lahko damo Slovenci. Bi morda podprli nevladne afriške organizacije, ki so zelo učinkovite pri odkrivanju mučenja, druge se ukvarjajo z žrtvami posilstev, tretje z opazovanjem terena in varovanjem okolice taborišč? Kar bi rad jaz, pa je, da ameriška vlada s svojim sistemom opazovanja iz satelitov omogoči, da bi se nadziralo gibanja okoli taborišč, da bi videli, kdaj se jim približuje džandžamilska vojska. S tem bi bila taborišča, ki jih je tam že več kot dvesto in pod zastavo večine največjih svetovnih humanitarnih organizacij, varnejša pred nasiljem paravojaških skupin. Zavedati se moramo, da je humanitarna pomoč, samo obliž, treba je rešiti korenine tega genocida. V Darfurju so bili etnični konflikti že prej, a ljudje so se navadili z njimi živeti tako, da so se afriški kmetje in arabski pastirji zmenili med seboj, kje se bo paslo in kje kmetovalo, zbližali so se, se med seboj celo poročali, se z dogovori izogibali krvnim maščevanjem in če je do njih že prihajalo, so obstajale nekakšne odškodnine in tako je bil relativni mir. Tako so se ti ljudje začeli med seboj ceniti. Ko pa je bila koncu sedemdesetih let odkrita nafta (in pri tem so vedno vpleteni tujci, sedaj so poleg Američanov in Evropejcev zelo aktivni Kitajci, ki izkoriščajo že več kot štirideset odstotkov sudanske nafte), so zavladali ekonomski interesi in začela se je vojna za nafto. Pri tem pa vedno najbolj trpijo navadni ljudje. Evo zato je treba posredovati politično. Naš predsednik je začel izredno smelo, bolj kot vsi pred njim. Najprej je obiskal Pariz in se sestal z senatom in zunanjim ministrom. Francozi lahko dejansko posredujejo v Pekingu. Če Kitajci ne bodo odnehali z svojimi zakulisnimi aktivnostmi v Sudanu, se lahko zgodi, da jim bodo Američani dali vedeti, da jih bodo ostreje začeli izrivati iz Sudana. Po New Yorku in Washingtonu gre dr. Drnovšek v Bolivijo na inviguracijo prvega indijanskega predsednika po petsto letih španske konkviste in ameriškega neoliberalizma. To nikakor ni naključje. Tam bodo voditelji, ki jim je mar za pravice domorodcev, staroselce, med katere se lahko štejemo tudi mi Gorenjci in vsi »ki hrepe dočakati dan, da koder sonce hodi, ne vrag le sosed bo mejak …«

Se v vzorcih ogroženosti torej lahko prepoznamo tudi mi?

»Seveda, jutri smo lahko na vrsti mi, ki imamo vodno bogastvo. Slovenska hribovja so kot gobe napite naslednje naravne strateške surovine, ki jo bodo hoteli nadzorovati brezbrižni. Zato ne smemo dopustiti, da se uzakoni tak svet, da bodo lahko kar cele narode izbrisali in jim pokradli njihove naravne vire. Za to gre, da ne bodo naši otroci žrtve kolektivne depresije in apatije, češ da se ne da nič narediti. Naša kultura je res fašistoidna in genocidna, a z ozaveščanjem jo je mogoče spremeniti in priti do spoznanja, da ljudje na tem planetu živimo različne kulture, ki jih je treba spoštovati. Ne moremo reči, katera je prava, vsaka je nastala kot prilagoditev na dano naravno okolje.«

Pa lahko kaj stori tudi tako majhen narod, kot smo Slovenci?

»Mi, ki smo sami majhni, lažje razumemo druge majhne. Eden mora zavpiti »cesar je nag« in če zavpije en majhen, lahko požanje simpatije. Spomnimo se še enkrat, da je spomenike egipčanskih faraonov v Abu Simbiju premaknila majhna deklica.«

Danica Zavrl Žlebir