Jezik / Language

Ustanova Toma Križnarja
Turistična 4
4202 Naklo


Ustanova, ki jo je ustanovil Tomo Križnar s podporniki, producira dokumentarne filme in knjige, ki imajo cilj pridobiti zavest človeštva o pomenu zaščite staroselskih ljudstev na področij v vojnah tujih interesov za nadzor naravnih virov.

 

Prosimo donirajte za produkcijo novega dokumentarnega filma o razmerah v najteže dostopnih gorah Kauniaro.

PROSIMO, PRISPEVAJTE IN NAM POMAGAJTE DOKONČATI FILM IN ZAUSTAVITI ŠIRJENJE GOBAVOSTI.


                   TRR:
    SI56 0400 1004 8620 172
                   BIC:
             KBMASI2X

 


 
 

 

 

 

Humanitarna ustanova H.O.P.E.

Letališka cesta 29
1000 Ljubljana
www.hope.si

Donacije za kamere in internet
TRR:
   SI56 6100 0000 1846 742

BIC: HDELSI22
Koda namena: CHAR
Namen: Internet in kamere 


Ustanovo je po vrnitvi iz Darfurja ustanovil Klemen Mihelič s podporniki. Namen ustanove je zbiranje prispevkov za video nadzor konfliktnih območij v obliki miniaturnih video kamer, mini prenosnikov in satelitskih anten za internet. 

Obe ustanovi tesno sodelujeta. 

 
Klemen Mihelič predstavlja miniaturne kamere ženskam v taborišču na čadsko-sudanski meji

Celoten film
Eyes and Ears of God
na YouTube

BOJANINO BOŽIČNO PISMO

Del zapisa, ki je nastal v predbožičnem času v Kampali, v Entebbah.

Merry Christmas naju spremlja že od kar sva odšla na pot, na letališču plastične jelke, ena večja prihod praznikov, nekateri trgovci so hodili na okoli z zlatimi kronami, v malce boljših fast food šopih so si nadeli zlate metuljčke iz krep papirja. Hodnike so spreminjali v prodajalne okraskov, igrač, ... trgovci so pomagali trpati prostor z vsem kar se jim je zdelo, da jim bo uspelo v prednovoletnem času prodati.

Ob pogledu na lepo mamo z dvoletnim sinom, ki sedi na cesti in kinka, Tomo meni, da je Mngolka, se sprašujem, kako bo ona preživela božič, kaj bo na božični večer na njeni mizi, so samo kristjani lahko deležni pojedin ali ji navkljub vsemu kdo kaj ponudil? Kaj bo ta mama podarila otroku, no potolažim se šele, ko se zavem, da mu enega darila pa zagotovo ne more vzeti nihče in to je vez med njima, ljubezen in milina, ki jo temu otroku lahko izkazuje samo ta mama.

Kaj je pravzaprav še ostalo od božiča, če se ozrem naokoli najpogosteje tekanje iz trgovine v trgovino in kljukanje seznamov, to ja, za tega že imam, zanjo še ne … kaj ne bi bilo lepše, če bi si znali pokloniti obisk, si postreči z nečim skromnim, ne pa v trenutku napolniti mizo, da nimaš več časa ne za pogovor, ne za razmišljanje, saj se najprej ukvarjaš s prigrizki, kasneje pa še s slabo vestjo, da si tako egoističen in si si dovolil vso to packarijo vnesti v svoje lastno telo.

Komaj čakam, da grem iz tega vrveža in, da bom med preprostimi ljudmi, med ljudmi, ki jim je sveta skromnost in so vrženi iz udobja materializma vendar v udobje božanja matere Zemlje.

Zapis nastal v letalu, na poti iz Jube v Maban, 23.12.2014

V Jubi že utripajo lučke iz redkih a tam toliko bolj kičastih prodajalen, prav nič ne pašejo božična drevesca med saharski pesk, med temnopolte, ki se hladijo pod sencami mogočnih mangovcev, ter pod širokimi listi bananovcev. Na letališču v Jubi se vse gnete, vsi se pomikajo naprej, le redkemu uspe med množico prodreti v nasprotno stran, pa saj gre, samo razum je potrebno izklopiti, prepustiš se toku, ki se pomika in bolj kot se prepuščaš bolj te nese, skoraj tako hitro kot Nil pomika plavajoče rastline z zrakom smo bili mi na check pointu, kjer so nam preverili potne liste in osebno prtlago. Lansko leto novembra ni bilo take gneče ne ob prihodu in ne ob odhodu, mamica z dvema punčkama, ki že imata božično pričesko mi pove, da je iz Malakala in da odhaja v Kartum. Vprašam jo zakaj, pričakovala sem odgovor, da je od tam njen mož in da bodo skupaj z družino, pa sem dobila samo začuden pogled, odgovora ni bilo, je pa z odgovorom pohitel sopotnik na moji levi strani. `Kaj ne veš, da vsi zapuščajo Malakal, kaj veš, kje je Malakal, si že bila sploh kdaj tam? Veš kam greš?` me je zasul z vprašanji, da se jih niti tako hitro nisem utegnila zapomniti, kaj šele, da bi odgovorila nanje. Glas je bil trd, omehčal se je šele, ko sem rekla, da res, da še nisem bila tam, da pa me zanima, kako bodo tam, ljudje, ki bodo ostali preživeli božični večer in dan, da bova z mojim možem posnela in popisala ter sporočila svetu. `Ok, ok, ampak ne ostanita v mestu, če se želita srečati z ljudmi, ki molijo morata na deželo, v Vaušulo ali v Kodok`, komaj še slišim Kodok, saj že moram skozi check point. Sprva sem mislila, da se vsi gnetejo, ker želijo čim prej do svojih najdražjih, pa se spomnim včerajšnjega jutranjega obiska tržnice Kony-kony in prizora pred pekarno, koliko ljudi se je gnetlo v pekarni, med vrati in pred pekarno, človek bi za pultom pričakoval najmanj rojevanje tistega h kateremu so in bodo v teh dneh uprte oči vernikov. Gnetli so se, da bi dobili vrečko napolnjeno z majhnimi hlebčki kruha, pa saj sem videla to prodajti povsod. Od kod ta temperament, ne vedo, da lahko tudi drugače ali nočejo vedeti? Poleg tega nervirajo sami sebe na letališču je pot tekel v curkih, gospod srednjih let za katerega nisem bila ravno prepričana, da se mu bo uspelo obdržati pokonci je bil kot izvir majhnih in večjih curkov potu, ki se je zlival po njegovem obrazu in verjetno po vsem telesu, kar je nakazovala njegova povsem mokra obleka, baje je imel sladkorno. Med črnimi obrazi je bil le redkokateri bel. Čutiti je bilo napestost v ljudeh, kot, da bi podoživljali lansko letni napad na letališče ravno v tem času enkrat in kot, da niso ravno prepričani, da se letos ne bo zgodilo nekaj podobnega. Čeprav sva včeraj od naključnega sogovornika izvedela, da je Obama v Jubo poslal številne ameriške vojake, da bi v Jubi zagotovil mir, to je povedal tako, da je bilo čutiti, da niti sam ne verjame svojim izrečenim besedam. Pa lahko povlečemo kakšno rdečo nit med praznovanjem, na primer otrok v Južni Ameriki in otroki ob toku Zgornjega Nila? Morda, da bodo Božič tako eni kot drugi praznovali v senci pri 40 stopinjah, da bodo tako eni kot drugi prepevali isto pesem - Sveta noč, bodo tudi v Zgornjem Nilu krasili tamkajšnja drevesa z vato tako kot v Južni Ameriki to počnejo s kaktusi in pinjami? Sploh imajo vato, so že slišali za sneg? No pa smo že pri vprašanjih, ki so jih zastavljali osnovnošolci iz Slovenije? Naj odgovore prinese božična loterija in glavni zadetek, božič preživeti z zlatokopkami ter spoznati, kaj ponuja življenje na tem delu zemeljske oble.


25.12.2014 Soda v provinci Modrega Nila

Božično jutro ob 5.30 po našem času, tukaj pa je že 7.30. Do zlatokopk nisva še prišla sva pa v vasi Soda. Sonce počasi ampak res počasi dobiva na moči zato tudi midva nisva prej zapustila najinih civilizacijskih bub, ki so naju ščitile pred nočno ohladitvijo. Tudi to noč sva se zlila z naravo, zaspala sva pod drevesom z nežnimi listki, ki jih branijo komaj opazni vendar toliko bolj občutni trni, če se odločiš z njimi rokovati Nabak, nekajkrat preluknjan moskitonet pa je uspešno preprečeval komarjem, da bi prišli v najino spalnico kot nepovabljeni obiskovalci.

Čisto potiho so začeli iz svojih slamnatih bubic stopicati najini novi prijatelji iz plemena Uduk, Libel, Abdala, Deri, … da naju ne bi zbudili se še pogledati niso upali naravnost in direktno, postrani so sem pa tja ošvrknili najino belo ponjavo, so pa že pripravili plastična stola, ki so naju čakala, da se usedeva, ko se zbudiva, tudi zdajle ko jih gledam, kako opazujejo, kaj počneva, ne morem zapisati, da za menoj sedijo grobi, surovi, z egoizmom napihnjeni vojaki, tako mili in dostojanstveni so, da komaj verjamem, da lahko pritisnejo na petelina. Vsi po vrsti naju sprašujejo, če sva ok, če sva res dobro spala, tisti, ki ne znajo angleško se poskušajo z mimiko prepričati, če naju res ne zebe.

Jutro je res sveže ampak ravno toliko, da se zaveš, da nam narava ponuja tople in hladne užitke, njih zagotovo zebe, ker so navajeni 40-tih, 50-tih stopinj in več in, če je tako kot zdajle tam okoli 20 stopinj je za njih mraz, zima. Jaz sem nekaj malega hladu čutila na konicah prstov na nogah in rokah, pa ne za dolgo, najprej, kar sem našla v nahrbtniku, ko sem šla po računalnik sta bili Larčkini pisemci, ki mi jih je pomolila tik pred odhodom, pa ne odpri jih prej, enega na božični dan in drugega na novoletni dan, je še dodala, ko sem jo zalotila pri nahrbtniku. Zdaj sem si ga upala šele dobro pogledati: Za mami. Majhno darilce za veliko osebo. Vesel božič . Tvoja Lara. Ne, bom ga še odprla, bom še malo počakala.

Mmmm božični zajtrk prihaja, po vsem drugače napolnjenem želodcu, kot bi bil, če bi se na današnji dan prebudila v Sloveniji, bo tudi ob prinešenem povsem drugače godel, kot bi doma. Sale nama je postregel s čajem, s salabijo oziroma z džamatom v jeziku plemena Uduk - okus podoben našim ocvrtim miškam, samo, da niso tako polnega okusa, saj v njih ni sledu mleka in jajc in z božičnimi piškotki, etiketa na plastičnem ovitku jih izdaja, da prihajajo iz Etiopije.

Pričakovala bi, da bo naokoli še nekaj časa vse mirno, po celonočnem praznovanju božiča, pa že vse naokoli čeblja, goske in kokoši oprezajo za majhnimi plezečimi predstavniki živalske vrste, od kaj veliko ostankov človeške vrste tako ali tako ni za zanesti, ker tukaj hrane ni veliko in še kako skrbno paziš, da vsaka drobtinica pade na v pravo luknjo in do tam kamor je namenjena.



Dokaz, da ni dovolj hrane, kljub temu, da bi jo zdaj moralo biti na pretek, saj je čas okoli žetev pa je tudi včerajšnje praznovanje, ki sva se ga udeležila s Tomom v majhni cerkvi, ki ima tudi ime tako preprosto kot so bili njeni obiskovalci »Druga cerkev v Sodi«. Besedo preprostost si bi lahko razložili z različnimi pomeni, vendar gre v tem primeru za preprostost, ki ima same pozitivne prizvoke, ti ljudje, ki jih je bilo tam okoli 200 so me prav s to svojo preprostostjo, skromnostjo, pristnostjo in z upanjem popeljali v božični trans. Misli so se prepletale, zapletale in odpletale. Zanimivo pa, da ni bilo prostora za egoistične, hudobne, zavistne misli kot, da bi neprekinjeno petje, ki se je začelo tam okoli devete ure zvečer in končalo šele navsezgodaj jutri zapolnilo vse tiste delčke možganov, ki jih človeški um ne potrebuje, da se razvijajo.

Ko sva s Tomom prihajala na dvorišče cerkve, kjer so že bili vsi zbrani in so posedali ob majhnih ognjiščih sem najprej začutila sprejetost, vsi so naju pozdravljali, vsi so se zahvaljevali, da sva se odločila, božič preživeti v njihovi družbi, vsi so nama ponujali roko v pozdrav, nikogar nisem dobro videla v obraz, tudi oni naju ne, sem pa čutila medsebojno pripadnost, ni pomembno kdo si in od kod si, človek si in zato si vreden dostojanstva in naše družbe. `Vidiš, ženske kuhajo Etiopsko kavo` je opozoril Tomo na skupino žensk, ki je s kupom posod sedela ob ognju.



No, one so očitno v tej skupnosti zadolžene, da pripravijo hrano, sem pomislila, ampak kasneje se je izkazalo, da je bil to pod le mojih misli, nobene božične potice, goske, purana, pršuta, pečene svinje, govedine s tenstanim kropirjem, goveje juhe, piškotov takšnih in drugačnih, … še več tudi etiopske kave ne, niti njihove tradicionalne jedi sorguma ne, ki si jo ponavadi lahko privošči še tako reven vaščan, ničesar ni nihče od njih dal v usta ves čas najinega tri urnega druženja ne, pa tudi čaja, ki so ga nama postregli na lepem doma pletenem prtu niso pili.



So pa verjetno ravno zato lahko s praznimi želodci sprejeli toliko več energije, s pesmimi, ki so jih prepevali.





V zraku se je čutila energija, vsrkaval jo je lahko vsak prisoten, ki jo je želel, vsem so jo prepevajoci poklanjali. Otrokom, ki niso smeli povsem blizu ampak so se nekoliko stran igrali, veliko iger se zaradi trde teme ravno niso morali iti so pa zato tudi oni prepevali, da je odmevalo daleč naokoli, tudi najstarejši, ki je prisostvoval je večkrat z nasmehom dal vedeti vsem prisotnim, da je srečen v melodijah, ki so prihajale tako iz srca in tako globoko iz duše, kot tistim najmlajšim, ki so šele odprli svoje učke in so varno zavetje iskali v naročjih svojih mam.





Nič božičnih drevesc, nič utripajočih lučk, še tistega, kar sva videla na otoku Gondokoro in na poti do sem, poslikane koče, deklice z novimi, seveda doma narejenimi pričeskami tukaj ni, pa saj ni potrebno, ne potrebujejo, koč se ne da poslikati, ker so slamnate in če ni treba koč, zakaj bi se morali spreminjati ljudje, so to kar so povezani drug z drugim in pripravljeni vse narediti za sočloveka.

Moram konačti, ker odhajamo v Šale al fil. Med potjo žal nismo mogli pobrati vseh, samo pa vsaj nekatere lahko na boižični dan peljali. A Šale al filu smo obiskali cerkev, kjer je bilo zbranih okoli sto vernikov, že vožnja med še nezrelim sorgumom (No, zdaj šele razumem, zakaj včeraj tudi sorguma ni bilo, še ni zrel so mi danes pojasnili.) je pripovedovala, da se vozimo po področju, kjer je bog mahal s polno vrečo ljubezni, na udobje pa je verjetno načrtno pozabil, ker kot večkrat poudari Tomo tam kjer se udobje konča, se življenje začne. In tukaj ga je čutit polno in povsod - smo življenje.



Še več ga je čutiti kot na otoku Gondokoro, kjer sva prespala noč iz 20-tega decembra na 21-ti december pri plemenu Bari, ki živi na otoku reke Nil z imenom Gondokoro, to je nedaleč stran od Jube (Južni Sudan), kjer je naš misjonar Ignacij Knoblehar zgradil prvo cerkev. Nobenih ostankov nisva našla, vse je bilo zaraščeno, tamkajšnji domačini pa preseljeni na manjši otok, kamor so zbežali pred plemenom Morle, ki se večinoma ukvarja s poljedelstvom in jim zato, da bi jim pomagali pri paši krav, kradejo otroke, tudi naju so celo noč stražili, ker so se bali, da bi kdo prišel.

Pleme Bari je zelo revno, ničesar nimajo razen tistega, kar zraste v naravi, to pa so mini banane, mango, papaje, sladkorni trs, nekaj malega fižola, leče in rastline okre, ki jo uporabljajo za omake, potem pa se počasi konča. Nobene čajarnice ni, kjer bi lahko popila čaj, samo eno kolibo, kjer kuhajo tudi za druge sva našla, vendar je bila že ob 15.00 zaprta.

Prenočila sva pri vaškem učitelju, ki nama je na srečo od nekod prinesel zaščito proti komarjem, ker nisva vedela, da bova spala na otoku, sva nahrbtnike pustila v hotelu. Sprva sva nameralvala prespati v cerkvi, pa so naju domačini preprečili, da bo ponoči preveč komarjev, da bi lahko mirno spala, še dobro, da sva jih poslušala, kajti, ko se je spustila noč, se je vsulo na stotine komarjev, pikali so kot nori, skozi obleko, celo debele nogavice jim niso bile ovira.

To pa je bila samo ena sreča, ki sva jo imela, drugi pa nama vse do jutra ni uspelo pobegniti in sicer ponoči se je zelo shladilo, nisva pa imela s seboj spalk, tako naju je zeblo kot že dolgo ne, sploh nisem zatisnila oči, Tomo me je grel tako, da je prižgal računalnik in ga polagal po meni, pa ni nič pomagalo. Proti jutru nama je učitelj odstopil svojo deko, tako, da sva tudi midva vsaj malo spala, niso pa imeli dveh, da bi imeli vsak svojo-tako revni so. Učitelj je šel v svojo kolibo in preostanek noči preživel tako, da je molil in prepeval, da bi pregnal mraz.

Potem, ko sva prilezla iz reke Nil, kjer sva se kopala so nama povedali, da so notri tudi krokodili, res, da so rekli, da jih na tem območju ni veliko, več jih je naprej po reki - no še dobro, da mi kdo ni kaj odgriznil hahaha... ali pa Tomu hahah....



Še eno srečo sva imela., ko smo iskali grob Ignacija Knobleharja, smo se z lesenim čolničkom, ki sta ga dva spretna domačina krmarila z dvema velikima koloma, odpravili na drugi otok čez deroči Nil, tam pa smo potem lomastili po visoki travi, ker je bilo vse zaraščeno, da bi našli grob, pa ga nismo, ker ga je rastlinje prerastlo, jaz sem se tudi porezala z ostanki strženov suhe trave, ki je ostala od čiščenja manjšega predela tam, kar naj bi baje pred letom dni naročili neki Francozi, ker verjamejo, da je spodaj nafta in so nameravali nas tem območju narediti črpališče, nihče pa ne ve, zakaj se niso vrnili - no pa saj je bolje tako, ker bi verjetno potem spet z bombami preganjali domačine. Mogoče pa so se prestrašili kač, ki baje živijo na obrežju, da lahko lovijo žabe, no in kaj je bila najina sreča, to da se nisva zvrnila s čolnom, ker bi težko priplavala na obrežje in da nihče ni stopil na nobeno od kač.



Najbolj si bova zapomnila, kako se ti ljudje pripravljajo na božič. Ženske svoje hišice na novo obmečejo in zapackajo z blatom, ki ga naredijo tako, da ob reki Nil naberejo nam podobno mivko, zalijejo z vodo, v to zmes pa vsujejo še nekaj pepela in gumoarabiko za vezivo. S tem naredijo hiškam kot nekakšno fasado, potem kasneje pa gumoarabiko zmešajo z vodo in soljo in tako dobijo belo barvo s katero kočico poslikajo, tako nastane čudovita božična dekoracija, nimajo pa božičnih drevesc.





Okoli svojih domačij, ki jim delajo senco palme in visoki bananovci vse pospravijo, prostore si nadišavijo z drevesno smolo, kupijo si še kakšen pribolšek, kot je debel fižol, potem pa na božični večer pripravijo skromno večerjo, pojejo, molijo in plešejo.



Okoli svojih domačij, ki jim delajo senco palme in visoki bananovci vse pospravijo, prostore si nadišavijo z drevesno smolo, kupijo si še kakšen pribolšek, kot je debel fižol, potem pa na božični večer pripravijo skromno večerjo, pojejo, molijo in plešejo.

Majhnim deklicam seveda tisti redki, ki si to lahko privoščijo kupijo posebne oblekice in lasne okraske (samo dve deklici sva srečala tako nalepšani, ki sta se prišli k maši pokazati, kakšnibosta na božični večer), naredijo jim kitke in jim pripnejo živopisne priponke, ki pa na žalost prihajajo iz Kitajske ampak jim zelo pašejo na temni polti in kot ebenovina črnimi laski, res so kot lučke na božičnih drevescih.



No, v Šale alfil in v Sodi tudi toliko malo materialno božičnega ni, so pa navdušeni pozdravi otrok, kar nekako povriskujejo, ko te zagledajo, nobenih napisov na vratih tako kot pri nas na šoli, ko otroke vzgajamo, da ne pozabijo reči dobro jutro, dober dan, ni to je eno redkih daril, ki ti ga imajo in tudi tega nesebično razdajajo.

Srknem čaj, piškotke, ki sva jih dobila že zjutraj – tiste iz Etiopije, hitro pomaknem bližje sebi, da mi jih spet ne odnesejo tako kot pri zajtrku, ko jih nisem imela časa pojesti, ker sem hitela pisati, pa so verjetno mislil, da sem sita ali pa, da mi niso všeč, kakor koli že, te napake zdaj ne ponovim. Pogledujem na baterijo računalnika, hitro-prehitro se iztekajo minute, ki mi jih baterija še poklanja, da lahko pišem, zato si predno se zatemni ekran narediti še nekaj česar se že celo jutro veselim in sicer odpreti božično pismo moje drage Larčke. No, daj, daj Bojana, zdaj je tvoj čas, piškotki bodo počakali, sončni žarki bodo nekoliko milejši-hladnejši. Odpiram.



Joj, joj, Larčka moja, zdaj polzijo solze ganjenosti, vesela sem, da znaš kljub temu, da živiš v udobju še vedno biti tako preprosta in tako prisrčna. Hvala za darilo. Pogled na jelenček na snegu me bo hladil, ko mi bo najbolj vroče, odtisi tvoji prstkov pa me bodo božali, ko mi bo ob pogledih na tukajšnje lačne otroke najbolj hudo. Na vsakem koraku ostajaš v mojem srčku in tudi jaz te imam rada.



Pa naj zaključim božično pismo, naj bo tokratno voščilo vsem skupaj objem naših otrok z željo, da jim bi mi odrasli, znali zagotoviti prihodnost, v kateri bodo s ponosom pripovedovali, naši starši so nam omogočili, da lahko danes s svojimi sovrstniki hodimo z roko v roki in se zdaj lahko v miru učimo drug od drugega in z objem iz trenutne realnosti - objem srčnih, prijaznih, skromnih in dostojanstvenih ljudi, ki sva jih do sedaj srečala na poti najine v božič odete Afrike.

Bojana Pivk-Križnar

      

Copyright © 2017. All Rights Reserved.