Jezik / Language

Ustanova Toma Križnarja
Turistična 4
4202 Naklo


Ustanova, ki jo je ustanovil Tomo Križnar s podporniki, producira dokumentarne filme in knjige, ki imajo cilj pridobiti zavest človeštva o pomenu zaščite staroselskih ljudstev na področij v vojnah tujih interesov za nadzor naravnih virov.

 

Prosimo donirajte za produkcijo novega dokumentarnega filma o razmerah v najteže dostopnih gorah Kauniaro.

PROSIMO, PRISPEVAJTE IN NAM POMAGAJTE DOKONČATI FILM IN ZAUSTAVITI ŠIRJENJE GOBAVOSTI.


                   TRR:
    SI56 0400 1004 8620 172
                   BIC:
             KBMASI2X

 


 
 

 

 

 

Humanitarna ustanova H.O.P.E.

Letališka cesta 29
1000 Ljubljana
www.hope.si

Donacije za kamere in internet
TRR:
   SI56 6100 0000 1846 742

BIC: HDELSI22
Koda namena: CHAR
Namen: Internet in kamere 


Ustanovo je po vrnitvi iz Darfurja ustanovil Klemen Mihelič s podporniki. Namen ustanove je zbiranje prispevkov za video nadzor konfliktnih območij v obliki miniaturnih video kamer, mini prenosnikov in satelitskih anten za internet. 

Obe ustanovi tesno sodelujeta. 

 
Klemen Mihelič predstavlja miniaturne kamere ženskam v taborišču na čadsko-sudanski meji

Celoten film
Eyes and Ears of God
na YouTube

1. dnevnik za Sobotno prilogo - 25. februar 2006

Nekaj se dogaja. Daj bog, da je res

Torek, 14. 2. 2006

»Počakati moramo.« je s prvim jutranjim čajem v roki odločno rekel Adam Shogar. »Moji na terenu so sporočili, da je Minnawi ponoči blokiral vse poti na drugi strani meje.«

Sedela sva na strehi utrdbe na robu N'Djamene. Onkraj streh iz slame in pločevine je pravkar zašla polna luna. Njen obraz je bil videti vzvišen kot tisti od Mona Lize. Na vzhodni strani, tam proti Sudanu kamor želim, je rdeče od zadrege vzhajalo sonce. V nekaj minutah je bilo vroče, neznosno vroče.. Kot puder fin prah maši možgane, vnema oči, suši sluznice … včeraj smo dali skozi prvi harmatan.

Skupaj z Adamom in njegovimi telesnimi stražarji si z vodo iz plastične ročke umijem roke, noge in ušesa. Ušesa so pomembna. Ušesa so kot gube radiatorja – skozi ušesa glava odda največ odvečne toplote. Zdaj razumem zakaj jih imamo. Če hočeš razumeti drugega, moraš vsej za en dan stopiti v njegove mokasine - pravi indijanski pregovor. V vsem sledim svojim gostiteljem, le pri molitvi naredim raje par pozdravov soncu tako kot so me naučili v Indiji.

»Važno je, da gre kri okoli.« ne protestira Adam. »Način ni važen.«
Darfurci so v glavnem vsi muslimani, a so podobno kot oni v Nubskih gorah, ki jedo prešiče in pijejo proseno pivo, ohranili več strpnosti. Njihova oblika islama je v Darfur prišla po starih karavanskih poteh, ki so od nekdaj povezovale naseljene kraje ob Nigru z Nilom. Animistov v Darfurju že dolgo ni več. Morda se skrivajo med furskimi kmeti v težko dostopnih predelih gora Džebel Mara, tam koder je zeleno tudi v najhujši suši. Nubske gore in Džebel Mara so edine gore med obema več kot pet tisoč kilometrov odaljenima rečnima sistemoma in obljubljena dežela z gozdovi, slapovi, sadjem in zelenjavo in sploh vsem kar lahko sanja človeška pamet. Danes na zahodu Sudana marginalizirana provinca, je v zgodovini znana po treh sultanatih, ki so vzbujali pozornost tedanjih globalizatorjev. Ohranjeno je Napoleonovo pismo, v katerem je sultanu Dežele Furov takoj po zavzetju Egipta ponudil izmenjavo envojev.

Blagor vernim. Skrbi in strahove lahko prelože na božje živce. Na Adamovem obrazu navkljub istim letom ni moč opaziti nobenih gub. Do zdaj pravzaprav nisem srečal še nobenega nervoznega Zaghawo. Ampak, a ni to tudi vzrok zakaj vojne med fatalisti trajajo tako dolgo? Evropejci se pobijemo hitro in učinkovito in potem nekako vendarle spet najdemo zaupanje in začnemo sodelovati. »Vojne so večne« sem slišal reči sina šiluškega poglavarja na jugu Sudana, »kar poglej v Sveto pismo. Vojne so zmeraj bile in zmeraj bodo!«

In zato ker ne store, kar bi lahko sami, se zdaj med Darfurce vmešavamo tujci. Predvsem nam je do naravnih virov. Velike sile očitno še vedno prej kot na pravične in demokratične, stavijo na bolj nasilne. Zdaj se ne bojim samo arabska vlada v Kartumu in džandžavidov, ter odpadnikov iz čadske in sudanske vojske, ki se na obeh straneh meje združujejo v bande in na svojo pest kradejo, posiljujejo in pobijajo. Zdaj se zdi enako nevaren tudi Minni Mannawi, generalni sekretar Sudan liberation Army.

»Ve, da je Jamera Ron iz Human Rights Watch v Washingtonu zoper njega vložila prijavo na ICC v Haagu.« trdi Adam. »Minni misli, da nima več kaj zgubiti. Zato mu je vseeno.«

Zaradi okrutosti in brezbrižnega žrtvovanja civilistov, kot tudi političnih nasprotnikov v lastnih vrsta, Adam Shogar, Suleiman Jammous in drugi Minniju Minnawiju nasprotujejo že iz sedemdesetih let. Sploh pa od novembra lani, ko je Minnawi s pomočjo Libije organiziral konferenco v Haskanidi v Vzhodnem Darfurju, na kateri je ob odsotnosti številnih pomembih voditeljev SLA kot je naprimer Abdelwahid Mohamad Ahmed Nur, na novo strukturiral gibanje in se sam postavil za predsednika. S tem, ko si je sam podelil mandat je povzročil dokončni razkol gibanja. To so seveda takoj izkoristili tisti, ki jim je največ do tega, da upor afriških kmetov in nomadskih pastirjev proti arabski vladi v Kartumu ne bi uspel; če vsega skupaj, tako kot v tolikih primerih na jugu Sudana, niso zakuhali prav oni. Na zahodu pravimo: divide et impera; Arabci rečejo: ubij sužnja s sužnjem.

Otroci in žene in starci pa trpijo naprej.
To leta 2006 ni več sprejemljivo.
Ampak kako se vmešati, da ne bomo naredili več škode kot koristi.

Ko smo prileteli na pomoč na primer Nubam leta 1998, so zaradi naših ambicij umrli štirje otroci in dve ženi. Dan potem ko smo ilegalno pristali z letalom, ki so ga najeli v German Emergency doctors, je priletel vladni Antonov in spustil šest kasetnih bomb. Bil sem tam. Bil sem s starši, pomagal sem kupčkati ostanke dečkov in deklic…

Takrat je nekaj ostalo noter v meni. Od takrat se mi mudi. Ves čas se mi mudi.

Našemu predsedniku se tudi mudi. Vsem, ki jim je mar se mudi.
Pozno ponoči zraven zaropota črpalka. To pomeni, da smo v N Djameni dobili elektriko. Lahko priklopim računalnik in satelitski telefon in se povežem s svetom. Solarni sistem, ki sem ga prinesel z seboj, ne deluje; baje so krive baterije, ki jih dve leti in pol od vrnitve iz Etiopije nisem uporabljal. Nabaviti moram akumolator.

Sprejmem veliko mailov, ne morem pa jih pošiljati. Najbrž je nekaj narobe z nastavitvami. Bobo je tik pred odhodom sposojeni računalnik na novo naložil, a je že takrat nekaj nagajalo; verjela sva da bo problem rešil operater TELEGorenjska, ki me sponzorira z kabelskimi impulzi, a je zmanjkalo časa. Matej, ki se je ponudil, da bo prostovoljno skrbel za mojo spletno stran, je odprl še en naslov na gmailu. Ampak le ta ni povezan z outlookom, zato pisem ne morem napisati v offline in jih zbrane poslati naenkrat. To zahteva dolgo visenje na internetni strani in v pol ure prazne baterije satelitskega telefona. Zveza prek satelitskega telefona je vsaj petkrat počasnejša od navadne telefonske.

»Pozdravljam vašo romantično inciativo, a zakaj ne poskrbite najprej za pomoči potrebne doma?« berem v enem od mailov iz Slovenije.

»A res še vedno ne razumete, da razmere niso primerljive. V Sloveniji nas ne koljejo in ne posiljujejo. Če ste lačni pojdite jest v mojo kanto za smeti na Turistični 4,Naklo. Smetarji jo, zato ker me ni doma in je nisem porinil na ulico, verjetno niso izpraznili. Noter je najbrž dovolj odpadkov za prvo silo. In potem greste lahko naprej k sosedom in žlahti na Okroglo, tam boste zagotovo našli še več… na brzino natipkam.

Odpošljem pa ne, ker zaradi skuhanih možgan in peska med živčnimi končiči, nisem siguren, če nisem tudi sam preveč omejen in nestrpen.

**************************************************************************************************************************************

Sreda, 15. 2. 2006

Nov elektronski naslov, ki ga ne obvladam, vpliva name tako, kot bi recimo na vojaka nova puška, če bi jo dobil tik pred bitko. Ne strelja samodejno, vsak klik vrže ven nekaj čisto drugega kot pričakujem. Ne gre mi in ne gre. Spet izprazim vse baterije. Za povrh se, povsem po krivici znesem na Mateja, da je vse on kriv. »O shit!«


Adam mi priskrbi moped in fanta iz svoje žlahte, da me vodi v mesto. Na Charles de Goule končno najdem cyber caffe z generatorjem. Preplačam bencin, ampak stroj še vedno ne vžge. Treba je najti elektikarja, ki ga zna usposobiti. Ponj je treba na tržnico. Tam me kljub dželabiji in turbanu in kot pri Tuaregih povitemu obrazu identificirajo po barvi kože na rokah in čelu. Na štantih ob mošeji me spremljajo mrki, podmukli, naravnost sovražni pogledi. Kaj vidijo v meni? Lahko si predstavljam. Beli tujci s severa že stoletja prihajamo čez Saharo, lažemo, krademo, izkoriščamo, ob vsem pa se še pretvarjamo, da smo boljši. Enkrat to počnemo v imenu našega boga in kraljev, drugič v imenu prosvetljenstva in napredka. Lawrence Arabski, britanski pustolovec, je med prvo svetovno vojno Arabcem v turških kolonijah na Bližnjem vzhodu vsem po vrsti obljubljal, da bo njegova vlada, če bodo sodelovali proti Otomanom, po zmagi spoštovala suverenost plemenskih skupnosti in jim omogočila razvoj kot si ga sami želijo. Ampak ko so potem res skupaj nagonili Otomane, so Britanci tako kot že tolikokrat prej in pozneje požrli besedo in za povrh arabskim aristokracijam vzel še tisto suverenost, ki so jo imeli pod Turki in spretno manipuliral arabska plemena drug proti drugemu. Celo ustanovitev Izraela na lokaciji v Palestini smatrajo nekateri za del načrta kako držati Arabce še naprej skregane: nekateri bi Žide vrgli v morje, drugi so za sodelovanje zaradi praktičnih koristi. Po Eliasu Cannetiju je arabska masa tako lepo razdeljena in se tepe sama z seboj, ne da bi bila sposobna organizirati se. To se ne sme zgoditi za nobeno ceno, sploh pa ne od sedemdesetih let, ko so se članice OPECA postopile določati ceno nafte.

Ne verjamem, da se je Huntingtonu posrečilo napisati mit o spopadu civilizacij kar tako.

Zakaj raje nihče ne propagira Exterminate all the brutes, Svena Lundquista?

V sedemdestih in osemdesetih letih je bilo potovati po muslimanskih deželah čisto nekaj drugega. Z muslimani smo se pozdravaljali kot brati z brati iz skoraj istih svetih knjig. Takrat smo svetove povezovali – zdaj jih razbijamo. Takrat smo se srečevali kot ljudje, zdaj se motrimo kot sovražniki. In zdaj še ti stripi. Tudi to nekdo izkorišča. Na koncu bomo, da si rešimo riti, res vsi skupaj končali pod Bushevo zastavo.

V N'Djameni v enem tednu nisem srečal niti enega zahodnega popotnika. Videl sem samo par pobritih mišičnjakov v legionarskih kaki oblekah in tistimi buldog izrazi iz zaporniških filmov. Kdo bo pa tvegal sem dol. Kdo se bo pa mučil s prizori vsesplošne dekadence. Na vsakem koraku kupi smeti, povsod smrad, kar naprej berači in pohabljenci. Celo jezero je zapustilo to deželo. Slavno čadsko jezero. Skoraj ga ni več.

Spomnim se prvega Lonely planeta, ki mi je prišel v roke na meji med Alžirijo in Nigrom leta 1979. Popotniki smo takrat toliko obetali. Kam danes potuje zahodna mladina? Hej - to ni dobro. To ne bo dobro!

Ko smo končno združili vse slovenske in afriške sile sem naposled uspel poslati pismo z naslednjo vsebino:

»Dan potem, ko je ozemlje pod nadzorom upornikov SLA v Darfurju prejšni teden obiskal posebni odposlanec Kofi Anana za Sudan Jan Pronk, so uporniki pod komando Minnija Minnavija, ki se predstavlja za glavnega vodjo SLA, v soboto 10. februarja, zasliševali civiliste, ki so se srečali z envojem, jih zasliševali kaj so poročali, jim grozili in pretepali. Uporniki iz frakcije SLA, ki nasprotujejo Minniju zaradi kršenja človekovih pravic, so posredovali, da bi jih zaščitili. Minnijevi so se umaknili, okoli polnoči pa so blizu Um Sidirja, severozahodno od Kutume v Severnem Darfurju oporečnikom pripravili zasedo.

Ubit je bil Isaac Sinin, 30 let, težko ranjeni so bili: Munir Abdalla Jumaa, Adam Jumaa Ibrahim and Ali Haj Mohamad Jabir.

Naslednji dan je Minni Mannavi povabil Suleimana Jammusa, glavnega SLA koordinatorja za humanitarne zadeve, okoli katerega se zbirajo oporečniki, “da bi mirno razrešili nastali problem”. Ko je Jammus prišel na pogajanja, so mu Minnijevi odvzeli satelitski telefon in terensko vozilo in ga skupaj z osmimi spremljevaljci odvedli neznano kam.

Somišljenik Suleimana Jammusa in glavni koordinator SLA Adam Shogar je Toma Križnarja v N'Djameni, glavnem mestu Čada, opozoril, da se lahko zajetim zgodi podobno kot številnim, ki jih je Minni Minnawi dal pobiti, da bi si okrepil pozicijo v tej najmočnejši od petih skupin upornikov, ki se od leta 2003 borijo proti hegemonije arabske vlade v Kartumu.

Tomo Križnar je prispel v N'Djameno, da bi iz Vzhodnega Čada s pomočjo Adama Shogarja in zajetega Suleiman Jammusa obiskal “osvobojeno ozemlje” pod nadzorom upornikov v Darfurju in se prepričal o učinkih humanitarne pomoči, ki jo v taborišča na vladni strani dobavljajo zahodne humanitarne organizacije, ki so se jim v skupni široko zastavljeni akciji na pobudo slovenskega predsednika dr. Janeza Drnovška pridružile tudi vse največje slovenske humanitarne organizacije. Po predhodnem dogovoru naj bi Adam Shogar Križnarja spravil skozi nevarno področje Vzhodnega Čada po katerem križarijo odpadniki čadske in sudanske vojske in različne skupine razbojnikov do meje z Sudanom. Onkraj meje naj bi ga prevzel izginuli Suleiman Jammus in vodil v uporni Darfur.”

Poročilo sem poslal predsedniku in kopijo Ivu Vajglu, ki je že po telefonu takoj prvi dan obljubil, da bo poklical Minnawija v Abudjo. Obljubil je tudi, da bo alarmiral ameriško ambasado v Ljubljani in spravil na noge slovensko ambasado v Washingtonu. Največ pa sem računal na Julie Flint v Bejruthu in Alexa de Waalu na Harwardu. V odgovoru ponoči je Julie zapisala, da ne bosta dala spati vrhovom ameriške in britanske vlade, AU in OZN, dokler Suleiman ne bo na prostosti. “Američane že dalj časa skušava odvrniti od Minnija. We are succeeding…”

Okoli polnoči je prišlo še sporočilo, da je Jan Pronk Minniju povedal, da ne bo več letel na letalih OZN.

**************************************************************************************************************************************

Četrtek, 16. 2. 2006

Adam se je zjutraj dogovoril za sestanek s čadskim predsednikom Idrissom Debyem. Čad je bil prvi, ki je skušal mediirati med sudansko vlado in uporniki z tako imenovano joint komision skupino, v kateri sodelujejo tudi predstavniki Libije in Eritreje, kot opazovalci pa so prisotni tudi diplomati EU, AU in OZN.

»Mi v Sloveniji nismo proti nobeni inciativi, naša želja je le pospešiti konec tega umiranja in trpeljenja in zagotoviti varnost, da se bodo ljudje končno lahko vrnili domov in začeli spet sejati in pasti in biti odvisni od lastnih sil, ne pa da se vdajajo apatiji in depresiji v taborščih.«

»Ne, ne v opankah.« me je posvaril Adam. »Daj gor čevlje!«
Ubogal sem. Obul sem si svoje bele teniske, in pri priči zašvical. Sam si je dal zgloncati črne salonske čevlje. Po čevljih se ločiva od navadnih ljudi z ulice. Čevlji te ločijo od zemlje in od narave - takega te hočejo birokrati. Naj jih kurja gripa!

Na poti k Debyiju gledam propadajoče fasade ministrstev, še ogromni zid okoli predsedniška palača je zanemarjen. Samo francoskim podobne uniforme brezštevila vojakov, stražarjev, policajev, ki postopajo vsepovsod, so skrbno negovane, naravnost gizdalinsko ohranjene. Vijoličaste rutice okoli vratov, rdeče baretke na glavah, temna sončna očala… Vsaj tretjina ljudi v mestu se nosi na ta način.

»Deby zna poskrbeti zase.« Ne ne bo še šel kot Hussein Habre pred njim. Še vedno ima dovolj vojske na svoji strani. Večino prihodkov od nafte uporabi, da se ohranja na oblasti. Zato ima sedaj težave s Svetovno banko.

»Predsednik je moral nekam drugam.« nama povedo v palači.

Tudi Ministra za notranje zadeve vidiva samo od daleč. Fin gospod v še bolj fini evropski obleki z rdečo kravato med kosmatimi in lasatim administrativci v belih dželabijah, na daleč prijazno pomaha, sede v črn terenec in rukne mimo.

»Pridita jutri, s'il vous plait.«

»What a fuck!«

**************************************************************************************************************************************

Petek, 17. 2. 2006

»Moji in Minnijevi si stoje vkopani nasproti. Če Jammous ne bo spuščen do večera bodo moji napadli.« je počasi in resno zlogoval Adam.

V očeh mu pobliskne nekaj črnega.

Njegova bodyguarda, mlada fanta, ki kar naprej kartata in spita, povesta da sta bila sta zraven, ko so februarja 2003 napadli letališče v El Fasherju. Takrat so stolkli osem Antonovov in štiri helikopterje. Najprej ni šlo, nato se je nekdo spomnil in vzkliknil: streljaj v tanke za gorivo. Nato je samo grmelo in gorelo. »Vladni vojaki so bežali v gatah. Pobili smo jih več kot sto!«

To so Zagawe. To niso furski kmetje, to so ljudje ki so jih rodile puščave Severnega Darfurja. To so krepki, odporni, čvrsti ljudje kot džandžavidi, arabski nomadi. To so ljudje sposobni preživeti v najbolj krutih razmerah na robu Sahare od kamel in koz. Glej kake roke imajo. Členki prstov so kot zglobi tankov. Kdo sem jaz iz milega zmernega pasu na sončni strani Alp, že od malega razvajen z krompirjem, sadjem in solato, da jih bom sodil. Njih in njihove običaje, strasti in transcedence…

Zvečer pride na obisk k Adamu prvi debeli Zagawa. Zvem, da za čadsko vojsko po svetu kupuje škornje, uniforme, kape. Pokaže mi potni list in pove, da je večkrat v Bankoku. Na moje vprašanje, če zaide kdaj na Pat pong, se muza kot sit maček. Za njim spoznam še enega mastnega. Pravi, da je bankir. Pove, da je več Zaghaw zelo spretnih v bančnih poslih in da jih zaradi njih spretnosti najdeš povsod tudi v Saudski Arabiji in emiratih. Povabi me na večerjo na glavno avenijo ob reki. Mangov sok z ledenimi kockami je odličen. Reče, da slovenski predsednik pri svojih prizadevanjih za pogajanja, nikakor ne sme spregledati Abdulwahida Mohamada Nura. Res je, kar se sliši, da pogosto ne govori resnice, se pa na pogajanjih v Abudji konstituira kot alternativa Minnawiju. Abdelwahid je bil do konference v Haskanidu predsednik SLA, Minni generalni sekretar, Adam glavni koordinator, Suleiman Jammus odgovoren za humanitarne stvari. Minni naj bi z Gadafijevo pomočjo v Haskanidi v resnici naredil puč. Minnija podpirajo tudi Američani. In kdo podpira Abdelwahida? In kdo podpira Adama Shogarja?

»Nihče. Razen nas uspešnih Zaghaw.«

**************************************************************************************************************************************

Sobota, 18. 2. 2006

»Bravo Jack Straw.« je navdušen Adam. »Moji ljudje iz Abudje so sporočili, da je britanski zunanji minister dopoldne priletel na pogajanja, rekel da ne bo z nikomur posebej govoril, ampak da ima za vse skupaj samo eno sporočilo in to je, da če se vsi skupaj takoj ne zresnite in podpišete, bo Velika Britanija in svetovna skupnost našla rešitev mimo vas in sama od sebe.«

»Ihta slovenskega predsednika je svet vrgla v novo prestavo.« je rekel ob kozjem golažu Kamal. »Vrgel je kamen v mlako postane vodo, zdaj se valovi širijo…«

Poleg zagrmi. Z letališča nedaleč stran šine v nebo francoski vojaški reaktivec. Visoko gor se izzivalno obrne in se hitro oddalji proti vzhodu. Za njim se požene še eden, in še en. Vsi trije izginejo proti meji z Sudanom.

Tedaj Adamov obraz zažari. Z nekom govori po svoji thurayi. Kar naprej pogleduje proti meni. Nekaj se dogaja. Daj bog da je res…

»Da, res je. Suleiman Jammous je. On je prost. Vse je dobil nazaj, avto, thurayo… Evo ga!«

»Reci hvala svojemu predsedniku. Zahvali se Julie Flint in Alexu de Waalu, Janu Pronku in vsem… in takoj pridi. Čakamo! Počakali te bom na meji, kot dogovorjeno.«

      

Copyright © 2017. All Rights Reserved.