Jezik / Language

Ustanova Toma Križnarja
Turistična 4
4202 Naklo


Ustanova, ki jo je ustanovil Tomo Križnar s podporniki, producira dokumentarne filme in knjige, ki imajo cilj pridobiti zavest človeštva o pomenu zaščite staroselskih ljudstev na področij v vojnah tujih interesov za nadzor naravnih virov.

 

Prosimo donirajte za produkcijo novega dokumentarnega filma o razmerah v najteže dostopnih gorah Kauniaro.

PROSIMO, PRISPEVAJTE IN NAM POMAGAJTE DOKONČATI FILM IN ZAUSTAVITI ŠIRJENJE GOBAVOSTI.


                   TRR:
    SI56 0400 1004 8620 172
                   BIC:
             KBMASI2X

 


 
 

 

 

 

Humanitarna ustanova H.O.P.E.

Letališka cesta 29
1000 Ljubljana
www.hope.si

Donacije za kamere in internet
TRR:
   SI56 6100 0000 1846 742

BIC: HDELSI22
Koda namena: CHAR
Namen: Internet in kamere 


Ustanovo je po vrnitvi iz Darfurja ustanovil Klemen Mihelič s podporniki. Namen ustanove je zbiranje prispevkov za video nadzor konfliktnih območij v obliki miniaturnih video kamer, mini prenosnikov in satelitskih anten za internet. 

Obe ustanovi tesno sodelujeta. 

 
Klemen Mihelič predstavlja miniaturne kamere ženskam v taborišču na čadsko-sudanski meji

Celoten film
Eyes and Ears of God
na YouTube

»Če nimaš zaščite močnih, ne boš obstal.«

Kako v Kongu apetiti po naravnem bogastvu ubijajo telesa in duše tamkajšnjih prebivalcev?

Tomo Križnar - Sobotna priloga Dela, 20.4.2013


Podobno kot imajo konzerve s tunino oznake dolphin save, bi moral tudi vsak mobilni telefon imeti oznako okapy save, gorilla save, Pigmy save – če že ne Human save!

Obiskal sem kar nekaj nevarnih krajev v Afganistanu in Pakistanu, Kambodži, Gvatemali, Braziliji, Iranu, Sudanu in na drugih prizoriščih, kjer se za nadzor naravnih virov prerivajo in ubijajo najbolj surovi značaji človeške vrste. Ampak tako strah, kot me je kar naprej na robu pragozdov in savan pod zasneženimi ugaslimi vulkani vzhodnega Konga, me ni bilo še nikjer.

Takoj ko te zagledajo, trznejo. Roke, ramena, cela telesa reagirajo kot pri divjih živalih, ko začutijo plen ali ko se ustrašijo. Ni očesnega stika, ni iskrice zanimanja v zenicah, ni človeške zvedavosti kot pri normalnih ljudeh drugod po svetu. Ni radovednosti, kdo si in od kod si prišel ter kaj imaš povedati.

Vse, kar je, je hitro preračunavanje, kako bi se te dalo izkoristiti. Ali pa strah, da nisi tudi ti najemnik nove svetovne sile ali nadnacionalne korporacije, ki se drenjajo v najbolj bogati deželi na planetu. Torej nova mednarodna baraba, ki je prišla krast naravna bogastva v Kongovsko kotlino. Nov agent! Nov vohun! Morda celo poročevalec, ki utegne na skrivaj posneti največjo korupcijo in s filmom pokazati svetu največjo vsesplošno dekadenco in degeneracijo na Zemlji.

Ljudje na cestnih blokadah v mitnicah, vsakih nekaj deset kilometrov, ki poskočijo v različnih uniformah in s puškami v rokah, so po nekem pravilu svetlejše polti, kar pove, da naj bi delali za big mana v tisoč in petsto kilometrov oddaljenem glavnem mestu Kinšasi. Ljudje v zdelanih capah, ki zaprejo cesto/stezo z navadno vrvjo in se napol skrivajo za kupi peska, deset metrov pred oviro in za njo, kar naj bi popotnika prepričalo, da so lokalni uslužbenci, ki so prevzeli vzdrževanje ceste v svoje roke, ker big man v glavnem mestu ne dela nič, so po nekem istem pravilu ogleno črne barve lokalnih plemen, kar pove, da so preprosti navadni ljudje, ki pobirajo cestnino, da si s pol dolarja, ki jim ga skrivaj stisne preplašen šofer vsakič v dlan, samo pomagajo preživeti. Najbolj nevarni pa so tisti, ki se prihulijo, ko se naš »taksi« ustavi na bornih tržnicah med kolibami iz blata in slame, in se predstavijo, da so iz emigration ali ministerie du turistic.

Potem ko malomarno pregledajo potni list in vizum, vprašajo za dovoljenje za fotografiranje. Ko poveš, da ga nimaš, ker si šele vstopil v deželo, in da bi moral ponj v glavno mesto, kamor bi prispel po teh nemogočih cestah in počasnih rekah čez kak mesec, te hočejo na vsak način zvleči nekam proč od oči firbcev, v barako, na kateri je tabla in piše nekaj v zvezi z Republique democratique du Congo, ali pa kar v prvo trgovino, če je ni, pa kar za prvi vogal ali v nasad banan.

Še preden postanejo zares agresivni, sem se naučil povedati, da ne potrebujem dovoljenja, ker nisem turist, ampak obiskujem katoliške misijone, da bi posnel razmere in našel način, kako pomagati staroselskim ljudem v Kongu.

»Organisation?« vprašajo s posebnim poudarkom.

»Ja! Organisation!« ponavljam za njimi z istim posebnim poudarkom in kažem izkaznico humanitarne organizacije Hope s svojo fotografijo.

Organisation pomeni, da nisem sam. Da imam za seboj big mana, ki se bo potegnil zame, če me bodo aretirali in izsiljevali za več podkupnine, kot je plačujejo lokalni ljudje. Organisation ne plačuje nobene podkupnine cestnim in vaškim parazitom. Big man iz Organisation plačuje podkupnine samo big manu v Kinšasi. Velike podkupnine. Brez velikih podkupnin ne bi mogli v Kongo. Brez sodelovanja z big manom v državnih institucijah ne bi mogli zadovoljevati svojih interesov.

Ampak ti, ki dvigajo adrenalin in strašijo vsak dan po cestah in vaseh, v resnici niso tako nevarni, kot se delajo, tudi če so pijani in zadrogirani in vsak ve, da so posilili to in ono ženo in dekle ter pretepli nekaj fantov, ki niso hoteli izprazniti žepov.

Resnično pokvarjeni in res nevarni so tisti, ki jih sploh ni videti in jih nikoli ne srečam. Največji banditi na planetu, največje kriminalne združbe, največji roparji sveta delujejo za temi »pojavami«, ki rastejo iz ceste in poganjajo iz gozdov ... in nanje običajno sploh ne pomislimo.

Kongo - bogata država

»In mi smo prvi od banditov,« se je za mizo, ko smo prvič sedli h kosilu v katoliškem misijonu v Mambasi, posmehnil italijanski oče Dino, vpričo dveh kongovskih župnikov.

»Ne, ne!« sem hitel. »Vi ste edini, ki skrbite za ljudi. Vi delate za ljudi.«

Ne vem, kako prepričljiv sem bil, ampak to, kar sem rekel, sem res mislil - to pa zato, ker so mi od Airuwe na severu Konga, kjer sem prejšnji mesec po stezi prek najmanjšega mejnega prehoda prečkal mejo z Ugando, na vsej nekaj sto kilometrov dolgi stezi čez valovito savano prek Bunije in Komande do katoliškega misijona globoko v pragozdu v Mambasi krajevni afriški katoliški župniki razkazovali šole in bolnišnice, ki so jih ustanovili belgijski misijonarji v času kolonialne uprave, ki res nimajo kaj več opreme kot najbolj revne v Sudanu, pa vendar jih katoliški očetje vzdržujejo brez vsakršne podpore ministrstev v Kinšasi. In si drznejo ostro kritizirati novega predsednika Kabilo (sina prejšnjega Kabile, ki je z uporom pregnal zloglasnega Mobutuja Seseja Sekoja), da samo krade in razprodaja njihova naravna bogastva tujcem.

»Uporniki proti Kabili imajo prav!« kar naprej poslušam ljudi v vzhodnem Kongu, vsepovsod. »Le način ni pravi! Ni prav krasti in posiljevati in ubijati ljudi kar vsepovprek!«

»Ime Kongo smo dali našemu kazinoju zato, ker je Kongo sinonim za bogastvo,« mi je pred leti zatrdil lastnik igralnice na avtocesti med Grosupljem in Ivančno Gorico, ko sem protestiral, kaj se gre z imenom dežele, v kateri naj bi v zadnjih desetletjih zaradi vojn in podhranjenosti umrlo nekaj milijonov domačinov.

Res je: Kongo je, kar se tiče naravnih virov, najbrž najbogatejši del planeta. Zlasti če si prišel iz Sahela, se ne moreš načuditi neizmernemu razkošju rastlinskih in živalskih vrst. Kar naprej dežuje in kar naprej sije sonce. Zemlja in nebo rojevata večje in močnejše oblike življenja kot kjerkoli drugod na zemeljski obli. Vse živo je videti, kot bi bilo gensko spremenjeno. Drevesa so večja, sadje in zelenjava so večji in bolj raznoliki, v Kongovski kotlini in na njenem obrobju živi največ različnih vrst živali, nekaterih ni možno najti nikjer drugje na Zemlji. Kongovska kotlina je hkrati tudi največja rojevalnica ljudi. Kakšne kapacitete, kakšni človeški potenciali. Od skoraj rdečih Pigmejcev, najmanjših ljudi na Zemlji, do najbolj postavnih in najbolj črnih Nilov, pa čokatih širokoplečih Bantujcev, ki so kolonizirali deviške naravne rastlinjake ob drugi najmogočnejši reki na planetu s pomočjo železa, ki so se ga naučili topiti iz rude, ter vseh odtenkov barve človeške kože iz Indije, Kitajske, Arabije in celo Latinske Amerike; celo Rome sem srečal že med prvim potovanjem na motorju čez Kongo leta 1979 ...

Kongovski pragozdovi v srcu Afrike niso srce teme, kot je prizorišče v romanu s tem naslovom opisal Joseph Conrad, da bi opozoril na grozodejstva, ki so jih počeli kolonialni Belgijci. Niti apokalipsa zdaj, kot je sto let kasneje v filmu, ki ga je navdihnilo Conradovo pisanje, poskušal pojasniti ravnanje ameriške vojske v Vietnamu Francis Ford Coppola. Največji deževni pragozdovi, ki se razprostirajo v kotlini na tisoče kilometrov okrog istoimenske reke Kongo, niso »zeleni pekel«, kot je podobno kotlino reke Amazonke prav tako na ekvatorju opisal James Fraser, kjer mestni ljudje, vajeni le ulic, tramvajev in knjižnic, na veliko zbolevamo za eksotičnimi boleznimi in umiramo iz gole panike pred vseprisotnostjo vsemogočnih vesoljnih ustvarjalnih sil ali v najboljšem primeru odmetavamo tanek sloj kultiviranosti in globoko iz nezavednega na veliko znorevamo in se spreminjamo nazaj v zveri in ljudožerce.

Pragozdovi v Kongovski kotlini in njeni robovi okoli ekvatorja so mogočnejši, bolj deviški in lepši od ostankov deževnih pragozdov na havajskem otoku Kauai ali na Gold Coast v Avstraliji ali v Kostariki, ki jih množično obiskujejo turisti z vsega sveta, željni prvinskih občutkov.

Iti še dlje od velikih mest in transportnih poti je težko. Smo najdlje od »ponorelega sveta«, »ki samo je in iztreblja«. Razen prek tranzistorjev, ki pa imajo le sem in tja polne baterije, nas ne dosegajo niti dnevne novice niti trenutni svetovni »perception management«. Uživamo najbolj naravno hrano brez vsakršnih konzervansov, ki raste brez vsakršnih umetnih gnojil, ker za te enostavno ni denarja. Sredi kontinenta, ki spi kot zakleta Trnuljčica, pijemo najbolj čisto vodo in dihamo najbolj čist zrak na planetu. Če kje, tukaj v Kongu verjamem, da ima človeštvo prihodnost.

Ampak zakaj poti niso nič boljše, kot se jih spomnim s prvega obiska pred tridesetimi leti?

Leta 1993 sem v dveh mesecih z 80-kubičnim Tomosovim motorjem prevozil isto pot, od Kartuma v Sudanu prek Jube v Južnem Sudanu, prečkal mejo v Kongo blizu kraja Yei in prevozil ves vzhodni Kongo po isti cesti čez Bunio, Beni, Gomo in naprej prek Ruande in Burundija vse do Dar es Salama v Tanzaniji. Zdaj lahko primerjam, kar se spomnim od takrat, in sem ena redkih živih prič, da je vsa infrastruktura slabša in da je v resnici razpadla. Ne samo ceste, tudi mesta in kolonialne zgradbe belgijske uprave in navpične strehe domovanja belgijskih kolonizatorjev na gričevjih na vzhodu, kjer se pasejo holandske krave. Celo pokopališča s flamskimi imeni ... Vse, kar je spominjalo na urbano civilizacijo, je v teh tridesetih letih, ko sem potoval drugod po svetu, vzela nazaj džungla. Najbolj pa mi je žal šol; dolgih vrst skrbno prepleskanih učilnic na skrbno pokošenih livadah med fantastičnimi katedralami dreves, s presrečnimi učenci v snažnih belih in modrih uniformah, ki so mahali in vpili v pozdrav skozi okna brez šip, čim so me zagledali na motorju, navezanem s torbami, bananami, zalogami bencina in majhno opico na vrhu.

Lahko razumem, da v vzhodnem Kongu ni muzejev, galerij, knjižnic in sploh nikjer nobenih knjig in časopisov, kaj šele internetne kavarne. Ne morem pa sprejeti dejstva, da se v tem raju na zemlji trpi za podhranjenostjo in umira v vojnah na milijone domačinov, podobno kot v Sudanu. V Sahelu, kjer so naravne razmere za človeka najmanj ugodne in najmanj luksuzne in ponekod dobesedno peklenske.

Od kavčukove do koltanove mrzlice

To, kar se dogaja ljudem v Kongu, se jim ne dogaja samo zato, ker so razvajeni in ker nikoli niso počeli kaj več, kot čakali, da jim je banana padla s palme. Niti zato, ker se njihovo naravno okolje ni nikoli v zgodovini kaj dosti spreminjalo, in zato niso vajeni prilagajati se na nove razmere, kot je recimo kontinentalna vojna za nadzor naravnih virov.

Tudi v Kongu se je od prihoda Azijcev in Evropejcev pred petsto leti predvsem ropalo, lovilo in pobijalo. Za lovci na sužnje, ki so odvlekli najmočnejše in najbolj sposobne potenciale, da so razvijali tuja gospodarstva, so prišli lovci na slone. Ti so konec devetnajstega stoletja bogateli s slonovimi okli, ki so jih rezali na primer za tipke na klavirjih, da so se lahko žlahtne gospe in gospodje vdajali plemenitim užitkom. Ropanje naravnih virov in ubijanje domačinov je doseglo vrhunec za časa zasebne kolonije belgijskega kralja Leopolda I., ki so jo kot največji filantropski projekt v človeški zgodovini »požegnale« vse tedanje evropske sile. V kavčukovi mrzlici, ki je služila potrebam gumarjev v začetku avtomobilske industrije, so v največji dvoličnosti človeške zgodovine belgijski plačanci iztrebili polovico tedanjega prebivalstva Konga - deset milijonov ljudi.

Deset milijonov! Toliko torej, se ocenjuje, da jih je zdaj, sto let kasneje, v prav tako nekaj desetletjih, pomrlo tokrat zaradi - koltana.

Koltan je okrajšava za kolumbit-tantalit, rudnino, ki vsebuje niobij in tantal. Če se koltan rafinira, postane prašek, ki je odporen proti največjim temperaturam, z edinstveno zmožnostjo skladiščenja električnega toka. Zato ga ne vgrajuje v kondenzatorje samo vojaška industrija, ampak tudi vsa civilna digitalna tehnika, od zabavne, ki ga potrebuje za igralne konzole, do najbolj praktične, ki jo najbolj množično uporabljamo vsi v svojih mobilnih telefonih, digitalnih kamerah, računalnikih ... Koltan omogoča, da so naše naprave vse manjše in manjše, kar nam daje vse večje udobje.

Devetdeset odstotkov koltana so nadnacionalne korporacije, katerih logi nam osvetljujejo noči z največjih modernih babilonskih stolpov sodobnih Sodom in Gomor, doslej odkrile tod v vzhodnem Kongu.

Povprečna 14-odstotna letna rast potreb po koltanu na planetu povzroča, da je koltan zdaj nekaj, kar je bilo nekoč zlato. Čeprav je cena lani poskočila s 60 na 600 dolarjev za kilogram in letos spet padla na 120 dolarjev, koltankop baje zasluži povprečno več kot dvesto dolarjev na mesec, kar je desetkrat več, kot znaša povprečna delavska plača v Kongu.

Kakor sem lahko videl na prvih poljih koltana, jugovzhodno od Bunije v smeri proti Albertovemu jezeru, kamor me je na motorju po najbolj obupnem kolovozu peljal eden od lokalnih katoliških očetov, rudo kopljejo v odprtem kopu, z najbolj primitivnimi tehnikami - s krampi in lopatami. Podobno kot zlatokopom tudi domačinom, ki rijejo za koltanom, pomaga voda, ki izpira blato, da težja kovina lahko potone na dno izkopanih jam, kjer jo nato podrsajo in poberejo.

»Vaščani na veliko zapuščajo polja, nasade, črede in se gnetejo v močvirja in pragozdove, kjer razen kopanja ne počnejo nič drugega, kot kockajo, pijejo in se vdajajo razvratu,« je potožil oče.

Krvavi koltanov prašek

Čeprav zaradi vse bolj praznih puščic usihajo finančne podpore iz Vatikana, Evrope in Amerike, je zaščita misijonskih očetov od vseh big manov v Kongu še najbolj čista. Zato potujem po Kongu s podporo in z zaščito misijonskega sistema. Z misijonarji se, čeprav se ne znam prekrižati niti ne morem pojesti hostije, počutim bolje kot s katerimi koli vladnimi stražarji, varnostniki, vojaki ali birokrati, ki me drug za drugim ob vsakem srečanju kar naprej hočejo okrasti. Bolje kot s tujimi nevladnimi organizacijami, ki se me bojijo bolj kot kristjani hudiča, morda res zato, da ne bi po naključju razkril njihovega stranskega biznisa. In bolje celo kot z agencijami OZN; od te, ki skrbi za otroke, do te, ki bi morala skrbeti za begunce, in te, ki jo vsi poznamo, da bi morala skrbeti za hrano vsega človeštva ... Do te, ki se postavlja z vzdevkom Monusco in pomeni 16.000 vojakov pod modrimi čeladami, največjo vojaško misijo OZN na Zemlji, in jo celo mainstream mediji zadnja leta redno obtožujejo neučinkovitosti, trgovine z orožjem in celo spodbujanja konfliktov, da imajo opravičilo ostati v Kongu, in posilstev.

Zadnje poročilo Monusca se brani obtožb, da so zgolj navadni vojni dobičkarji, in poskuša prikazati, da so poleg big mana v Kinšasi največjih dobičkov od koltana deležni predvsem različne skupine upornikov proti centralni vladi, ki vse bolj sistematično zasedajo koltanova polja, in njihovi gospodarji čez mejo v Ruandi.

Ruandska vojska naj bi s prodajo koltana v zadnjih osemnajstih mesecih zaslužila več kot 250 milijonov dolarjev, čeprav v Ruandi koltana sploh ni. Tihotapljenja in preprodajanja koltana v Belgijo je prav tako osumljena tudi Uganda.

A v nasprotju s krvavimi diamanti je v koltanovem prašku veliko težje zaslediti kri.

Pričakoval sem, da bova z očetom ostala z blatnimi delavci, večerjala z njimi manioko in kaj pečenega iz gozda, spila močno žganje iz banan ter prespala pod mrežo proti komarjem in navsezgodaj, ko se bodo hlapi dvigali iz čudovitega gozda, imela mašo. A ozračje je pozno popoldne kar naenkrat postalo težko, mastno kot rdeča aluvialna ilovica na kupih povsod okoli nas. Eden od nadzornikov, ki so na dosegu svojih ruskih kalašnikovk ves čas sumničavo pogledovali izpod obrvi, je nekaj hitro govoril po satelitskem telefonu, nato pa trdo poklical očeta.

Cobra Matata, komandant uporniške skupine, ki nadzoruje kopanje na tej strani, je poslal svarilo, da ne mara nobenih turistov in da naj se takoj odstraniva in raje poskrbiva za duše, ne za posvetne stvari. Oče, ki ga sicer nisem nikjer videl plačati podkupnine, je ubogal.

»Glej, kako kalna je,« je šepnil vojak na mostu čez reko Ituri. »Privlekli so težke stroje. Kitajci!«

»Kitajci so big manu v Kinšasi plačali koncesijo, zdaj delajo z našo reko in z gozdom, kar hočejo. Mi od fantastičnih dobičkov ne dobimo čisto nič,« je kimal oče.

»Nič šol, nič filharmonije, nič opere, kot v Manousu v pragozdovih Amazonije pred sto leti, v času kavčukove mrzlice?«

»Niti ceste, da bi posel lahko vsaj neovirano potekal,« se je potožil oče med vračanjem v misijon.



Za koltanovo mrzlico ne zbolevajo samo elite, ki verjamejo, da so diamanti večni, ampak vsi mi, navadni ljudje, ki nas proizvajalci lovijo na vse bolj bleščeče ekrane digitalnih igračk. Vsi mi, ki nasedamo opičjemu refleksu, smo tisti najbolj nevarni big man, ki ga ni nikjer videti in ki ga nikoli ne srečaš na rdečih razdrapanih kolovozih Konga.

Morda bo človeštvo ganilo sporočilo, da je v koltanu poleg krvi navadnih državljanov Konga tudi kri Pigmejcev, najmanjših ljudi, ki so podobni Bušmanom in so bili vsem nam tako všeč v filmih Bogovi so padli na glavo (zloglasni diktator in kleptokrat Mobutu jih je že pred pol stoletja označil za prve državljane Konga). In tudi goril, ki jih je na pobočjih Mesečevih gora proučevala Dian Fossey in so nam ostali v spominu iz filma Gorile v megli. In okapijev, najbolj nenavadnih živali, podobnih zKako svetovni apetiti po naravnih bogastvihebram, konjem in oslom, ki živijo samo v gozdu Ituri.

Konec lanskega leta je po pripovedovanjih prič v gozdu Ituri komandant Cobra Matata ubil štirinajst okapijev.

Podobno kot imajo konzerve s tunino oznake dolphin save, bi moral tudi vsak mobilni telefon imeti oznako okapy save, gorilla save, Pigmy save - če že ne Human save!

Tomo Križnar, Kongo, 29. marca 2013



<h2>»Če nimaš zaščite močnih, ne boš obstal.«</h2> <h4>Kako v Kongu apetiti po naravnem bogastvu ubijajo telesa in duše tamkajšnjih prebivalcev? <br><br>Tomo Križnar - Sobotna priloga Dela, 20.4.2013</h4>
<br>

      

Copyright © 2017. All Rights Reserved.