Intervju za Primorske novice, januar 2005

V nedeljo so sudanski uporniki in vlada končno sklenili mir. Bo s tem res konec več kot 20-letne morije v Darfurju?

Mir, ki so ga v nedeljo podpisali v Nairobiju ne vključuje Darfurja. Vojno, ki pa se je začela zaradi podobnih vzrokov kot na jugu Sudana, Arabci in humanitarna kriza v Darfurju se obravnava posebej, čeprav gre več ali manj za iste vzroke konfliktov. Prav zaradi tega je možno, da vojne v Sudanu sploh ne bo konec.

Problem je v popolnem nerazumevanju med ljudmi na jugu Sudana, ki so afriškega porekla, in tistimi na severu, ki so muslimani arabskega oziroma mešanega porekla. Konflikt, ki se je začel takoj po odhodu Angležev leta 1956, se ni nikoli pomiril zato, ker so Angleži pustili razmere, v katerih so lahko Arabci na severu takoj začeli izkoriščati in zatirati južnjake, Afričane. Zato so se ti uprli.

Menite, da je k podpisu miru pripomogla tudi večja medijska pozornost razmeram v Darfurju?

Gotovo! Ko smo leta 1998 skušali obvestiti svet o obleganju Nubov, ki je takrat trajalo že 15 let, ko smo redki posamezniki, ki nam je uspelo v prepovedano cono severno od sudanskih naftnih polj, skušali dopovedati domačim ustanovam, vladam v današnji EU in Združenim narodom, da se v Nubskih gorah dogaja genocid, da so ljudje iztrebljani zgolj zato ker žive nagi, nimajo šol in jim ni do mošej in da preživele nasilno spravljajo v koncentracijska taborišča, ker naj bi ogrožali naftovod, za to razen slovenskega Ministrstva za zunanje zadeve, koder je bil takrat državni sekretar Franco Juri, s tem praktično noben birokrat ni hotel ukvarjati. S filmom o Nubah, ki smo ga naredili na TV Slovenija, smo se prebili v Ameriko. Ko smo na festivalu v Koloradu dobili nagrado za najboljši dokumentarec, so se v medijih pojavile ocene filma in hkrati čudenje, zakaj se to ne ve, kako to, da o tem ne poroča CNN, ABC. Naš film je nato pokazala največja mreža PBS, to je k poročanju prisililo tudi druge in vzbudilo pozornost zahodnih politikov, ko so primer uporabili v svoji vojni proti terorizmu.

Zakaj po vašem mnenju zahodnjaški mediji danes tako malo poročajo o državah tretjega sveta, še posebej o Afriki?

Podobno kot muslimani tudi kristjani verjamejo, da smo ljudje iz knjig, da je naša zgodovina zapisana v naših svetih spisih in da smo zato bolj ljudje. Afričane smo vso kolonialno zgodovino gledali zviška zato, ker so kolonialne sile namenoma ustvarjale negativne predstave o njih - da so leni, umazani - zato, da so s tem opravičile evropeizacijo Afrike, uničevanje njihovih kultur in vsiljevanje naše civilizacije. Ob vsem tem pa je tudi nastala neka slaba vest, ki še danes drži. Vedno bolj se zavedamo, kako grdo smo se Evropejci obnašali kot gospodarji v Afriki. Zdaj prihajajo nove knjige, ki nas razkrinkujejo v bit kot dvolične, hinavske. Vedno smo trdili, da prinašamo samo najboljše - civilizacijo, omiko, napredek - v resnici pa smo prepogosto samo brezobzirno izkoriščali. Samo v belgijskem Kongu je v dvajsetih letih vladavine kralja Leopolda zaradi prisilnega dela umrla polovica tamkajšnjega prebivalstva. Zaradi te slabe vesti na zahodu, se mediji nekako odvračajo od Afrike, a mimo dejstev enostavno ne moreš. Današnje Afrike se ne da razumeti brez analize obdobja kolonialne zgodovine.

Bi si s poročanjem o Afriki očistili umazano vest?

Seveda! In prišlo bi do katarze in do novega začetka. Mislim, da bo Evropa morala skozi to, se opravičiti, prevzeti določeno odgovornost za nastale razmere in začeti delati z Afriko. Če ne, bodo drugi - najsi bo to Azija ali Amerika - izkoristili prednost sodelovanja z Afriko. Evropa, ki je tako blizu in ima toliko znanja in moči, je gotovo primernejša tudi zaradi najboljšega kar smo izumili Evropejci: to so naše vizije humanizma. Te so nam lastne v isti meri kot naš fašizem.

Kako ocenjujete močan odziv medijev in posledično tudi javnosti na tragedijo v JV Aziji, medtem ko se za dogodke, ki v Afriki zahtevajo še več žrtev, nihče ne zmeni?

V soboto je Jan Egeland, direktor UN Emergency programmes na tv-postaji CNN, hvaležen za vso pomoč, ki jo ljudje zbirajo za žrtve cunamijev, prosil, naj istočasno ne pozabimo na Darfur in Kongo. V Kongu je v petih letih za posledicami državljanske vojne, ki jo ne vodijo samo plemenski konflikti ampak tudi interesi svetovnih multinacionalk na poljih koltana, umrlo pet milijonov ljudi, denarja pa niso zbrali praktično nič. Mislim, da je sočutje do žrtev cunamijev tolikšno preprosto zato, ker ne gre za političen pojav, temveč za naravno katastrofo. Poleg tega imamo iz dežel okoli indijskega oceana vsi dobre izkušnje. Tam smo veliko potovali in poznamo dobročutnost tistih ljudi. Zato so nam oni bližje kot neki neznani Bantuji v Kongu, ki so nam jih kolonialne sile še do pred kratkim slikale kot divjake, ljudožerce, na pol živali.

Kdaj ste nazadnje obiskali Nube?

Julija 2003.

Kako živijo danes?

Od februarja 2002, ko so uporniki iz nubskih gora podpisali premirje z vlado, je tam nastavljenih 99 opazovalcev miru iz evropskih dežel, Amerike, Kanade, Avstralije in Nove Zelandije. Arabci zato ne upajo več napadati, bombardirati. Ti opazovalci imajo letni budžet v višini petih milijonov dolarjev, helikopterje, landroverje, vse. Seveda pa prinašajo s seboj tudi svoj vpliv. Bombone mečejo kar skozi okna. Med Nubami, ki niso vajeni sladkorja temveč medu, so se že po dveh letih pojavili prvi sladkorni bolniki. Kljub temu je vsekakor bolje, kot je bilo.

Toda! Ob miru, ki je bil podpisan v nedeljo, je južna uporniška vojska Nube zabarantala Arabcem za neko drugo provinco. Pogajanja za mir za Sudan so tekla tako dolgo predvsem zaradi treh spornih provinc, med katerimi so tudi nubske gore. Južni uporniki so jih zabarantali za provinco Abyei, kjer je nafta. Tako so nubske gore in zdaj tudi Južni plavi Nil padli pod nadzor Severa.

Kako se ta nadzor odraža?

Šestdeset odstotkov vseh opazovalcev miru, kar pomeni tudi šestdeset odstotkov moči, bo s Severa, štirideset odstotkov pa z Juga. Tako bodo nubskim goram spet zavladali Arabci. Ko bo mir v celem Sudanu, tudi v Darfurju, bodo v nubskih gorah še vedno imeli več besede potomci tradicionalnih lovcev na sužnje. Nube tega nočejo in zato pravijo, da miru ne bo, ker ni pogojev zanj.

Zakaj je za Arabce tako pomemben nadzor nad Nubami?

Arabci prihajajo iz puščave in nubske gore so prvi raj južno od sudanske prestolnice, kjer je voda in dobra zemlja, hladneje je, v gorah je manj belih mravelj, termitov, manj bolezni, več dobrega zraka. Arabcem je dovolj puščave in hočejo vse te dobrobiti gora. Že stoletja lovijo črnske domačine za sužnje, predvsem za spolna izkoriščanja. Mlade deklice in mlade fantke. Ugrabijo jih, preden dobijo plemenske brazgotine, ker je to kot neke vrste registracija. Pri tem pobijejo cele vasi. Bil sem priča pogoriščem in raztresenim lobanjam, iztrebljenim celim pokrajinam. Zato da ujamejo nekaj dečkov in deklic, ki jih nato prodajo, pobijejo vse priče ter požgejo in odpeljejo vse, kar je mogoče.

Se vam kljub vsemu videnemu še toži po tednih samote pod pripekajočim afriškim soncem?

Absolutno. V Evropi se mi pogosto zdi, da sploh ne živim, ker ne vidim nobenega smisla v kopičenju materialnih sredstev. Osnovne stvari imam in to mi zadošča.

Kličejo! Telepatsko vznemirjajo. Ni mirnega spanca. Vem, da so tam ljudje, ki so ogroženi. Če ne veš zanje, te ne morejo vznemirjati, jaz pa sem jih srečal, zato v Evropi ne morem imeti miru. Tukaj poskušam doseči, da bi se spremenilo splošno mnenje o Afričanih, da nanje začeli gledati drugače. Zato pišem knjige in delam filme, tam dol pa se skušam čim bolj vživeti v njih in jih kolikor sem le sposoben razumeti.

Kdaj se boste ponovno odpravili na pot?

(Nasmešek) Ko napišem knjigo. Tako bogate kulture je zelo težko opisati na preprost način. Ker so to nam tako alternativne civilizacije. Nisem zadovoljen s tistim, kar je bilo do zdaj napisano, rad bi jih predstavil boljše. Ne morem prepisovati iz antropoloških del, ampak se moram držati svoje intuicije, svojih malo izkušenj, ki sem jih dobil. To je kot delo pesnika, ki dobi navdih, pa ne ve od kod.

Se vedno prepuščate intuiciji, tako kot na poti po neoznačenih afriških stezah, kot ste omenili na predavanju?

Skušam si pomagati tako z razumom kot z intuicijo. Razum je uporaben za stvari, ki jih je možno reševati z razumom. Ko je njegov domet že zamejen, pa lahko služi intuicija. Pomembno je, da greš naprej, to so ljudje v človeški zgodovini ves čas počeli. Tudi, ko so se selili iz Afrike, saj niso vedeli, kam gredo. Pa je bilo prav, da so se, tako smo najbrž tudi nastali mi.

Nas bo intuicija sčasoma peljala nazaj v Afriko?

Prav bi bilo, da se vrnemo k stari materi in poskrbimo zanjo. Ne bo se nam dobro pisalo, če ne bomo poskrbeli za svoje rojake. Tista kultura, ki ne skrbi za stare in za otroke, nima prihodnosti. Točno tega bi se lahko od Afričanov naučili. Te njihove plemenskosti, ki je sicer gojena samo do ljudi svojega plemena, ampak deluje tako, da človek nikoli ni tako kot pri nas sam proti vsem. Kadar potrebuje podporo, jo tudi dobi, pa ne od bank in zavarovalnic, ampak od skupnosti. Če bi se skupaj naučili dojemati, da smo vsi Zemljani del istega plemena, ki je obzirno in skrbi za vse svoje člane