NUBA: čisti ljudje

Nubsko ljudstvo, devetindevedeset afriških črnskih plemen v Nubskih gorah v sudanski provinci Južni Kordofan, že petnajst let oblega redna sudanska vojska. Genocid nad Nubskimi ljudmi, ki se dogaja ob očitnem prerivanju svetovnih sil za sudanska bogastva, svetovni javnosti ni poznan, saj v Nubske gore ni dovoljeno nobenim opazovalcem, novinarjem, niti članom človekoljubnih organizacij. Nubske gore so najtežje dostopni kraj na planetu. V obleganih upornih Nubskih gorah ni elektrike, ni bencina, ni ene trgovine, niti ene restavracije, nobenih smeti ... Nubske gore so najmanj potrošno orientirano področje na zemeljski obli. Nubske gore so srce čvrste kamnite teme, v katerih varnosti vztrajajo poslednji borci za pravico biti Nuba. Nubske gore so črna luknja planeta Zemlja, istočasno pa tudi redek primer prvobitne človeške občutljivosti in sožitja narave in ljudi in posameznikov med seboj, ki je uspel preživeti dobo somraka starih bogov. Ob prvem obisku pred dvajsetimi leti sem srečal prvinsko ljudsko demokracijo, radost, veselje nad življenjem, trans in ekstazo. Prišel sem bil z oslom in dvema kozama in štirimi kokošmi, vrečami sorghuma in arašidov: Ravnokar diplomirani ekonomist sem bil sprejet v vasi plemena Mesaquin Quisar in postal učenec kulture, ki so jo doma v Evropi imenovali primitivna in barbarska.

Ljudi kot Nuba sem potem iskal po vsem svetu, a nikjer našel. Začetku devedesetih let so prišla poročila o vojni, ki je zajela tudi Nubske gore. Potrebnih je bilo več let priprav in zbiranja poguma, da sem se med zadnjo sušno dobo opogumil in vrnil. Izkušen v prejšnjih ilegalnih kolesarjenj po planetu (Tibet) sem vstopil v Sudan na severu v Wadi Halfi in sledil Nilu navzgor skozi staro puščavsko Nubijo in ves čas iskal ostanke nubijske kulture, ki naj bi bila po nekaterih teorijah povezana z Nubami v Nubskih gorah. Vsako noč sem spal pod drugo gostoljubno streho in kar se le da neposredno okuša vsebino ljudskih src in pameti. Velika večina severnih Sudancev ni bila zadovoljna z trenutno vlado, arabski islamski fundamentalizem jim je tuj, to so verni, v duhovnost prej kot v materialno usmerjeni ljudje, ki jih zanima predvsem ljubezen. Svojih afriških južnih bratov ne razumejo, zaničujejo jih in se jih sramujejo in krive za vse slabo v Sudanu, saj se po njihovem prodajajo tujim interesom, ki v vsesplošnem kaosu ki ga namenoma manipulirajo skušajo čim ceneje prevzeti sudanska bogastva.

V Kharoumu mi je bila ukradena kamera, a z Alahovo pomočjo sem jo dobil nazaj in pristal v glasilu Dar, kot sufi študent, ki išče boga na biciklu. Rahala je romar, ki gre in vidi in potem pove, nikoli pa s tem kar izve ne dela škode nikomur. Zaprosil sem intervju z gospodom Tamurabijem in se tako poskušal zavarovati za primer če bo šlo kaj narobe. Nato sem ponaredil turistično dovoljenje za potovanje in se z kopijo priporočila za pomoč vsem zemeljskim in nebeškim silam iz časopisa Dar na kolesu znašel pred prvimi kerubini prepovedanega področja.

Gre za napeto zgodbo, ki ima namen pritegniti pozornost čim več bralcev in tako prenesti sporočila, ki so mi jih naložili prenesti okupirani in oblegani poslednji črni Indijanci.

Prvič so me varnostne sile ujele v Abassyi. Po dveh dneh zasliševanj, groženj in poskusov nasilnega pomuslimanjenja, so me spustili naprej. Čudež se je zgodil tudi ko sem našel razumevajočega angela v polkovniku Ali Baldu potem ko me je vojska zaprla v Abu Gubejbi. Ušel sem vsem in se spet zapletel v Kau in Niaru. Sultan v Fungorju, lokalni poveljnik ljudske milice, se je zaljubil v moje kolo, zato sem smel ostati kot družinski prijatelj. Vendar je vmes posegla njegova mlada lepa žena...

Koder sem dvajset let nazaj plesal in pel z Mesakini sem našel samo pogorišča. Zgodbe ki so mi jih povedali ljudje so potrdile pisanje knjig African Rights Spal sem v taboriščih miru Talodi, Torogi, Buram, Angolo, Reikha.. Po veliko naporih na strani, ki jo kontrolira vlada, sem srečal tudi uporne vojake, ki pa me v strahu pred maščevanjem redne vojske niso sprejeli medse. Mesec kasneje sem se vrnil z mojo ženo Barbaro, ki je z svojo prisotnostjo topila varnostne in vojaške avtoritete v taboriščih miru Um Doreinu in Um Sardibi, vendar po vseh sort prigodah med upornike vendarle nisva uspela. Vmes je ostalo samo kratko minsko polje...

Zapustila sva Sudan in letela v Evropo; da bi se začetku deževne dobe z pomočjo Nuba center international v Londonu prek Kenije vrnil in pristal med uporniki z najetim letalom. V petih tednih avgusta in septrembra sem z uporno vojsko prehodil večino obleganih gora. Premirje sklenjeno med Sudan people liberation army in kartumsko vlado namenjeno dobavam hrane najbolj potrebnim na obeh straneh, v obkoljenih hribih ni veljal. Prve bombe so padle že takoj naslednji dan po prihodu. Živa priča sem bil smrti štirih otrok in dveh žena. V tednih potem sem se na svoji koži prepričal, da so uporni Nube od vseh ljudstev na Zemlji najbolj ogroženi. Da se ob največjem pomanjkanju, odsotnosti vsake medijske pozornosti, stradanju in umiranju v napadih iz zraka in zemlje še vedno drže pri življenju gre najbrž zahvala tradicionalnim tehnikam sožitja z življensko silo. Dobra zemlja, sorghum, krave, sožitje z vodo in zrakom - to je to kar Nube imajo in so prepričani, da je najbolj sveto. Nube so ekološko neoporečni, v duhovne svetove zagledani muslimani, kristjani in pogani, ki plesajoč in pojoč kot naši stari atje in mame umirajo na naših pragih. Bolj ko jih tepe, bolj pojejo in plešejo. Zavedajo se pomena samozadostnosti in njenega vpliva na ohranitev svoje neodvisnosnosti, zato nočejo od nas nič več kot medijske pozornosti, da se lahko predstavijo in povabijo v svoje hribe. Nič jih ne ubija bolj kot izobčenost na rob človeške skupnosti. Želijo si kvečjemu našega odvečnega papirja za zvezke, pa kak svinčnik in knjige, kak star generator na foto celice in računalnik.

Sto kilogramov zdravil, ki sem jih pripeljal z seboj je šlo v uporabo že takoj ob prvem bombardiranju. Od vseh človekoljubnih organizacij sem našel samo German Emergency doctors. Tri mlade medicinke in dva moška tehnika so bili edini, ki jih ni preplašila vladna prepoved. Globoko so mi segli v srce. Z Robertom Vilottom sva se spoprijateljila. Bil je kritičen do ostalih človekoljubnih organizacij. Unicef in World Food programe je zaradi njihovega dobavljanja hrane v vladna taborišča miru, koder z njo najprej podprejo svoje vojake in janičarje, ostanek hrane pa nastavijo kot vaba in past upornim Nubom, obtožil sodelovanja v genocidu. V tako arabski kot zahodni politiki je prepoznaval zaroto mafijskih združb ...

Roberto Vilotta je umrl koncu avgusta. Smrt močnega štiridesetletnika je sprožila vsa mogoča ugibnja. Po naslednjem bombardiranju so preostali Nemci zapustili gore. Prišel je zadnji del lakote med sušno in deževno dobo, v času kolektivnega več mesečnega posta, ki je Nubam sicer tradicionalen način čiščenja, vendar stari ljudje niso pomnili, da bi že kdaj v zgodovini lova na sužnje lakota zahtevala toliko življenj. Zaradi stalnih napadov v minuli sezoni, uporne družine niso pridelale dovolj hrane. Po deželi so se vlekle kolone sestradanih kmetov in njih družin, ki so iskali kakršno koli hrano. Ljudje so jedli mlado listje in trave komaj ozelenelih gorah in zbolevali za grižo. V tem času se je vdala v taborišča miru pod gorami četrtina od dvestopedeset tisoč preostalih svobodnih Nub. Roberto Vilotta je imel prav. Doživel sem, da akcije človekoljubnih organizacij niso samo neuspešne in popolnoma napačne, ampak tudi sovražne. Stal sem na žrtveniku in gledal umiranje okoli sebe.

Deževalo je kar naprej in naprej. Vsepovsod so pognale gobe in plesen. Vse praske in rane so se zagnojile, gnil sem pri živem telesu. Nobena stvar več se ni ustavila v meni. Driska me je splakovala in vedno bolj tanjšala. Potem je življenje izgubilo vrednost. Zaradi razmočene zemlje me niso mogli evakuirati. Antonov, ki je končno priletel z keniske meje, se je ob pristajanju zaril v blatno pisto. V tem je mojega telesnega stražarja, ki je čuval filme z obtožujočimi posnetki pobitih otrok in žena, skoraj do smrti pretepla skupina vojakov.

Sodili smo jim po lokalnih zakonih čepe na kamnih pod drevesom ob raketnem obstreljevanju iz bližnega garnizona.

Letalo smo spravili v zrak šele po dveh dneh agonije.